SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BotA,
predstavljeni 15. maja 2012(1)
Zadeva C‑502/10
Staatssecretaris van Justitie
proti
Mangatu Singhu
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Raad van State (Nizozemska))
„Direktiva 2003/109/ES – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Področje uporabe direktive – Obseg izključitve iz člena 3(2)(e) – Pojem ,uradno omejeno dovoljenje za prebivanje‘“
1. S to zadevo ima Sodišče priložnost pojasniti področje uporabe Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas.(2)
2. Direktiva določa skupni status rezidenta za daljši čas, tako da lahko vsi državljani tretjih držav, ki so zakonito in trajno nastanjeni v državah članicah, pridobijo ta status in ga pod zelo podobnimi pogoji koristijo v Evropski uniji. Direktiva tako usklajuje merila za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas in s tem povezane pravice na podlagi enakega obravnavanja z državljani Unije.
3. Zakonodajalec Unije je v členu 3(2)(e) Direktive z njenega področja uporabe izključil državljane tretjih držav, ki „bivajo samo iz začasnih razlogov, kot au-pair ali sezonski delavci ali kot delavci, ki jih je tja napotil izvajalec storitev zaradi čezmejnega izvajanja storitev, ali kot čezmejni izvajalci storitev ali v primerih, v katerih je bilo njihovo dovoljenje za prebivanje uradno omejeno“.
4. V takem primeru in v skladu s členom 4(2), prvi pododstavek, Direktive se obdobja prebivanja državljanov tretjih držav na ozemlju držav članic ne upoštevajo v okviru izračuna trajanja prebivanja, ki se zahteva za podelitev statusa rezidenta za daljši čas in je določeno na pet let.(3)
5. Raad van State (Nizozemska) v tej zadevi v bistvu Sodišče prosi, naj pojasni pomen, ki ga je zakonodajalec Unije nameraval dati pojmu uradno omejenega dovoljenja za prebivanje, da bi bolje opredelilo obseg izključitve iz člena 3(2)(e) Direktive.
6. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med Staatssecretaris van Justitie (državni sekretar za pravosodje, v nadaljevanju: Staatssecretaris) in M. Singhom, indijskim državljanom, katerega uradno omejeno dovoljenje za prebivanje se je podaljševalo malo več kot sedem let, zaradi zavrnitve izdaje dovoljenja za prebivanje rezidenta za daljši čas.
I – Nacionalno pravo
7. Nizozemska je Direktivo prenesla z zakonom o celoviti reviziji zakona o tujcih (Wet tot algehele herziening van de Vreemdelingenwet) z dne 23. novembra 2000.(4)
8. V skladu s členom 14(2) tega zakona se dovoljenje za začasno prebivanje izda z omejitvami, ki so povezane z odobrenim namenom prebivanja. Določijo se lahko drugi pogoji. V skladu s členom 14(3) navedenega zakona se to dovoljenje izda za največ pet zaporednih let.
9. Poleg tega se lahko v skladu s členom 21(1) zakona o celoviti reviziji zakona o tujcih vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje med drugim zavrne, če je tujec v petih letih neposredno pred vložitvijo te vloge imel uradno omejeno pravico do prebivanja.
10. Nizozemski zakonodajalec je na podlagi tega zakona leta 2000 sprejel uredbo o tujcih (Vreemdelingenbesluit 2000).(5)
11. V skladu s členom 3.5(2)(d) te uredbe je pravica do prebivanja, ki temelji na dovoljenju za začasno prebivanje, začasna, če je bilo dovoljenje za prebivanje izdano z omejitvijo, ki je povezana z izvajanjem plačane dejavnosti duhovnega voditelja ali učitelja verouka, razen če ta pravica do prebivanja temelji na Sklepu št. 1/80 Pridružitvenega sveta z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve.(6)
12. V skladu s členom 3.33(1) navedene uredbe se to dovoljenje izda le, če tujec pisno izjavi, da je seznanjen, da je prebivanje dovoljeno samo za opravljanje dejavnosti duhovnega voditelja ali učitelja verouka v korist skupnosti, ki jo je treba natančno opredeliti, da se prebivanje lahko dovoli le za čas trajanja teh dejavnosti, da mora po koncu navedenih dejavnosti Nizozemsko zapustiti in da med prebivanjem na Nizozemskem ne sme opravljati drugih dejavnosti.
