SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji razširjeni senat)
z dne 12. februarja 2019(*)
„Nepogodbena odgovornost – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU – Globe – Sodba o razglasitvi delne ničnosti sklepa – Vračilo glavnice globe – Zamudne obresti – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Vzročna zveza – Škoda – Člen 266 PDEU – Člen 90(4)(a), drugi stavek, Delegirane uredbe (EU) št. 1268/2012“
V zadevi T‑201/17,
Printeos, SA s sedežem v Alcalá de Henaresu (Španija), ki jo zastopata H. Brokelmann in P. Martínez-Lage Sobredo, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata F. Dintilhac in F. Jimeno Fernández, agenta,
tožena stranka,
zaradi, primarno, predloga na podlagi člena 268 PDEU za povrnitev škode, nastale zaradi zavrnitve Komisije, da tožeči stranki plača zamudne obresti na glavnico globe, ki ji je bila povrnjena na podlagi razglasitve ničnosti Sklepa Komisije C(2014) 9295 final z dne 10. decembra 2014 o postopku na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma EGP (AT.39780 – Pisemske ovojnice) s sodbo z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija (T‑95/15, EU:T:2016:722), in podredno, predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti sklepa Komisije z dne 26. januarja 2017 o zavrnitvi navedenega povračila,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat),
v sestavi S. Frimodt Nielsen, predsednik, V. Kreuschitz (poročevalec), I. S. Forrester, sodnika, N. Półtorak, sodnica, in E. Perillo, sodnik,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 3. julija 2018
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Evropska komisija je s Sklepom C(2014) 9295 final z dne 10. decembra 2014 o postopku na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma EGP (AT.39780 – Pisemske ovojnice) (v nadaljevanju: sklep iz leta 2014) ugotovila, da je med drugim tožeča stranka, družba Printeos, SA, s tem, da je v obdobju od 8. oktobra 2003 do 22. aprila 2008 na evropskem trgu standardnih kataloških in posebnih potiskanih pisemskih ovojnic, med drugim na Danskem, v Nemčiji, v Franciji, na Švedskem, v Združenem kraljestvu in na Norveškem, sklenila in izvajala omejevalni sporazum, kršila člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP). Ta sklep je bil sprejet na podlagi postopka poravnave v skladu s členom 10a Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81) in Obvestilom Komisije o vodenju postopkov poravnave za sprejetje odločb v skladu s členoma 7 in 23 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 v kartelnih zadevah (UL 2008, C 167, str. 1).
2 Komisija je tožeči stranki glede na kršitev, ugotovljeno v členu 1(5) sklepa iz leta 2014, skupno in solidarno z nekaterimi od njenih hčerinskih družb naložila globo v znesku 4.729.000 EUR (člen 2(1)(e) navedenega sklepa).
3 V skladu s členom 2(2) tega sklepa je bilo treba globo plačati v treh mesecih od uradnega obvestila o tem sklepu.
4 Člen 2(3) sklepa iz leta 2014 določa:
„Po izteku tega roka bodo samodejno začele teči obresti po obrestni meri, ki jo je E[vropska centralna banka (ECB)] pri svojih operacijah glavnega refinanciranja uporabljala na prvi dan meseca, v katerem se sprejme ta sklep, povečani za 3,5 odstotne točke.
Če podjetje iz člena 1 vloži tožbo, to podjetje krije znesek globe do datuma zapadlosti, bodisi tako, da zagotovi sprejemljivo finančno jamstvo, bodisi tako, da začasno plača globo v skladu s členom 90 Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012 [z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije (UL 2012, L 362, str. 1)].“
5 Člen 2(3), prvi pododstavek, sklepa iz leta 2014 temelji na členu 83 Delegirane uredbe št. 1268/2012, naslovljenem „Zamudne obresti“, ki med drugim določa:
„1. […Z]a vsako terjatev, ki ni poplačana v roku iz člena 80(3)(b), [se] zaračunajo obresti v skladu z odstavkoma 2 in 3 tega člena.
2. Obrestna mera za terjatve, ki niso poplačane v roku iz člena 80(3)(b), je obrestna mera, ki jo Evropska centralna banka uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja, objavljena v seriji C Uradnega lista Evropske unije, in ki velja na prvi koledarski dan meseca, v katerem terjatev zapade v plačilo, povečana za:
[…]
(b) tri odstotne točke in pol v vseh drugih primerih.
[…]
4. V primeru glob, kadar dolžnik predloži finančno jamstvo, ki ga računovodja sprejme namesto plačila, je obrestna mera, ki se uporablja od roka iz člena 80(3)(b), obrestna mera iz odstavka 2 tega člena, ki velja na prvi dan meseca, v katerem je bil sprejet sklep o naložitvi globe, povečana za samo eno odstotno točko in pol.“
6 Člen 83 Delegirane uredbe št. 1268/2012 temelji na členu 78(4) Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1, v nadaljevanju: finančna uredba), s katerim se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 210 te uredbe v zvezi s podrobnimi pravili na tem področju, med drugim glede zamudnih obresti.
7 Člen 90 Delegirane uredbe št. 1268/2012, naveden v členu 2(3), drugi pododstavek, sklepa iz leta 2014 (glej točko 4 zgoraj), med drugim določa:
„1. Ko se vloži tožba na sodišče Evropske unije proti sklepu Komisije o naložitvi globe ali drugih kazni v skladu s P[ogodbo]DEU ali Pogodbo Euratom in dokler niso bila izčrpana vsa pravna sredstva, dolžnik ali začasno plača zadevne zneske na bančni račun, ki ga določi računovodja, ali predloži finančno jamstvo, ki je sprejemljivo za računovodjo. Jamstvo je neodvisno od obveznosti plačila globe ali denarne kazni ali drugih kazni in je plačljivo na prvi poziv. Pokriva zahtevek v višini glavnice in zapadlih obresti, kot je določeno v členu 83(4) [Finančne uredbe].
2. Komisija zavaruje začasno plačane zneske tako, da jih naloži v finančna sredstva in na ta način zagotovi varnost in likvidnost denarnih sredstev, hkrati pa si prizadeva tudi za pozitiven donos.
[…]
4. Ko so bila izčrpana vsa pravna sredstva, globa ali denarna kazen pa umaknjena ali zmanjšana, se izvede kateri koli izmed naslednjih ukrepov:
(a) neupravičeno pobrani zneski skupaj z nabranimi obrestmi se vrnejo zadevni tretji osebi. Če je bil skupni donos v zadevnem obdobju negativen, se povrne nominalna vrednost neupravičeno pobranih zneskov;
(b) kadar je bilo predloženo finančno jamstvo, se to ustrezno sprosti.“
8 Člen 90 Delegirane uredbe št. 1268/2012 temelji na členu 83(4) finančne uredbe, s katerim se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 210 te uredbe v zvezi s podrobnimi pravili o prejemkih iz naslova glob, denarnih kazni in nabranih obresti.
