SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (tretji senat)
z dne 13. aprila 2011(*)
„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Podaljšanje pogodbe za določen čas – Preoblikovanje pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas – Člen 8, prvi odstavek, PZDU“
V zadevi F‑105/09,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a,
Séverine Scheefer, začasna uslužbenka Evropskega parlamenta, stanujoča v Luxembourgu (Luksemburg), ki jo zastopata R. Adam in P. Ketter, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropskemu parlamentu, ki sta ga najprej zastopali R. Ignătescu in L. Chrétien, nato R. Ignătescu in S. Alves, zastopnici,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(tretji senat),
v sestavi P. Mahoney, predsednik, H. Kreppel in S. Van Raepenbusch (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: J. Tomac, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 17. novembra 2010
izreka naslednjo
Sodbo
1 S. Scheefer s tožbo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložena 23. decembra 2009, v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropskega parlamenta z dne 12. februarja 2009, s katero je bilo potrjeno, da bo njena pogodba začasne uslužbenke prenehala 31. marca 2009, in razglasitev ničnosti odločbe z dne 12. oktobra 2009, s katero je bila zavrnjena njena pritožba, ter povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela zaradi ravnanja Parlamenta.
Pravni okvir
Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije
2 Člen 2 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU) določa:
„V teh pogojih za zaposlitev ‚začasni uslužbenec‘ pomeni:
(a) uslužbenca, ki se zaposli na delovno mesto s seznama delovnih mest, ki je priložen delu proračuna za posamezno institucijo in ga je proračunski organ opredelil kot začasnega;
[…]“
3 Člen 8, prvi odstavek, PZDU določa:
„Začasni uslužbenci, za katere se uporablja člen 2(a), se lahko zaposlijo za določen ali nedoločen čas. Pogodbe takih uslužbencev, ki so zaposleni za določen čas, se lahko obnovijo samo enkrat za določen čas. Vsaka naslednja obnovitev je za nedoločen čas.“
4 Člen 7, od (2) do (4), internega pravilnika o zaposlovanju uradnikov in drugih uslužbencev, ki ga je 3. maja 2004 sprejelo predsedstvo Parlamenta (v nadaljevanju: interni pravilnik), določa:
„2. Brez vpliva na določbe, ki se uporabljajo za uradnike, se začasne uslužbence v ustreznem vrstnem redu izbere med kandidati, ki so uspešno opravili natečaj ali so bili izbrani na podlagi drugega postopka zaposlovanja, določenega v členu 29(2) Kadrovskih predpisov za uradnike [Evropske unije].
3. Če uspešni kandidati niso na voljo, se začasni uslužbenci zaposlijo:
– kar zadeva začasne uslužbence iz člena 2(a) PZDU, po izboru, ki ga opravi odbor ad hoc, v katerega je vključen član, ki ga imenuje odbor uslužbencev;
– kar zadeva začasne uslužbence iz člena 2(b) PZDU, po mnenju skupnega odbora.
4. Z odstopanjem od predhodnih določb se začasni uslužbenci iz člena 2(a) PZDU lahko zaposlijo po postopku iz odstavka 3, druga alinea, tega člena, če so navedene zaposlitve namenjene izključno začasni zapolnitvi delovnih mest do njihove zapolnitve v skladu z določbami tega člena, odstavek 3, prva alinea.“
Okvirni sporazum o delu za določen čas
5 V določbi 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je bil sklenjen 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum) in je priložen Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368), je navedeno:
„1. Za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerjih za določen čas, države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji skladno z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami ali običaji in/ali socialni partnerji, kadar ni ustreznih pravnih ukrepov, ki bi preprečevali zlorabo, uvedejo enega ali več naslednjih ukrepov tako, da upoštevajo potrebe posameznih sektorjev in/ali kategorij delavcev:
(a) objektivne razloge, ki upravičujejo obnovitev takšnih pogodb ali razmerij;
(b) najdaljše skupno trajanje zaporednih pogodb ali razmerij za določen čas;
(c) število obnovitev takšnih pogodb ali razmerij.
2. Države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji in/ali socialni partnerji po potrebi določijo, pod kakšnimi pogoji se pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja:
(a) štejejo za ,zaporedna‘;
(b) štejejo za pogodbe ali razmerja za nedoločen čas.“
Dejansko stanje
6 Parlament je s pogodbo, ki je bila podpisana 29. marca in 4. aprila 2006, zaposlil tožečo stranko kot začasno uslužbenko na podlagi člena 2(a) PZDU za obdobje od 1. aprila 2006 do 31. marca 2007 (v nadaljevanju: prvotna pogodba) in jo razporedil kot zdravnico v zdravstveno službo v Luxembourgu (Luksemburg).
