Združene zadeve C‑362/13, C‑363/13 in C‑407/13

Maurizio Fiamingo in drugi

proti

Rete Ferroviaria Italiana SpA

(Predlogi za sprejetje predhodne odločbe,

ki jih je vložilo Corte suprema di cassazione)

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Socialna politika – Direktiva 1999/70/ES – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Sektor pomorskega prometa – Trajekti, ki opravljajo pomorski prevoz med dvema pristaniščema v isti državi članici – Zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas – Določba 3, točka 1 – Pojem ‚pogodba o zaposlitvi za določen čas‘ – Določba 5, točka 1 – Ukrepi za preprečevanje zlorab pri pogodbah o zaposlitvi za določen čas – Sankcije – Preoblikovanje v delovno razmerje za nedoločen čas – Pogoji“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 3. julija 2014

1.        Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Področje uporabe – Pogodbe o zaposlitvi za določen čas na trajektih, ki opravljajo pomorski prevoz med dvema pristaniščema v isti državi članici – Vključitev

(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 3, točka 1)

2.        Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Pojem „delavec, zaposlen za določen čas“ – Področje uporabe – Pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v katerih je navedeno njihovo trajanje ne pa njihov konec – Vključitev

(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 3, točka 1)

3.        Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Ukrepi za preprečevanje zlorab veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas – Veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas – Nacionalna ureditev, v skladu s katero gre za veriženje pogodb le, kadar so prekinjene za obdobje, ki je enako ali krajše od 60 delovnih dni – Dopustnost – Preizkus, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče – Obseg

(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 5)

1.        Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP, ki je priloga k Direktivi 1999/70 je treba razlagati tako, da se uporablja za delavce, ki so na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas kot pomorščaki zaposleni na trajektih, ki opravljajo pomorski prevoz med dvema pristaniščema v isti državi članici.

Iz samega besedila določbe 2, točka 1, okvirnega sporazuma je namreč razvidno, da je področje njegove uporabe široko opredeljeno. Poleg tega opredelitev pojma „delavec, zaposlen za določen čas“ v smislu okvirnega sporazuma iz njegove določbe 3, točka 1, zajema vse delavce, ne da bi razlikovala glede na javni ali zasebni značaj delodajalca, pri katerem so zaposleni. Okvirni sporazum se tako uporablja za vse delavce, ki odplačno opravljajo zaposlitev v okviru delovnega razmerja za določen čas, sklenjenega z delodajalcem.

Področje uporabe okvirnega sporazuma sicer ni neomejeno. Tako je iz besedila določbe 2, točka 1, okvirnega sporazuma razvidno, da pogodb in razmerij, za katere velja ta okvirni sporazum, ne opredeljuje ta sporazum ali pravo Unije, temveč nacionalna zakonodaja in/ali praksa, dokler opredelitev teh pojmov ne povzroči arbitrarne izključitve neke kategorije oseb iz varstva, ki ga zagotavlja okvirni sporazum.

Ta ugotovitev je potrjena tudi z vsebino določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma, iz katere je razvidno, da imajo v skladu s tretjim odstavkom preambule in točkama 8 in 10 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma države članice v okviru izvajanja tega okvirnega sporazuma možnost, da upoštevajo posebne potrebe, ki se nanašajo na področja s posebnimi dejavnostmi in/ali na zadevne kategorije delavcev, če je to objektivno utemeljeno.

(Glej točke od 28 do 31, 39, 40 in točko 1 izreka.)

2.        Določbe okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, ki je priloga k Direktivi 1999/70, je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki določa, da mora biti v pogodbah o zaposlitvi za določen čas navedeno trajanje teh pogodb, ne pa tudi njihov konec.

Namen okvirnega sporazuma namreč ni uskladiti vsa nacionalna pravila, ki se nanašajo na pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pač pa zgolj z določitvijo splošnih načel in minimalnih zahtev vzpostaviti splošni okvir za zagotovitev enake obravnave delavcev, zaposlenih za določen čas, tako da so zaščiteni pred diskriminacijo, ter preprečiti zlorabe, ki izhajajo iz veriženja delovnih razmerij ali pogodb o zaposlitvi za določen čas. V okvirnem sporazumu ni nobenih določb v zvezi s tem, kakšna bi morala biti oblika navedb v pogodbah o zaposlitvi za določen čas.

