SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
JÁNA MAZÁKA,
predstavljeni 20. oktobra 20091(1)
Zadeva C‑310/08
London Borough of Harrow
proti
Nimco Hassan Ibrahim
in
Secretary of State for the Home Department
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Court of Appeal (Civil Division) (England and Wales) (Združeno kraljestvo))
„Prosto gibanje oseb – Pravica do prebivanja družinskih članov nekdanjih delavcev Skupnosti – Pravica otrok, da nadaljujejo izobraževanje v državi članici gostiteljici – Pravica matere, ki je državljanka države nečlanice, do prebivanja v državi članici – Člen 12 Uredbe (EGS) št. 1612/68 – Člen 12(3) Direktive 2004/38/ES – Pomanjkanje sredstev, ki so potrebna, da bi se preprečilo obremenjevanje sistema socialnega varstva države članice gostiteljice“
1. V zadevnem primeru je Court of Appeal (England and Wales) (Civil division) (Združeno kraljestvo) na Sodišče na podlagi člena 234 ES naslovilo predlog za sprejetje predhodne odločbe glede treh vprašanj, ki se nanašajo na razlago člena 12 Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti(2) in Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS.(3)
2. Vprašanja izhajajo iz spora med Nimco Hassan Ibrahim, državljanko tretje države, ki je sklenila zakonsko zvezo z danskim državljanom, ki je v preteklosti delal v Združenem kraljestvu, in ima šoloobvezne otroke, ki so danski državljani, ter London Borough of Harrow (v nadaljevanju: Borough) glede upravičenosti N. H. Ibrahim do pomoči pri nastanitvi v Združenem kraljestvu. N. H. Ibrahim in njeni otroci nimajo zadostnih sredstev za samostojno preživljanje in so odvisni od socialne pomoči v Združenem kraljestvu. Secretary of State for the Home Department (v nadaljevanju: Secretary of State) je intervenient v tem postopku. V skladu s pravom Združenega kraljestva N. H. Ibrahim ni upravičena do pomoči pri nastanitvi, če na podlagi prava Skupnosti nima pravice do prebivanja v tej državi članici. Court of Appeal med drugim sprašuje, ali imajo N. H. Ibrahim in njeni otroci pravico do prebivanja na podlagi Direktive 2004/38 ali na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, in če je tako, ali morajo imeti dostop do zadostnih sredstev, tako da med njihovim nameravanim prebivanjem ne obremenjujejo sistema socialnega varstva Združenega kraljestva, in urejeno celovito zdravstveno zavarovanje v tej državi članici.
I – Pravni okvir
A – Zakonodaja Skupnosti
3. Člen 10 Uredbe št. 1612/68 je, preden je bil razveljavljen z Direktivo št. 2004/38, določal:
,,1. Pravico, da se pridružijo državljanu države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici, imajo ne glede na njihovo državljanstvo naslednje osebe:
(a) njegov zakonec in njuni potomci, ki so stari manj kot 21 let ali so vzdrževani družinski člani;
(b) vzdrževani predniki delavca in njegovega zakonca.
2. Države članice olajšajo vstop vsakemu drugemu članu družine, ki ne sodi med osebe, določene v odstavku 1, če ga navedeni delavec vzdržuje ali če je v državi, iz katere prihaja, živel v skupnem gospodinjstvu s tem delavcem.
3. Za namene odstavkov 1 in 2 mora imeti delavec za svojo družino na razpolago stanovanje, ki se šteje kot primerno za domače delavce v regiji, v kateri je zaposlen; ta določba ne sme povzročiti diskriminacije med domačimi delavci in delavci drugih držav članic.“
4. Člen 12 Uredbe št. 1612/68 določa:
,,Otroci državljana države članice, ki je zaposlen ali je bil zaposlen v drugi državi članici, imajo pravico dostopa do sistema splošnega izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja pod enakimi pogoji kot državljani te države, če prebivajo na njenem ozemlju.