13. Staatssecretaris je v okrožnici o tujcih iz leta 2000 (Vreemdelingencirculaire 2000) opisal podrobna pravila za izvajanje pristojnosti, ki so mu bile podeljene z zakonom o celoviti reviziji zakona o tujcih in uredbo o tujcih iz leta 2000.
14. V skladu z razdelkom B1/2.4 te okrožnice odgovora na vprašanje, ali je pravica do prebivanja državljana tretje države začasna ali ne, ni mogoče izpeljati iz dejstva, da mu je bilo dovoljenje za prebivanje izdano za določen čas, ampak izključno iz uporabe člena 3.5 te uredbe. Če je bilo dovoljenje za prebivanje izdano z omejitvijo iz člena 3.5(2) navedene uredbe, potem je pravica do prebivanja začasna.
15. Pojasniti je treba, da so bili ti predpisi spremenjeni z zakonom z dne 7. julija 2010(7) in uredbo z dne 24. julija 2010(8), ki pa še nista začela veljati. Odslej je prebivanje duhovnih voditeljev in učiteljev verouka na nizozemskem ozemlju opredeljeno tako, da ni po naravi začasno, in se zato lahko upošteva v okviru izdaje dovoljenja za prebivanje rezidenta za daljši čas.
II – Dejansko stanje spora o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
16. M. Singh je 22. oktobra 2001 pridobil dovoljenje za začasno prebivanje, povezano z njegovo dejavnostjo duhovnega voditelja ali učitelja verouka Guru Nanak Gurudwara. To dovoljenje je bilo večkrat podaljšano, in sicer vsakokrat za določeno obdobje. M. Singh je 30. maja 2007, to je skoraj pet let in osem mesecev po svojem prihodu na nizozemsko ozemlje, vložil vlogo za izdajo dovoljenja za prebivanje rezidenta za daljši čas.
17. Staatssecretaris je z odločbo z dne 15. novembra 2007 njegovo vlogo zavrnil in znova podaljšal veljavnost njegovega dovoljenja za prebivanje do 19. januarja 2009. Staatssecretaris je menil, da M. Singh kot imetnik uradno omejenega dovoljenja za prebivanje ne spada na področje uporabe Direktive.
18. Glede tožbe, ki jo je M. Singh vložil zoper to zavrnilno odločbo, Staatssecretaris trdi, da pojem „uradno omejeno dovoljenje za prebivanje“ iz člena 3(2)(e) Direktive državam članicam pušča možnost, da imetnikom nekaterih dovoljenj za prebivanje, za katera veljajo uradne omejitve, ne omogočijo statusa rezidenta za daljši čas.
19. Raad van State, ki odloča o sporu, poudarja, da bi po njegovem mnenju diskrecijska pravica, ki državi članici omogoča, da izda in podaljša dovoljenja za začasno prebivanje – ne da bi zaradi tega nastala možnost za pridobitev dovoljenja za prebivanje rezidenta za daljši čas – lahko škodila polnemu učinku Direktive in ovirala uskladitev pogojev za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, ki se poskuša doseči z Direktivo.
20. Raad van State je po tem, ko je navedlo, da pojem „uradno omejeno dovoljenje za prebivanje“ iz člena 3(2)(e) Direktive ni opredeljen, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je pojem uradno omejeno dovoljenje za prebivanje v smislu člena 3(2)(e) Direktive […] treba razlagati tako, da je v njem zajeto dovoljenje za začasno prebivanje, ki v skladu z nizozemskim pravom ne daje nobene možnosti za dovoljenje za stalno prebivanje, čeprav je trajanje veljavnosti tega dovoljenja za začasno prebivanje mogoče podaljšati in čeprav se za neko skupino oseb, na primer duhovne voditelje in učitelje verouka, ta direktiva ne uporablja?“
21. Pisna stališča so predložili M. Singh, nizozemska in belgijska vlada ter Evropska komisija.
III – Analiza
22. Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(2)(e) Direktive razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, kot je ta v zadevi v glavni stvari, v skladu s katero državljani tretjih držav, ki imajo dovoljenje za prebivanje, uradno omejeno na opravljanje dejavnosti duhovnega voditelja in učitelja verouka, čeprav je to dovoljenje mogoče večkrat podaljšati, niso upravičeni do statusa rezidenta za daljši čas.
