SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 5. julija 2011

Zadeva F‑46/09

V

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenec – Pogoji za zaposlitev – Fizična zmožnost – Zdravniški pregled pred zaposlitvijo – Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov – Zaupnost zdravstvenih podatkov – Prenos zdravstvenih podatkov med institucijami – Pravica do spoštovanja zasebnega življenja“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero V predlaga predvsem razglasitev ničnosti, po eni strani, odločbe z dne 19. decembra 2008, s katero je direktor za kadrovske zadeve Parlamenta zaradi nezmožnosti za delo umaknil ponudbo za zaposlitev z dne 10. decembra 2008, in, po drugi strani, mnenja uradnega zdravnika Parlamenta z dne 18. decembra 2008 ter odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala.

Odločitev:      Odločba z dne 19. decembra 2008, s katero je Parlament umaknil ponudbo za zaposlitev, ki jo je ponudil tožeči stranki, se razglasi za nično. Parlamentu se naloži, naj tožeči stranki plača znesek 25.000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Parlament nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke. Evropski nadzornik za varstvo podatkov, intervenient, nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Zaposlovanje – Zavrnitev zaposlitve zaradi fizične nezmožnosti – Sodni nadzor – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 33)

2.      Uradniki – Zaposlovanje – Fizična nezmožnost – Zdravniška komisija – Spoštovanje pravice do obrambe

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 33, drugi odstavek; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 83)

3.      Temeljne pravice – Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja – Prenos zdravstvenih podatkov osebe tretji osebi – Vmešavanje v smislu člena 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah – Utemeljitev

4.      Uradniki – Pravno sredstvo – Sklicevanje med postopkom na razlog, s katerim bi bilo mogoče pravno utemeljiti sporno odločbo – Ovira za razglasitev ničnosti odločbe – Neobstoj, razen v primeru vezane pristojnosti uprave na zadevnem področju

5.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Pojem – Uporaba v okviru sporov iz Kadrovskih predpisov – Merila

6.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega nezakonitega akta – Primerno povračilo nepremoženjske škode – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

1.      Čeprav sodišče Unije v okviru nadzora zakonitosti zavrnitve zaposlitve zaradi fizične nezmožnosti specifičnega medicinskega mnenja ne more nadomestiti s svojo presojo, mora vendarle preveriti, ali je postopek zaposlovanja potekal zakonito in zlasti ali zavrnitev zaposlitve temelji na obrazloženem zdravniškem mnenju, v katerem je vzpostavljena razumljiva povezava med medicinskimi ugotovitvami in sklepom v njem.

Uradni zdravnik institucije se lahko v mnenju o fizični nezmožnosti opre ne le na obstoj trenutnih fizičnih ali psihičnih motenj, temveč tudi na medicinsko utemeljeno napoved motenj, ki v bližnji prihodnosti lahko ogrozijo normalno opravljanje nalog.

Diskrecijska pravica zdravnika na medicinskem področju sodišču ne prepoveduje, da, po eni strani, preveri vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost ter, po drugi strani, preveri, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletenega položaja, in ali je mogoče z njimi utemeljiti iz njih izpeljane ugotovitve.

(Glej točke 72, 73 in 81.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 14. april 1994, A proti Komisiji, T‑10/93, točki 61 in 62; 12. maj 2004, Hecq proti Komisiji, T‑191/01, točka 63.

2.      Člen 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov določa notranji pritožbeni postopek zoper negativno mnenje, ki ga je izdal uradni zdravnik institucije. S tem ko je zakonodajalec ustanovil pritožbeno zdravniško komisijo, je nameraval vzpostaviti dodatno jamstvo za kandidate in tako izboljšati varstvo njihovih pravic. To jamstvo, ki se nanaša na spoštovanje pravice do obrambe, pomeni bistveno procesno zahtevo.

Navedeno jamstvo je treba poleg tega spoštovati, preden se sprejme odločba o zavrnitvi zaposlitve, in ne v poznejši fazi, saj bi tedaj izgubilo svoj namen, in sicer zagotavljanje, da se spoštuje pravica kandidatov do obrambe. V zvezi s tem je besedilo člena 33, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov jasno: kandidat za zaposlitev lahko zaprosi za mnenje zdravniške komisije v dvajsetih dneh, vendar ne od vročitve odločbe o zavrnitvi zaposlitve, ampak od uradnega obvestila o mnenju uradnega zdravnika.

(Glej točke od 92 do 94.)

Napotitev na:

Sodišče: 8. julij 1999, Hercules Chemicals proti Komisiji, C‑51/92 P, točke od 75 do 78;

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba A proti Komisiji, točka 23; 8. julij 2008, Franchet in Byk proti Komisiji, T‑48/05, točka 151;

Sodišče za uslužbence: 13. december 2007, N proti Komisiji, F‑95/05, točki 69 in 76.

3.      Pravica do spoštovanja zasebnosti, ki je določena v členu 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah in ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic, je ena od temeljnih pravic, varovanih s pravnim redom Unije. Vključuje zlasti pravico do tajnosti zdravstvenega stanja osebe.

Prenos osebnih podatkov o zdravstvenem stanju osebe, ki jih je zbrala neka institucija, tretjim osebam, vključno z drugo institucijo, je sam po sebi vmešavanje v zasebno življenje zadevne osebe, ne glede na to, kakšna bo poznejša uporaba predloženih podatkov.

