SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 15. decembra 2008

Zadeva F-34/07

Carina Skareby

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Ocenjevanje – Karierno ocenjevalno poročilo – Ocenjevalno obdobje 2005 – Kršitev postopkovnih pravil – Neobstoj razgovora za določitev ciljev – Poenostavljeno poročilo, sestavljeno za obdobje od januarja do septembra 2005 – Neobstoj ocenjevanja – Očitna napaka pri presoji – Člen 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje“

Zadeva: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero C. Skareby predlaga, naj se za nično razglasi karierno ocenjevalno poročilo, sestavljeno za obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2005, in naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine za poklicno, premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je domnevno utrpela.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Ocena – Karierno ocenjevalno poročilo – Obveznost določitve ciljev, ki jih je treba doseči – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

2.      Uradniki – Ocena – Karierno ocenjevalno poročilo – Sestava – Poenostavljeno poročilo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

3.      Uradniki – Ocena – Karierno ocenjevalno poročilo – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

1.      Iz člena 8(5), četrti pododstavek, Splošnih določb za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, izhaja, da je namen uradnega razgovora med ocenjevalcem in zaposlenim na začetku vsakega ocenjevalnega obdobja, da – soglasno, če je mogoče – določita cilje, ki jih bo moral zaposleni doseči v letu, v katerem se opravi ta razgovor. Tako je pomen tega uradnega razgovora očiten v primeru, določenem v Splošnih določbah za izvajanje, ko ocenjevalec zaposlenemu enostransko predlaga cilje, ki jih mora ta doseči na svojem delovnem mestu, saj tak razgovor tako ponuja možnost, da zadevna oseba razpravlja o navedenih ciljih in predstavi svoje stališče, da bi se doseglo soglasje o vsebini teh ciljev.

Drugače pa je v primeru, ko zaposleni na prošnjo ocenjevalca sam določi svoje cilje, ki jih nato ocenjevalec sprejme s podpisom. V takem primeru namreč obstaja de facto dogovor med ocenjevalcem in zaposlenim o ciljih, ki jih mora ta doseči, tako da je uradni razgovor za dosego takega dogovora sicer še vedno zaželen, ker je kadrovska dolžnost ocenjevalca, vendar pa ni več potreben.

Kršitve postopkovnih pravil, zlasti pravil o sestavi kariernega ocenjevalnega poročila, so bistvene nepravilnosti, ki lahko vplivajo na veljavnost takega poročila, če uradnik dokaže, da bi bila vsebina navedenega poročila lahko drugačna, če teh kršitev ne bi bilo.

(Glej točke 34, 36, 37 in 40.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 9. marec 1999, Hubert proti Komisiji, T-212/97, RecFP, str. I-A-41 in II-185, točka 53;

Sodišče za uslužbence: 7. maj 2008, Lebedef proti Komisiji, F-36/07, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 57.

2.      V primeru zamenjave ocenjevalca v ocenjevalnem obdobju člen 4(3) Splošnih določb za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, določa, da ocenjevalec, ki zapušča delovno mesto, sestavi poenostavljeno poročilo, ki se vstavi v karierno ocenjevalno poročilo in se nanaša izključno na učinkovitost, sposobnosti in obnašanje v službi v določenem delu obdobja, ki ga pokriva poročilo. Zaposlenega se seznani s tem poenostavljenim poročilom, ki ne vsebuje ocene, ta pa lahko navede pripombe v za to namenjenem delu. Cilj tega poročila je torej dati ocenjevalcu potrebne informacije za ocenitev nalog, ki jih je ocenjevani uradnik opravljal v tem določenem delu ocenjevalnega obdobja.

Okoliščina, da je ocenjevalec, ki je sestavil poenostavljeno poročilo in tudi prejšnje karierno ocenjevalno poročilo, v poenostavljenem poročilu skoraj v celoti povzel ocene iz navedenega kariernega ocenjevalnega poročila, predvsem o učinkovitosti, sposobnostih in obnašanju ocenjevanega uradnika v službi, ne dokazuje samodejno, da ni ocenil uradnika, saj je lahko le opazoval in se odločil, da so bili učinkovitost, sposobnost in obnašanje uradnika v isti službi v referenčnem obdobju enaki.

(Glej točki 58 in 61.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 13. december 2007, Sequeira Wandschneider proti Komisiji, F-28/06, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 48.

3.      Ocenjevalci imajo široko diskrecijsko pravico pri presoji dela oseb, ki jih morajo oceniti, saj v ocenjevalnem poročilu ali kariernem ocenjevalnem poročilu prosto izrazijo svoje osebno mnenje. Sodišče za uslužbence tako s svojo presojo ne more nadomestiti presoje oseb, odgovornih za oceno dela ocenjevane osebe. Vrednostne sodbe o uradnikih v kariernih ocenjevalnih poročilih so izključene iz sodnega nadzora, ki se izvaja predvsem le v zvezi z morebitnim očitno napačno ugotovljenim dejanskim stanjem.

Če so sestavljavci kariernega ocenjevalnega poročila storili nekatere napake ali navedli neutemeljene ocene, se očitek, ki izhaja iz tega, da navedeno poročilo vsebuje očitne napake pri presoji, v resnici nanaša na vrednostne sodbe, katerih utemeljenost je mogoče preverjati le v strogih mejah.

(Glej točki 69 in 71.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 24. januar 1991, Latham proti Komisiji, T-63/89, Recueil, str. II-19, točka 19; 16. maj 2006, Magone proti Komisiji, T-73/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-107 in II-A-2-485, točki 25 in 28 ter navedena sodna praksa; 13. julij 2006, Andrieu proti Komisiji, T-285/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-161 in II-A-2-775, točka 99.