7 Z aneksom, ki ga je Parlament podpisal 23. februarja 2007, tožeča stranka pa 26. februarja istega leta (v nadaljevanju: aneks z dne 26. februarja 2007), je bila prvotna pogodba podaljšana do 31. marca 2008.
8 Parlament je 18. oktobra 2007 objavil razpis št. PE/95/S, v katerem je objavil pripravo izbirnega postopka na podlagi kvalifikacij in preizkusov za zaposlitev začasnega uslužbenca administratorja zdravnika (UL C 244 A, str. 5). Tožeča stranka se je prijavila na delovno mesto, vendar pa je bila njena prijava zavrnjena z obrazložitvijo, da nima potrebnih izkušenj.
9 Z aneksom z dne 26. marca 2008, s katerim je bil nadomeščen aneks z dne 26. februarja 2007 (v nadaljevanju: aneks z dne 26. marca 2008), je bila prvotna pogodba podaljšana do 31. marca 2009.
10 Tožeča stranka je z dopisom z dne 22. januarja 2009 generalnega sekretarja Parlamenta vprašala o možnosti, da bi svoje sodelovanje z zdravstveno službo institucije nadaljevala na podlagi pogodbe za nedoločen čas.
11 Generalni sekretar Parlamenta je 12. februarja 2009 tožeči stranki odgovoril, da po podrobni preučitvi njenega položaja ni bilo mogoče najti nobene pravno sprejemljive rešitve, na podlagi katere bi lahko nadaljevala delo v zdravstveni službi, in potrdil, da njena pogodba preneha na predvideni datum, to je 31. marca 2009.
12 Tožeča stranka je 2. aprila 2009 vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), da bi ji Parlament priznal pravico do pogodbe za nedoločen čas na podlagi člena 8, prvi odstavek, PZDU in da bi njena pogodba začasne uslužbenke veljala po 31. marcu 2009.
13 Organ za sklepanje pogodb o zaposlitvi je 12. oktobra 2009 pritožbo zavrgel kot nedopustno in podredno zavrnil kot neutemeljeno.
Predlogi strank in postopek
14 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– „[...] odločbo Parlamenta z dne 12. februarja 2009 razglasi za nično [...];
– [...] odločbo Parlamenta z dne 12. oktobra 2009 razglasi za nično [...];
– [...] pravno opredelitev prvotne pogodbe [...] in datum njenega izteka, določen na 31. marec 2009, razglasi za nično;
– zaposlitev tožeče stranke preoblikuje v zaposlitev za nedoločen čas;
– odredi povrnitev škode, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi ravnanja Parlamenta;
– podredno, in če bi Sodišče za uslužbence v malo verjetnem primeru ugotovilo, da je kljub nastanku zaposlitve za nedoločen čas delovno razmerje prenehalo [...], dodeli odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbenega razmerja;
– še bolj podredno, in če bi Sodišče za uslužbence v malo verjetnem primeru ugotovilo, da preoblikovanje ni mogoče [...], dodeli odškodnino za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi krivdnega ravnanja [...] Parlamenta;
– za tožečo stranko pridrži vse druge pravice, pravna sredstva, tožbene razloge in tožbe ter zlasti naloži, naj Parlament plača odškodnino v zvezi z utrpelo škodo;“
– Parlamentu naloži plačilo stroškov.
15 Parlament je 18. februarja 2010 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence na podlagi člena 78(1), prvi pododstavek, Poslovnika vložil ugovor nedopustnosti zoper tožbo.
16 Parlament v ugovoru nedopustnosti Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo razglasi za očitno nedopustno v vseh njenih predlogih;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
17 Tožeča stranka je z vlogo, ki je bila v vpisnik sodnega tajništva Sodišča za uslužbence vpisana 17. marca 2010, predložila pisna stališča glede ugovora nedopustnosti.
18 Ugovor nedopustnosti je bil s sklepom tretjega senata Sodišča za uslužbence z dne 8. julija 2010 združen z odločanjem o vsebini tožbe.
19 Parlament v odgovoru na tožbo, ki je bil v vpisnik sodnega tajništva Sodišča za uslužbence vpisan 10. septembra 2010, Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– ničnostno tožbo razglasi za neutemeljeno;
– predlog za preoblikovanje zaposlitve tožeče stranke v zaposlitev za nedoločen čas zavrže kot nedopusten;
– odškodninski zahtevek za škodo, utrpelo zaradi krivdnega ravnanja Parlamenta, zavrže kot nedopusten;
– predlog za odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe zavrne kot neutemeljen;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Drugi predlog: razglasitev ničnosti odločbe z dne 12. oktobra 2009
20 Tožeča stranka v drugem predlogu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta z dne 12. oktobra 2009, s katero je bila zavrnjena njena pritožba.