Države članice si prizadevajo, da tem otrokom omogočijo čim boljše pogoje izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja.“
5. Člen 12 Direktive 2004/38, naslovljen ,,Ohranitev pravice do prebivanja družinskih članov v primeru smrti ali odhoda državljana Unije“, v odstavku 3 določa:
,,Odhod državljana Unije iz države članice gostiteljice ali njegova/njena smrt nimata za posledico izgube pravice do prebivanja njegovih/njenih otrok ali roditelja, ki ima dejansko skrbništvo nad otroki, ne glede na državljanstvo, če otroci bivajo v državi članici gostiteljici in so vpisani na izobraževalno ustanovo z namenom, da bi se v njej šolali, vse do zaključka šolanja.“
6. Člen 14(2) Direktive 2004/38 določa:
,,Državljani Unije in njihovi družinski člani imajo pravico do prebivanja, predvideno v členih 7, 12 in 13, dokler izpolnjujejo pogoje, določene v teh členih.“
B – Nacionalna ureditev
7. Na podlagi člena 6(1) Immigration (European Economic Area) Regulations 2006 (uredba o priseljevanju iz Evropskega gospodarskega prostora iz leta 2006; v nadaljevanju: Uredba 2006) pomeni ,,upravičena oseba“ s pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu osebo, ki je državljan države članice EGP in prebiva v Združenem kraljestvu kot iskalec zaposlitve, delavec, samozaposlena oseba, oseba, ki ima zagotovljena sredstva za samostojno preživljanje, ali študent. V skladu s členom 19(3)(a) Uredbe 2006 se osebo, ki ji je bila priznana pravica do prebivanja v Združenem kraljestvu na podlagi Uredbe 2006 ali je to pravico pridobila, odstrani iz Združenega kraljestva, če na podlagi Uredbe 2006 nima pravice do prebivanja ali ji je ta pravica prenehala.
8. Na podlagi Housing Act 1996 (stanovanjski zakon iz leta 1996) in Allocation of Housing and Homelessness (Eligibility) Regulations 2006 (uredba o dodelitvi stanovanj in brezdomstvu iz leta 2006) N. H. Ibrahim nima pravice do pomoči pri nastanitvi, če nima pravice do prebivanja v državi članici na podlagi prava Skupnosti.
II – Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
9. N. H. Ibrahim je državljanka tretje države. Zakonsko zvezo je sklenila z danskim državljanom, v nadaljevanju Y, vendar živita ločeno. Y je leta 2002 prišel v Združeno kraljestvo, kjer je delal od oktobra 2002 do maja 2003. Od junija 2003 do marca 2004 je Y uveljavljal podporo za nezmožnost za delo, ki je prenehala, ko je bilo na koncu tega razdobja ugotovljeno, da je za delo sposoben. Y je kmalu po tem zapustil Združeno kraljestvo, vrnil pa se je decembra 2006. Med prenehanjem dela in odhodom iz Združenega kraljestva je Y prenehal izpolnjevati merila za ,,upravičeno osebo“, iz člena 6 Uredbe 2006. Ob vrnitvi v Združeno kraljestvo Y ni ponovno pridobil statusa ,,upravičene osebe“ s pravico do prebivanja na podlagi prava Združenega kraljestva.
10. N. H. Ibrahim je februarja 2003 prišla v Združeno kraljestvo z dovoljenjem imigracijskih oblasti, da bi se pridružila svojemu zakoncu. Imata štiri otroke, vsi so danski državljani. Oktobra 2007 so bili stari od 1 do 9 let. Starejši trije otroci so prišli v Združeno kraljestvo s svojo materjo februarja 2003. Četrti otrok je bil rojen v Združenem kraljestvu. Najstarejša otroka sta začela izobraževanje v javnem izobraževalnem sistemu kmalu po njihovem prihodu v Združeno kraljestvo in se tam še izobražujeta.
11. Po zakončevem odhodu iz Združenega kraljestva leta 2004 je N. H. Ibrahim živela ločeno od njega. Ni imela in nima dovolj sredstev za samostojno preživljanje. Ni zaposlena ter je pri plačevanju osnovnih življenjskih stroškov in stroškov namestitve v celoti odvisna od državnih dajatev, ki se ravnajo po višini prihodkov. Nima sklenjenega celovitega zdravstvenega zavarovanja in je odvisna od National Health Service Združenega kraljestva.
12. Januarja 2007 je N. H. Ibrahim pri Borough zaprosila za pomoč pri nastanitvi zase in za svoje otroke. Z odločbo z dne 1. februarja 2007 je Borough odločil, da N. H. Ibrahim do pomoči pri nastanitvi ni upravičena, saj niti ona niti njen zakonec v Združenem kraljestvu nista izvrševala pravice do prebivanja, ki jo priznava pravo Skupnosti. V postopku na podlagi ugovora je zaposleni, pri Borough pristojen za odločanje o pomoči pri nastanitvi, z dopisom z dne 29. marca 2007 potrdil odločbo Borough z dne 1. februarja 2007 na podlagi istih razlogov. Ob začetku postopka na podlagi ugovora Y ni bil zaposlen ter je bil in je odvisen od državnih podpor.
13. N. H. Ibrahim je zoper to odločbo Borough vložila tožila na Clerkenwell and Shoreditch County Court, ki je 18. oktobra 2007 tožbi ugodilo. County Court je med drugim ugotovilo, da imata starejša otroka N. H. Ibrahim, ki sta se šolala, pravico do prebivanja na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, da bi dokončala izobraževanje, zaradi česar ima N. H. Ibrahim kot oseba, ki dejansko skrbi za otroka, izvedeno pravico do prebivanja. To sodišče je poleg tega ugotovilo, da njihova pravica do prebivanja v Združenem kraljestvu ni odvisna od vprašanja obstoja zadostnih sredstev za samostojno preživljanje.