Vendar je v skladu s členom 8(2) navedene konvencije vmešavanje javne oblasti v zasebno življenje lahko upravičeno, če je to „določeno z zakonom“, če sledi enemu ali večim taksativno naštetim ciljem in če je to „nujno“ za doseganje tega ali teh ciljev.

Ker so zdravstveni podatki zelo osebni in občutljivi, je treba možnost prenosa ali predložitve takih podatkov brez soglasja zadevne osebe tretjim osebam, tudi če gre za drugo institucijo ali drug organ Unije, zelo strogo preučiti.

(Glej točke od 111 do 113 in 123.)

Napotitev na:

Sodišče: 8. april 1992, Komisija proti Nemčiji, C‑62/90, točka 23; 5. oktober 1994, X proti Komisiji, C‑404/92 P, točki 17 in 18; 20. maj 2003, Österreichischer Rundfunk in drugi, C‑465/00, C‑138/01 in C‑139/01, točke od 73 do 75.

4.      Sklicevanje med postopkom na razlog, s katerim bi bilo mogoče pravno utemeljiti sporno odločbo, v okviru uradnikove tožbe ne more preprečiti, da se razglasi ničnost navedene odločbe, razen v primeru vezane pristojnosti uprave na tem področju.

Vendar institucija pri zavrnitvi zaposlitve, ki temelji na fizični nezmožnosti osebe, ne more trditi, da je v položaju take vezane pristojnosti, saj ima v zvezi z razlogom, ki se nanaša na prekinitev zaupnega razmerja, navajano med postopkom, široko diskrecijsko pravico.

(Glej točki 147 in 148.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 10. december 2003, Tomarchio proti Komisiji, T‑173/02, točka 86; 15. marec 2006, Leite Mateus proti Komisiji, T‑10/04, točka 43;

Sodišče za uslužbence: 15. december 2010, Angulo Sánchez proti Svetu, F‑67/09, točke od 76 do 78.

5.      Za nastanek odgovornosti uprave mora biti izpolnjenih več pogojev, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, dejanskost škode ter vzročna zveza med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo. Ti trije pogoji so kumulativni. Neizpolnjevanje enega od navedenih pogojev zadostuje za zavrnitev odškodninskih zahtevkov.

Kar zadeva obstoj vzročne zveze, mora tožeča stranka načeloma dokazati neposredno in zanesljivo vzročno-posledično zvezo med kršitvijo, ki jo je storila institucija, ter zatrjevano škodo.

Vendar je stopnja zanesljivosti vzročne zveze dosežena, ko je nezakonitost, ki jo je storila institucija Unije, osebi nedvomno odvzela ne nujno zaposlitev, pravice do katere zadevna oseba ne more nikakor dokazati, temveč resno možnost, da bi bila zaposlena kot uradnik ali uslužbenec, pri čemer zadevni osebi posledično nastane premoženjska škoda zaradi izgube dohodkov. Ko se v okoliščinah obravnavanega primera izkaže za zelo verjetno, da bi zadevna institucija ob spoštovanju zakonitosti zaposlila zadevno osebo, teoretična negotovost, ki ostaja glede morebitnega izida zakonito vodenega postopka, ne preprečuje, da se povrne dejanska premoženjska škoda, ki je zadevni osebi nastala, ker njena prijava za delovno mesto, za katero bi imela vse možnosti za uspeh, ni bila upoštevana.

(Glej točke od 157 do 159.)

Napotitev na:

Sodišče: 1. junij 1994, Komisija proti Brazzelli Lualdi in drugim, C‑136/92 P, točka 42; 21. februar 2008, Komisija proti Girardotu, C‑348/06 P, točka 52;

Sodišče prve stopnje: 28. september 1999, Hautem proti EIB, T‑140/97, točka 85; 5. oktober 2004, Sanders in drugi proti Komisiji, T‑45/01, točka 150;

Sodišče za uslužbence: 22. oktober 2008, Tzirani proti Komisiji, F‑46/07, točka 218.

6.      Razglasitev ničnosti nezakonitega akta uprave je lahko sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki je lahko nastala uradniku.

Vendar razglasitev ničnosti takega akta ne more pomeniti popolne povrnitve nepremoženjske škode, če navedeni akt vsebuje presojo sposobnosti ali ravnanja zadevne osebe, ki bi jo lahko prizadela, če nima nobenega polnega učinka ali če je storjena nezakonitost posebej huda. Tako je kršitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja in Uredbe št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov posebej huda, kar upravičuje dodelitev odškodnine za nepremoženjsko škodo.

(Glej točke 167, 169 in od 171 do 173.)

Napotitev na:

Sodišče: 7. februar 1990, Culin proti Komisiji, C‑343/87, točke od 25 do 29;

Sodišče prve stopnje: 26. januar 1995, Pierrat proti Sodišču, T‑60/94, točka 62; 21. januar 2004, Robinson proti Parlamentu, T‑328/01, točka 79; 30. september 2004, Ferrer de Moncada proti Komisiji, T‑16/03, točka 68;

Sodišče za uslužbence: 13. december 2007, Sundholm proti Komisiji, F‑42/06, točka 44; zgoraj navedena sodba Tzirani proti Komisiji, točka 223; 7. julij 2009, Bernard proti Europolu, F‑99/07 in F‑45/08, točka 106.