21 Vendar je treba opozoriti, da Sodišče za uslužbence na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki se formalno nanašajo na zavrnitev pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar predlogi kot taki nimajo samostojne vsebine (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, C‑293/87, točka 8; sodbo Splošnega sodišča z dne 6. aprila 2006 v zadevi Camόs Grau proti Komisiji, T‑309/03, točka 43; sodbo Sodišča za uslužbence z dne 11. decembra 2008 v zadevi Reali proti Komisiji, F‑136/06, točka 37) in kadar se v resnici prekrivajo s predlogi za razglasitev ničnosti akta, zoper katerega je bila vložena pritožba.
22 Treba je torej ugotoviti, da se, čeprav ni mogoče zanikati interesa katere koli tožeče stranke, da predlaga razglasitev ničnosti odločbe, s katero je zavrnjena njena pritožba, sočasno z razglasitvijo ničnosti akta, ki posega v njen položaj, v obravnavanem primeru za tožbo šteje, da se nanaša na odločbo, ki naj bi jo po trditvah tožeče stranke vseboval dopis generalnega sekretarja Parlamenta z dne 12. februarja 2009 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
Tretji in četrti predlog: preoblikovanje pogodbe tožeče stranke
23 Tožeča stranka v tretjem in četrtem predlogu zahteva razglasitev ničnosti pravne opredelitve njene prvotne pogodbe in njeno preoblikovanje v zaposlitev za nedoločen čas.
24 Vendar je treba opozoriti, da lahko Sodišče za uslužbence, čeprav pravna opredelitev akta spada v njegovo izključno pristojnost in ni odvisna od volje strank, za nične razglasi samo akte, ki posegajo v položaj, in ne opredelitve kot take, ki bi jim jo napačno dal njihov avtor. Poleg tega ni sporno, da sodišče Unije v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov, ne more niti podajati načelnih izjav ali ugotovitev niti naslavljati odredb na institucije, ne da bi s tem posegalo v prerogative upravnega organa (sodba Sodišča z dne 13. julija 1989 v zadevi Jaenicke Cendoya proti Komisiji, 108/88, točki 8 in 9; sklep Sodišča za uslužbence z dne 16. maja 2006 v zadevi Voigt proti Komisiji, F‑55/05, točka 25; sodba Sodišča za uslužbence z dne 30. aprila 2009 v zadevi Aayhan in drugi proti Parlamentu, F‑65/07, točka 52).
25 Tretji in četrti predlog je torej treba zavreči kot nedopustna, kolikor se nanašata na to, da bi Sodišče za uslužbence v izreku te sodbe preoblikovalo pogodbo tožeče stranke.
Prvi in tretji predlog: razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe in razglasitev ničnosti določitve datuma izteka pogodbe na 31. marec 2009
Trditve strank
– Dopustnost predlogov
26 Parlament trdi, da tožeča stranka z dopisom z dne 22. januarja 2009 ni zahtevala novega podaljšanja svoje prvotne pogodbe, ampak je upravi predlagala, naj prizna, da je bila z aneksom z dne 26. marca 2008 navedena pogodba preoblikovana v pogodbo za nedoločen čas, na podlagi česar naj bi sklepala, da izpodbijana odločba, s katero je bil ta predlog zavrnjen, pomeni akt, ki posega v položaj.
27 Vendar Parlament poudarja, da pogodba začne učinkovati s podpisom, in meni, da je torej aneks z dne 26. marca 2008, s katerim je bila prvotna pogodba podaljšana do 31. marca 2009, per definitionem pomenil akt, ki posega v položaj. Prav tako bi morala tožeča stranka pritožbo zoper ta aneks vložiti v treh mesecih od njegovega podpisa. Tožeča stranka naj bi s tem, ko je 22. januarja 2009 vložila predlog za priznanje obstoja zaposlitve za nedoločen čas, poskušala zaobiti zakonske roke in omiliti dejstvo, da ni pravočasno vložila pritožbe.
28 Parlament dodaja, da je generalni sekretar v izpodbijani odločbi samo „potrdil, da pogodba [tožeče stranke] preneha na predviden datum, to je 31. marca 2009“. To naj bi bil zgolj potrditveni akt, zoper katerega v skladu z ustaljeno sodno prakso tožba ni mogoča.
29 Parlament na podlagi tega sklepa, da tožeča stranka ni upravičena predlagati razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe.
30 Tožeča stranka primarno odgovarja, da je bil ugovor nedopustnosti z dne 18. februarja 2010 vložen prepozno glede na člen 78(1) Poslovnika, ki določa, da je treba „[p]redlog za odločanje o nedopustnosti […] predložiti v roku enega meseca od vročitve tožbe“, to pa je bilo 8. januarja 2010.
