SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)
z dne 30. maja 2013
Zadeva F‑141/11
Luigi Marcuccio
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Člen 34, odstavka 1 in 6, Poslovnika – Vloga, vložena s telefaksom v roku za vložitev tožbe – Lastnoročni podpis odvetnika, ki se razlikuje od podpisa na izvirniku vloge, poslanem po pošti – Prepozno vložena tožba – Očitna nedopustnost“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo Euratom uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero L. Marcuccio med drugim predlaga razglasitev ničnosti sklepov, s katerimi je Evropska komisija zavrnila njegove vloge z dne 5. oktobra 2010, z dne 2. novembra 2010, z dne 6. decembra 2010, z dne 3. januarja 2011 in z dne 3. februarja 2011. Preden je bil izvirnik tožbe vložen po pošti, je bil sodnemu tajništvu Sodišča za uslužbence po telefaksu z dne 23. decembra 2011, ki ga je to prejelo istega dne, poslan dokument, predstavljen kot prepis izvirnika tožbe, ki je bil vložen po pošti.
Odločitev: Tožba se kot očitno nedopustna zavrže. L. Marcuccio nosi svoje stroške in plača stroške, ki jih je priglasila Komisija.
Povzetek
1. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Lastnoročni podpis odvetnika – Bistveno pravilo, ki ga je treba dosledno uporabljati – Neobstoj – Nedopustnost
(Statut Sodišča, člena 19, tretji odstavek, in 21, prvi odstavek, ter Priloga I, člen 7(1); Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 34(1))
2. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Vloga, vložena s telefaksom v roku za vložitev tožbe – Lastnoročni podpis odvetnika, ki se razlikuje od podpisa na originalni vlogi, poslani po pošti –Posledica – Neupoštevanje datuma prejetja telefaksa pri presoji spoštovanja roka za vložitev tožbe
(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 34; Kadrovski predpisi, člen 91(3))
3. Tožbe uradnikov – Predlog za razglasitev upravnega akta za neobstoječega – Pogoji dopustnosti
(člen 288 PDEU; Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)
1. Iz členov 19, tretji odstavek, in 21, prvi odstavek Statuta Sodišča izhaja, da mora tožečo stranko zastopati oseba, ki je za to upravičena, in da je mogoče tožbo pri sodišču Unije veljavno vložiti le, če jo podpiše ta oseba. Na podlagi člena 7(1) Priloge I k Statutu Sodišča se te določbe uporabijo tudi za postopek pred Sodiščem za uslužbence. Niti Statut niti Poslovnik Sodišča za uslužbence pa ne določata nikakršne izjeme ali odstopanja od te obveznosti.
Zahteva po lastnoročnem podpisu zastopnika tožeče stranke ob upoštevanju cilja pravne varnosti zagotavlja pristnost vloge in izključuje tveganje, da ta ni delo odvetnika ali svetovalca, ki je za to upravičen. S tem zadnji kot pomočnik sodišča izpolni bistveno vlogo, ki mu je zaupana s Statutom Sodišča in Poslovnikom Sodišča za uslužbence, da s svojim sodelovanjem omogoči tožeči stranki dostop do navedenega sodišča. Zato je treba to zahtevo obravnavati kot bistveno pravilo obličnosti in ga dosledno uporabljati, tako da njegovo nespoštovanje povzroči nedopustnost tožbe.
(Glej točki 20 in 21.)
Napotitev na:
Sodišče: 5. december 1996, Lopes proti Sodišču, C‑174/96 P, točka 8 in navedena sodna praksa;
Sodišče prve stopnje: 23. maj 2007, Parlament proti Eistrupu, T‑223/06 P, točke od 50 do 52.
2. V okviru spora s področja javnih uslužbencev Unije člen 34 Poslovnika Sodišča za uslužbence v zvezi z vložitvijo izvirnika kateregakoli procesnega akta v predpisanih rokih zastopniku zadevne stranke ne dovoljuje uporabe dveh različnih lastnoročnih podpisov, pa čeprav pristnih, v dokumentu, ki je bil po telefaksu poslan sodnemu tajništvu navedenega sodišča, in v izvirniku, ki bo dejansko vložen po pošti ali osebno v tem sodnem tajništvu.
V teh okoliščinah je treba v primeru, da se zdi, da na izvirniku akta, ki je bil dejansko vložen v sodno tajništvo v desetih dneh po tem, ko je bil Sodišču za uslužbence s telefaksom posredovan prepis tega akta, ni enak podpis kot na dokumentu, ki je bil poslan po telefaksu, ugotoviti, da sta v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela dva različna procesna akta, vsak s svojim podpisom, čeprav ju je vložila ista oseba. Ker s posredovanjem akta, ki je bil poslan po telefaksu, niso bili izpolnjeni pogoji pravne varnosti, ki jih določa člen 34 Poslovnika Sodišča za uslužbence, datum posredovanja dokumenta, ki je bil poslan po telefaksu, ni upošteven glede spoštovanja roka za vložitev tožbe.
Poleg tega je rok za vložitev tožbe določen v členu 91, tretji odstavek, Statuta, od katerega Poslovnik Sodišča za uslužbence ne sme odstopati. Zato mora biti izvirnik tožbe pripravljen najpozneje do izteka tega roka. S tega vidika je pošiljanje po telefaksu ne samo način za posredovanje, ampak je z njim tudi mogoče dokazati, da je bil izvirnik tožbe, ki je prispel v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence po izteku roka, pripravljen že v roku za vložitev tožbe.
(Glej točke od 23 do 25.)
Napotitev na:
Sodišče: 22. september 2011, Bell & Ross BV proti UUNT, C‑426/10 P, točke od 37 do 43.
3. Za utemeljitev dopustnosti tako resnega predloga kot je ta, naj se upravni akt razglasi za neobstoječ, mora biti z navedbami tožeče stranke mogoče prima facie potrditi bodisi nek izjemno resen položaj bodisi neko nepravilnost, ki bi bila tako huda, da je pravni red Unije ne more dopustiti.
(Glej točko 32.)
Napotitev na:
Splošno sodišče Evropske unije: 24. november 2010, T‑9/09 P, Marcuccio proti Komisiji, točka 37 in naslednje.