14. Borough se je zoper sodbo County Court pritožil na predložitveno sodišče. Borough meni, da je Direktiva 2004/38 edini vir pogojev, ki urejajo pravico do prebivanja za državljane Evropske unije in njihove družinske člane v državah članicah. Po mnenju predložitvenega sodišča Borough trdi, da ni sporno, da N. H. Ibrahim in njeni otroci nimajo pravice do prebivanja v Združenem kraljestvu, zlasti ne na podlagi člena 12(3) Direktive 2004/38, saj je Y prenehal delati v Združenem kraljestvu pred odhodom iz Združenega kraljestva v letu 2004. Direktiva 2004/38 člena 12 Uredbe 1612/68 in odločitve o zadevi Baumbast in R(4), ki temelji na njenih določbah, ni pustila nedotaknjenih. Borough sicer meni, da je bil člen 12 Uredbe št. 1612/68 podlaga za dostop delavčevih otrok do izobraževalnega sistema države članice gostiteljice, vendar pa je po razveljavitvi člena 10 Uredbe št. 1612/68, ki je bil podlaga za pravico do prebivanja po tej uredbi, pravica do dostopa do izobraževanja iz člena 12 te uredbe podvržena spremenjenim pogojem iz Direktive 2004/38. V vsakem primeru pa mora biti kakršna koli pravica do prebivanja, ki bi jo družina lahko zadržala po odhodu državljana iz države članice gostiteljice, odvisna od imetja zadostnih sredstev za lastno preživljanje. Načeli imetja zadostnih sredstev za lastno preživljanje in sorazmernost sta temeljni načeli prava Skupnosti za uravnovešenje potreb državljanov in države. Pogoj razpolaganja z zadostnimi sredstvi za lastno preživljanje ni potreben za delavca migranta in njegovo družino, vendar je pogoj za kakršno koli drugo obliko pravice do prebivanja, kot to med drugim jasno določa člen 7 Direktive 2004/38. V zadevi Baumbast in R je imela družina Baumbast zadosti sredstev za lastno preživljanje, in čeprav se Sodišče v odgovorih na vprašanji ena in dve – za razliko od vprašanja tri –, na to ni izrecno opiralo, je bilo tako dejansko stanje, tako da bi bilo načelno napačno, če bi iz tega izpeljali splošnejše načelo, s katerim bi bil utemeljen zahtevek N. H. Ibrahim kljub nezadostnim sredstvom, potrebnim za lastno preživljanje.
15. Predložitveno sodišče meni, da N. H. Ibrahim trdi, da je na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68 v povezavi s sodbo Sodišča v zadevi Baumbast in R upravičena do prebivanja v Združenem kraljestvu. Res je, da se člen 12(3) Direktive 2004/38 ne nanaša na položaj N. H. Ibrahim, saj ne ureja posebnega dejanskega stanja Y, ki je prenehal biti delavec s pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu še pred svojim odhodom (in ni pridobil nove pravice do prebivanja ob vrnitvi). N. H. Ibrahim pa meni, da je v skladu s sodbama Sodišča v zadevah Echternach in Moritz(5) ter Baumbast in R(6) posredna pravica do prebivanja izpeljana iz člena 12 Uredbe št. 1612/68. Torej ni pomembno, da sta bila člena 10 in 11 Uredbe št. 1612/68 razveljavljena z Direktivo 2004/38, saj člen 12 Uredbe št. 1612/68 ni bil razveljavljen. To se zlasti nanaša na primer, ko so bile pravice otrok N. H. Ibrahim do izobraževanja v Združenem kraljestvu že pridobljene, čeprav je Y delo v Združenem kraljestvu prenehal spomladi leta 2004 celo pred razglasitvijo Direktive 2004/38 z dne 29. aprila 2004. Za delavce Unije, ki delajo v državi članici gostiteljici, ni zahteve po imetju zadostnih sredstev za lastno preživljanje. Poleg tega ni bilo v odgovorih Sodišča na vprašanji ena in dve v zadevi Baumbast in R nobene zahteve po imetju zadostnih sredstev za lastno preživljanje. To je bilo še poudarjeno z dejstvom, da se Sodišču ni zdelo potrebno odgovarjati na nadaljnje dele vprašanja številka tri (glej sodbo v zadevi Baumbast in R, točka 95).