31 Podredno izpodbija utemeljenost vloženega ugovora nedopustnosti in trdi, da se generalni sekretar v izpodbijani odločbi ni izrekel glede predloga za podaljšanje pogodbe, ampak se je izrekel glede vprašanja, ali je bila z drugim podaljšanjem prvotne pogodbe ta preoblikovana v pogodbo za nedoločen čas. Parlament naj bi po preučitvi položaja ugotovil, da ni „nobene pravno sprejemljive rešitve“, na podlagi katere bi lahko nadaljevala opravljanje svoje funkcije, tako da mora prvotna pogodba prenehati ob izteku aneksa z dne 26. marca 2008, to je 31. marca 2009.
32 Po mnenju tožeče stranke izpodbijane odločbe torej ni mogoče razlagati kot preprosto obvestilo ali izključno potrditveni akt. To naj bi bila odločba, v kateri se obravnava jasno pravno vprašanje in ki neposredno vpliva na njene interese. Trditev Parlamenta, da ni bilo mogoče najti nobene pravno sprejemljive rešitve, naj bi pomenila priznanje, da so tako rešitev po sklenitvi aneksa z dne 26. marca 2008 dejansko iskali.
33 Tožeča stranka navaja, da bi morala po mnenju Parlamenta sama zahtevati tretje podaljšanje svoje pogodbe, čeprav naj bi iz člena 8, prvi odstavek, PZDU izhajalo, da se njena pogodba drugič celo ne bi smela podaljšati in da je bila s tem drugim podaljšanjem dejansko uradno spremenjena v pogodbo za nedoločen čas.
34 Podredno tožeča stranka trdi, da aneksa z dne 26. marca 2008 ni mogoče opredeliti kot „akt, ki posega v položaj“, kolikor iz besedila člena 8, prvi odstavek, PZDU izhaja, da je njegov podpis enakovreden sklenitvi pogodbe za nedoločen čas.
35 Tožeča stranka prav tako podredno poudarja, da je, ker je Parlament sam njen dopis z dne 2. aprila 2009 opredelil kot „pritožbo“ v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, postopek nadaljevala z vložitvijo te tožbe.
– Vsebinska preučitev
36 Tožeča stranka uveljavlja tri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 8, prvi odstavek, PZDU, napačno uporabo prava in očitno napako pri presoji, drugič, na kršitev obveznosti obrazložitve ter, tretjič, na zlorabo pooblastil in kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, načela dobrega upravljanja, načela zaupanja v pravo, načela enakosti, načela izvrševanja pogodb v dobri veri ter zlorabo prava.
37 V zvezi s prvim tožbenim razlogom tožeča stranka trdi, da je bila v skladu s členom 8, prvi odstavek, PZDU, kar zadeva drugo spremembo njene prvotne pogodbe, z aneksom z dne 26. marca 2008 navedena pogodba za določen čas preoblikovana v pogodbo za nedoločen čas in da je bila z izpodbijano odločbo, s katero je bilo to preoblikovanje zavrnjeno, ta določba kršena.
38 Tožeča stranka sicer navaja, da je z aneksom z dne 26. marca 2008 „razveljavljen in nadomeščen“ aneks z dne 23. februarja 2007. Vendar pa meni, da iz te nadomestitve ni mogoče sklepati, da je bila tako pogodba v skladu s členom 8, prvi odstavek, PZDU podaljšana samo enkrat, in sicer za določen čas, kot trdi Parlament. Tudi ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, na katero se ta sklicuje, naj bi bilo tako ravnanje prevara, ki mu ne bi smela omogočiti, da zaobide zgoraj navedeno določbo.
39 Parlament odgovarja, da so zdravniki, ki jih zaposluje, začasni uslužbenci na podlagi člena 2(a) PZDU in da se jih na podlagi člena 7(2) internega pravilnika izbere med kandidati, ki so uspešno opravili natečaj ali so bili izbrani na podlagi drugega postopka zaposlovanja, določenega v členu 29(2) Kadrovskih predpisov. Ker ni imel rezervnega seznama zdravnikov in ker na obvestila o prostih delovnih mestih, ki jih je objavil za zapolnitev delovnega mesta, ki ga je izpraznil predhodnik tožeče stranke, ni prejel nobene prijave, naj bi jo bil na podlagi člena 7(4) navedenega pravilnika dolžan zaposliti za omejen čas in začasno, dokler mu ne bi uspelo zaposliti zdravnika v skladu z izbirnim postopkom, določenim v zgoraj navedenem členu 7(2). Tak naj bi bil namen prvotne pogodbe tožeče stranke.
40 Prvotna pogodba naj bi bila podaljšana enkrat, in sicer z aneksom z dne 26. februarja 2007 do 31. marca 2008. Ker pa Parlament še vedno ni imel rezervnega seznama za zapolnitev prostega delovnega mesta zdravnika, je moral še enkrat podaljšati prvotno pogodbo.