9 Sklep iz leta 2014 je bil tožeči stranki vročen 11. decembra 2014.
10 Komisija je z elektronskim sporočilom z dne 16. februarja 2015 tožečo stranko opozorila, da je treba naloženo globo plačati v treh mesecih od vročitve navedenega sklepa in da mora, če se odloči vložiti ničnostno tožbo pri Splošnem sodišču, bodisi zagotoviti zadostno bančno garancijo bodisi začasno plačati globo.
11 K temu elektronskemu sporočilu je bil priložen dopis z naslovom „Information Note on provisionally Paid or Guaranteed Fines“ (Informativni dopis o začasno plačanih globah ali globah, za katere je predložena garancija) z dne 20. julija 2002 (v nadaljevanju: informativni dopis). V tem dopisu je bilo med drugim navedeno:
„V skladu s členom 85a Uredbe Komisije št. 2342/2002 [z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 145)] računovodja od zadevnega podjetja začasno zbere zneske glob, ki so predmet pritožbe pred Sodiščem Evropske unije, ali od njega zahteva, da zagotovi garancijo. Ko se izčrpajo vsa pravna sredstva, se začasno zbrani zneski in njihove obresti vključijo v proračun ali pa se v celoti ali delno vrnejo zadevnemu podjetju.
[…]
Komisija bo začasno plačane zneske glob, ki jih je naložila od leta 2010, naložila v sklad, sestavljen iz portfelja sredstev, katerega izpostavljenost tveganju bo omejena na tisto, povezano z državnimi posojilojemalci z visoko boniteto s preostalo zapadlostjo največ [dveh] let, in ki ga bodo upravljale službe Komisije.
Če Sodišče globo delno ali v celoti razglasi za nično, Komisija skupaj z zajamčenim donosom v celoti ali delno povrne ničen znesek.
Ta zajamčeni donos temelji na donosu posebne referenčne vrednosti, ki se izračuna za obdobje naložbe. […]“
12 Člen 85a Uredbe št. 2342/2002 med drugim določa:
„1. Ko se vloži tožba na sodišče Skupnosti proti sklepu Komisije o naložitvi globe, periodične denarne kazni ali druge kazni v okviru Pogodbe ES ali Pogodbe Euratom in dokler niso bila izčrpana vsa pravna sredstva, računovodja začasno zbere zadevne zneske od dolžnika ali od njega zahteva, da zagotovi finančno garancijo. Garancija, ki se zahteva, je neodvisna od obveznosti plačila globe, periodične denarne kazni ali druge kazni in se lahko izterja ob prvem pozivu. Pokriva zahtevek v višini glavnice in zapadlih obresti, kot je določeno v členu 86(5) [te uredbe].
2. Ko se izčrpajo vsa pravna sredstva, se začasno zbrani zneski in njihove obresti vključijo v proračun ali se vrnejo dolžniku. V primeru finančne garancije, se ta izterja ali sprosti.“
13 V skladu s členom 290, prvi odstavek, Delegirane uredbe Komisije št. 1268/2012 je bil člen 85a Uredbe št. 2342/2002 od 1. januarja 2013 razveljavljen in nadomeščen s členom 90 Delegirane uredbe Komisije št. 1268/2012 (glej točko 7 zgoraj).
14 Tožeča stranka je 20. februarja 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo na podlagi člena 263 PDEU za, primarno, razglasitev delne ničnosti sklepa iz leta 2014.
15 Tožeča stranka je 9. marca 2015 začasno plačala globo, ki ji je bila naložena z navedenim sklepom.
16 Zastopnika tožeče stranke sta Komisijo 10. marca 2015 obvestila o vložitvi navedene tožbe in o začasnem plačilu globe.
17 Znesek globe, ki ga je začasno plačala tožeča stranka, je bil v skladu s členom 90(2) Delegirane uredbe št. 1268/2012 vplačan v sklad finančnih sredstev, ustanovljen s Sklepom Komisije C(2009) 4264 final z dne 15. junija 2009 o zmanjšanju tveganja pri upravljanju začasno plačanih glob, s katerim upravlja Generalni direktorat (GD) za gospodarske in finančne zadeve (v nadaljevanju: sklad BUFI). Ta sklep je temeljil na členu 74 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 74), ki je bil nadomeščen s členom 83 finančne uredbe.
18 Splošno sodišče je s sodbo z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija (T‑95/15, EU:T:2016:722, v nadaljevanju: sodba Printeos), ugotovilo, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve v smislu člena 296, drugi odstavek, PDEU, in je zato člen 2(1)(e) sklepa iz leta 2014 razglasilo za ničen. Ta sodba je postala pravnomočna.
19 Komisija je tožečo stranko z dopisom z dne 14. decembra 2016 obvestila o svoji nameri, da ji povrne znesek začasno plačane globe, in ji je posredovala obrazce, potrebne za to.
20 Zastopnika tožeče stranke sta z dopisom z dne 15. decembra 2016 Komisiji poslala izpolnjene obrazce.
21 Komisija je zastopnika tožeče stranke z dopisom z dne 26. januarja 2017 obvestila, da bo vračilo globe izvedla naslednji teden.
22 Zastopnika tožeče stranke sta Komisiji istega dne odgovorila, da razumeta in zahtevata, da vračilo globe vključuje pripadajoče obresti od datuma, ko je tožeča stranka plačala globo, to je 9. marca 2015, po obrestni meri, ki jo ECB uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja (v nadaljevanju: obrestna mera ECB za refinanciranje), povečani za 3,5 odstotne točke, to je po obrestni meri, ki je v členu 2(3) sklepa iz leta 2014 določena za zamudo pri plačilu (torej po izteku roka iz člena 2(2) navedenega sklepa).
23 Komisija je zastopnikoma tožeče stranke z elektronskima sporočiloma z istega dne (v nadaljevanju skupaj: sporni elektronski sporočili) odgovorila:
„Kot je pojasnjeno v [informativnem] dopisu, ki vam je bil poslan 16. februarja 2015, se začasno zbrane globe vložijo v sklad. V primeru razglasitve ničnosti globe Komisija globo povrne skupaj z zajamčenim donosom v skladu z donosom referenčnega indeksa. Ker je bil ta donos negativen, vam bo povrnjena le glavnica.
V vednost je priložen izračun končnega zneska, ki ga je preverila [družba] D.“
24 Po – neizpodbijanih – navedbah Komisije je bil skupni donos sklada BUFI leta 2015 (– 0,09 %) in leta 2016 (– 0,265 %) negativen. Poleg tega je bila obrestna mera mejnega depozita ECB (ECB deposit facility rate) od 5. junija 2014 negativna, in sicer je znašala – 0,10 od junija 2014, – 0,20 od septembra 2014, –0,30 od decembra 2015 in – 0,40 od marca 2016. Obrestna mera ECB za refinanciranje je od 9. marca 2015 znašala 0,05 % in od 16. marca 2016 0 %.