16. Predložitveno sodišče meni, da je dejansko stanje v zadevni pritožbi zelo različno od štirih primerov, vsebovanih v zadevah Echternach in Moritz ter Baumbast in R. V prvi odločitvi so bili otroci dejansko že odrasli študentje. Večino življenja so preživeli v državah gostiteljicah. V drugem primeru je družina Baumbast še naprej prebivala na svojem domu v Združenem kraljestvu, pri čemer je bilo ugotovljeno, da imajo zadosti sredstev za lastno preživljanje. V R je delavec migrant še vedno delal v Združenem kraljestvu in je zato v celoti ohranil pravico do prebivanja, edino vprašanje je bila razveza zakonske zveze. Predložitveno sodišče ni prepričano, ali iz primera Baumbast in R izhaja pravica do prebivanja zgolj na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68 ali na podlagi člena 10 v povezavi s členom 12 te uredbe. Glede na to, da je bil člen 10 Uredbe št. 1612/68 razveljavljen in nadomeščen s členom 7 Direktive 2004/38, predložitvenemu sodišču ni jasno, ali so razlogi za odločitev v zadevi Baumbast in R še veljavni v celotnem obsegu, lahko pa bi se argumentiralo, da morajo novi razlogi za odločitev temeljiti na členu 12 Uredbe 1612/68 v povezavi z Direktivo 2004/38. Poleg tega predložitveno sodišče meni, da je bilo na vprašanji ena in dve iz zadeve Baumbast in R odgovorjeno brez sklicevanja na načelo imetja zadostnih sredstev za lastno preživljanje. V odgovorih se je namreč upoštevalo dejstvo, da je imela družina Baumbast zadostna sredstva za lastno preživljanje. Čeprav je načelo imetja zadostnih sredstev za lastno preživljanje izrecno omenjeno v členu 12(2), ki se nanaša na primer smrti, ni videti, da bi bil člen 12(3) Direktive 2004/38 izrecno pogojen z imetjem zadostnih sredstev za lastno preživljanje. Vendar pa splošno načelo imetja zadostnih sredstev za lastno preživljanje velja za primere, ki se ne nanašajo na delavce.
17. V teh okoliščinah je Court of Appeal z odločbo z dne 21. aprila 2008 na Sodišče naslovilo ta vprašanja za predhodno odločanje:
„Ali v okoliščinah, v katerih (i) so zakonec, ki ni državljan Unije, in njegovi otroci, ki so državljani Unije, spremljali državljana Unije, ki je prišel v Združeno kraljestvo, (ii) je bil državljan Unije delavec v Združenem kraljestvu, (iii) je državljan Unije nato prenehal delo in zapustil Združeno kraljestvo, (iv) državljan Unije, zakonec državljana Unije, ki ni državljan Unije, in otroci nimajo dovolj sredstev za lastno preživljanje in so odvisni od socialne pomoči Združenega kraljestva, (v) so otroci kmalu po prihodu začeli osnovnošolsko izobraževanje v Združenem kraljestvu, medtem ko je bil državljan Unije delavec:
1. zakonec in otroci uživajo pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu samo, če izpolnjujejo pogoje, določene v Direktivi 2004/38 […]?
ALI
2. (i) uživajo pravico do prebivanja, ki izhaja iz člena 12 [Uredbe št. 1612/68], kot jo razlaga Sodišče, ne da bi izpolnjevali pogoje, ki so določeni v Direktivi 2004/38 […];
in
(ii) ali morajo v tem primeru imeti dostop do zadostnih sredstev, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialnega varstva v državi članici gostiteljici, in imeti celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je položaj različen v okoliščinah, kot so v obravnavanem primeru, v katerem so otroci začeli osnovnošolsko izobraževanje in je delavec, ki je državljan Unije, prenehal delati pred dnevom, ko bi morala biti Direktiva 2004/38 […] uveljavljena v državah članicah?“
III – Postopek pred Sodiščem
18. Pisne vloge so predložili N. H. Ibrahim, Združeno kraljestvo, Irska, Italijanska republika, Komisija ter Nadzorni organ EFTA. Obravnava, na kateri so Borough, N. H. Ibrahim, Združeno kraljestvo, Kraljevina Danska, Irska, Komisija in Nadzorni organ EFTA predložili pisne izjave, je bila 2. septembra 2009.