41 Parlament v zvezi s tem trdi, da čeprav je sklenitev več zaporednih pogodb za določen čas načeloma prepovedana, bi bilo vseeno treba izvzeti primere, v katerih je to zaporedje pogodb za določen čas upravičeno z legitimnimi razlogi. To naj bi veljalo v obravnavanem primeru, kajti odločitvi o podaljšanju prvotne pogodbe naj bi bili sprejeti za zagotovitev kontinuitete zdravstvene službe, medtem ko naj Parlament tožeči stranki ne bi mogel ponuditi pogodbe za nedoločen čas, ne da bi kršil svoj interni pravilnik.
42 Poleg tega naj člen 8, prvi odstavek, PZDU ne bi nasprotoval sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki vsebuje nenatančen rok, kot je v obravnavanem primeru do imenovanja zdravnika. V tem smislu naj bi bilo treba datuma izteka, določena v dveh aneksih k prvotni pogodbi, razumeti zgolj kot predvidena datuma.
43 Nazadnje Parlament poudarja, da je aneks z dne 26. marca 2008, s katerim je bila prvotna pogodba podaljšana do 31. marca 2009, koristil tožeči stranki, ker bi se lahko odločil, da navedene pogodbe ne bo podaljšal in da bo zaposlil drugega zdravnika ali da jo bo podaljšal samo za nekaj mesecev, potrebnih za zaposlitev zdravnika v skladu z izbirnim postopkom.
Presoja Sodišča za uslužbence
44 Najprej je treba pojasniti obseg tretjega predloga tožeče stranke v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti „datuma […] izteka [njene prvotne pogodbe], določen[ega] na 31. marec 2009“.
45 Ta predlog bi bilo mogoče razumeti tako, da se nanaša na 31. marec 2009, ki ga je generalni sekretar Parlamenta „potrdil“ v izpodbijani odločbi. Vendar bi se v tem primeru prekrival s prvim predlogom, ki se nanaša prav na razglasitev ničnosti navedene odločbe. Tako je treba ta predlog, da bi imel samostojen pomen, razumeti tako, da se nanaša na razglasitev ničnosti aneksa z dne 26. marca 2008 v delu, v katerem je prenehanje zaposlitve tožeče stranke določeno na 31. marec 2009.
46 Ob tem pojasnilu, in kar zadeva očitek tožeče stranke, da je bil ugovor nedopustnosti Parlamenta prepozno vložen, je treba opozoriti, da je treba v skladu s členom 78(1), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča za uslužbence predlog za odločanje o nedopustnosti tožbe, ne da bi se o zadevi odločalo po temelju, predložiti v roku enega meseca od vročitve tožbe, ki ga je treba v skladu s členom 100(3) Poslovnika zaradi oddaljenosti podaljšati za enkratno obdobje desetih dni. V obravnavanem primeru je bila tožba Parlamentu vročena 8. januarja 2010. Tako je ugovor nedopustnosti, ki je bil vložen 18. februarja istega leta, prispel zadnji dan tako izračunanega roka in je torej dopusten.
47 Kar zadeva utemeljenost ugovora nedopustnosti, je treba opozoriti, da je ničnostna tožba dopustna samo, če je bila pritožba, ki mora biti pred tožbo, vložena v roku treh mesecev, določenem v členu 90(2) Kadrovskih predpisov, po aktu, ki posega v položaj.
48 Kar zadeva določitev trenutka nastanka akta, ki posega v položaj, to je določitev datuma, od katerega je treba izračunati rok za vložitev pritožbe, je treba navesti, da pogodba začne učinkovati s podpisom in da torej lahko takrat začne posegati v položaj uslužbenca, tako da je treba rok za pravočasno vložitev pritožbe v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov načeloma izračunati od datuma tega podpisa (sodba Splošnega sodišča z dne 11. julija 2002 v združenih zadevah Martínez Páramo in drugi proti Komisiji, T‑137/99 in T‑18/00, točka 56; zgoraj v točki 24 navedena sodba Aayhan in drugi proti Parlamentu, točka 43).
49 Glede na zgoraj navedeno bi bilo razumljivo, da bi tožeča stranka formalno vložila pritožbo zoper aneks z dne 26. marca 2008, ker ni bil sklenjen za nedoločen čas (glej v tem smislu zgoraj v točki 24 navedeno sodbo Aayhan in drugi proti Parlamentu, točka 44). Vendar se to ni zgodilo. Ker torej pritožba ni bila vložena v treh mesecih, določenih v členu 90(2) Kadrovskih predpisov, je tretji predlog, ki se nanaša na razglasitev ničnosti navedenega aneksa v delu, v katerem je datum prenehanja zaposlitve tožeče stranke določen na 31. marec 2009, prepozen in torej nedopusten.