25 Zastopnika tožeče stranke sta v elektronskem sporočilu z dne 27. januarja 2017 odgovorila, da mora Komisija na podlagi člena 266 PDEU sprejeti vse ukrepe za izvršitev sodbe Printeos. V utemeljitev, da lahko ta obveznost v primeru akta, ki je že bil izvršen, pomeni vrnitev tožeče stranke v položaj, v katerem je bila pred navedenim aktom (načelo restitutio in integrum), sta v bistvu opozorila na sodbo z dne 10. oktobra 2001, Corus UK/Komisija (T‑171/99, EU:T:2001:249, točke od 50 do 53, v nadaljevanju: sodba Corus). Če se izda sodba o razglasitvi ničnosti ali zmanjšanju globe, ki je bila podjetju naložena zaradi kršitve pravil o konkurenci, naj bi tako Komisija imela obveznost, da vrne neupravičeno plačano globo te družbe, ki ne zajema le glavnice navedene globe, ampak tudi nabrane obresti na ta znesek.
26 Tožeča stranka je 1. februarja 2017 na svoj bančni račun prejela nakazilo Komisije v višini 4.729.000 EUR, kar ustreza znesku globe, ki jo je začasno plačala 9. marca 2015.
27 Komisija je z dopisom z dne 3. februarja 2017 zavrnila trditve tožeče stranke, pri čemer se je sklicevala zlasti na člen 90(4) Delegirane uredbe št. 1268/2012. Pojasnila je:
„Najprej, izbira, da se opravi začasno plačilo, namesto da se zagotovi finančno jamstvo, je bila odločitev vaše stranke. Poleg tega se je vaša stranka popolnoma zavedala, da bo znesek začasnega plačila naložen v sklad. Delovanje tega sklada in pojem zajamčenega donosa sta bila podrobno pojasnjena v ‚informativnem dopisu‘, ki vam je bil poslan 16. februarja 2015.
Ker je bil skupni donos v obdobju med 10. marcem 2015 in 25. januarjem 2017 negativen, znaša zajamčeni donos 0 EUR in je bila vaši stranki vrnjena le glavnica.“
Postopek in predlogi strank
28 Tožeča stranka je 31. marca 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
29 Splošno sodišče (tretji senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika Splošnega sodišča strankam postavilo pisna vprašanja zlasti v zvezi z vplivom sodbe z dne 12. februarja 2015, Komisija/IPK International (C‑336/13 P, EU:C:2015:83, v nadaljevanju: sodba IPK), na rešitev spora in ju pozvalo, naj nanje odgovorita delno pisno, delno pa na obravnavi. Stranke so odgovore na pisna vprašanja Splošnega sodišča predložile v predpisanem roku.
30 Splošno sodišče je na predlog tretjega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.
31 Stranke so na obravnavi 3. julija 2018 podale ustne navedbe in odgovorile na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča (tretji razširjeni senat).
32 Tožeča stranka je v odgovor na ustna vprašanja Splošnega sodišča na eni strani navedla, da člena 266, prvi odstavek, PDEU ne želi več ohraniti kot glavne pravne podlage prvega tožbenega predloga v smislu samostojne tožbe, na drugi strani pa je potrdila, da je treba izraz „kompenzacijske obresti“, ki je naveden v tej tožbi, razumeti kot „zamudne obresti“ v smislu točke 30 sodbe IPK, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.
33 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– Komisiji naloži plačilo odškodnine v znesku 184.592,95 EUR, ki ustreza zamudnim obrestim na znesek 4.729.000 EUR po obrestni meri ECB za refinanciranje, povišani za 2 odstotni točki, za obdobje od 9. marca 2015 do 1. februarja 2017 (v nadaljevanju: referenčno obdobje), ali po obrestni meri, ki jo Splošno sodišče šteje za primerno;
– Komisiji naloži plačilo zamudnih obresti na znesek, zahtevan v prejšnji alinei, za obdobje od 1. februarja 2017 do datuma, ko bo Komisija dejansko plačala navedeni znesek za izvršitev sodbe, s katero bo ugodeno tej tožbi, po obrestni meri, ki jo ECB uporablja v svojih operacijah refinanciranja, povečani za 3,5 odstotne točke, ali po obrestni meri, ki jo Splošno sodišče šteje za primerno;
– podredno, sporno elektronsko sporočilo razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
34 Na obravnavi je tožeča stranka zahtevala povečanje dodatka na stopnjo refinanciranja ECB, kakor je navedena v točki 33, prva alineja, zgoraj, na 3,5 odstotne točke.
35 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– odškodninski zahtevek zavrne kot neutemeljen;
– zahtevek za razglasitev ničnosti spornega elektronskega sporočila razglasi za nedopusten ali, podredno, zavrne kot neutemeljen;
– ugovor nezakonitosti člena 90(4)(a) Delegirane uredbe št. 1268/2012 (v nadaljevanju: sporna določba) razglasi za nedopusten ali, podredno, zavrne kot neutemeljen;
– če bi štelo za primerno, da se tožeči stranki prisodi odškodnina ali obresti, izračun opravi na podlagi meril iz točk od 65 do 78 odgovora na tožbo;
– tožeči stranki vsekakor naloži plačilo stroškov ali, podredno, če se tožeči stranki prisodi odškodnina, odredi, da vsaka stranka nosi svoje stroške.
Pravo
Predmet spora
36 Tožeča stranka po tem, ko je prvi tožbeni predlog v delu, v katerem je temeljil na členu 266, prvi odstavek, PDEU, umaknila kot samostojno pravno sredstvo (glej točko 32 zgoraj), primarno v skladu s členom 266, drugi odstavek, PDEU v povezavi s členom 340, drugi odstavek, PDEU in členom 41(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) predlaga prisoditev odškodnine v višini zneska zamudnih obresti, ki bi ji jih za izvršitev sodbe Printeos ob vračilu glavnice globe, ki jo je neupravičeno plačala v skladu s členom 2(1)(e) sklepa iz leta 2014, ki je bil s to sodbo razglašen za ničen, morala plačati Komisija.
37 Tožeča stranka zlasti pojasnjuje, da se sporna določba ne uporablja za povračilo škode na podlagi člena 266, drugi odstavek, PDEU in člena 340, drugi odstavek, PDEU. Tudi če bi bilo tako, naj bi kršila člena 266 in 340 PDEU ter člena 41(3) in 47 Listine in tožeča stranka se na to kršitev sklicuje v ugovoru nezakonitosti v smislu člena 277 PDEU.
38 Tožeča stranka podredno na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti spornega elektronskega sporočila, ker naj bi to temeljilo na razveljavljeni pravni podlagi, ki se ne more uporabiti, in naj bi vsekakor kršilo člena 266 in 340 PDEU ter člen 41(3) in člen 47 Listine.
