SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 6. maja 2009

Zadeva F-137/07

Giovanni Sergio in drugi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Pravice in obveznosti – Sindikalna svoboda – Protokol k sporazumu med Komisijo ter sindikalnimi in strokovnimi organizacijami – Posamične odločbe na podlagi protokola o napotitvi/oprostitvi opravljanja nalog – Akt, ki posega v položaj – Procesno upravičenje – Uradnik, ki ukrepa v svojem imenu, in ne v imenu sindikalne organizacije – Nedopustnost – Vročitev odločbe o zavrnitvi pritožbe odvetniku tožečih strank – Začetek teka roka za vložitev tožbe“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero G. Sergio in štirje drugi uradniki Komisije predlagajo, prvič, razglasitev ničnosti Protokola k sporazumu med sindikalnimi in strokovnimi organizacijami (SSO) ter generalnim direktoratom za kadrovske zadeve in administracijo Komisije o razporeditvi virov za zastopanje uslužbencev v letu 2006, drugič, razglasitev ničnosti posamičnih odločb o oprostitvi opravljanja nalog, sprejetih v korist zastopnikov sindikatov Alliance in Fédération de la fonction publique européenne na podlagi protokola iz leta 2006 in pravil o zastopanosti SSO, tretjič, razglasitev ničnosti odločbe generalnega direktorja za kadrovske zadeve in administracijo z dne 14. novembra 2006 o ponovni vključitvi R. Marqueza - Garcie v prvotni generalni direktorat; poleg tega predlagajo, naj se Komisiji naloži, da vsakemu plača simbolični euro za povrnitev, po eni strani, nepremoženjske in politične škode, ki so jo utrpeli kot zastopniki Union syndicale fédérale, in, po drugi strani, nepremoženjske in karierne škode, ki so jo utrpeli kot uradniki ali uslužbenci.

Odločitev:      Tožba se zavrže. Tožečim strankam se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Sporazum med institucijo ter sindikalnimi in strokovnimi organizacijami o dodelitvi ugodnosti navedenim organizacijam na podlagi njihove zastopanosti – Izključitev – Odločba, s katero je bila uradniku, ki ga je na podlagi sporazuma imenovala ena od navedenih organizacij, zavrnjena dodelitev pravice do sindikalne napotitve – Vključitev

(člena 230 ES in 236 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, členi 10c, 24b, 90 in 91)

2.      Uradniki – Pravice in obveznosti – Sindikalna pravica – Meje – Obveznost uprave, da sindikalnim zastopnikom odobri trajne in uradno uvedene oprostitve opravljanja dela v njihovih službah – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24b)

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Ničnostna tožba, ki jo vloži član sindikalne ali strokovne organizacije – Predlogi za razglasitev ničnosti odločb o odobritvi „sindikalnih napotitev“ članom druge organizacije

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 24b, 90 in 91)

4.      Uradniki – Pravno sredstvo – Pravni interes – Povezana pristojnost uprave – Odločba o ponovni vključitvi v službo uradnika, ki mu je bila odobrena pravica do sindikalne napotitve, vendar ga njegova sindikalna organizacija ni več imenovala – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

5.      Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Začetek – Pritožba, ki jo v imenu več uradnikov vloži odvetnik

(Statut Sodišča, člen 19, tretji in četrti odstavek, in Priloga I, člen 7(1); Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2))

1.      Sporazum med institucijo ter sindikalnimi in strokovnimi organizacijami o dodelitvi ugodnosti navedenim organizacijam glede na njihovo zastopanost, kot so možnost upravičenosti do „sindikalnih napotitev“, dodelitev odobrenih sredstev in zagotavljanje zunanjega osebja, je namenjen le urejanju kolektivnih delovnih razmerij med upravo in temi organizacijami, tako da ne spada na področje individualnih delovnih razmerij med institucijo in uradnikom, temveč spada na področje razmerij med to institucijo in navedenimi organizacijami. Čeprav bi tak sporazum lahko škodil funkcionalnim interesom ene od teh organizacij, pa ne more vplivati na individualni položaj uradnikov, ki so člani te organizacije, zlasti na posamično uveljavljanje ene od sindikalnih pravic, dodeljenih na podlagi člena 24b Kadrovskih predpisov, ali pravice, ki izhaja iz sporazuma, sklenjenega med institucijo ter sindikalnimi in strokovnimi organizacijami.