23. Bistvo odgovora na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, je jasno.
24. Pojasniti je treba področje uporabe Direktive in zlasti določiti obseg, ki ga je zakonodajalec Unije nameraval dati neupravičenosti državljanov tretjih držav, ki so imetniki uradno omejenega dovoljenja za prebivanje, do statusa rezidenta za daljši čas. To pojasnilo je nepogrešljivo za dosledno in enotno uporabo meril za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas v vseh državah članicah ter bistveno za pravno varnost državljanov tretjih držav, ki bi lahko zahtevali dodelitev dovoljenja za prebivanje rezidenta za daljši čas.
25. Zakonodajalec Unije ni opredelil pojma uradno omejenega dovoljenja za prebivanje. Prav tako glede pomena teh izrazov ni napotil na pravo držav članic. Zato je treba pri uporabi Direktive za navedene izraze šteti, da pomenijo samostojen pojem prava Unije, in jih je treba na ozemlju vseh držav članic razlagati enotno.(9) Poleg tega to pomeni, da je treba pomen in obseg navedenih izrazov, ki v pravu Unije niso opredeljeni, določiti zlasti ob upoštevanju konteksta, v katerem se uporabljajo, in ciljev, ki se jih skuša doseči z ureditvijo, katere del so.(10)
26. Na podlagi teh dejstev bom Sodišču predlagal, naj zavrne razlago, ki jo v pisnih stališčih predlagata nizozemska in belgijska vlada. Ti namreč trdita, da člen 3(2)(e) Direktive državam članicam omogoča, da nekatera dovoljenja za prebivanje opredelijo za „uradno omejena“, ne glede na to, ali je prebivanje po naravi začasno ali ne, da bi njihove imetnike izključile s področja uporabe Direktive. Čeprav je res, da je zakonodajalec Unije državam članicam pustil manevrski prostor, ki jim omogoča, da presodijo, v kolikšnem obsegu je mogoče nekatere kategorije državljanov, katerih položaj ni posebej zajet z Direktivo, izključiti s področja uporabe Direktive, ostaja dejstvo, da je njihova diskrecijska pravica omejena z obveznostjo, da zagotovijo polni učinek Direktive.
27. Iz razlogov, ki jih bom zdaj predstavil, po mojem mnenju ni nobenega dvoma, da tako cilj Direktive kot njena vsebina in zlasti besedilo člena 3(2)(e) Direktive narekujejo, da je treba pojem „uradno omejeno dovoljenje za prebivanje“ iz te določbe razlagati tako, da se nanaša na dovoljenja za prebivanje, ki jih države članice izdajo za opravljanje poklica ali dejavnosti, ki zahteva začasno prebivanje na njihovem ozemlju.
28. Cilj Direktive, kot je zlasti izražen v njenih uvodnih izjavah 2, 4 in 12, je namreč vzpostaviti sistem, osredotočen na vključevanje državljanov tretjih držav, ki so zakonito in trajno nastanjeni v državah članicah, tako da bi se prispevalo h gospodarski in socialni koheziji, ki je temeljni cilj Unije.
29. Ta sistem temelji na podelitvi statusa rezidenta za daljši čas. Opredelitev statusa, skupnega vsem državam članicam, mora omogočiti, da se zagotovi pravično obravnavanje državljanov tretjih držav, ki prebivajo zakonito, tako da lahko ti pridobijo ta status in ga koristijo pod zelo podobnimi pogoji v vsej Uniji. V tem smislu mora vzpostavitev navedenega statusa omogočiti, da se zagotovi pravna varnost državljanov tretjih držav in se tako prepreči, da bi bila pridobitev takega statusa, potem ko so predvideni pogoji dejansko izpolnjeni, prepuščena diskrecijski pravici držav članic.(11)
30. Podelitev statusa rezidenta za daljši čas mora tudi omogočiti, da se tem državljanom zagotovijo pravice in obveznosti, ki so primerljive s pravicami in obveznostmi državljanov Unije na številnih gospodarskih in socialnih področjih, kot so zaposlitev, nastanitev, socialno varstvo ali socialna pomoč, njen namen pa je čim tesnejše približanje njihovega pravnega statusa. V tem smislu je namen tega statusa tudi, da se jim zagotovi pravna varnost, tako da so upravičeni do okrepljene zaščite pred izgonom.
31. Vključevanje državljanov tretjih držav in status rezidenta za daljši čas, ki iz tega izhaja, torej temeljita na merilu trajnega prebivanja.