IV – Pravna presoja
19. Postopek pred predložitvenim sodiščem se nanaša na pravico N. H. Ibrahim do pomoči pri nastanitvi v skladu z določbami nacionalne zakonodaje. Glede na to, da je v skladu z nacionalno zakonodajo ta pomoč med drugim odvisna od upravičenosti N. H. Ibrahim do prebivanja v Združenem kraljestvu, se vprašanja pred Sodiščem osredotočajo na vprašanje, ali in – če je tako – pod katerimi pogoji imajo ona in njeni otroci pravico do prebivanja v tej državi članici na podlagi predpisov Skupnosti.(7)
20. Po mojem mnenju je vsa tri vprašanja, ki jih je zastavilo predložitveno sodišče, primerno obravnavati združeno. Predložitveno sodišče navaja, da dvomi, da člen 12 Uredbe št. 1612/68 in sodba Sodišča v zadevi Baumbast in R(8) ob upoštevanju Direktive 2004/38 otrokom(9) delavca, ki je prenehal delati, zagotavljata pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, da bi dokončali izobraževanje, ki se je začelo relativno pred kratkim, in to kljub dejstvu, da nimajo dovolj sredstev za lastno preživljanje, in ne glede na to, kako kratek čas je delavec prebival kot delavec v državi članici gostiteljici.
21. Iz dokumentov, predloženih Sodišču, je razvidno, da je Y delal v Združenem kraljestvu od oktobra 2002 do maja 2003 in da je tam uveljavljal podporo za nezmožnost za delo od junija 2003 do marca 2004. Tako se zdi, da je Y užival status delavca na podlagi člena 39 ES. Kljub relativno kratkemu času, ko je Y delal v Združenem kraljestvu, predložitveno sodišče o njegovem statusu delavca Skupnosti v upoštevnem obdobju ni dvomilo. Poleg tega – glede na to, da se zdi, da je Y v Združenem kraljestvu dejavnost opravljal dejansko in učinkovito, čeprav le razmeroma kratek čas – v sodnem spisu ni ničesar o tem – kar mora sicer preveriti predložitveno sodišče –, da bi Y ali njegova zakonska partnerica poskusila nepošteno ali goljufivo pridobiti ugodnosti na podlagi določb prava Skupnosti.(10)
22. Iz sodnega spisa je jasno razvidno, da so se N. H. Ibrahim in njeni trije otroci z Y nastanili v Združenem kraljestvu v obdobju, ko je bil Y delavec. Dva od treh otrok sta začela izobraževanje v javnem izobraževalnem sistemu po njunem prihodu in ostajata v njem. Glede na okoliščine, ki jih je predstavilo predložitveno sodišče, menim, da imajo otroci državljana Unije, ki so se nastanili v državi članici gostiteljici, medtem ko je imel eden od staršev status delavca Skupnosti, nedvomno pravico, da nadaljujejo izobraževanje v Združenem kraljestvu na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68; ta pravica pa se jim bi dejansko odrekla, če bi zaradi dejstva, da njihov oče kasneje ni bil več delavec Skupnosti, izgubili pravico do prebivanja v tej državi članici. Po mojem mnenju pravo Skupnosti ali pravna praksa Sodišča ne utemeljujeta izgube take pravice. Da bi zagotovili polni učinek oziroma učinkovitost pravice do dostopa do izobraževanja in uživanje te pravice v državi članici gostiteljici, uveljavljajo zadevni otroci pravico do prebivanja neposredno iz člena 12 Uredbe št. 1612/68.
23. V zadevi Baumbast in R je Sodišče odločilo, da je za zagotovitev najboljših mogočih pogojev za vključitev družine delavca Skupnosti v družbo države članice gostiteljice nujno potrebno, da ima otrok delavca Skupnosti možnost, da se šola in nadaljuje izobraževanje v državi članici gostiteljici, kot je izrecno določeno v členu 12 Uredbe št. 1612/68, da bi to izobraževanje uspešno končal. Sodišče je v povezavi s posebnimi okoliščinami zadeve gospoda Baumbasta zapisalo, da bi preprečitev, da otrok državljana Unije – državljana, ki na podlagi jasnih dejstev obravnavane zadeve v upoštevnem času ni bil več delavec(11) na podlagi prava Skupnosti – nadaljuje šolanje v državi članici gostiteljici, ker se mu ne dovoli ostati, lahko tega državljana odvrnilo od izvrševanja pravice do prostega gibanja iz člena 39 ES in bi tako ustvarilo oviro za učinkovito izvrševanje svobode, ki jo zagotavlja Pogodba ES.(12)
24. Menim torej, da je iz zadeve Baumbast in R jasno, da so otroci gospoda Baumbasta pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu, da bi tam nadaljevali splošno izobraževanje, izpeljali zgolj iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, pri čemer so to pravico pridobili, ko so se v obdobju, ko je imel gospod Baumbast kot delavec migrant pravico do prebivanja, nastanili v Združenem kraljestvu. Pravica otrok gospoda Baumbasta do prebivanja, da bi nadaljevali izobraževanje, se je ohranila ne glede na dejstvo, da gospod Baumbast ni bil več delavec Skupnosti.