Primarni odškodninski zahtevek na podlagi prvega tožbenega predloga
Povzetek trditev strank
39 Tožeča stranka trdi, da ji Komisija nezakonito ni plačala zamudnih obresti na glavnico začasno plačane globe. Plačilo navedenih obresti naj bi bilo nujni sestavni del njene vrnitve v položaj, v katerem bi bila, če ne bi bil sprejet sklep iz leta 2014 (sodba Corus, točka 54). Nemožnost razpolaganja z glavnico neupravičeno plačane globe naj bi bila vzrok za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, ker naj bi morala uporabiti druge vire financiranja in nositi stroške treh bančnih posojil, sklenjenih v referenčnem obdobju, in naj bi temeljila na dovolj resni kršitvi pravnih pravil, s katerimi so posameznikom podeljene pravice, ki naj bi bila storjena zlasti v točki 92 obrazložitve sklepa iz leta 2014. Nezadostnost obrazložitve ali celo neresničnost te točke obrazložitve, ki je bila ugotovljena v točki 54 sodbe Printeos, naj bi kazala na to, da je Komisija naklepno, očitno, hudo in neopravičljivo kršila pravo Evropske unije, kar naj bi pomenilo zlorabo pooblastil. To naj bi bilo zlasti potrjeno v točki 16 obrazložitve Sklepa Komisije C(2017) 4112 final z dne 16. junija 2017 o spremembi sklepa iz leta 2014, v kateri je priznano, da so imela „vsa podjetja, razen skupine Hamelin, zelo visoko razmerje posamezni proizvod/promet“. Obveznost obrazložitve v smislu člena 296, drugi odstavek, PDEU in člena 41(2)(c) Listine naj bi bila namreč temeljna pravica, ki zagotavlja učinkovito izvrševanje druge temeljne pravice, in sicer pravice do učinkovitega pravnega sredstva v smislu člena 47 Listine. Poleg tega naj bi bilo neplačilo obresti na glavnico neupravičeno plačane globe dovolj resna kršitev člena 266, prvi odstavek, PDEU (sklep z dne 21. marca 2006, Holcim (France)/Komisija, T‑86/03, neobjavljen, EU:T:2006:90, točka 32, v nadaljevanju: sklep Holcim), ki podeljuje subjektivno pravico, da se sodbe Splošnega sodišča izvršijo pravilno in v celoti, ne da bi Komisija v zvezi s tem imela diskrecijsko pravico. Te nezakonitosti naj predpisi, navedeni v spornem elektronskem sporočilu, ne bi mogli odpraviti.
40 Tožeča stranka v zvezi s tem na eni strani pojasnjuje, da je bil člen 85a Uredbe št. 2342/2002 razveljavljen od 1. januarja 2013, to je datuma začetka veljavnosti Delegirane uredbe št. 1268/2012. Uredba št. 2342/2002 torej ni veljala ne 16. februarja 2015, ko je Komisija poslala informacije v zvezi z začasnim plačilom globe, ne 1. februarja 2017, ko je vrnila glavnico globe, ne 26. januarja 2017, ko je poslala sporni elektronski sporočili. Vendar naj Komisija ne bi mogla naknadno popraviti neobstoja pravne podlage niti neplačila dolgovanih obresti tako, da se je prvič v elektronskem sporočilu z dne 3. februarja 2017 sklicevala na člen 90 Delegirane uredbe št. 1268/2012. Če bi se na drugi strani ugotovilo, da je ta člen vseeno ustrezna pravna podlaga, tožeča stranka v skladu s členom 277 PDEU uveljavlja ugovor nezakonitosti sporne določbe glede na člena 266 in 340 PDEU ter člen 41(3) in člen 47 Listine, ker navedena določba daje možnost, da se obresti ne plačajo.
41 Prvič, tožeča stranka v bistvu navaja, da sporna določba krši člen 266, prvi odstavek, PDEU in, natančneje, načelo restitutio in integrum, kot je priznano v sodbah IPK in Corus (točki 54 in 57), v skladu s katerim Komisiji ni treba vrniti le glavnice neupravičeno plačane globe, ampak mora plačati tudi pripadajoče obresti za obdobje, v katerem tožeča stranka ni mogla razpolagati z navedenim zneskom. Ta zahteva primarnega prava naj bi imela prednost pred katerim koli pravilom sekundarnega prava, če ni določeno drugače. Drugič, sporna določba naj bi kršila člen 47 Listine, ker sodno varstvo na podlagi člena 263 PDEU ni učinkovito, če po tem, ko je sodišče Unije sklep o naložitvi globe zaradi kršitve pravil o konkurenci Unije razglasilo za ničen, zadevno podjetje ni moglo dobiti obresti na neupravičeno plačano globo. S tem bi bilo to podjetje odvrnjeno od vložitve pravnega sredstva zoper sklep o naložitvi kazni. Tretjič, sporna določba naj bi bila v nasprotju tudi s členom 41(3) Listine in členom 340, drugi odstavek, PDEU, saj je Sodišče v sodbi z dne 13. julija 2006, Manfredi (od C‑295/04 do C‑298/04, EU:C:2006:461, točka 95), razsodilo, da morajo oškodovane osebe v skladu s pravico vsakogar, da zahteva odškodnino za nastalo škodo, imeti možnost zahtevati ne le odškodnino za nastalo škodo (damnum emergens) in za izgubljeni dobiček (lucrum cessans), ampak tudi plačilo obresti. Zato naj se omenjena določba ne bi uporabljala za obravnavani primer niti naj z njo ne bi bilo mogoče popraviti neobstoja pravne podlage, ki bi Komisijo pooblaščala, da zavrne plačilo obresti.
42 Komisija odgovarja, da se je Splošno sodišče v zadevi Printeos omejilo na ugotovitev nezadostnosti obrazložitve točke 92 obrazložitve sklepa iz leta 2014, ne da bi se izreklo o temelju, to je udeležbi tožeče stranke pri kršitvi člena 101 PDEU. Trditev, da so zadevni razlogi neresnični, naj torej ne bi bila upoštevna, Komisija pa naj bi bila pooblaščena za sprejetje Sklepa C(2017) 4112 final, s katerim je bila tožeči stranki naložena enaka globa kot v sklepu iz leta 2014. Taka nezadostnost obrazložitve naj nikakor ne bi bila dovolj resna kršitev pravila prava Unije. Poleg tega naj bi bil način vračila globe v sklepu iz leta 2014 določen s sklicevanjem na sporno določbo, ne da bi tožeča stranka to izpodbijala.
43 Komisija podredno opozarja, da v skladu s členom 278 PDEU tožbe, vložene pri sodišču Unije, nimajo suspenzivnega učinka. Ker tožeča stranka ni predlagala odloga izvršitve sklepa iz leta 2014, naj bi ta kljub ničnostni tožbi, vloženi zoper njega, postal izvršilni naslov za začasno plačilo globe. V obravnavanem primeru naj tožeči stranki ne bi bila povzročena nobena škoda, ker ji je bila glavnica globe vrnjena, in to kljub temu, da je bil donos sklada negativen. Poleg tega naj Komisija ne bi bila neplačnik, zlasti ker naj bi navedeno glavnico vrnila hitro, še preden je sodba Printeos postala pravnomočna.