32. Zakonodajalec Unije izhaja iz načela, da je državljan tretje države po dovolj dolgem in neprekinjenem prebivanju na ozemlju države članice gostiteljice pokazal željo, da se trajno nastani na ozemlju te države, in dokazal, da se je v tej državi ustalil.(12)
33. Trajanje prebivanja državljana tretje države na ozemlju države članice gostiteljice je namreč kazalnik intenzivnosti vezi, vzpostavljenih na ozemlju te države, in torej neke vključenosti državljana, ki je razvil tesne vezi z navedeno državo. Daljše ko je obdobje prebivanja na ozemlju države članice gostiteljice, tesnejše naj bi bile vezi z navedeno državo in vključenost celovitejša, do položaja, ko ima ta državljan občutek, da je izenačen z državljanom te države in da je sestavni del družbe te države.
34. Zakonodajalec Unije je torej izdajo dovoljenja za prebivanje rezidenta za daljši čas nameraval opreti na merilo trajnega prebivanja v državi članici gostiteljici, ker se v uvodni izjavi 4 Direktive namreč sklicuje na pojem trajne nastanitve, v uvodni izjavi 6 pa navaja, da bi moral biti „[g]lavni kriterij za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas […] dolžina prebivanja na ozemlju države članice“.
35. Člen 4(1) Direktive tako določa načelo, v skladu s katerim morajo države članice podeliti status rezidenta za daljši čas državljanom tretjih držav, ki so neposredno pred vložitvijo zadevne vloge pet let zakonito in neprekinjeno prebivali na njihovem ozemlju, ki pa, na to je treba opozoriti, morajo izpolnjevati tri druge pogoje, navedene v členih 5 in 6 Direktive.(13)
36. Cilj in sistematika, na katerih temelji podelitev statusa rezidenta za daljši čas, pojasnjujeta obseg izključitev, ki jih je zakonodajalec Unije predvidel v členu 3(2) Direktive.
37. Ta določba se glasi:
„Ta direktiva se ne uporablja za državljane tretjih držav, ki:
(a) bivajo zaradi študija ali poklicnega usposabljanja;
(b) imajo pravico bivati v državi članici zaradi začasnega varstva […]
(c) imajo pravico bivati v državi članici na podlagi subsidiarne oblike varstva […]
(d) so begunci ali so zaprosili za priznanje statusa begunca in o vlogi še ni bilo dokončno odločeno;
(e) bivajo samo iz začasnih razlogov, kot au-pair ali sezonski delavci ali kot delavci, ki jih je tja napotil izvajalec storitev zaradi čezmejnega izvajanja storitev, ali kot čezmejni izvajalci storitev ali v primerih, v katerih je bilo njihovo dovoljenje za prebivanje uradno omejeno;
(f) uživajo pravni položaj, ki ga ureja Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih iz leta 1961, Dunajska konvencija o konzularnih odnosih iz leta 1963, Konvencija iz leta 1969 o posebnih misijah ali Dunajska konvencija o zastopanju držav pri njihovih odnosih z mednarodnimi organizacijami splošnega značaja iz leta 1975.“
38. Cilj navedene določbe je, kot jasno izhaja iz predloga Komisije, izključiti s področja uporabe Direktive osebe, ki se nimajo namena trajno nastaniti na ozemlju držav članic.(14)
39. Točka (a) člena 3(2) Direktive se nanaša na študente in osebe, sprejete zaradi poklicnega usposabljanja. Komisija je v svojem predlogu poudarila, da so zadnjenavedeni sprejeti samo za začasno obdobje in se po koncu svojega usposabljanja načeloma vrnejo v svojo državo.(15) Točka (b) te določbe se nanaša na osebe, ki so upravičene do začasnega varstva, ki, naj spomnim, traja največ eno leto.(16) Točki (c) in (d) se nanašata na posameznike, ki so upravičeni do mednarodne zaščite in katerih vloga se še obravnava. Nazadnje, točka (f) se navezuje na osebe, katerih pravni položaj urejajo mednarodni sporazumi na področju diplomatskih in konzularnih odnosov ter odnosov z mednarodnimi organizacijami. S členom 3(2) Direktive so torej izključeni različni položaji, pri katerih za prebivanje državljana tretje države ni mogoče šteti, da pomeni trajno nastanitev.
