Language of document : ECLI:EU:F:2010:120

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (tretji senat)

z dne 30. septembra 2010

Zadeva F‑29/09

Giorgio Lebedef in Trevor Jones

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Plače – Člen 64 Kadrovskih predpisov – Člena 3(5), prvi pododstavek, in 9 Priloge XI h Kadrovskim predpisom – Korekcijski koeficient – Enako obravnavanje“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero G. Lebedef in T. Jones predlagata razglasitev ničnosti domnevne odločbe Komisije, s katero je bila zavrnjena izenačitev kupne moči uradnikov, zaposlenih v Luxembourgu (Luksemburg), s kupno močjo uradnikov, zaposlenih v Bruslju (Belgija), in, podredno, razglasitev ničnosti njunih plačilnih listov od junija 2008.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeči stranki skupaj nosita stroške, z izjemo stroškov Sveta Evropske unije, intervenienta v podporo predlogom Komisije. Svet nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Ugovor nezakonitosti – Akti, katerih nezakonitost se lahko uveljavlja

(členi 230, drugi odstavek, ES, 236 ES in 241 ES; členi 236, drugi odstavek, PDEU, 270 PDEU in 277 PDEU)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Plačilni list

(člen 265 PDEU; Kadrovski predpisi, člena 90 in 91(1); Priloga XI, Člen 3(5), prvi pododstavek)

3.      Uradniki – Osebni prejemki – Veljavni korekcijski koeficient – Določitev – Pristojnosti Sveta – Diskrecijsko odločanje – Omejitve – Spoštovanje načela enakega obravnavanja – Sodni nadzor – Omejitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 64 in 65)

4.      Uradniki – Osebni prejemki – Veljavni korekcijski koeficient – Neobstoj korekcijskega koeficienta za Belgijo in Luksemburg – Kršitev načela enakega obravnavanja – Dokazno breme

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XI, člen 3(5), prvi pododstavek)

5.      Uradniki – Načela – Varstvo zaupanja v pravo – Pogoji

1.      Člen 241 ES (po spremembi postal člen 277 PDEU) določa, da lahko vsaka stranka v sporu, v katerem gre za zakonitost uredbe iz te določbe, predvsem v utemeljitev tožbe zoper izvedbeni ukrep, razloge iz člena 230, drugi odstavek, ES (po spremembi postal člen 263, drugi odstavek, PDEU) uveljavlja tudi po izteku roka za vložitev tožbe zoper uredbo. To vmesno pravno sredstvo je izraz splošnega načela, katerega namen je zagotoviti, da ima ali je imel vsakdo možnost izpodbijati akt Unije, ki je podlaga za odločbo zoper njega. Pravilo iz člena 241 ES se zagotovo uporablja v sporu, ki je bil sodišču Unije predložen na podlagi člena 236 ES (po spremembi postal člen 270 PDEU).

Vendar s členom 241 ES dana možnost sklicevanja na to, da naj uredbe ne bi bilo mogoče uporabljati, ne daje pravice do samostojne tožbe in se lahko uveljavlja le kot vmesno pravno sredstvo, tako da neobstoj pravice do tožbe glede glavne stvari ali nedopustnost tožbe glede glavne stvari povzroči nedopustnost ugovora nezakonitosti.

(Glej točki 29 in 30.)

Napotitev na:

Sodišče: 6. marec 1979, Simmenthal proti Komisiji, 92/78, Recueil, str. 777; 16. julij 1981, Albini proti Svetu in Komisiji, 33/80, Recueil, str. 2141, točka 17; 19. januar 1984, Andersen in drugi proti Parlamentu, 262/80, Recueil, str. 195; 10. julij 2003, Komisija proti ECB, C11/00, Recueil, str. 7147, točke od 74 do 78; 7. julij 1987, Étoile commerciale in CNTA proti Komisiji, 89/86 in 91/86, Recueil, str. 3005, točka 22.

2.      Plačilni list zaradi svoje narave in predmeta načeloma nima značilnosti akta, ki posega v položaj, v smislu členov 90(2) in 91(1) Kadrovskih predpisov, ker je le finančni izraz prejšnjih upravnih odločb, ki se nanašajo na osebni in pravni položaj uradnika. Ker pa je plačilni list, ki vsebuje seznam finančnih pravic, jasen kazalnik obstoja in vsebine individualne upravne odločbe, ki je bila do zdaj neopažena, ker ni bila uradno vročena zadevni osebi, se lahko šteje za akt, ki posega v položaj, in povzroči, da začneta teči roka za vložitev pritožbe in po potrebi tožbe.

V zvezi s tem je uradnikom v okviru tožbe, s katero se instituciji v bistvu očita, da ni sprejela potrebnih političnih pobud, da bi se v prihodnosti določil poseben korekcijski koeficient za Luksemburg, kar bi predpostavljalo razveljavitev člena 3(5), prvi pododstavek, Priloge XI h Kadrovskim predpisom, in da bi se ohranila njihova pravica do pravnega sredstva, dovoljeno, da izpodbijajo svoj plačilni list tako, da zoper določbo Kadrovskih predpisov, s katero so določene njihove finančne pravice, uveljavljajo ugovor nezakonitosti, ki se nanaša predvsem na kršitev načela enakega obravnavanja.

Glede na to, da člen 90(1) Kadrovskih predpisov le uradnikom omogoča, da od uprave, ki ravna kot organ, pristojen za imenovanja, zahtevajo, naj glede njih sprejme odločbo, seveda taka zahteva ne spada na področje uporabe navedene določbe, ker politične pobude ni mogoče opredeliti kot „odločitev, sprejeto glede uradnika“.