50 Vendar iz tega ne izhaja, da je prvi predlog, ki se nanaša na izpodbijano odločbo, prav tako nedopusten.
51 Upoštevati je namreč treba posebne okoliščine obravnavanega primera, in sicer da je bila tožeča stranka zaposlena kot začasna uslužbenka na podlagi člena 2(a) PZDU, da je bila ta zaposlitev podaljšana z aneksom z dne 26. februarja 2007 in da je bil z drugim aneksom z dne 26. marca 2008 „razveljavljen in nadomeščen“ prvi aneks, da bi se zaposlitev tožeče stranke podaljšala do 31. marca 2009, čeprav se v skladu s členom 8, prvi odstavek, PZDU zaposlitev začasnega uslužbenca v smislu člena 2(a) PZDU lahko za določen čas podaljša samo enkrat, pri čemer je „vsaka naslednja obnovitev […] za nedoločen čas“.
52 Ugotoviti je treba, da je „razveljav[itev] in nadome[stitev]“ prvega aneksa, s katerim je bila zaposlitev tožeče stranke podaljšana za določen čas, z novim aneksom, s katerim je bila navedena zaposlitev na novo podaljšana za določen čas, tako da naj bi obstajalo samo eno podaljšanje za določen čas, prevara, zaradi katere člen 8, prvi odstavek, PZDU izgubi pomen.
53 Člen 8, prvi odstavek, PZDU se namreč s tem, da se nanaša na „vsak[o] naslednj[o] obnovitev“, uporablja za vsak postopek, na podlagi katerega začasni uslužbenec v smislu člena 2(a) PZDU kot tak nadaljuje svoje delovno razmerje s svojim delodajalcem po enkrat podaljšani pogodbi za določen čas.
54 Poleg tega je treba upoštevati Direktivo 1999/70 in okvirni sporazum, ki ji je priložen. Dejstvo, da direktiva kot taka ne zavezuje institucij, ne more namreč pomeniti, da je tem ni treba posredno upoštevati v razmerjih s svojimi uradniki ali uslužbenci. Tako je treba opozoriti, da mora Parlament v skladu z dolžnostjo lojalnosti, ki mu je naložena, kot delodajalec določbe PZDU razlagati in uporabljati čim bolj z vidika besedila in cilja okvirnega sporazuma. V tem okvirnem sporazumu pa je stabilnost zaposlitve določena kot prevladujoči cilj na področju delovnih razmerij v Evropski uniji (zgoraj v točki 24 navedena sodba Aayhan in drugi proti Parlamentu, točki 119 in 120). Natančneje, cilj določbe 5(1) tega okvirnega sporazuma je predvsem „preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerjih za določen čas“ in državam članicam nalaga obveznost, naj v svoj pravni red uvedejo enega ali več ukrepov, naštetih v točki 1, od (a) do (c), te določbe. V določbi 5(1)(c) je zlasti predpisana določitev največjega števila obnovitev pogodb ali delovnih razmerij za določen čas. V točki 2(b) iste določbe je določeno, da se lahko pogodbe za določen čas po potrebi „štejejo za pogodbe ali razmerja za nedoločen čas“.
55 Tako je treba v zvezi z institucijami ugotoviti, da je treba člen 8, prvi odstavek, PZDU razlagati tako, da se zagotovi njegovo široko področje uporabe, in uporabljati dosledno, ker je njegov namen prav omejiti uporabo zaporednih pogodb začasnega uslužbenca za določen čas, tako da se tretja pogodba za določen čas, ki bi bila sklenjena, „šteje za pogodbo za nedoločen čas“.
56 Parlament poleg tega zaman trdi, da mu je člen 7(4) njegovega internega pravilnika preprečeval sklenitev pogodbe za nedoločen čas, treba pa je bilo zagotoviti kontinuiteto storitev, ki jih je zagotavljala zdravstvena služba v Luxembourgu. Čeprav člen 7(4) internega pravilnika določa, da se lahko delovna mesta zapolnijo začasno do zaposlitve v skladu s postopkom, določenim v navedenem pravilniku, s to določbo ni naložena sklenitev pogodb za določen čas, kot v obravnavanem primeru, za natančno določeno obdobje. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z določbo 3 okvirnega sporazuma pogodba za določen čas pogodba, katere konec je določen z objektivnimi pogoji, kot je natančno določen datum, pa tudi pojav določenega dogodka. Poleg tega člen 7(4) ne prepoveduje uporabe pogodb za nedoločen čas, ker lahko začasen položaj tako kot v obravnavanem primeru traja neopredeljivo dolgo in ker taka pogodba upravičencu nikakor ne ponuja stabilnosti imenovanja za uradnika, ker se lahko prekine iz legitimnega razloga in z odpovednim rokom v skladu s členom 47(c)(i) PZDU. Vsekakor ima interni pravilnik manjšo pravno moč kot PZDU in ne more preprečiti učinkov člena 8, prvi odstavek, PZDU.