40. V ta okvir spada izključitev iz točke (e), o obsegu katere se tu sprašuje.
41. V nasprotju z izključitvami iz točk od (a) do (d) in (f) člena 3(2) Direktive, ki se nanašajo na zelo specifične položaje, lahko položaj iz točke (e) obsega razmeroma široko področje uporabe.
42. Po eni strani izrazi, uporabljeni v členu 3(2)(e) Direktive, naj bo to zaradi njihovega dosega („iz začasnih razlogov“) ali zato, ker izrecno navajajo k upoštevanju drugih primerov, kot so navedeni z določbo („[na primer] kot“), ne omogočajo izčrpne določitve vseh položajev, na katere se nanaša navedena izključitev.
43. Po drugi strani položajev, na katere se nanaša pojem uradno omejenega dovoljenja za prebivanje, ni mogoče opredeliti tako jasno kot položajev, ki se nanašajo na delavce au-pair ali sezonske delavce, napotene delavce ali čezmejne izvajalce storitev.
44. Vendar če je bila izključitev iz člena 3(2)(e) Direktive določena, potem ima neki pomen, ki je lahko samo v skladu s ciljem Direktive, ki sem ga navedel, in strukturo določbe, v katero spada.
45. Poleg tega se lahko ta izključitev razlaga samo ozko. Pomeni namreč odstopanje od načel, določenih, po eni strani, v členu 3(1) Direktive, na podlagi katerega se ta direktiva uporablja za vse državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju države članice, in po drugi strani, v členu 4(1) Direktive, na podlagi katerega lahko oseba zahteva podelitev statusa rezidenta za daljši čas, če je pet let zakonito in neprekinjeno prebivala na ozemlju države članice. Naj namreč opozorim, da se v skladu s členom 4(2) Direktive obdobja prebivanja iz razlogov, navedenih v členu 3(2)(e) Direktive, pri tem ne upoštevajo. Samo z ozko razlago pojma uradno omejenega dovoljenja za prebivanje se torej tem državljanom lahko zagotovi visoka raven pravne varnosti glede podelitve statusa rezidenta za daljši čas.
46. Besedilo člena 3(2)(e) Direktive pa nas pouči o področju, ki ga mora pokrivati pojem uradno omejenega dovoljenja za prebivanje.
47. Ta določba se v uvodnih besedah nanaša izrecno na položaj državljanov, ki „bivajo samo iz začasnih razlogov“.(17) Zato primeri, ki jih navaja zakonodajalec Unije, samo ponazarjajo položaje, v katerih sta poklic ali dejavnost, ki ju opravlja zadevna oseba v državi članici, po naravi začasna in zahtevata prebivanje za določen čas ter torej zadevnim državljanom ne omogočata vzpostavitve tesnih vezi z državo članico, v kateri prebivajo.
48. Kar zadeva položaje oseb au-pair, sezonskih delavcev, napotenih delavcev ali čezmejnih izvajalcev storitev, ki so navedeni v predlogu Komisije, je Komisija pojasnila, da je skupni in odločilni element vseh teh posameznikov kratkost njihovega prebivanja, saj se ti nimajo namena nastaniti v državi članici, v kateri prebivajo začasno,(18) na primer kot študentje in osebe na poklicnem usposabljanju.
49. Kar zadeva položaj oseb z uradno omejenim dovoljenjem za prebivanje, je bil ta dodan v okviru dela Sveta Evropske unije na pobudo Kraljevine Belgije.(19)
50. Ker je zakonodajalec Unije ta pojem uvrstil za različnimi zgoraj navedenimi primeri s prirednim veznikom „ali“, je treba ta pojem razlagati tako, da se prav tako kot primeri pred njim nanaša na državljane, katerih prebivanje v državi članici je začasno.
51. Glede na te elemente torej menim, da je imel zakonodajalec Unije s tem, da je določil, da državljani tretjih držav, ki so v državah članicah imetniki uradno omejenega dovoljenja za prebivanje, niso upravičeni do statusa rezidenta za daljši čas, v mislih položaje, v katerih so države članice tem državljanom izdale dovoljenje za prebivanje, uradno omejeno na opravljanje poklica ali dejavnosti, ki zahteva začasno prebivanje na njihovem ozemlju.