25. V besedilu zadeve Baumbast in R ni ničesar, kar bi navajalo na sklep, da je Sodišče ohranitev pravice otrok gospoda Baumbasta do prebivanja utemeljilo na členu 10 (zdaj razveljavljen z Direktivo 2004/38) v povezavi s členom 12 Uredbe št. 1612/68.
26. Sodišče se je v točkah od 58 do 62 sodbe v zadevi Baumbast in R dejansko sklicevalo na obe določbi Uredbe št. 1612/68, vendar pa je jasno, da je to sklicevanje posledica posebnih okoliščin zadeve R. Otroci R so bili družinski člani delavca Skupnosti, vendar z delavcem niso živeli stalno. Sodišče je menilo, da imajo družinski člani delavca, državljana države članice, ki je zaposlen na ozemlju druge države članice, pravico do prebivanja in pravico do šolanja na podlagi členov 10 in 12 Uredbe št. 1612/68.(13) Vendar pa je Sodišče v nadaljevanju navedlo, da za zagotovitev, da ima družinski član delavca migranta pravico prebivati z njim, člen 10 Uredbe št. 1612/68 ne zahteva, da član zadevne družine tam stalno prebiva.(14).
27. V povezavi s tem bi rad poudaril, da prva točka izreka sodbe Baumbast in R, ki se nanaša na pravico gospoda Baumbasta in njegovih otrok do prebivanja, temelji zgolj na členu 12 Uredbe št. 1612/68.
28. Poleg tega bi rad opozoril še, kot je Sodišče odločilo v zadevi Gaal,(15) da se člen 12 Uredbe št. 1612/68 ne sklicuje na člen 10 te uredbe. V zadevi Gaal je nacionalno sodišče želelo ugotoviti, ali je definicija ,,otroka“ za potrebe člena 12 Uredbe št. 1612/68 omejena, kot v členih 10(1) in 11 te uredbe (zdaj razveljavljene), na otroke, mlajše od 21. leta starosti ali vzdrževane otroke. Sodišče je menilo, da bi bilo to, če bi bila uporaba člena 12 Uredbe št. 1612/68 odvisna od starostne meje ali statusa vzdrževanega otroka, v nasprotju z besedilom in duhom te določbe.(16)
29. Otroci delavca ali nekdanjega delavca se torej morajo, da bi pridobili pravico na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, nastaniti v državi članici gostiteljici v času, ko je imel vsaj eden od staršev kot delavec migrant pravico do prebivanja v tej državi članici.(17) V tem primeru in če so preostali pogoji iz člena 12 Uredbe št. 1612/68 izpolnjeni, pravna podlaga, na podlagi katere se je zadevni otrok nastanil v državi članici gostiteljici,(18) in odgovor na vprašanje, ali se ta pravna podlaga še vedno uporablja, nista več potrebna.(19)
30. Trditev, da je od uveljavitve Direktive 2004/38 le-ta edini vir pravic državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prebivanja na ozemlju držav članic, bi bilo treba po mojem mnenju zavrniti.
31. Ob sprejemanju Direktive 2004/38 zakonodajalec Skupnosti ni razveljavil člena 12 Uredbe št. 1612/68, čeprav sta bila člena 10 in 11 te uredbe izrecno razveljavljena z učinkom od 30. aprila 2006.(20) Iz tega se zdi, da je bil jasen namen zakonodajalca Skupnosti ohraniti pravico otrok delavcev ali nekdanjih delavcev do dostopa do izobraževanja in izvrševanja te pravice, uvedene s členom 12 Uredbe št. 1612/68, kot jo v sodni praksi razlaga Sodišče.
32. Kakor koli, po mojem mnenju ni nobenega notranjega neskladja ali nasprotovanja med pravicami do prebivanja na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, kot jih v sodni praksi razlaga Sodišče, in tistimi iz Direktive 2004/38, zaradi česar bi se sedaj lahko od Sodišča zahtevalo, naj na novo in ožje razlaga člen 12 Uredbe št. 1612/68. Zakonodaja Skupnosti s sprejetjem med drugim člena 12(3) Direktive 2004/38(21) ni omejila ali spremenila obsega člena 12 Uredbe št. 1612/68, ki se posebej nanaša na otroke delavcev ali nekdanjih delavcev, temveč je okrepila(22) pravico otrok drugih državljanov Unije, da v določenih okoliščinah nadaljujejo izobraževanje v državi članici gostiteljici(23).
