SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 1. julija 2010

Zadeva F‑97/08

Paulette Füller‑Tomlinson

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Nekdanji začasni uslužbenec – Poklicna bolezen – Poseg v telesno in duševno celovitost – Trajanje postopka za priznanje poklicnega izvora bolezni“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero P. Füller-Tomlinson, nekdanja začasna uslužbenka Parlamenta, predlaga razglasitev ničnosti odločbe organa, pristojnega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, z dne 9. aprila 2008, s katero so bile posledice za njeno telesno in duševno zdravje določene na 20 %.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeči stranki se naloži plačilo vseh stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Tožba zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Tožbeni razlog, ki v pritožbi ni izrecno naveden, je pa sklicevanje nanj implicitno – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Invalidnost – Določitev stopnje ali razpona stopenj invalidnosti na podlagi lestvice – Zakonitost – Sodni nadzor – Omejitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73(1); Pravila o zavarovanju za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 11)

4.      Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Priznanje poklicnega izvora bolezni in določitev stopnje trajne invalidnosti – Postopek

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člena 18 in 20)

1.      Sodišče za uslužbence na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki se formalno nanašajo na zavrnitev pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar predlogi kot taki nimajo samostojne vsebine.

(Glej točko 43.)

Napotitev na:

Sodišče: 17. januar 1989, Vainker proti Parlamentu, 293/87, Recueil, str. 23, točka 8;

Sodišče prve stopnje: 6. april 2006, Camós Grau proti Komisiji, T‑309/03, ZOdl., str. II‑1173, točka 43;

Sodišče za uslužbence: 11. december 2008, Reali proti Komisiji, F‑136/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑451 in II‑A‑1‑2495, točka 37.

2.      Tožbeni razlog, ki v predhodni upravni pritožbi ni bil izrecno naveden, je dopusten že, če se tožeča stranka nanj na tej stopnji sklicuje implicitno. Ker je predhodni postopek neformalen in zainteresiranih oseb na tej stopnji na splošno ne zastopa odvetnik, namreč uprava pritožb ne sme razlagati ozko, ampak jih mora, nasprotno, presojati široko.

Razglasitev nedopustnosti ugovora nezakonitosti zaradi neupoštevanja pravila o skladnosti bi porušila ravnotežje med varstvom procesnih pravic uradnika in ciljem predhodnega postopka ter pomenila nesorazmerno in neupravičeno sankcijo za uradnika. Namreč, zaradi notranje pravne narave ugovora nezakonitosti in sklepanja, zaradi katerega zadevna oseba išče in uveljavlja tako nezakonitost, se od uradnika ali uslužbenca, ki vloži pritožbo in nima nujno ustreznega pravnega znanja, ne more zahtevati, da v predhodnem postopku poda tak ugovor, če ne želi, da bi njegov ugovor v nadaljevanju postal nedopusten. To še toliko bolj velja, ker se ne zdi, da bi vložitev ugovora nezakonitosti v predhodnem postopku lahko povzročila, da bi vlagatelj pritožbe uspel v tej fazi, saj razen v hipotetičnih primerih očitne nezakonitosti ni verjetno, da bi se uprava odločila, da ne uporabi veljavne določbe, in bi tako sprejela trditev tožeče stranke, da je s to določbo kršeno hierarhično višje pravilo.

(Glej točki 55 in 57.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 29. januar 1997, Vanderhaeghen proti Komisiji, T‑297/94, RecFP, str. I‑A‑7 in II‑13, točka 37;

Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točka 121.

3.      Sodišče za uslužbence lahko v zvezi z določbami skupnih pravil o zavarovanju uradnikov za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni nadzoruje samo očitne napake pri presoji in prekoračitev diskrecijske pravice institucij. Natančneje, nadzor Sodišča za uslužbence nad zakonitostjo določitve stopnje ali razpona stopnje invalidnosti na podlagi lestvice je lahko samo zelo omejen, upoštevajoč, po eni strani, zapletene zdravniške presoje, ki jih povzroči uporaba navedene lestvice, in, po drugi strani, široko diskrecijsko pravico, ki jo imajo institucije na podlagi člena 73(1) Kadrovskih predpisov v zvezi s pogoji zavarovanja za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni.

(Glej točki 70 in 101.)

4.      Da lahko zdravniška komisija veljavno izda zdravniško mnenje, mora dobiti vpogled v vse dokumente, ki bi ji lahko koristili pri presoji. Tako sklepanje je treba po analogiji uporabiti za ugotovitve zdravnika(‑ov), ki ga (jih) institucije določijo na podlagi členov 18 in 20 skupnih pravil o zavarovanju uradnikov za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Zdravnik, ki ga določi institucija, torej brez popolne preiskave in celovitega poročila o izvedeni preiskavi ne more veljavno podati ugotovitev iz člena 18 pravil o zavarovanju.

(Glej točko 163.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 15. julij 1997, R proti Komisiji, T‑187/95, RecFP, str. I‑A‑253 in II‑729, točka 49; 15. december 1999, Nardone proti Komisiji, T‑27/98, RecFP, str. I‑A‑267 in II‑1293, točka 68; 3. marec 2004, Vainker proti Parlamentu, T‑48/01, RecFP, str. I‑A‑51 in II‑197, točki 129 in 133.