57 Parlament prav tako zaman trdi, da člen 8, prvi odstavek, PZDU ne nasprotuje sklenitvi pogodbe o delu za določen čas, ki nima točno določenega datuma prenehanja. Ta trditev, ki je v teoriji pravilna, če to prenehanje ustreza pojavu določenega dogodka (glej točko 56 zgoraj), v obravnavanem primeru ni upoštevna, ker so bili v prvotni pogodbi in njenih aneksih natančno določeni datumi izteka. Prav tako ni upoštevna trditev Parlamenta, da bi se lahko odločil, da prvotne pogodbe ne bo podaljšal z aneksom z dne 26. marca 2008 ali da jo bo podaljšal samo za obdobje, krajše od enega leta, ki je bilo odobreno tožeči stranki. To so namreč samo predpostavke, ki ne ustrezajo dejanskemu stanju. Poleg tega bi drugo podaljšanje, čeprav za manj kot eno leto, vsekakor pomenilo podaljšanje iz zgoraj navedenega člena 8, prvi odstavek.
58 Nazadnje, Parlament se ne more sklicevati na izjemen položaj, v katerem naj bi se domnevno znašel zaradi prostega delovnega mesta zdravnika v zdravstveni službi v Luxembourgu in nezmožnosti zapolnitve tega delovnega mesta v kratkem roku. Kot je bilo navedeno zgoraj, mu namreč člen 7(4) internega pravilnika ni preprečeval sklenitve pogodbe za nedoločen čas, ki bi jo lahko kadar koli prekinil iz legitimnega razloga in ob upoštevanju odpovednega roka, določenega v členu 47(c)(i) PZDU.
59 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je tožeča stranka izpolnjevala pogoje za uporabo člena 8, prvi odstavek, PZDU.
60 Na podlagi te določbe pa je „vsaka naslednja obnovitev“ za določen čas – ki sledi prvemu podaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca za določen čas v smislu člena 2(a) – „za nedoločen čas“, iz česar izhaja, da je treba šteti, da do tega preoblikovanja pride ipso iure.
61 Iz tega izhaja, da mora Sodišče za uslužbence ugotoviti, da je bil aneks z dne 26. marca 2008 preoblikovan ipso iure v zaposlitev za nedoločen čas zgolj na podlagi volje zakonodajalca in da iztek roka, določenega v tem aneksu, ni mogel povzročiti prenehanja zaposlitve tožeče stranke.
62 Zato je bil z izpodbijano odločbo, v kateri je generalni sekretar Parlamenta menil, da ne obstaja nobena pravno sprejemljiva rešitev, na podlagi katere bi lahko tožeča stranka nadaljevala svojo dejavnost v zdravstveni službi v Luxembourgu, in v kateri je tožeči stranki „potrdil“, da njena pogodba preneha 31. marca 2009, zanesljivo bistveno spremenjen pravni položaj tožeče stranke, kot je izhajal iz člena 8 PZDU. Ta odločba torej pomeni akt, ki posega v položaj, in ne pomeni zgolj potrditvene odločbe.
63 Ker je tožeča stranka pritožbo zoper izpodbijano odločbo vložila v treh mesecih od njene vročitve in ker je to tožbo vložila v treh mesecih od uradnega obvestila o zavrnitvi te pritožbe, sta torej predloga, ki se nanašata na razglasitev ničnosti navedene odločbe, dopustna.
64 Kar zadeva vsebino, iz točk od 51 do 62 te sodbe izhaja, da je bila izpodbijana odločba sprejeta z vidika delovnega razmerja za določen čas, ker je bilo v njej tožeči stranki domnevno potrjeno prenehanje njene pogodbe, in da torej krši člen 8, prvi odstavek, PZDU. Parlament je poleg tega na obravnavi priznal, da rešitev, na podlagi katere so tožečo stranko v službi obdržali z več pogodbami za določen čas, ni bila „najbolj posrečena“.
65 Iz tega izhaja, da je tožba utemeljena in da je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično na podlagi tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 8, prvi odstavek, PZDU, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge, niti če bi ta odločba v resnici pomenila odpoved pogodbe, ki je postala pogodba za nedoločen čas, niti če bi bili izpolnjeni pogoji za tako odpoved, ker tožeča stranka svojega tožbenega razloga ni oblikovala v tem smislu.
Peti predlog: povrnitev škode, ki jo je utrpela tožeča stranka
66 Tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela zaradi ravnanja Parlamenta. Parlament ugovarja, da tožeča stranka ne pojasnjuje, kaj naj bi bilo to krivdno ravnanje. Dodaja, da bi morala tožeča stranka, če zadevno ravnanje ne izhaja iz izpodbijane odločbe, začeti predhodni postopek z zahtevo na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov.
67 Vendar pa je iz tožbe razvidno, da tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek na podlagi petega predloga razlikuje od odškodninskih zahtevkov na podlagi šestega, sedmega in osmega predloga. Poleg tega je tožeča stranka na obravnavi potrdila, da v petem predlogu ne zahteva dodelitve odškodnine, ampak dodelitev „finančnega dela“, ki pomeni „logično posledico“ razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe.