Zato tak sporazum uradnika, ki deluje v svojem imenu, ne zadeva neposredno. Sporazum na tem področju posamično zadeva le sindikalne in strokovne organizacije, ki torej lahko uveljavljajo pravna sredstva, ki jih imajo na voljo na podlagi člena 230 ES, da zavarujejo svoje funkcionalne interese. Le če bi bilo mogoče oslabitev ene od teh organizacij, ki bi bila posledica takega sporazuma, glede na intenzivnost njenih učinkov obravnavati, kot da članom te organizacije odvzema možnost običajnega uveljavljanja njihovih sindikalnih pravic, bi lahko uradniki, ki delujejo v svojem imenu, uveljavljali pravni interes na podlagi oslabitve organizacije, katere člani so.

Vendar v primeru, ko bi bila eni od teh organizacij s takim sporazumom odobrena napotitev in bi poimensko določila uradnika, ki bi imel pravico do te napotitve, bi morebitna odločitev organa, pristojnega za imenovanja, s katero bi bila temu uradniku zavrnjena pravica do te napotitve, posegla v položaj tega uradnika, uradnik pa bi lahko zoper njo vložil ničnostno tožbo na podlagi člena 236 ES, kar pa ne velja za sam sporazum.

(Glej točke 51, 52, 56, 79 in od 81 do 84.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 6. maj 2004, Hecq proti Komisiji, T-34/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑143 in II‑639, točka 46.

2.      Čeprav je sindikalna svoboda splošno načelo delovnega prava, ki vključuje predvsem to, da imajo sindikalni zastopniki pravico do oprostitev opravljanja nalog zaradi udeležbe na posvetovanju z institucijami, njene vsebine ni mogoče razširiti tako, da bi vključevala obveznost za institucije Skupnosti, da sindikalnim zastopnikom odobrijo trajne in uradno uvedene oprostitve opravljanja dela v njihovih službah, da se lahko posvetijo nalogam zastopanja osebja. Možnost, da se uradnik sklicuje na individualno pravico do „sindikalne napotitve“, ki mu omogoča izpodbijanje ukrepa dodelitve „sindikalnih napotitev“, je torej odvisna od posebnih določb o obstoju take pravice.

(Glej točki 61 in 62.)

3.      Predloge, predstavljene v okviru tožbe, ki jo vložijo uradniki, ki so člani sindikalne ali strokovne organizacije, in s katero predlagajo razglasitev ničnosti odločb o odobritvi „sindikalnih napotitev“ drugim uradnikom ali uslužbencem, ki so člani druge od teh organizacij, je treba zavreči kot nedopustne. Ker take odločbe niso naslovljene na tožeče stranke, namreč ne spreminjajo očitno njihovega položaja, ki ga imajo kot uradniki ali uslužbenci. Še več, take odločbe niso omejitev posamičnega uveljavljanja njihove sindikalne svobode, ker njihov cilj, čeprav omejujejo možnosti tožečih strank, da dobijo „sindikalno napotitev“, ni načelna izključitev tožečih strank iz upravičenosti do vsake pravice do take napotitve. Zato te odločbe ne vplivajo neposredno in nemudoma na interese tožečih strank, s tem ko bistveno spreminjajo pravni položaj, ki ga imajo kot uradniki ali uslužbenci.

(Glej točke od 92 do 95.)