52. Z drugimi besedami, člen 3(2)(e) Direktive po mojem mnenju ne omogoča, da se s področja uporabe Direktive izključijo državljani, katerih dovoljenje za prebivanje je bilo uradno omejeno na opravljanje dejavnosti ali poklica, ki po naravi ali zaradi obnovitve in/ali podaljšanja tega dovoljenja zahteva zakonito in trajno prebivanje na ozemlju države članice.
53. Zadnjenavedeni primer se nanaša na položaje, v katerih je bilo dovoljenje za prebivanje, čeprav uradno omejeno na opravljanje dejavnosti ali poklica, obnovljeno in podaljšano, tako da je državljan tretje države trajno in neprekinjeno prebival na ozemlju države članice in sta torej dejavnost ali poklic, ki ju opravlja ta državljan, izgubila svojo začasno naravno in postala trajna.
54. Ta razlaga je po mojem mnenju potrebna, da se zagotovi polni učinek Direktive in uresničevanje njenih ciljev.
55. Če bi namreč državam članicam dovolili, da bi dovoljenja za prebivanje označila za „uradno omejena“ ne glede na začasnost prebivanja ali zadevno dejavnost, kot trdita nizozemska in belgijska vlada, bi to pomenilo, da bi se zaobšli tako cilji, ki si jih zakonodajalec Unije prizadeva doseči v okviru Direktive, kot področje uporabe Direktive, saj bi lahko države članice umetno omejile njen obseg.
56. Države članice bi namreč lahko na podlagi člena 3(2)(e) Direktive in pod krinko dodelitve uradno omejenega dovoljenja za prebivanje določile, da do statusa rezidenta za daljši čas niso upravičene posebne kategorije državljanov tretjih držav, čeprav bi jim bilo glede na njihovo zakonito in trajno nastanitev na ozemlju teh držav ta status mogoče podeliti.
57. Prvič, to bi privedlo do tega, da bi bili ti državljani prikrajšani za pravice, povezane z dodelitvijo dovoljenja za prebivanje rezidenta za daljši čas, ki niso primerljive s pravicami, ki jih imajo imetniki uradno omejenega dovoljenja za prebivanje.
58. Drugič, to bi povzročilo, da bi bili navedeni državljani prikrajšani za pravno varnost, ki naj bi bila z Direktivo zagotovljena vsakemu rezidentu, ki je zakonito in trajno nastanjen na ozemlju države članice, kar bi škodovalo njihovemu vključevanju v to državo.
59. Tretjič, to bi privedlo do tega, da bi bilo porušeno pravično obravnavanje, ki ga morajo biti deležni vsi državljani tretjih držav, ki zakonito in trajno prebivajo na ozemlju države članice. Če namreč prebivanje državljana tretje države v državi članici ni po naravi začasno in če njegovo prebivanje traja pet let, ob upoštevanju števila in skupnega trajanja uradno omejenih dovoljenj za prebivanje, ki so mu bila izdana, po mojem mnenju nič ne upravičuje, da bi bil prikrajšan, po eni strani, za možnost, da na podlagi člena 4(1) Direktive sešteje svoja obdobja prebivanja, in po drugi strani, da uveljavlja pravice in jamstva, povezana s statusom rezidenta za daljši čas, če izpolnjuje druge pogoje iz Direktive.
60. Četrtič, pozabili bi, kaj je glede na uvodno izjavo 6 in člen 4 Direktive glavno merilo za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, to je trajanje prebivanja, in se opirali na ohlapnejša merila, kot so merila, povezana z opravljanjem določenih vrst poklicev ali dejavnosti.
61. Ta zadeva po mojem mnenju odlično ponazarja ta tveganja glede na posebne okoliščine te zadeve ter zlasti število in skupno trajanje uradno omejenih dovoljenj za prebivanje, ki so bila izdana M. Singhu.(20)
62. M. Singhu je bilo namreč 22. oktobra 2001 izdano uradno omejeno dovoljenje za prebivanje, ki je bilo vsakokrat podaljšano za določeno obdobje, najprej do 8. septembra 2002, nato do 19. januarja 2005, potem do 19. januarja 2008 in nazadnje do 19. januarja 2009, to je za celotno obdobje več kot sedmih let. V nasprotju s členom 14(3) zakona o celoviti reviziji zakona o tujcih je bilo torej njegovo prebivanje dovoljeno za obdobje, precej daljše od petih let.
