SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 13. junija 2012

Zadeva F‑63/10

BL

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Nekdanji uradnik – Socialna varnost – Nesreča – Ustavitev postopka na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov – Časovna uporaba lestvice, priložene novi različici pravil o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Trajanje postopka“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero BL, nekdanji uradnik Evropske komisije, predlaga zlasti razglasitev ničnosti odločbe z dne 28. oktobra 2009, s katero je organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), ustavil postopek, začet na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), in odločil, da je njegova telesna in duševna okvara (v nadaljevanju: TDO) 6‑odstotna.

Odločitev:      Odločba z dne 28. oktobra 2009 se razglasi za nično. Komisiji se naloži, naj tožeči stranki plača znesek 2500 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Komisija nosi svoje stroške, naloži pa se ji plačilo stroškov tožeče stranke.

Povzetek

1.      Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Invalidnost – Nadomestilo – Pravica do izplačila – Pogoji – Stabilizacija vseh poškodb

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 19(3))

2.      Akti institucij – Časovna veljavnost – Lestvica, priložena pravilom o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Uporaba lestvice, veljavne na datum stabilizacije vseh poškodb – Uporaba nove lestvice, določene po tem datumu – Kršitev načela zaupanja v pravo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 30)

1.      Člen 73 Kadrovskih predpisov določa, da je uradnik za primer poklicne bolezni in poškodbe pri delu „zavarovan od datuma začetka dela“. Ta določba določa tudi, da se denarne dajatve za te primere uradniku „izplačujejo“.

Vendar so institucije, čeprav je zakonodajalec Unije določil sistem zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, na podlagi člena 73(1) Kadrovskih predpisov določile, da morajo biti za nastanek pravice do denarnih dajatev iz zadevnega zavarovanja in torej do njihovega izplačila izpolnjeni nekateri pogoji.

Tako se v skladu s členom 19(3) pravil o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni odločba o določitvi stopnje telesne in duševne okvare sprejme po stabiliziranju zavarovančevih poškodb, stabilizacija pa pomeni stanje poškodovanca, čigar poškodbe so se ustalile tako, da kaže, da jih ni več mogoče pozdraviti ali izboljšati, zdravljenje pa načeloma ni več predpisano, razen za preprečitev njihovega poslabšanja. To pomeni, da pravica do denarne dajatve iz člena 73(2)(c) Kadrovskih predpisov pri delni trajni invalidnosti nastane šele s stabilizacijo vseh poškodb. Šele od navedenega datuma ima zavarovanec tudi pravico do določitve njegove telesne in duševne okvare.

(Glej točke od 46 do 49.)

Napotitev na:

Sodišče: 14. julij 1981, Suss proti Komisiji, C‑186/80, točka 15;

Sodišče prve stopnje: 21. maj 1996, W proti Komisiji, T‑148/95, točka 36;

Sodišče za uslužbence: 17. februar 2011, Strack proti Komisiji, F‑119/07, točka 88.

2.      Ker je bil v okviru postopka, začetega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov za uradnike Unije, položaj zavarovanca v smislu pravice do določitve stopnje njegove telesne in duševne okvare (TDO) v celoti vzpostavljen ob stabilizaciji njegovih poškodb, je treba zanj načeloma uporabiti ocenjevalno lestvico TDO, ki je veljala ob tej stabilizaciji.

Če bi bil datum sprejetja osnutka odločbe organa, pristojnega za imenovanja, o določitvi TDO zavarovanca in višine ustrezajočega pavšalnega zneska sprejet kot upošteven datum za določitev ocenjevalne lestvice TDO, ki se uporabi, kot izhaja iz člena 30 novih pravil o zavarovanju uradnikov Unije za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, bi to lahko vodilo v uporabo različnih pravil za osebe, katerih stabilizacija poškodb se je zgodila istočasno, odvisno od hitrosti uprave pri obravnavi njihovih spisov, kar ne bi bilo brez tveganja arbitrarnosti.

Na podlagi navedenih ugotovitev sledi, da se člen 30 navedenih pravil, ker določa, da se ob neobstoju osnutka odločbe organa, pristojnega za imenovanja, s katero se določi stopnja TDO, za zavarovance, ki se jim je zgodila nesreča ali imajo poklicno bolezen in katerih poškodbe so se stabilizirale pred datumom začetka njihove veljavnosti, to je 1. januarjem 2006, uporablja lestvica, priložena tem pravilom, v zvezi s temi zavarovanci nanaša na položaje, ki so bili v celoti vzpostavljeni po ocenjevalni lestvici TDO, priloženi starim pravilom o zavarovanju. Člen 30 pravil torej daje lestvici, ki je priložena tem pravilom, v zvezi s tem retroaktivni učinek.

Z uporabo ocenjevalne lestvice TDO, priložene novi različici navedenih pravil, za zavarovance, ki se jim je pred začetkom veljavnosti teh novih pravil o zavarovanju 1. januarja 2006 zgodila nesreča ali so poklicno zboleli in katerih poškodbe so se stabilizirale pred tem datumom, se je nujno poseglo v zaupanje teh zavarovancev v pravo. Tako je treba nova pravila razglasiti za nezakonita, ker določajo uporabo lestvice, ki je priložena tem pravilom, za zavarovance, ki se jim je zgodila nesreča ali so poklicno zboleli in katerih poškodbe so se stabilizirale pred začetkom veljavnosti teh pravil.

(Glej točke 50, 54, 56, 60 in 62.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 18. oktober 2011, Purvis proti Parlamentu, T‑439/09, točki 39 in 40.