4.      Institucija mora v svojo službo ponovno vključiti uradnika, ki ga sindikalna organizacija ne imenuje več za eno od napotitev, ki jih ima na voljo na podlagi protokola o razporeditvi virov med sindikalne in strokovne organizacije. Zato so vsi tožbeni razlogi zoper tako odločbo o ponovni vključitvi nedopustni, če so izpolnjeni pogoji o povezani pristojnosti, to je, če sindikalna organizacija zadevnega uradnika ne imenuje na podlagi napotitve, ki jo ima na voljo. V tem primeru zadevna oseba nima upravičenega interesa za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, ker to lahko privede le do sprejetja nove odločbe, ki je vsebinsko enaka odločbi, razglašeni za nično.

(Glej točki 103 in 104.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. december 1996, Stott proti Komisiji, T‑99/95, Recueil, str. II‑2227, točki 31 in 32.

5.      Če je jasno razvidno, da je odvetnik vložil pritožbo v imenu uradnikov ali uslužbencev, lahko uprava upravičeno meni, da je naslovnik odločbe, ki jo sprejme glede te pritožbe. Če uprava pred vročitvijo svojega odgovora ne prejme nasprotnih informacij, to uradno obvestilo, naslovljeno na odvetnika, velja kot uradno obvestilo uradnikom ali uslužbencem, ki jih zastopa, torej z njim začne teči trimesečni rok za vložitev tožbe iz člena 91(2) Kadrovskih predpisov.

V zvezi s tem, ko odvetnik vloži pritožbo v imenu več uradnikov ali uslužbencev, je to, da institucija o svojem odgovoru uradno obvesti tega odvetnika, jamstvo na področju pravne varnosti za institucijo, vendar tudi za odvetnika tožečih strank, ki ima na voljo enoten datum, da pozna rok, ki mu je naložen za vložitev morebitne tožbe v imenu uradnikov ali uslužbencev, ki jih zastopa.

Tožeče stranke se za trditev, da njihova tožba ni bila vložena prepozno, ne morejo učinkovito sklicevati na določbe nacionalnega prava odvetnika, ki zadevajo pooblastilo in po katerih obstoj pooblastila, ki odvetniku omogoča, da vloži procesni akt, zlasti pravno sredstvo, nikakor ne pomeni, da obstaja pooblastilo, ki mu omogoča, da je naslovnik odgovora na to pravno sredstvo, saj za upravno pritožbo, ki jo vloži uradnik, ne velja nobena zahteva obličnosti, določbe člena 90(2) Kadrovskih predpisov pa ne določajo, da uradnika za vložitev take pritožbe zastopa odvetnik.

Še več, čeprav določbe člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta Sodišča, ki se uporabljajo za Sodišče za uslužbence na podlagi člena 7(1) Priloge k navedenemu statutu, na področju pravnih sredstev določajo, da „stranke mora zastopati odvetnik“ in „le odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali drugi državi, ki je podpisnica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, lahko pred Sodiščem zastopa stranko ali ji pomaga“, pa določbe člena 90(2) Kadrovskih predpisov ne vsebujejo takega sklicevanja na pravo držav članic.

Nazadnje, uporaba določb Kadrovskih predpisov o predhodni pritožbi, ki jo mora uradnik vložiti pri organu, pristojnem za imenovanja, preden vloži tožbo, ne more biti odvisna od opredelitve pojma pooblastila v nacionalnih pravnih redih, ker bi bili sicer kršeni načeli enotnosti prava Skupnosti in enakega obravnavanja uradnikov.

V vsakem primeru, kadar uradniki prevzamejo pobudo in jih za vložitev pritožbe zastopa odvetnik ter upravi ne predložijo pojasnil, da ta ni naslovnik odgovora na to pritožbo, morajo ti uradniki ob upoštevanju upoštevnih nacionalnih predpisov o pooblastilu zagotoviti, da njihov odvetnik lahko sprejme odgovor na pritožbo, ki jo je vložil v njihovem imenu.

(Glej točke 125, 126 in od 131 do 134.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 9. december 2008, Efstathopoulos proti Parlamentu, F‑144/07, ZOdl. JU, str. I-A-1-0000 in II-A-1-0000, točka 37.