33. Dolžina šolanja otrok N. H. Ibrahim v Združenem kraljestvu po mojem mnenju ob upoštevanju obravnavanih okoliščin ni upošteven dejavnik presoje obstoja njihove pravice, da nadaljujejo izobraževanje, ter temu pridružene pravice, da tam prebivajo. Člen 12 Uredbe št. 1612/68 ne določa nobenih pogojev, ki bi se nanašali na najkrajše obdobje vpisa. Poleg tega upoštevanje takega pogoja po mojem mnenju ne bi bilo v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, saj je to v zadevah, kot so Gaal,(24) Baumbast in R,(25) Di Leo(26) ter Echternach in Moritz(27), člen 12 Uredbe št. 1612/68 kvečjemu razlagalo široko, ne pa ozko. Poleg tega je Sodišče v primeru Eind(28) ponovno potrdilo svojo ustaljeno sodno prakso, da sekundarne zakonodaje Skupnosti glede gibanja in prebivanja ni mogoče razlagati ozko. Če bi bilo otrokom državljana Unije, ki je nekdanji delavec Skupnosti, preprečeno nadaljevanje izobraževanja v tej državi, če v državi članici gostiteljici niso obiskovali šole neko določeno najkrajše obdobje,(29) bi to po mojem mnenju tega državljana lahko odvrnilo od izvrševanja pravice do prostega gibanja, ki je določena v členu 39 ES, in bi bila tako vzpostavljena ovira za učinkovito izvrševanje te pravice. Če si izposodim besede Sodišča iz točke 54 sodbe Baumbast in R(30), menim, da bi naložitev takih pogojev kršila ne samo besedilo, temveč tudi duh člena 12 Uredbe št. 1612/68 ter prav tako člen 39 ES.
34. Glede na to, da imajo otroci N. H. Ibrahim(31) pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, da bi se tam splošno izobraževali na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, je treba to določbo ob upoštevanju zadeve Baumbast in R(32) razlagati tako, da tistemu od staršev, ki dejansko skrbi za otroke, omogoča, da prebiva skupaj z njimi ne glede na njegovo ali njeno državljanstvo, tako da se olajša izvrševanje te pravice.(33)
35. Starši, ki dejansko skrbijo za otroka, ki uživa pravice na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, se dejansko nahajajo v nekoliko neugodnem položaju, saj ta določba njihove pravice do prebivanja neposredno ne določa. Kljub temu pa za take posameznike, kot so osebe, ki dejansko skrbijo za zadevne otroke, jasna, vendar posredna pravica do prebivanja izhaja iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, kot jo v sodni praksi razlaga Sodišče, da bi se tako zagotovilo polno učinkovitost pravic, ki so bile njihovim otrokom priznane na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68.(34)
36. Vendar pa je predložitveno sodišče postavilo tudi vprašanje, ali je pravica do prebivanja N. H. Ibrahim in njenih otrok v Združenem kraljestvu odvisna od pogoja, da imajo dostop do zadostnih sredstev, tako da med njihovim nameravanim prebivanjem ne obremenjujejo sistema socialnega varstva države članice gostiteljice, in imajo v tej državi članici urejeno celovito zdravstveno zavarovanje.
37. Po mojem mnenju v zakonodaji Skupnosti ali sodni praksi Sodišča glede na okoliščine v postopku pred predložitvenim sodiščem ni mogoče najti podpore za naložitev pogoja imeti zadostna sredstva za lastno preživljanje ali pogoja urediti si celovito zdravstveno zavarovanje.
38. Pravica do prebivanja na ozemljih držav članic je priznana neposredno vsakemu državljanu Unije s členom 18(1) ES.
39. Ta pravica pa je lahko omejena in odvisna od pogojev, ki so določeni s Pogodbo in ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno izvedbo.(35) Zakonodaja Skupnosti je tako za nekatere državljane Skupnosti in njihove družinske člane v določenih okoliščinah izrecno naložila zahtevo, da imajo v državi članici gostiteljici urejeno zdravstveno zavarovanje za vsa tveganja in imajo zadostna sredstva za lastno preživljanje, da ne bi obremenjevali sistema socialnega varstva države članice gostiteljice v obdobju njihovega prebivanja.(36)
40. Kljub temu pa bi rad primeroma opozoril, da državljanom Unije, ki so delavci ali samozaposlene osebe v državi članici gostiteljici, ali njihovim družinskim članom, ki jih spremljajo oziroma so se jim pridružili, ni naložena nobena taka obveznost.(37)
41. Glede na to, da je zakonodaja Skupnosti z naložitvijo zahteve imeti zadosti sredstev za lastno preživljanje in urejeno zdravstveno zavarovanje v nekaterih primerih izrecno omejila pravico do prebivanja nekaterih državljanov Unije in njihovih družinskih članov, menim, da neobstoj teh pogojev oziroma zahtev glede drugih državljanih Unije in njihovih družinskih članih pomeni jasno voljo zakonodaje Skupnosti, da tega od njih ne zahteva.(38) Tako menim, da pravica do prebivanja državljanov Unije in njihovih družinskih članov ni odvisna od pogojev ali omejitev glede imetja zadostnih sredstev za lastno preživljanje in urejenega zdravstvenega zavarovanja, razen če je to izrecno predvideno v zakonodaji Skupnosti.
