SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 28. junija 2007

Zadeva F-21/06

Joao da Silva

proti

Komisiji Evropskih skupnosti in drugim

„Uradniki – Imenovanje v naziv – Delovno mesto direktorja, razpisano pred 1. majem 2004 – Sprememba Kadrovskih predpisov – Člena 2 in 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom – Razvrstitev v naziv po novih, manj ugodnih določbah – Načelo, v skladu s katerim so vsi uradniki upravičeni do kariere“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero J. da Silva predlaga predvsem, naj se za nično razglasi odločba Komisije z dne 18. maja 2005, s katero je bil kot direktor razvrščen v naziv A*14, plačilni razred 2, naj se ga razvrsti v naziv A*15 v skladu z določbami razpisa prostega delovnega mesta COM/R/8003/03, objavljenega 7. novembra 2003 (UL C 268 A, str. 1), in naj se v celoti obnovi njegova kariera z učinkom za nazaj od datuma razvrstitve v tako popravljena naziv in plačilni razred, skupaj s plačilom zamudnih obresti.

Odločitev: Odločba Komisije z dne 18. maja 2005 se v delu, ki se nanaša na razvrstitev tožeče stranke kot direktorja v naziv A*14, plačilni razred 2, razglasi za nično. Komisija nosi stroške tožeče stranke in svoje stroške. Svet, intervenient, nosi svoje stroške.

Povzetek

Uradniki – Zaposlovanje – Uporaba člena 29(2) Kadrovskih predpisov

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 29(2); Priloga XIII, člen 5(5); Uredba Sveta št. 723/2004)

Ker Uredba št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev ne vsebuje nobene prehodne določbe za določitev razvrstitve v naziv in plačilni razred uradnika, ki je bil po začetku veljavnosti te uredbe, to je po 1. maju 2004, imenovan na višje delovno mesto po koncu postopka zaposlovanja v skladu s členom 29(2) Kadrovskih predpisov, ki se je začel pred tem datumom, je treba uporabiti rešitev zakonodajalca Skupnosti iz člena 5(5) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom za imenovanje na delovno mesto direktorja z napredovanjem in tako predvideti razvrstitev „v naslednji višji naziv“.

Postopek zaposlovanja iz člena 29(2) Kadrovskih predpisov se namreč lahko v primeru, da gre za že zaposlenega uradnika ali uslužbenca, obravnava kot napredovanje. V takem primeru imenovanja na višje delovno mesto ni mogoče šteti za drugo zaposlitev pri instituciji, ki bi imela za posledico prekinitev kariere upravičenca, ampak za napredovanje v njegovi karieri, to imenovanje pa ne more povzročiti znižanja njegovega naziva in plačilnega razreda ter posledično njegove plače, ne da bi se s tem kršilo načelo upravičenosti vseh uradnikov do kariere znotraj njihove institucije, kot je bilo določeno v okviru teh kadrovskih predpisov. Takšna rešitev se zdi toliko bolj pravilna, ker je v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja uprave, kar pomeni, da pristojni organ pri odločanju o položaju uradnika upošteva vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na njegovo odločitev, in pri tem upošteva interes službe in tudi zadevnega uradnika, saj ima uradnik, imenovan na višje delovno mesto na podlagi njegovih osebnih sposobnosti, legitimen interes, da se njegova plača ne zniža, ne da bi bilo to v nasprotju z določbami veljavnih Kadrovskih predpisov.

(Glej točke 63, 75, 76, 79 in 80.)

Napotitev na:

Sodišče: 13. december 1984, Vlachos proti Sodišču, združeni zadevi 20/83 in 21/83, Recueil, str. 4149, točka 23; 29. junij 1994, Klinke proti Sodišču, C‑298/93 P, Recueil, str. I‑3009, točka 38;

Sodišče prve stopnje: 20. junij 1990, Burban proti Parlamentu, T‑133/89, Recueil, str. II‑245, točka 27; 1. junij 1999, Rodríguez Pérez in drugi proti Komisiji, združeni zadevi T‑114/98 in T‑115/98, RecFP, str. I‑A‑97 in II‑529, točka 32.