Vendar bi ob upoštevanju postopkovnih težav, s katerimi bi se srečal posameznik, ki bi želel v skladu s členom 265 PDEU proti instituciji vložiti tožbo zaradi nedelovanja, da bi dosegel razveljavitev določbe uredbe, ki jo je sprejel zakonodajalec Unije, to, da bi se izključila možnost, da bi uradnik zaradi spremembe dejanskih okoliščin, kot je sprememba gospodarskih okoliščin, izpodbijal plačilni list tako, da bi ob tej priložnosti zoper določbo Kadrovskih predpisov, ki je po mnenju zadevnega uradnika postala nezakonita zaradi te spremembe okoliščin, uveljavljal ugovor nezakonitosti, povzročilo, da bi postalo skoraj nemogoče vložiti tožbo za zagotovitev upoštevanja splošnega načela enakega obravnavanja, priznanega v pravu Unije, in bi tako pomenilo nesorazmerno kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva.

(Glej točke 33 in od 40 do 42.)

Napotitev na:

Sodišče: 16. februar 1993, ENU proti Komisiji, C107/91, Recueil, str. I599, točki 16 in 17;

Splošno sodišče: 24. marec 1998, Meyer in drugi proti Sodišču, T‑181/97, RecFP, str. I‑A‑151 in II‑481; 16. februar 2005, Reggimenti proti Parlamentu, T‑354/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑33 in II‑147, točki 38 in 39;

Sodišče za uslužbence: 23. april 2008, Pickering proti Komisiji, F‑103/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑101 in II‑A‑1‑527, točki 72 in 75; 23. april 2008, Bain in drugi proti Komisiji, F‑112/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑111 in II‑A‑1‑, točki 73 in 76.

3.      Cilj korekcijskih koeficientov iz členov 64 in 65 Kadrovskih predpisov, ki se uporabljajo za osebne prejemke uradnikov, je zagotoviti ohranitev enake kupne moči za vse uradnike ne glede na kraj njihove zaposlitve v skladu z načelom enakega obravnavanja.

Svet mora v skladu s členom 65(2) Kadrovskih predpisov ugotoviti, ali se življenjski stroški v različnih krajih zaposlitve bistveno razlikujejo, in po potrebi na podlagi tega prilagoditi korekcijske koeficiente. Načelo enakega obravnavanja, ki naj bi se zagotovilo z določitvijo korekcijskih koeficientov, velja tudi za zakonodajalca Unije.

Vendar načelo enakega obravnavanja ne more narekovati popolnoma enake kupne moči uradnikov ne glede na kraj zaposlitve, ampak bistveno ujemanje življenjskih stroškov med zadevnimi kraji zaposlitve. Zakonodajalec ima v zvezi s tem, ob upoštevanju zapletenosti področja, široko diskrecijsko pravico, tako da mora biti ukrepanje sodišča omejeno na preučitev, ali so institucije ostale v razumnih mejah glede na premisleke, ki so jih upoštevale, in niso očitno napačno uporabile pooblastil.

(Glej točke 62, 63 in 67.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. november 1981, Benassi proti Komisiji, 194/80, Recueil, str. 2815, točka 5; 23. januar 1992, Komisija proti Svetu, C‑301/90, Recueil, str. I‑221, točke 19, 24 in 25; 29. april 2004, Drouvis proti Komisiji, C‑187/03 P, neobjavljen v Recueil, točka 25 in navedena sodna praksa;

Splošno sodišče: 7. december 1995, Abello in drugi proti Komisiji, T‑544/93 in T‑566/93, RecFP, str. I‑A‑271 in II‑815, točka 76.

4.      V okviru tožbe, ki jo vložijo uradniki, zaposleni v Luksemburgu, in s sklicevanjem na domnevno diskriminatorno obravnavanje le‑teh zaradi neobstoja posebnega korekcijskega koeficienta za to državo članico v skladu s členom 3(5), prvi pododstavek, Priloge XI h Kadrovskim predpisom, od tožečih strank ni mogoče zahtevati, naj pred sodiščem Unije pravno zadostno dokažejo obstoj znatnega in trajnega zvišanja življenjskih stroškov v Luxembourgu v primerjavi z Brusljem, s katerim bi bilo mogoče dokazati neenako obravnavanje uradnikov glede na kraj njihove zaposlitve. Tožeče stranke morajo predložiti samo dovolj velik skupek indicev, iz katerih je razvidna mogoča razlika v kupni moči in ki lahko povzročijo, da se dokazno breme preloži na toženo institucijo, in po potrebi upravičijo, da Eurostat začne opravljati upravne raziskave.

Če se toženi instituciji očita, da je uporabila člen 3(5), prvi pododstavek, Priloge XI h Kadrovskim predpisom, ne da bi opravila študijo o morebitni razliki v kupni moči med Brusljem in Luxembourgom, nadzor sodišča ni omejen na preverjanje očitne napake pri presoji, temveč se nanaša na to, ali so zadevne osebe predložile zadostne indice, kot so številčne in druge študije iz pooblaščenih virov, ki so zadostno podprte in upravičujejo začetek raziskave, ali ne.

(Glej točke 64, 66 in 68.)

5.      Uradnik se brez natančnih zagotovil uprave ne more sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo, da bi izpodbijal zakonitost določbe Kadrovskih predpisov in nasprotoval njeni uporabi. Obljube uprave, pri katerih ne bi bile upoštevane določbe Kadrovskih predpisov, ne morejo vzbujati legitimnih pričakovanj pri osebi, ki so ji namenjene.

(Glej točko 72.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 27. marec 1990, Chomel proti Komisiji, T‑123/89, Recueil, str. II‑131, točke od 26 do 30; 7. julij 2004, Schmitt proti AER, T‑175/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑211 in II‑939, točki 46 in 47.