42. Še več, čeprav bi bilo mogoče trditi, da zakonodaja Skupnosti jasno razlikuje med državljani Unije, ki so delavci ali samozaposleni, ter njihovimi družinskimi člani in tistimi, ki so ,,ekonomsko nedejavni“, glede pravice do prebivanja, vprašanja imetja zadostnih sredstev za lastno preživljanje in urejenega zdravstvenega zavarovanja,(39) pa je treba poudariti, da to razlikovanje ni niti absolutno(40) niti časovno neomejeno.(41)
43. Člen 12 Uredbe št. 1612/68, ki je kljub sprejetju Direktive 2004/38 ostal nespremenjen, naslovljencem ne nalaga nobenega pogoja imeti zadostna sredstva za lastno preživljanje ali zahteve glede urejenega zdravstvenega zavarovanja, kar je povsem jasno.
44. V zadevi Echternach in Moritz se je tako Sodišče postavilo na stališče, da status otroka delavca Skupnosti, kot izhaja iz Uredbe št. 1612/68, pomeni, da so ti otroci upravičeni do državne pomoči za študij, da bi se lahko integrirali v družbo države gostiteljice. Ta zahteva velja a fortiori, ko so osebe, na katere se nanaša zadevna zakonodaja Skupnosti, študentje, ki so v državo gostiteljico prišli, še preden so dosegli starost, pri kateri je potrebno začeti šolanje.(42)
45. Sodišče je v zadevi Echternach in Moritz štelo, da je pomoč, dodeljeno za kritje stroškov izobraževanja in preživljanja študentov, treba šteti kot socialno ugodnost, do katere so pod enakimi pogoji kot državljani države gostiteljice upravičeni otroci delavcev (in nekdanjih delavcev) Skupnosti, kar je torej daleč od razlage, ki bi upravičencem pravic na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68 nalagala določene finančne obveznosti.(43)
46. Poleg tega iz zadeve Baumbast in R ni mogoče sklepati na nobeno zahtevo po imetju zadostnih sredstev za lastno preživljanje ali urejenem zdravstvenem zavarovanju.
47. Sodišče teh zahtev ni navedlo med ugotovitvami v prvem delu izreka sodbe, v katerih navaja, da so otroci nekdanjega delavca Skupnosti na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68 upravičeni do prebivanja v državi članici gostiteljici, da bi se tam šolali, ali v drugem delu izreka, kjer navaja, da tisti od staršev, ki dejansko skrbi za otroke, lahko ne glede na svoje državljanstvo prebiva pri njih, s čimer je olajšano uveljavljanje te pravice.(44) Pri presoji vprašanj pravice do prebivanja Baumbastovih otrok in osebe, ki dejansko skrbi za njih, po mojem mnenju Sodišče ni posvečalo nobene pozornosti dejstvu, da je imela družina Baumbast po naključju zagotovljena sredstva in zdravstveno zavarovanje.
48. Vprašanje imetja zadostnih sredstev za lastno preživljanje in urejenega zdravstvenega zavarovanja je bilo obravnavano zgolj v povezavi s pravico gospoda Baumbasta do prebivanja(45) in je bilo osredotočeno na to, ali ima državljan Evropske unije, ki v državi članici gostiteljici nima več pravice do prebivanja kot delavec migrant, pravico do prebivanja na podlagi neposredne uporabe člena 18(1) ES.(46)
V – Predlog
49. Ob upoštevanju zgornjih navedb predlagam Sodišču, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Court of Appeal (England and Wales) (Civil Division) (Združeno kraljestvo), odgovori:
Otroci državljana Evropske unije, ki so se nastanili v državi članici, medtem ko so imeli njihovi starši v tej državi članici kot delavci migranti pravico do prebivanja, so na podlagi člena 12 Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti zaradi šolanja tam upravičeni do prebivanja.
Člen 12 Uredbe št. 1612/68 je treba v obravnavanih okoliščinah primera razlagati tako, da tistemu od staršev, ki dejansko skrbi za otroke, omogoča, da prebiva skupaj z njimi ne glede na njegovo ali njeno državljanstvo, tako da se olajša izvrševanje te pravice. Dejstvo, da tisti od staršev, ki je državljan Unije, ni več delavec migrant v državi članici gostiteljici in je zato to državo članico zapustil, dejstvo, da otroci in tisti, ki dejansko skrbi zanje, nimajo zadostnih sredstev za lastno preživljanje in so odvisni od socialne pomoči države članice gostiteljice, ter trajanje šolanja v državi članici gostiteljici so glede tega niso pomembni.