SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 25. februarja 2014

Zadeva F‑118/11

Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Odločba OPI, s katero je bilo odločeno o upokojitvi uradnika in o dodelitvi invalidnine – Odločba, v kateri ni odločeno o tem, ali je izvor bolezni, ki je razlog za upokojitev, poklicen – Obveznost OPI, da prizna, da je bolezen poklicnega izvora – Člen 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov – Potreba po sklicu nove invalidske komisije – Upoštevnost prejšnje odločbe, ki je bila sprejeta na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov – Člen 76 Kadrovskih predpisov – Tožba, ki je deloma očitno nedopustna in deloma očitno neutemeljena“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja v skladu z njenim členom 106a, s katero L. Marcuccio predlaga predvsem razglasitev ničnosti odločbe zaradi molka organa, s katero je Evropska komisija zavrnila njegovo zahtevo za sprejetje odločbe, s katero bi se priznal poklicni izvor bolezni, zaradi katere ga je ta institucija upokojila zaradi invalidnosti, ali ki bi bila povezana s takim priznanjem, ter dodelitev več odškodnin za škodo, ki naj bi mu nastala in še nastajala zaradi nezakonitega nedelovanja Komisije, ki od 30. maja 2005 ni sprejela odločbe o priznanju poklicnega izvora te bolezni.

Odločitev: Tožba se zavrne kot deloma očitno nedopustna in deloma očitno neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Sodni postopek – Vložitev odgovora na tožbo – Rok – Ponovni začetek prekinjenega postopka – Izhodišče

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, členi 39(1) in (3), 100(3) in 116; Kadrovski predpisi, člena 91(4) in 90(2))

2.      Pritožbe uradnikov – Tožba, ki se nanaša na opustitev uprave, da sprejme odločbo – Tožbeni razlogi za razglasitev ničnosti zavrnitve in ugotovitev nedelovanja – Isto pravno sredstvo

(člena 263, četrti odstavek, in 265, tretji odstavek, PDEU; Kadrovski predpisi, člen 90(1) in (2))

3.      Uradniki – Pokojnine – Invalidska pokojnina – Ugotovitev poklicnega izvora bolezni – Pristojnost invalidske komisije

(Kadrovski predpisi, členi 11, 73 in 78; Priloga VIII, člen 13)

4.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Obseg – Pomanjkljiva obrazložitev – Dopolnitev med sodnim postopkom – Pogoji

(člen 296, drugi odstavek, PDEU; Kadrovski predpisi, člen 25)

5.      Uradniki – Pokojnine – Invalidska pokojnina – Ugotovitev poklicnega izvora bolezni – Začetek postopka po vložitvi tožbe – Posledice

(Kadrovski predpisi, člena 73 in 78)

1.      V zadevi, prekinjeni na podlagi člena 91(4) Kadrovskih predpisov, zavrnitev pritožbe zaradi molka organa pomeni konec prekinitve postopka, tožena stranka pa ima na podlagi členov 39(1) in 100(3) Poslovnika Sodišča za uslužbence na voljo dvomesečni rok od konca prekinitve postopka, ki se podaljša za enkratno obdobje desetih dni, za vložitev odgovora na tožbo. Ker so taki roki del javnega reda in posledično niti stranke niti Sodišče za uslužbence ne morejo odločati o njih, nadaljevanje postopka v takih okoliščinah in izračun zadevnega roka nista odvisna od informacije, ki jo mora formalno zagotoviti Sodišče za uslužbence.

Tako dopis tožene stranke, ki ga je treba šteti za odgovor na tožbo, vložen v roku, in s katerim se Sodišču za uslužbence predlaga, naj ustavi postopek, povzroči zavrnitev zahteve tožeče stranke, naj se njenim predlogom ugodi z zamudno odločbo na podlagi člena 116 Poslovnika.

(Glej točke od 35 do 38.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 14. november 2006, Villa in drugi/Parlament, F‑4/06, točki 24 in 26 ter navedena sodna praksa; 23. april 2008, Pickering/Komisija, F‑103/05, točki 49 in 51; 7. julij 2011, Pirri/Komisija, F‑21/11, točka 14.

2.      Predlogi za razglasitev ničnosti, povezani s členom 90(1) Kadrovskih predpisov in členom 90(2) teh predpisov, lahko v precejšnjem obsegu sovpadajo, tako kot v sporu o zakonitosti aktov Evropske unije sovpadata tožba za razglasitev ničnosti akta o zavrnitvi sprejetja odločbe na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU in tožba za ugotovitev nezakonite opustitve institucije, da sprejme tako odločbo, na podlagi člena 265, tretji odstavek, PDEU, to je določb, ki določata isto pravno sredstvo.

(Glej točko 52.)

Napotitev na:

Sodišče: 18. november 1970, Chevalley/Komisija, 15/70, točka 6.

3.      V postopku upokojitve uradnika zaradi invalidnosti organ, pristojen za imenovanja, ne more sprejeti odločbe o priznanju poklicnega izvora bolezni, s katero je bila utemeljena upokojitev zaradi invalidnosti, ne da bi za to imel na voljo mnenje invalidske komisije, ki se sestavi v ta namen in pri katere sestavi mora uradnik pomagati tako z imenovanjem enega od zdravnikov, ki jo sestavljajo, kot s predložitvijo vseh elementov, ki bi ji lahko koristili pri zdravstvenih presojah, ki so del njenega dela.