44 Komisija trdi, da je v odškodninskem sporu namen kompenzacijskih obresti predvsem povrnitev škode, ki je nastala zaradi izgube vrednosti valute po škodnem dogodku do plačila odškodnine, in da se čim bolj ponovno vzpostavi premoženjsko stanje oškodovanca (načelo restitutio in integrum). Zato naj bi bila prisoditev kompenzacijskih obresti pogojena z izpolnjevanjem pogojev za nepogodbeno odgovornost, ki v obravnavani zadevi niso podani. Vsekakor bi bilo treba te obresti računati glede na dejansko utrpljeno škodo, ki se praviloma določi ob upoštevanju stopnje inflacije, ki jo za zadevno obdobje ugotovi Eurostat v državi članici, v kateri je sedež tožeče stranke. V obravnavanem primeru pa je stopnja inflacije v referenčnem obdobju od 13. marca 2015 do 1. februarja 2017 v Španiji znašala 0 %. Tudi če bi bilo treba kompenzacijske obresti izračunati na podlagi obrestne mere ECB za refinanciranje (glej točko 24 zgoraj), in ne na podlagi stopnje inflacije, stopnja refinanciranja, ki bi jo bilo treba uporabiti, ne bi bila stopnja 0,05 %, ki je bila v veljavi 9. marca 2015, ampak tista, ki je bila v veljavi v referenčnem obdobju in ki naj bi bila določena v višini 0 % od 16. marca 2016. Povečanje za 2 odstotni točki naj bi bilo izključeno, ker naj namen kompenzacijskih obresti ne bi bil naložiti več obveznosti dolžniku, da bi se preprečila ali zmanjšala zamuda pri izvršitvi njegove obveznosti plačila, saj naj bi to bil namen zamudnih obresti. Komisija prereka, da je tožeča stranka zaradi začasnega plačila globe in uporabe drugih virov financiranja, ki so povzročili stroške, utrpela škodo. V zvezi z zamudnimi obrestmi, naloženimi zaradi zamud pri izvajanju obveznosti plačila določenega zneska, v bistvu trdi, da je treba te obresti računati od datuma sodbe, s katero se ta obveznost razglasi, do dneva njihovega popolnega plačila. Drugače od kompenzacijskih obresti naj bi bila obrestna mera, ki se uporablja za te zamudne obresti, obrestna mera ECB za refinanciranje, povečana za 2 odstotni točki. Povečanje za 3,5 odstotne točke, ki se zahteva po analogiji z obrestno mero, ki je bila za primer neplačila globe uporabljena v sklepu iz leta 2014, zato ne more biti odobreno.
45 Komisija meni, da ugovor nezakonitosti zoper sporno določbo ni dopusten in da nikakor ni utemeljen. Dopustnost takega ugovora naj bi bila odvisna od dopustnosti tožbe v postopku v glavni stvari. V obravnavani zadevi pa naj sporno elektronsko sporočilo ne bi bilo izpodbojni akt. Šlo naj bi za akt, ki zgolj potrjuje člen 2(3), drugi pododstavek, sklepa iz leta 2014, ki določa uporabo sporne določbe, če bi tožeča stranka izbrala začasno plačilo globe. Ker tožeča stranka tega člena v tožbi zoper navedeni sklep ni izpodbijala, naj bi sprejela njegovo dokončnost, kar naj bi povzročilo nedopustnost njenega predloga za razglasitev ničnosti in zato tudi nedopustnost ugovora nezakonitosti.
46 Glede utemeljenosti Komisija, prvič, opozarja, da je sporna določba z določitvijo natančnejših pogojev za vračilo začasnega plačila v primeru negativnih obresti nadomestila člen 85a Uredbe št. 2342/2002. V skladu s to določbo, če naslovnik globe, kot v obravnavani zadevi, namesto zagotovitve garancije izbere začasno plačilo globe, naj bi se plačani zneski naložili v finančna sredstva, s čimer naj bi se med drugim prizadevalo za pozitiven donos, o čemer naj bi bila tožeča stranka obveščena „v vsakem trenutku“. Za primer, da bi sodišče Unije sklep o naložitvi globe razglasilo za ničen, naj bi navedena določba v skladu s sodno prakso določala vračilo glavnice in pripadajočih obresti. Te obresti naj bi bile kompenzacijske ter namenjene odpravi posledic nerazpoložljivosti začasno plačanega zneska od datuma plačila do datuma vračila glavnice in povrnitvi škode, ki bi lahko nastala. Sporna določba naj bi v interesu naslovnika zagotavljala, da bo ta v primeru negativnih obresti prejel vsaj glavnico, tako da naj bi stroške negativne donosnosti v referenčnem obdobju nosila Komisija.
47 Drugič, Komisija meni, da je sporna določba v skladu s členom 266 PDEU in načelom restitutio in integrum. To načelo naj ne bi zahtevalo umetnega vračila obresti v vsakem primeru, temveč le v posebnih okoliščinah, ki pa v obravnavani zadevi glede na makroekonomski položaj, v katerem je zadevna naložba imela negativni donos, niso podane. Ob razglasitvi sodbe Corus in sklepa Holcim naj bi še manjkala posebna pravila, kot je sporna določba, in Splošno sodišče naj ne bi moglo upoštevati trenutnih gospodarskih razmer, za katere so značilne nizke ali celo negativne obrestne mere, saj je bilo pred gospodarsko krizo leta 2008 ob gospodarskih razmerah v državah Unije težko predvideti negativne obrestne mere. Pravica do pobiranja pozitivnih obresti pa naj bi bila, če bi obstajala v okoliščinah, ko so obrestne mere negativne, v nasprotju z gospodarsko realnostjo in bi lahko povzročila neupravičeno obogatitev. V obravnavanem primeru naj bi bila sporna določba celo v korist tožeče stranke, saj bi bilo treba brez takega posebnega pravila negativni donos, naveden v točki 24 zgoraj, ob vračilu glavnice odšteti od njenega zneska.
48 Tretjič, Komisija prereka to, da sporna določba krši člen 340, drugi odstavek, PDEU, člen 41(3) in člen 47 Listine, ker tožeča stranka ni pojasnila razlogov, iz katerih meni, da naj bi navedena določba ovirala izvrševanje njene pravice do odškodnine ali pravice do pobiranja obresti in da naj ne bi mogla uveljavljati svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Poleg tega naj ne bi niti utemeljeno trdila, da bi neplačilo obresti naslovnike sklepa s področja konkurence odvrnilo od sprožitve postopka za razglasitev ničnosti tega sklepa pri Splošnem sodišču, ker je povračilo obresti (negativnih ali pozitivnih) podredno glede na predlog za razglasitev ničnosti glavnice globe in ga v fazi vložitve tožbe ni mogoče predvideti.
