SODBA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 15. maja 2019(*)
„Pritožba – Javni uslužbenci – Pokojnine – Prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnem pokojninskem sistemu, v pokojninski sistem Evropske unije – Odbitek povečanja, nastalega med datumom zahteve za prenos in datumom dejanskega prenosa“
V zadevi C‑132/18 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 15. februarja 2018,
Evropska komisija, ki jo zastopajo G. Gattinara, B. Mongin in L. Radu Bouyon, agenti,
pritožnica,
druga stranka v postopku je
Sabine Tuerck, stanujoča v kraju Woluwe‑Saint‑Pierre (Belgija), ki jo zastopata S. Orlandi in T. Martin, avocats,
tožeča stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi F. Biltgen, predsednik senata, J. Malenovský (poročevalec) in C. G. Fernlund, sodnika,
generalni pravobranilec: H. Saugmandsgaard Øe,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Evropska komisija s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 5. decembra 2017, Tuerck/Komisija (T‑728/16, EU:T:2017:865, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to sodišče razveljavilo odločbo Komisije z dne 10. decembra 2015 o potrditvi prenosa pokojninskih pravic, ki jih je S. Tuerck pridobila pred nastopom dela v Uniji, v pokojninski sistem Evropske unije (v nadaljevanju: sporna odločba).
Pravni okvir
2 Člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„Uradnik, ki začne delati v Uniji po tem, ko:
– je prenehal delati v državni upravi ali v nacionalni ali mednarodni organizaciji;
ali
– je opravljal dejavnost kot zaposlena ali samozaposlena oseba,
ima po tem, ko se zaposli, vendar preden izpolni pogoje za plačilo starostne pokojnine […], pravico Uniji plačati na dejanski datum prenosa ažurirano kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih na podlagi takega dela ali dejavnosti.
V takem primeru organ za imenovanja institucije, v kateri je uradnik zaposlen, ob upoštevanju njegove osnovne plače, starosti in deviznega tečaja na dan, ko se za prenos zaprosi, s pomočjo splošnih izvedbenih določb določi število let pokojninske dobe, ki se mu za prejšnje zaposlitve priznajo v novem pokojninskem zavarovanju na podlagi prenesenega kapitalskega [kapitaliziranega] zneska, po odbitku zneska povečanja vrednosti kapitala med datumom, ko se za prenos zaprosi in dejanskim datumom.
[…]“
3 Člen 7 Sklepa Komisije C (2011) 1278 final z dne 3. marca 2011 o splošnih določbah za izvajanje členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom (v nadaljevanju: SDI) med drugim določa:
„Pri izračunu let pokojninske dobe, ki jih je mogoče priznati v skladu s členom 11(2) in (3) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom:
1. se število let pokojninske dobe, ki se upoštevajo, izračuna na podlagi prenosljivega zneska, ki ustreza pokojninskim pravicam, ki jih je pridobil [uradnik, ki je vložil zahtevo] […], od česar se odbije znesek, ki pomeni povečanje kapitalizirane vrednosti med datumom vložitve zahteve za prenos in datumom dejanskega prenosa.
Če nacionalni ali mednarodni organ ne more sporočiti vrednosti pokojninskih pravic na datum vložitve zahteve, se od prenesenega zneska za obdobje med datumom vložitve zahteve in datumom dejanskega prenosa odštejejo obresti, obračunane po linearni obrestni meri [3,1 %].
[…]“
Dejansko stanje
4 S. Tuerck je nastopila delo v instituciji Unije 1. marca 2004, potem ko je prenehala delati v nemški državni upravi.
5 27. maja 2010 je predlagala, naj se v skladu s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom v pokojninski sistem Unije prenese kapitalizirana vrednost, ki pomeni njene pokojninske pravice, pridobljene v okviru njenega dela pred nastopom dela v Uniji.
6 Urad za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) je 29. aprila 2013 to zahtevo posredoval Deutsche Rentenversicherung Bund (nemški zvezni organ za pokojninsko zavarovanje, Nemčija, v nadaljevanju: DRB) kot nacionalnemu organu, pristojnemu za pokojninski sistem, pri katerem so bile pridobljene zadevne pokojninske pravice.
7 DRB je 5. maja 2015 obvestil PMO, da je na datum vložitve zahteve S. Tuerck prenosljiva kapitalizirana vrednost, ki ustreza pokojninskim pravicam, ki jih je pridobila S. Tuerck, znašala 141.652,07 EUR.
8 PMO je 22. junija 2015 S. Tuerck podal predlog za priznanje let pokojninske dobe, ki jih je treba na podlagi zneska, ki ga je navedel DRB, upoštevati v pokojninskem sistemu Unije, in sicer 3 leta, 8 mesecev in 29 dni. Zadevna oseba je ta predlog sprejela.