Glede tega je določba 3, točka 1, okvirnega sporazuma, kot je jasno razvidno iz njenega naslova in besedila, omejena na opredelitev pojma „delavec, zaposlen za določen čas“ in v tem okviru na določitev značilnih lastnosti pogodbe za nedoločen čas, torej okoliščine, da je konec take pogodbe določen z „objektivnimi pogoji, kakršni so potek določenega datuma, dokončanje določene naloge ali nastop posebnega dogodka“. Ta določba pa državam članicam ne nalaga nobene obveznosti glede pravil nacionalnega prava, ki se uporabljajo za konec pogodb o zaposlitvi za določen čas.

(Glej točke od 44 do 46, 48 in točko 2 izreka.)

3.        Določbo 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, ki je priloga k Direktivi 1999/70, je treba razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se pogodbe o zaposlitvi za določen čas preoblikujejo v delovno razmerje za nedoločen čas le, če je bil zadevni delavec na podlagi takih pogodb pri istem delodajalcu neprekinjeno zaposlen več kot eno leto, pri čemer se delovno razmerje šteje za neprekinjeno, če je med pogodbami o zaposlitvi za določen čas preteklo manj kot oziroma natančno 60 dni.

Določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma namreč državam članicam zaradi preprečevanja zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, nalaga dejansko in zavezujoče sprejetje vsaj enega od ukrepov, ki so našteti v njej, kadar v nacionalnem pravu držav članic ni enakovrednih zakonskih ukrepov. Trije ukrepi, ki so tako našteti v točki 1, od (a) do (c), navedene določbe, se nanašajo na objektivne razloge, ki upravičujejo podaljšanje takih pogodb ali takih delovnih razmerij, na najdaljše skupno trajanje teh zaporednih pogodb ali delovnih razmerij oziroma na število njihovih podaljšanj.

Vendar okvirni sporazum ne nalaga državam članicam, da sprejmejo ukrep, ki bi zahteval, da je vsaka prva ali edina pogodba o zaposlitvi za določen čas utemeljena z objektivnim razlogom. Države članice imajo v zvezi z izvajanjem določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma določeno diskrecijsko pravico, saj lahko uporabijo enega ali več ukrepov, naštetih v točki 1, od (a) do (c), te določbe, ali že obstoječe ustrezne pravne ukrepe ob upoštevanju potreb posameznih sektorjev in/ali kategorij delavcev.

Dalje okvirni sporazum državam članicam ne nalaga splošne obveznosti, da določijo preoblikovanje pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas. Določba 5, točka 2, okvirnega sporazuma namreč državam članicam načeloma prepušča, da določijo, pod katerimi pogoji se pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za določen čas štejejo za sklenjena za nedoločen čas. Iz tega izhaja, da okvirni sporazum ne določa pogojev, pod katerimi se lahko uporabijo pogodbe za nedoločen čas.

Nacionalno sodišče mora vseeno preveriti, ali pogoji za uporabo te ureditve in njeno dejansko izvajanje pomenijo, da je ta ureditev ustrezen ukrep za preprečevanje in sankcioniranje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas. Zlasti se mora nacionalno sodišče prepričati, da je najdaljše trajanje enega leta, določeno z nacionalno zakonodajo, izračunano tako, da bistveno ne zmanjšuje učinkovitosti preprečevanja in sankcioniranja zlorab veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tako bi bilo lahko, če se to najdaljše trajanje ne bi računalo po številu koledarskih dni, zajetih s temi pogodbami o zaposlitvi, temveč po številu dejanskih delovnih dni, ki jih je opravil zadevni delavec, ko je na primer zaradi nizke frekvence prevozov zadnjenavedeno število mnogo nižje od prvonavedenega.

(Glej točke 56, 57, 59, 65, 73, 74 in točko 3 izreka.)