Pogoji za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije
49 V skladu z ustaljeno sodno prakso je nepogodbena odgovornost Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU odvisna od izpolnitve več pogojev, in sicer mora biti ravnanje, ki se očita instituciji Unije, nezakonito, škoda mora biti dejanska, med ravnanjem institucije in zatrjevano škodo pa mora obstajati vzročna zveza (glej sodbo z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 64 in navedena sodna praksa).
50 Glede prvega pogoja je treba v skladu s sodno prakso dokazati dovolj resno kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom (glej sodbi z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 65 in navedena sodna praksa, in z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet, C‑45/15 P, EU:C:2017:402, točka 29 in navedena sodna praksa).
51 Pojasnjeno je bilo tudi, da je taka kršitev podana, kadar zadevna institucija očitno in resno krši meje svoje proste presoje, pri čemer sta dejavnika, ki ju je treba v zvezi s tem upoštevati, zlasti stopnja jasnosti in natančnosti kršenega pravila ter obseg polja proste presoje, ki ga kršeno pravilo dopušča organu Unije (glej sodbo z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet, C‑45/15 P, EU:C:2017:402, točka 30 in navedena sodna praksa). Samo če ima ta institucija le precej omejeno diskrecijsko pravico ali je celo nima, lahko zgolj kršitev prava Unije zadostuje za ugotovitev dovolj resne kršitve (glej v tem smislu sodbi z dne 10. julija 2003, Komisija/Fresh Marine, C‑472/00 P, EU:C:2003:399, točka 26 in navedena sodna praksa, in z dne 4. aprila 2017, Varuh človekovih pravic/Staelen, C‑337/15 P, EU:C:2017:256, točka 39).
52 V obravnavani zadevi se stranki ne strinjata o tem, ali neplačilo obresti na glavnico globe, ki je bila vrnjena tožeči stranki, temelji na dovolj resni kršitvi pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice.
53 Tožeča stranka se v utemeljitev odškodninskega zahtevka na eni strani sklicuje na kršitev obveznosti obrazložitve v smislu člena 296, drugi odstavek, PDEU in člena 41(2)(c) Listine zlasti v točki 92 obrazložitve sklepa iz leta 2014, zaradi česar je Splošno sodišče s sodbo Printeos navedeni sklep glede nje razglasilo za ničen, in na drugi na kršitev člena 266, prvi odstavek, PDEU, s katerim naj bi bila podeljena subjektivna pravica do popolne in pravilne izvršitve navedene sodbe, saj naj Komisija v zvezi s tem, vključno v zvezi z dodelitvijo zamudnih obresti, ne bi imela diskrecijske pravice.
54 Splošno sodišče šteje, da je treba najprej preučiti obstoj dovolj resne kršitve člena 266, prvi odstavek, PDEU.
Obstoj dovolj resne kršitve člena 266, prvi odstavek, PDEU
55 V skladu s členom 266, prvi odstavek, PDEU mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe, s katero je bil ta akt razglašen za ničen. Ugotoviti je treba, da ta člen pomeni pravno pravilo, s katerim so posameznikom podeljene pravice, v smislu sodne prakse, navedene v točki 50 zgoraj. Določa namreč absolutno in brezpogojno obveznost institucije, katere akt je bil razglašen za ničen, da v korist uspele tožeče stranke sprejme ukrepe, potrebne za izvršitev ničnostne sodbe, tožeča stranka pa ima pravico do popolnega izpolnjevanja te obveznosti.
56 Zato je bila v sodni praksi za primer razglasitve ničnosti sklepa o naložitvi globe, kot v obravnavanem primeru, ali sklepa o odreditvi vračila neupravičeno prejetih zneskov na podlagi tega pravila priznana pravica tožeče stranke do vrnitve v položaj, v katerem je bila pred sprejetjem tega sklepa, kar zlasti pomeni vračilo glavnice, ki je bila neupravičeno plačana zaradi sklepa, ki je bil razglašen za ničen, in plačilo zamudnih obresti (glej v tem smislu sodbi IPK, točka 29, in Corus, točke 50, 52 in 53; sklep Holcim, točki 30 in 31, ter sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi Komisija/IPK International, C‑336/13 P, EU:C:2014:2170, točki 78 in 79). Sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da je plačilo zamudnih obresti ukrep izvršitve ničnostne sodbe v smislu člena 266, prvi odstavek, PDEU, in sicer ker je njegov namen pavšalno odškodovati nemožnost realizacije terjatve in spodbuditi dolžnika, da čim prej izvrši ničnostno sodbo (sodba IPK, točki 29 in 30).
57 V obravnavani zadevi se je Komisija za izvršitev sodbe Printeos in utemeljitev svoje odločitve, da tožeči stranki ne odobri obresti, oprla zlasti na sporno določbo.
58 V teh okoliščinah očitka tožeče stranke, da naj bi Komisija člen 85a Uredbe št. 2341/2002 namesto sporne določbe, ki ga je zamenjala (glej točko 40 zgoraj), uporabila napačno, ni mogoče sprejeti. Kot trdi Komisija, se člen 2(3), drugi pododstavek, sklepa iz leta 2014, ki ga tožeča stranka v zadevi T‑95/15 ni izpodbijala in je zato postal dokončen, v zvezi z možnostjo zadevnega podjetja, da začasno plača globo, izrecno sklicuje na člen 90 Delegirane uredbe št. 1268/2012. Te presoje ni mogoče ovreči z dejstvom, da se je informativni dopis, ki je bil tožeči stranki posredovan z elektronskim sporočilom z dne 16. februarja 2015 – kot priznava sama Komisija, napačno – še skliceval na člen 85a Uredbe št. 2341/2002. Poleg tega tožeča stranka ne izpodbija, da v obravnavani zadevi v referenčnem obdobju naložba glavnice globe v sklad BUFI ni prinesla nobenih obresti, ampak je bil donos negativen, in da je torej Komisija upoštevala merila za uporabo sporne določbe.
59 Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 56 zgoraj, je zato treba preučiti, ali je v obravnavanem primeru to, da Komisija ni plačala zamudnih obresti, in izvajanje sporne določbe pomenilo izvršitev sodbe Printeos v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz člena 266, prvi odstavek, PDEU.
Uporaba sporne določbe in obveznost plačila zamudnih obresti glede na člen 266, prvi odstavek, PDEU
60 Kot je na obravnavi priznala Komisija, je namen sporne določbe ob upoštevanju njenega zakonodajnega okvira in jasnega besedila, ki se izrecno sklicuje na pravna sredstva, ter zlasti položaja, v katerem je bila globa, naložena s sklepom, razglašena za nično, izvajanje zahtev iz člena 266, prvi odstavek, PDEU. Komisija je v pisnih vlogah tudi potrdila, da je bila sporna določba sprejeta za uskladitev ureditve z zahtevami, priznanimi s sodno prakso, in sicer s sodbo Corus in s sklepom Holcim.