68 V zvezi s tem je treba opozoriti, da predlog, naj institucija enemu od svojih uslužbencev izplača znesek, ki mu ga po njegovem mnenju dolguje na podlagi PZDU, spada pod pojem „spori finančne narave“ v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov, ki se razlikuje od odškodninskih tožb, ki jih uslužbenci vložijo zoper svojo institucijo za pridobitev odškodnine. Na podlagi člena 91(1) Kadrovskih predpisov ima Sodišče za uslužbence v teh sporih neomejeno pristojnost, s katero mu je podeljena naloga, da celovito reši spor ter odloči o vseh pravicah in obveznostih uslužbenca, zadevni instituciji pa prepusti, da pod njegovim nadzorom izvrši tak del sodbe pod natančnimi pogoji, ki jih določi (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 18. decembra 2007 v zadevi Weißenfels proti Parlamentu, C‑135/06 P, točke 65, 67 in 68, in sodbo Sodišča za uslužbence z dne 2. julija 2009 v zadevi Giannini proti Komisiji, F‑49/08, točke od 39 do 42).
69 Ob tem pojasnilu je treba še spomniti, da je posledica razglasitve ničnosti akta s strani sodišča ta, da se ta akt odstrani iz pravnega reda z učinkom za nazaj in da, če je bil akt, razglašen za ničen, že izvršen, izničenje njegovih učinkov pomeni ponovno vzpostavitev pravnega položaja, v katerem je bila tožeča stranka pred sprejetjem tega akta (sodba Sodišča za uslužbence z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Landgren proti ETF, F‑1/05, točka 92).
70 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da se je tožeča stranka po aneksu z dne 26. marca 2008 znašla v pogodbenem razmerju za nedoločen čas samo na podlagi učinka člena 8, prvi odstavek, PZDU in da se brez odpovednega roka v skladu s členom 47(c)(i) tega predpisa njena zaposlitev ni končala 31. marca 2009.
71 V teh okoliščinah je treba Parlamentu naložiti, naj tožeči stranki izplača razliko med zneskom osebnih prejemkov, ki bi ga lahko zahtevala, če bi tam ostala v službi, in zneskom osebnih prejemkov, honorarjev, nadomestil za brezposelnost ali kakršnih koli drugih izplačil, ki ga je dejansko prejela od 1. aprila 2009 kot nadomestilo za osebne prejemke, ki jih je prejemala v Parlamentu.
Šesti, sedmi in osmi predlog: dodelitev odškodnine
72 Tožeča stranka v šestem, sedmem in osmem predlogu Sodišču za uslužbence predlaga, naj Parlamentu naloži, naj ji plača odškodnino zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zlasti zaradi nezakonite odpovedi njene pogodbe.
73 Ker pa so ti predlogi oblikovani podredno glede na predlog naložitve Parlamentu, naj tožeči stranki izplača prejemke, ki ji jih dolguje od prenehanja njenih funkcij, in ker je Sodišče za uslužbence temu predlogu ugodilo, ni treba odločati o navedenih predlogih.
Stroški
74 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko na podlagi odstavka 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.
75 Iz obrazložitve te sodbe je razvidno, da je tožeča stranka uspela s svojimi glavnimi predlogi, to je razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe in naložitvijo Parlamentu, naj ji izplača zaostanke plače. Poleg tega je tožeča stranka v predlogih izrecno predlagala, naj se Parlamentu naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine obravnavanega primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, je treba Parlamentu naložiti, naj poleg svojih stroškov nosi stroške, ki jih je v tem postopku priglasila tožeča stranka.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(tretji senat)
razsodilo:
1. Odločba, ki jo vsebuje dopis z dne 12. februarja 2009, s katerim je generalni sekretar Evropskega parlamenta obvestil S. Scheefer, po eni strani, da ni bilo mogoče najti nobene pravno sprejemljive rešitve, na podlagi katere bi lahko nadaljevala svojo dejavnost v zdravstveni službi v Luxembourgu (Luksemburg), in, po drugi strani, da bo njena pogodba začasne uslužbenke prenehala 31. marca 2009, se razglasi za nično.
2. Evropskemu parlamentu se naloži, naj S. Scheefer izplača razliko med zneskom osebnih prejemkov, ki bi ga lahko zahtevala, če bi ostala tam v službi, in zneskom osebnih prejemkov, honorarjev, nadomestil za brezposelnost ali kakršnih koli drugih izplačil, ki ga je dejansko prejela od 1. aprila 2009 kot nadomestilo za osebne prejemke, ki jih je prejemala kot začasna uslužbenka.
3. V preostalem se tožba zavrne.
4. Evropski parlament nosi svoje stroške in stroške S. Scheefer.
Mahoney | Kreppel | Van Raepenbusch |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. aprila 2011.