Pritožba, ki jo je 21. septembra 2020 vložil Svet Evropske unije zoper sodbo Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 8. julija 2020 v zadevi T-110/17, Jiangsu Seraphim Solar System/Komisija

(Zadeva C-441/20 P)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnik: Svet Evropske unije (zastopnika: H. Marcos Fraile, agent, N. Tuominen, avocat)

Drugi stranki v postopku: Jiangsu Seraphim Solar System Co. Ltd, Evropska komisija

Predlogi

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

izpodbijano sodbo razveljavi;

tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe, vloženo na prvi stopnji, zavrne; in

tožeči stranki naloži plačilo stroškov Sveta na prvi stopnji in v pritožbenem postopku.

podredno:

zadevo vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje;

odločitev o stroških na prvi stopnji in v pritožbenem postopku pridrži.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Prvič, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je tožbo razglasilo za dopustno.

Tožeča stranka mora na podlagi člena 263 PDEU izkazati procesno upravičenje, zlasti neposredno nanašanje in interes za ukrepanje v zvezi s členom 2 izpodbijane uredbe¹ . Protidampinških dajatev, ki so pravna posledica razveljavitve računov, nacionalnim carinskim organom ne dolguje tožeča stranka, ampak druga družba, in sicer družba Seraphim Solar System GmbH. Svet zato meni, da tožeča stranka ni izkazala neposrednega nanašanja in interesa za ukrepanje ter da je Splošno sodišče ravnalo napačno s tem, da je ugotovilo, da je tožeča stranka navedena pogoja izkazala.

Poleg tega lahko tožeča stranka ugovor nezakonitosti na podlagi člena 277 PDEU vloži le v določenem roku v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (Sodišče) v zadevi TWD Textilwerke Deggendorf in Nachi Europe.

Nazadnje, odgovor na vprašanje dopustnosti tožbe zoper Uredbo št. 1238/2013² in Uredbo št. 1239/2013³ je povsem jasen tudi na podlagi sodne prakse v zadevi SolarWorld, v kateri je bilo razsojeno, da člena 3 Uredbe št. 1238/2013 in člen 2 Uredbe št. 1239/2013 ni mogoče uporabiti ločeno od njunih preostalih delov.

Drugič, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da člena 8 in 13 osnovnih uredb „izčrpata“ možnost pobiranja dajatev na uvoz, s katerim je bila kršena zaveza, pri čemer je vsak drug pristop „retroaktiven“.

Stališče Splošnega sodišča temelji na napačnem razumevanju osnovnih uredb. Člena 10(5) in 16(5) osnovnih uredb se na splošno nanašata na posledice ugotovitve, da je bila zaveza kršena. To je enakovredno „retroaktivnosti v smislu osnovnih uredb“, torej naložitvi dokončne protidampinške dajatve/izravnalnih dajatev največ 90 dni pred uvedbo začasnih dajatev na uvoz, ki se registrira v skladu s členoma 14(5) in 24(5) osnovnih uredb.

Okoliščine obravnavne zadeve, to je kršitve zaveze in posledic, ki izhajajo iz nje, so očitno drugačne. Edina omejitev, ki jo določata člena 10(5) in 16(5) osnovnih uredb je, da se tako retroaktivno pobiranje ne uporabi za izvoz, ki se izvede med 90-nevnim obdobjem pred kršitvijo zaveze ali njenim umikom.

Poleg tega ne more biti nobene retroaktivnosti, kadar so dajatve naložene od začetka in je določena le izjema od njihovega pobiranja. Proizvajalec-izvoznik se namreč z zavezo izgone uporabi zadevnih dajatev, če so izpolnjeni pogoji za to. Vendar carinski dolg nastane vedno, kadar prijavitelj blago sprosti v prosti promet, to je brez plačila protidampinške dajatve, in se ugotovi, da je kršen eden ali več pogojev zaveze.

Tretjič, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da člena 14(1) in 24(1) Osnovnih uredb Svetu ne omogočata, da vzpostavi nadzorni sistem za zaveze, ki vključuje razveljavitev računov.

Člena 14(1) in 24(1) osnovnih uredb dajeta Svetu zelo široka pooblastila za sprejetje uredbe, ki nalaga dajatve, kot je Sodišče pojasnilo v zadevi Deichmann. Splošno sodišče je zato napačno uporabilo pravo s tem, da je navedlo, da Svet ni bil pristojen za vzpostavitev nadzornega sistema za zaveze, ki vključuje razveljavitev računov.

Stališče Splošnega sodišča je v nasprotju z namenom zakonodajalca. V pravu EU ni nobenega temelja za tako obsežno zaščito gospodarskega subjekta, ki krši obveznosti, v katere je sam privolil, in ki, kot v obravnavanem primeru, niti ne izpodbija, da so bile te kršitve storjene. To stališče je tudi strožje od tistega, kar zahteva pravo Svetovne trgovinske organizacije (STO), in tako postavlja EU v manj ugoden položaj v primerjavi z drugimi trgovskimi partnericami, ki so članice STO.

Poleg tega bi bile na podlagi izpodbijane sodbe zaveze nesorazmerno tvegane za Komisijo. Sklenitev zavez za EU pomeni tveganje in težaven nadzor dogovora. Stranka, ki je sklenila zavezo, ima primarno obveznost, da sodeluje s Komisijo in torej zagotovi ne otežen nadzor pravilnega izpolnjevanja te zaveze. Brez tega jamstva bi imela Komisija veliko tveganje, stranka ki bi kršila zavezo, pa bi bila med kršenjem upravičena do vseh ugodnosti. Taka razlaga je tudi v nasprotju z namenom učinkovitega varstva industrije EU pred škodljivim dampingom/subvencioniranjem, ki se (alternativno) odpravi z zavezo.

____________

¹ Izvedbena uredba Komisije (EU) 2016/2146 z dne 7. decembra 2016 o umiku sprejetja zaveze dveh proizvajalcev izvoznikov v okviru Izvedbenega sklepa 2013/707/EU o potrditvi sprejetja zaveze, ponujene v okviru protidampinškega in protisubvencijskega postopka v zvezi z uvozom fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani, za obdobje uporabe dokončnih ukrepov (UL 2016, L 333, str. 4).

² Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 1238/2013 z dne 2. decembra 2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani (UL 2013, L 325, str. 1).

³ Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 1239/2013 z dne 2. decembra 2013 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani (UL 2013, L 325, str. 66).