SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 12. septembra 2011

Zadeva F‑98/10

Francesca Cervelli

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Izselitveni dodatek – Zahteva za ponovno preučitev – Nova in bistvena dejstva – Očitno nedopustna tožba“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero F. Cervelli predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za ponovno preučitev odločbe, s katero ji je bil zavrnjen izselitveni dodatek.

Odločitev:      Tožba se zavrže kot očitno nedopustna. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

Uradniki – Pravno sredstvo – Tožba, vložena zoper zavrnitev ponovne preučitve dokončne odločbe – Dopustnost – Zahteva

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

Odločba, ki je naslovnik ni izpodbijal v predpisanih rokih, postane zanj pravnomočna. Vendar lahko obstoj novih in bistvenih dejstev upraviči predložitev zahteve za ponovno preučitev prejšnje odločbe, ki je postala pravnomočna.

Tožba, vložena zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena ponovna preučitev odločbe, ki je postala dokončna, bo razglašena za dopustno, če se izkaže, da je zahteva za ponovno preučitev dejansko temeljila na novih in bistvenih dejstvih. Nasprotno, če se izkaže, da zahteva za ponovno preučitev ni temeljila na takih dejstvih, je treba tožbo zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena zahtevana ponovna preučitev, zavreči kot nedopustno.

Pravni učinki sodbe, s katero je bil razveljavljen akt, se poleg strank nanašajo le še na osebe, ki jih razveljavljeni akt neposredno zadeva, taka sodba pa je lahko novo dejstvo le za te osebe.

Poleg tega odločbe, ki je ni izdala institucija, v kateri je zaposlena zadevna oseba, ampak druga institucija, ni mogoče šteti za novo in bistveno dejstvo. V zvezi s tem, čeprav v skladu z načelom enotnosti javne uprave, kot je določeno v členu 9(3) Amsterdamske pogodbe, za vse uradnike vseh institucij Unije veljajo enotni Kadrovski predpisi, tako načelo ne pomeni, da morajo institucije enako uporabljati diskrecijsko pravico, ki jim jo priznavajo Kadrovski predpisi, temveč prav nasprotno, institucije pri kadrovskih zadevah uživajo „načelo avtonomije“.

(Glej točke 19, 20 in od 23 do 25.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. september 1985, Valentini proti Komisiji, 231/84, točka 14; 8. marec 1988, Brown proti Sodišču, 125/87, točka 13;

Sodišče prve stopnje: 16. september 1997, Gimenez proti Odboru regij, T‑220/95, točka 72; 24. marec 1998, Becret-Danieau in drugi proti Parlamentu, T‑232/97, točka 43; 7. februar 2001, Inpesca proti Komisiji, T‑186/98, točki 40, 47 in 48; 16. september 2009, Boudova in drugi proti Komisiji, T‑271/08 P, točka 48.