63. Nobenega dvoma ni, da se je v tem obdobju M. Singh nameraval trajno nastaniti na nizozemskem ozemlju, kot je to razvidno, po eni strani, iz njegovih dejavnosti, za katere smo videli, da ne vključujejo razlogov za začasno prebivanje, in, po drugi strani, iz njegove vloge z dne 30. maja 2007 za pridobitev dovoljenja za prebivanje rezidenta za daljši čas.
64. Čeprav je M. Singh na nizozemskem ozemlju prebival več kot sedem let, kar je precej dlje od dolžine prebivanja, potrebne za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, je po eni strani prikrajšan za možnost, da sešteje ta obdobja prebivanja za pridobitev tega statusa in tako zahteva navedeni status, ter po drugi strani za pravno varnost, ki naj bi bila z Direktivo zagotovljena državljanom, ki so zakonito in trajno nastanjeni na ozemlju držav članic.
65. Poleg tega je bilo M. Singhu izdano dovoljenje za prebivanje, ki je uradno omejeno na opravljanje poklica, ki po naravi ni začasen in zaradi katerega se njegov položaj torej zelo jasno razlikuje od položaja delavcev au-pair, sezonskih delavcev ali študentov, katerih prebivanje je vsekakor časovno omejeno in katerih namen ni vključitev v državo članico, na ozemlju katere prebivajo.
66. Kot izhaja iz predložitvene odločbe, ni sporno, da je mogoče veljavnost dovoljenja za prebivanje duhovnega voditelja ali učitelja verouka podaljševati nedoločen čas. V zvezi s tem predložitveno sodišče opozarja, da glede na dopis ministra za priseljevanje in vključevanje z dne 11. maja 2006 v praksi veliko državljanov, ki na Nizozemskem prebivajo kot duhovni voditelji ali učitelji verouka, Nizozemske ne zapusti, da je v številnih primerih njihovo prebivanje dolgotrajno in da je navedeni minister med drugim iz teh razlogov nameraval, da se položaj duhovnih voditeljev in učiteljev verouka v prihodnje ne bi obravnaval kot po naravi začasen. Treba je namreč poudariti, kot navaja predložitveno sodišče, da se morajo od 1. januarja 2002 ti državljani naučiti nizozemskega jezika in se vključiti v družbo.
67. Nizozemska vlada poleg tega skladno s stališči, ki jih je oblikovalo predložitveno sodišče, priznava, da prebivanje duhovnih voditeljev in učiteljev verouka na ozemlju Kraljevine Nizozemske po naravi ni začasno.
68. Nizozemski organi so dejansko, kot sem navedel v točki 15 teh sklepnih predlogov, nedavno sprejeli reformo, ki še ni začela veljati in s katero je spremenjen člen 3.5 uredbe o tujcih iz leta 2000, da bi duhovnim voditeljem in učiteljem verouka omogočili, da lahko zahtevajo dodelitev dovoljenja za prebivanje rezidenta za daljši čas.
69. Tako je treba ugotoviti, da prebivanje teh državljanov na Nizozemskem po naravi ni začasno, tako da dovoljenja za začasno prebivanje, ki jim je bilo izdano z omejitvijo, povezano z opravljanjem dejavnosti duhovnega voditelja ali učitelja verouka, ni mogoče opredeliti kot „uradno omejenega“ v smislu člena 3(2)(e) Direktive.
70. Zato glede na vse te elemente menim, da je treba člen 3(2)(e) Direktive razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, kot je ta v zadevi v glavni stvari, ki določa, da do statusa rezidenta za daljši čas niso upravičeni državljani tretjih držav, ki imajo dovoljenje za prebivanje, uradno omejeno na opravljanje dejavnosti ali poklica, ki po naravi ali zaradi obnovitve in/ali podaljšanja tega dovoljenja zahteva zakonito in trajno prebivanje na ozemlju te države.
IV – Predlog
71. Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanje Raad van State odgovori:
Člen 3(2)(e) Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, je treba razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, kot je ta v zadevi v glavni stvari, ki določa, da do statusa rezidenta za daljši čas niso upravičeni državljani tretjih držav, ki imajo dovoljenje za prebivanje, uradno omejeno na opravljanje dejavnosti ali poklica, s katerim je po naravi ali zaradi obnovitve in/ali podaljšanja tega dovoljenja povezano zakonito in trajno prebivanje na ozemlju te države.