61 Sporno določbo je zato v obsegu, v katerem njeno besedilo to dopušča, treba razlagati ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz člena 266, prvi odstavek, PDEU. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da je treba besedilo sekundarnega prava Unije, kolikor je mogoče, razlagati tako, da je združljivo z določbami Pogodbe in s splošnimi načeli prava Unije. Nasprotno pa tak pristop ne sme pripeljati do nesprejemljive razlage contra legem navedenega besedila, če je njegov pomen jasen in nedvoumen ter ne omogoča take razlage (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2017, Yingli Energy (China) in drugi/Svet, T‑160/14, neobjavljena, EU:T:2017:125, točki 151 in 152 ter navedena sodna praksa; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 29. junija 2017, Popławski, C‑579/15, EU:C:2017:503, točka 33 in navedena sodna praksa). Zato lahko Splošno sodišče, če mu je predložen ugovor zakonitosti v smislu člena 277 PDEU, glede določbe, ki je jasna in nedvoumna, preveri samo njeno skladnost z določbami Pogodbe in s splošnimi načeli prava Unije.
62 V Delegirani uredbi št. 1268/2012 pomen izraza „skupaj z nabranimi obrestmi“, ki je uporabljen v sporni določbi, ni pojasnjen. Natančneje, te obresti niso opredeljene kot „zamudne“, kot so tiste v njenem členu 83. Tudi v členu 83(4) Finančne uredbe, torej pravni podlagi sporne določbe, je naveden le dvoumen izraz „ustrezne obresti“. Nasprotno pa je v členu 78(4) finančne uredbe, ki se nanaša na ugotovitev terjatev Unije do dolžnika, izrecno uporabljen pojem „zamudne obresti“. Poleg tega je Komisija v odgovoru na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča v zvezi s tem v bistvu trdila, da „nabrane obresti“ v tem smislu ne pomenijo ne zamudnih ne kompenzacijskih obresti, ampak obresti sui generis, ki se nanašajo izključno na donos ali donosnost, ki naj bi jo bilo mogoče doseči s položitvijo glavnice na račun ali z njeno vložitvijo v finančna sredstva.
63 Komisija v zvezi s tem v bistvu meni, da sporna določba in druge določbe Delegirane uredbe št. 1268/2012 pomenijo celovita pravila glede obresti, ki se prisodijo v primeru odplačila dolga po razglasitvi ničnosti sklepa o naložitvi globe, kar načeloma preprečuje, da bi se obresti prisodile, če – kot v obravnavanem primeru – pogoji iz sporne določbe niso izpolnjeni. Nasprotno pa Komisija ne glede na uporabo navedene določbe ne izključuje niti možnosti, da se za povračilo škode plačajo kompenzacijske obresti, niti možnosti, da se v primeru zamude pri vračilu glavnice globe plačajo zamudne obresti. Komisija vsekakor meni, da v obravnavanem primeru ni bila v plačilni zamudi, ki lahko upraviči prisoditev takih zamudnih obresti, ter vztraja, da je tožeči stranki glavnico globe vrnila takoj in skrbno, celo preden je sodba Printeos postala pravnomočna, in zato izključuje plačilno zamudo.
64 Vendar pa, kot je bilo priznano s sodno prakso, navedeno v točki 56 zgoraj, je namen obveznosti plačila zamudnih obresti na podlagi sodbe, s katero se sklep o odreditvi vračila neupravičeno plačanih zneskov ali naložitvi globe retroaktivno razglasi za ničen, ki izhaja neposredno iz člena 266, prvi odstavek, PDEU, zlasti pavšalno odškodovati nezmožnost realizacije zadevne terjatve. V zvezi s tem se v sodni praksi upošteva, da ta terjatev zaradi razglasitve ničnosti navedenega sklepa ex tunc obstaja od trenutka, ko je njen naslovnik neupravičeno plačal zahtevani znesek, zato je od te faze dalje izdajatelj tega sklepa kot dolžnik nujno v plačilni zamudi (glej v tem smislu sodbi IPK, točki 30 in 76, in Corus, točke od 50 do 54). Pojasniti je treba, da ta sodna praksa ne razlikuje, ali gre za položaj po razglasitvi ničnosti sklepa o odreditvi vračila neupravičeno plačanih zneskov ali sklepa o naložitvi globe, temveč se uporablja za vsako terjatev, nastalo zaradi retroaktivne razglasitve ničnosti ukrepa, ki ga je sprejela institucija, brez poseganja v obseg sporne določbe in možnost njene uporabe v obravnavanem primeru.
65 Komisija zato napačno trdi, da ni bila že od 9. marca 2015, ko je tožeča stranka neupravičeno začasno plačala glavnico naložene globe, v plačilni zamudi in da zato ni bila dolžna plačati zamudnih obresti. Ker je bil sklep iz leta 2014 za ničen razglašen z retroaktivnim učinkom, je bila Komisija od navedenega začasnega plačila nujno v zamudi glede vračila te glavnice. Zato je bila v skladu s členom 266, prvi odstavek, PDEU dolžna plačati zamudne obresti, da bi izpolnila načelo restitutio in integrum in tožeči stranki plačala pavšalno odškodnino za nemožnost razpolaganja z navedenim zneskom.
66 Iz tega izhaja tudi, da je Komisija napačno štela, da ji je bila s sporno določbo preprečena izpolnitev njene absolutne in brezpogojne obveznosti plačila zamudnih obresti na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU. Ta določba nikakor ne more vplivati na to obveznost niti izključiti takega plačila, ker izraza „nabrane obresti“, ki je uporabljen v njej, ni mogoče opredeliti kot „zamudne obresti“ ali pavšalno odškodnino v smislu sodne prakse, navedene v točki 64 zgoraj, ampak kot izraz, ki označuje le dejanski pozitivni donos naložbe zadevnega zneska.
67 Tožeča stranka zato pravilno trdi, da Komisija na podlagi sodbe Printeos in neodvisno od sporne določbe ni bila dolžna le, da v okviru ukrepov za izvršitev navedene sodbe v skladu s členom 266, prvi odstavek, PDEU, kot se razlaga v sodni praksi, vrne glavnico globe, temveč tudi, da plača zamudne obresti za plačilo pavšalne odškodnine za nemožnost razpolaganja z navedenim zneskom v referenčnem obdobju, in da v zvezi s tem ni imela diskrecijske pravice.
68 V zvezi s tem je treba zavrniti trditve Komisije, ki se nanašajo na morebitno neupravičeno obogatitev tožeče stranke zaradi negativne donosnosti glavnice globe v referenčnem obdobju ali celo prekomernega nadomestila zaradi vračila nominalne vrednosti navedenega zneska, ker je tako razumevanje v neposrednem protislovju z logiko pavšalne odškodnine s prisoditvijo zamudnih obresti, ki je poudarjena v sodni praksi.