Uradnik mora zaprositi tudi za uporabo člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov, in če se vloži taka zahteva, ki se nanaša na poklicni izvor invalidnosti, mora načeloma zadevna institucija začeti postopek za priznanje poklicnega izvora. Vendar se institucija ne more izogniti novemu posvetovanju z invalidsko komisijo in ne more nemudoma brez vsakršne formalnosti priznati poklicnega izvora bolezni, ki se uveljavlja.

Poleg tega se ob upoštevanju tega, da lahko postopka v skladu s členoma 73 in 78 zakonito privedeta do različnih rezultatov za isti dejanski položaj, zlasti glede vprašanja poklicnega izvora bolezni istega uradnika, organ, pristojen za imenovanja, prav tako ne more opirati na ugotovitve, s katerimi se prizna poklicna bolezen v skladu s členom 73 Kadrovskih predpisov, da bi nemudoma ugodil zahtevi, naj se v smislu člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov prizna, da je tudi bolezen, s katero je bila utemeljena upokojitev zadevne osebe zaradi invalidnosti, poklicnega izvora.

Nazadnje, sodišče Unije ne sme nadomestiti zadevne institucije ali invalidske komisije, da bi sámo – ker ni bil začet noben postopek za priznanje poklicnega izvora – ugotovilo, ali je bolezen, s katero je bila utemeljena odločba o upokojitvi, poklicnega izvora.

(Glej točke od 58 do 63, 66 in 68.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. januar 1983, K/Svet, 257/81, točke 11, 12, 14, 15 in 20;

Sodišče prve stopnje: 27. februar 1992, Plug/Komisija, T‑165/89, točka 67; 14. maj 1998, Lucaccioni/Komisija, T‑165/95, točka 149; 1. julij 2008, Komisija/D., T‑262/06 P, točka 70;

Sodišče za uslužbence: 22. maj 2007, López Teruel/UUNT, F‑97/06, točki 48 in 68; 1. febuar 2008, Labate/Komisija, F‑77/07, točka 12; 30. junij 2011, Marcuccio/Komisija, F‑14/10, točka 60; 6. november 2012, Marcuccio/Komisija, F‑41/06 RENV, točki 98 in 99.

4.      Obseg obveznosti obrazložitve je treba v vsakem primeru presojati glede na dejanske okoliščine. Odločba je dovolj obrazložena, če je bila sprejeta v okoliščinah, ki jih zadevni uradnik pozna in mu omogočajo razumevanje obsega ukrepa, sprejetega v zvezi z njim.

V primeru pomanjkljive obrazložitve lahko tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, v izjemnih primerih postane brezpredmeten iz razlogov, navedenih med postopkom.

V takem primeru lahko uprava med postopkom predloži zadostno dodatno obrazložitev svoje zavrnitve zaradi molka organa, zlasti kadar je treba to odločbo analizirati kot odločbo o zavrnitvi „glede na stanje“, in sicer glede na stanje postopka za priznanje poklicnega izvora bolezni tožeče stranke, ki se izvaja na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov in ki kot tak nikakor ne vpliva na odločbo, ki jo je treba sprejeti ob koncu navedenega postopka.

(Glej točke od 71 do 73 in 78.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. november 1981, Michel/Parlament, 195/80, točka 22; 27. marec 1985, Kypreos/Svet, 12/84, točka 8; 8. marec 1988, Sergio in drugi/Komisija, 64/86, od 71/86 do 73/86 in 78/86, točka 52; 28. februar 2008, Neirinck/Komisija, C‑17/07 P, točki 50 in 51;

Sodišče prve stopnje: 20. marec 1991, Pérez-Mínguez Casariego/Komisija, T‑1/90, točka 73; 6. julij 1995, Ojha/Komisija, T‑36/93, točka 60; 12. december 2002, Morello/Komisija, T‑135/00, točka 28; 1. april 2004, N/Komisija, T‑198/02, točka 70; 6. julij 2004, Huygens/Komisija, T‑281/01, točka 105; 15. september 2005, Casini/Komisija, T‑132/03, točka 36;

Sodišče za uslužbence: 31. marec 2011, Hecq/Komisija, F‑10/10, točka 68.

5.      Očitek, ki se nanaša na to, da se postopek za priznanje poklicnega izvora bolezni tožeče stranke ni začel, ni utemeljen, če je organ, pristojen za imenovanja, po vložitvi tožbe zadevnega uradnika, ugodil njegovi zahtevi.

V teh okoliščinah bo moral po eni strani organ, pristojen za imenovanja, pred odločitvijo znova predložiti zadevo invalidski komisiji, ki bo morala preveriti, ali je bolezensko stanje tožeče stranke dovolj neposredno povezano s posebnim in značilnim tveganjem, ki je del nalog, ki jih je opravljala tožeča stranka, po drugi strani pa bo morala tožeča stranka, da bi se njen upravni status razjasnil, pomagati pri sklicu invalidske komisije in dobrem poteku njenega dela.

(Glej točki 81 in 82.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. julij 1998, Parlament/Svet, 377/87, točka 10.