SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(drugi senat)
z dne 15. aprila 2010
Zadeva F‑2/07
José Carlos Matos Martins
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Razpis za prijavo interesa – Izbirni postopek – Predizbirni testi – Dostop do dokumentov“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero J. C. Matos Martins v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Urada za izbor osebja Evropskih skupnosti (EPSO) z dne 27. februarja 2006 o rezultatih testov verbalnih in numeričnih sposobnosti, opravljenih v okviru razpisa za prijavo interesa, ki ga je objavil urad EPSO v imenu evropskih institucij, zlasti Komisije Evropskih skupnosti in Sveta Evropske unije, da bi pripravil podatkovno zbirko kandidatov za zaposlitev kot pogodbenih uslužbencev za različne naloge v navedenih institucijah.
Odločitev: Tožba se zavrne. J. C. Matos Martins nosi svoje stroške, razen stroškov bivanja in potnih stroškov, ki jih je njegov odvetnik priglasil zaradi vpogleda v dokumentacijo 30. marca, 1. aprila in 21. julija 2009 v prostorih sodnega tajništva Splošnega sodišča. Evropska komisija nosi svoje stroške in zgoraj navedene stroške, ki jih je priglasila tožeča stranka.
Povzetek
1. Uradniki – Natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Vsebina preizkusov
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III)
2. Uradniki – Natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Podrobna pravila za preizkuse in njihova vsebina – Vprašanja z več ponujenimi odgovori
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III)
1. Natečajna ali izbirna komisija ima pri javnem natečaju ali izbirnem postopku v zvezi s podrobnimi pravili za preizkuse in njihovo vsebino široko diskrecijsko pravico. Sodišče unije ni pristojno, da bi pregledalo to vsebino, razen če ta prekorači okvir, ki je določen v objavi javnega natečaja, ali če ni sorazmerna s cilji preizkusa javnega natečaja ali izbirnega postopka.
To načelo se uporablja tudi pri preizkusih z vprašanji z več ponujenimi odgovori, pri katerih sodišče ni pristojno, da bi jih popravljalo namesto natečajne komisije in da bi zlasti s svojo presojo nadomestilo presojo zahtevnostne ravni preizkusov. Velika težavnost vprašanja namreč ne more biti indic za njegovo neustreznost. Natečajna komisija je pristojna za izbiro vprašanj s širokim težavnostnim razponom, da bi se tako dosegel prvi cilj natečaja, to je zagotoviti zaposlitev najsposobnejših uradnikov ali uslužbencev. Natečajna komisija ima široko diskrecijsko pravico tudi, kadar se nepravilnosti ali napake pojavijo med javnim natečajem s številno udeležbo, zlasti pri vprašanjih z več ponujenimi odgovori. Zato mora imeti sodišče pri razumljivosti navedenih vprašanj le omejen nadzor.
Vendar mora izbirna komisija glede na pomembnost načela enakosti pri natečajnih ali izbirnih postopkih zagotoviti, da je težavnostna raven preizkusov skoraj enaka za vse kandidate.
Zgoraj navedena načela je mogoče uporabiti pri preizkusih, ki jih organizira Urad za izbor osebja za zaposlitev pogodbenih uslužbencev.
(Glej točke 161 in od 170 do 172.)
Napotitev na:
Sodišče: 1. oktober 1981, Guglielmi proti Parlamentu, 268/80, Recueil, str. 2295, točka 8; 8. marec 1988, Sergio in drugi proti Komisiji, 64/86, od 71/86 do 73/86 in 78/86, Recueil, str. 1399, točka 22; 24. marec 1988, Goossens in drugi proti Komisiji, 228/86, Recueil, str. 1819, točka 14;
Sodišče prve stopnje: 16. oktober 1990, Gallone proti Svetu, T‑132/89, Recueil, str. II‑549, točka 27; 27. junij 1991, Valverde Mordt proti Sodišču, T‑156/89, Recueil, str. II‑407, točki 121 in 123; 11. julij 1996, Carrer proti Sodišču, T‑170/95, RecFP, str. I‑A‑363 in II‑1071, točka 37; 17. december 1997, Passera proti Komisiji, T‑217/95, RecFP, str. I‑A‑413 in II‑1109, točka 45; 25. maj 2000, Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, T‑173/99, RecFP, str. I‑A‑101 in II‑433, točka 35; 14. julij 2000, Teixeira Neves proti Sodišču, T‑146/99, RecFP, str. I‑A‑159 in II‑731, točka 37; 2. maj 2001, Giulietti in drugi proti Komisiji, T‑167/99 in T‑174/99, RecFP, str. I‑A‑93 in II‑441, točka 61; 9. november 2004, Vega Rodríguez proti Komisiji, T‑285/02 in T‑395/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑333 in II‑1527, točki 35 in 36; 13. julij 2005, Scano proti Komisiji, T‑5/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑205 in II‑931, točka 45; 8. december 2005, Moren Abat proti Komisiji, T‑92/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑399 in II‑1817, točki 44 in 45.
2. To, da so bila vprašanja z več ponujenimi odgovori, postavljena kandidatom na natečaju ali izbirnem postopku, izbrana naključno z orodjem informacijske tehnologije, je odgovor na prizadevanje za enakost med kandidati, pri čemer je mogoče organizirati tudi večdnevne preizkuse v samem interesu kandidatov. Seveda ni izključeno, da je lahko tako vprašanje, vzeto posamično in postavljeno enemu kandidatu, težje od katerega drugega na isti ravni, postavljenega kateremu drugemu kandidatu. Kljub temu se navedena razlika izravna z velikim številom postavljenih vprašanj, saj morajo imeti vprašanja kot celota pretežno enako težavnostno raven za vse kandidate.
Samo mnenje kandidata, da so mu bila postavljena težka ali celo zelo težka vprašanja, ne zadostuje za dokaz, da so imeli nekateri kandidati na izbirnem postopku neupravičeno prednost pred njim. Zato z razlogovanjem, ki temelji na splošnih in abstraktnih trditvah, ni mogoče dokazati neenakega obravnavanja ali vsaj suma, da gre za neenako obravnavanje. Čas, ki ga kandidati v zvezi s tem posvetijo za odgovor na vprašanje in ki se razlikuje od kandidata do kandidata, je subjektivni podatek, ki samo poudarja obstoj razlik med udeleženimi kandidati na natečaju.
(Glej točke od 178 do 180.)
Napotitev na:
Sodišče: zgoraj navedena sodba Goossens in drugi proti Komisiji, točka 15;
Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Giulietti in drugi proti Komisiji, točka 59.