69 V teh okoliščinah je treba glede na absolutno in brezpogojno obveznost plačila takih obresti, ki je Komisiji naložena s členom 266, prvi odstavek, PDEU, ne da bi v zvezi s tem imela diskrecijsko pravico, ugotoviti, da obstaja dovolj resna kršitev tega pravnega pravila, ki je lahko podlaga za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije v smislu člena 266, drugi odstavek, PDEU v povezavi s členom 340, drugi odstavek, PDEU. V teh okoliščinah ni treba odločati niti o drugih očitkih, ki jih je v zvezi s tem navedla tožeča stranka, niti o njenem ugovoru nezakonitosti zoper sporno določbo.
Vzročna zveza in škoda, ki jo je treba povrniti
70 Opozoriti je treba, da se pogoj glede vzročne zveze iz člena 340, drugi odstavek, PDEU nanaša na obstoj dovolj neposredne zveze med očitanim nezakonitim ravnanjem in zatrjevano škodo (glej sodbi z dne 18. marca 2010, Trubowest Handel in Makarov/Svet in Komisija, C‑419/08 P, EU:C:2010:147, točka 53 in navedena sodna praksa, in z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet, C‑45/15 P, EU:C:2017:402, točka 61 in navedena sodna praksa).
71 V obravnavanem primeru pomeni kršitev obveznosti Komisije, da na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU dodeli zamudne obresti, dovolj neposredno vzročno zvezo s škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Ta škoda ustreza izgubi navedenih zamudnih obresti v referenčnem obdobju, ki pomenijo pavšalno odškodnino za nemožnost razpolaganja z glavnico globe v tem obdobju in ustrezajo veljavni obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani, kot se predlaga v obravnavani zadevi, za 2 odstotni točki (glej točko 74 spodaj).
72 Komisija v zvezi s tem tožeči stranki ne more očitati, da je prostovoljno izbrala začasno plačilo globe namesto zagotovitve bančne garancije, ki bi sicer prav tako povzročila stroške financiranja, čeprav je tožeča stranka poznala ali bi morala poznati pogoje za vračilo iz sporne določbe na podlagi morebitne ničnostne sodbe. Kot Komisija sama priznava, je, kadar pritožba zoper sklep o naložitvi globe, ki je izvršilni naslov, nima suspenzivnega učinka, v skladu s členom 278 PDEU začasno plačilo globe načelna in primarna obveznost zadevnega podjetja, ki se je v obravnavanem primeru poleg tega zahtevala tudi s členom 2(2) sklepa iz leta 2014. Iz tega sledi, da je izbira tožeče stranke, da začasno plača globo, logična posledica tega sklepa in ne more pretrgati vzročne zveze med ugotovljeno nezakonitostjo in utrpljeno škodo.
73 V zvezi z zneskom škode, ki jo je treba povrniti, je treba ugotoviti, da Komisija v obravnavani zadevi ni prerekala glavnice odškodnine v višini 184.592,95 EUR, ki jo tožeča stranka zahteva kot nadomestilo za zamudne obresti, ki bi jih bilo treba plačati, vendar niso bile plačane od 9. marca 2015, temveč le povečanje teh obresti za 3,5 namesto za 2 odstotni točki glede na obrestno mero ECB za refinanciranje (glej točko 44 zgoraj). V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je treba v obravnavanem primeru zahtevani znesek glavnice povrniti.
74 Vendar glede na to prerekanje in na okoliščino, da se je tožeča stranka v prvem tožbenem predlogu v svoji začetni vlogi omejila na zahtevanje odškodnine, katere znesek vključuje zamudne obresti po obrestni meri ECB za refinanciranje, povečani le za 2 odstotni točki, načelo ne ultra petita Splošnemu sodišču prepoveduje, da bi ta zahtevek preseglo (glej po analogiji sodbo z dne 19. maja 1992, Mulder in drugi/Svet in Komisija, C‑104/89 in C‑37/90, EU:C:1992:217, točka 35). V zvezi s tem je predlog tožeče stranke, podan na obravnavi, naj se povečanje določi na 3,5 odstotne točke – podobno kot je to predlagala v elektronskem sporočilu z dne 26. januarja 2017 (glej točko 22 zgoraj) – prepozen in v nasprotju z načelom nespremenljivosti predlogov strank (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2017, HX/Svet, C‑423/16 P, EU:C:2017:848, točka 18). Nazadnje, le podredno, in sicer za primer zavrnitve primarnega predloga, je tožeča stranka predlagala, naj se ji prizna obrestna mera, ki jo Splošno sodišče šteje za primerno.
75 Zato je treba ta predlog za povišanje zavrniti in znesek odškodnine določiti v višini 184.592,95 EUR.
Predlog za prisoditev zamudnih obresti na podlagi drugega tožbenega predloga
76 Ker je tožeča stranka z drugim tožbenim predlogom predlagala prisoditev zamudnih obresti na znesek odškodnine, kot je opredeljen v točki 75 zgoraj, je treba prisoditi zamudne obresti od izreka te sodbe do celotnega plačila Komisije, in to v skladu s predlogom po obrestni meri ECB za refinanciranje, ki se po analogiji s členom 83(2)(b) Delegirane uredbe št. 1268/2012 poveča za 3,5 odstotne točke (glej v tem smislu sodbo z dne 10. januarja 2017, Gascogne Sack Deutschland in Gascogne/Evropska unija, T‑577/14, EU:T:2017:1, točki 178 in 179).
77 Nasprotno pa je treba ta predlog zavrniti v delu, v katerem se nanaša na zamudne obresti od 1. februarja 2017.
78 Glede na vse zgornje preudarke je treba odškodninskemu zahtevku iz prvega tožbenega predloga ugoditi, ne da bi bilo treba odločati o podrednem predlogu za razglasitev ničnosti spornega elektronskega sporočila.
Stroški
79 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija v bistvenem ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat)
razsodilo:
1. Evropska unija, ki jo zastopa Evropska komisija, mora povrniti škodo, ki jo je utrpela družba Printeos, SA zaradi neplačila zneska 184.592,95 EUR, ki je bil tej družbi v okviru izvršitve sodbe z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija (T‑95/15), na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU dolgovan iz naslova zamudnih obresti za obdobje od 9. marca 2015 do 1. februarja 2017.
2. Odškodnina iz točke 1 zgoraj se poveča za zamudne obresti od razglasitve te sodbe do celotnega plačila po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka (ECB) določi za svoje operacije glavnega refinanciranja, povečani za 3,5 odstotne točke.
3. V preostalem se tožba zavrne.
4. Komisiji se naloži plačilo stroškov.
Frimodt Nielsen | Kreuschitz | Forrester |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. februarja 2019.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
Pravo
Predmet spora
Primarni odškodninski zahtevek na podlagi prvega tožbenega predloga
Povzetek trditev strank
Pogoji za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije
Obstoj dovolj resne kršitve člena 266, prvi odstavek, PDEU
Uporaba sporne določbe in obveznost plačila zamudnih obresti glede na člen 266, prvi odstavek, PDEU
Vzročna zveza in škoda, ki jo je treba povrniti
Predlog za prisoditev zamudnih obresti na podlagi drugega tožbenega predloga
Stroški