9 PMO je 10. decembra 2015 obvestil S. Tuerck o sprejetju sporne odločbe, s katero je bilo to priznanje pokojninske dobe v skladu s členom 7 SDI na podlagi zneska pridobljenih pravic v višini 126.048,05 EUR dokončno določeno na 3 leta in 4 mesece. Ta znesek je bil izračunan tako, da se je od kapitalizirane vrednosti, ki jo je medtem prenesel DRB, namreč 146.714,33 EUR, odštel znesek 20.666,28 EUR, kar je bilo predstavljeno kot povečanje pokojninskih pravic, ki jih je S. Tuerck pridobila v obdobju med datumom vložitve zahteve za prenos in datumom dejanskega prenosa te kapitalizirane vrednosti v pokojninski sistem Unije. Ta odbitek pa se je določil tako, da se je na navedeno kapitalizirano vrednost uporabila obrestna mera 3,1 % za vsako dopolnjeno leto v zadevnem obdobju.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
10 S. Tuerck je 14. oktobra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe.
11 V podporo tožbenim predlogom je navedla dva tožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 7(1) SDI, drugi pa na kršitev člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
12 V izpodbijani sodbi je Splošno sodišče menilo, da je prvi tožbeni razlog S. Tuerck utemeljen, in je zato sporno odločbo razglasilo za nično.
Predlogi strank pred Sodiščem
13 Komisija s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– dokončno odloči o sporu z zavrnitvijo tožbe in
– S. Tuerck naloži plačilo stroškov, ki so nastali na podlagi tožbe v postopku na prvi stopnji in na podlagi pritožbe.
14 S. Tuerck v odgovoru na pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne;
– podredno, če bo izpodbijana sodba razveljavljena, zadevo vrne v odločanje Splošnemu sodišču, da bo razsodilo o drugem tožbenem razlogu, uveljavljanem pred njim, in
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
Pritožba
15 Komisija v utemeljitev pritožbe navaja štiri pritožbene razloge.
Prvi razlog: napačna uporaba prava pri določitvi subjekta, pristojnega za odbitje povečanja kapitalizirane vrednosti, ki je določeno s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom
Trditve strank
16 Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 23 in 24 izpodbijane sodbe štelo, da v danem primeru od zneska kapitalizirane vrednosti, ki ji ga je z izvajanjem mehanizma, vzpostavljenega s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskih predpisom, prenesla zadevna nacionalna uprava, organizacija ali organ (v nadaljevanju: zadevni nacionalni organ), nima pravice „odbiti ničesar“.
17 Ta mehanizem naj bi imel namreč dve zaporedni fazi, pri čemer naj bi pri prvi šlo za izračun ažurirane kapitalizirane vrednosti, ki jo je uradnik, ki je vložil zahtevo, pridobil v nacionalnem pokojninskem sistemu, in za njen prenos v pokojninski sistem Unije, pri drugi pa za spremembo navedene kapitalizirane vrednosti v leta pokojninske dobe, ki se upoštevajo v pokojninskem sistemu Unije.
18 Vendar naj bi iz sodne prakse Sodišča izhajalo, da je sicer za prvo od teh faz izključno pristojen zadevni nacionalni organ, druga pa je urejena s pravom Unije. Poleg tega naj bi člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom izrecno določal, da je v drugi fazi institucija Unije, v kateri je zaposlen uradnik, ki je vložil zahtevo, pristojna, da od kapitala, ki ga je prenesel zadevni nacionalni organ, odbije znesek, ki ustreza povečanju pokojninskih pravic, ki jih je pridobil uradnik, ki je vložil zahtevo, in do katere je prišlo med datumom vložitve zahteve za prenos in datumom dejanskega prenosa tega kapitala.
19 S. Tuerck prereka utemeljenost teh trditev.
Presoja Sodišča
20 Prvi pododstavek člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa, da ima uradnik, ki začne delati v Uniji po tem, ko je med drugim delal v državni upravi ali v nacionalni ali mednarodni organizaciji, med datumom, ko se zaposli, in datumom, ko izpolni pogoje za plačilo starostne pokojnine, pravico Uniji plačati kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih na podlagi tega dela, kot je bila ažurirana na datum dejanskega prenosa. V drugem pododstavku te določbe pa je navedeno, da mora institucija Unije, v kateri je zaposlen uradnik, ki je vložil zahtevo, od prenesene kapitalizirane vrednosti odbiti znesek, ki ustreza povečanju navedenih pokojninskih pravic med datumom vložitve zahteve za prenos in datumom dejanskega prenosa.
21 Iz navedene določbe je razvidno, da – ko enkrat zadevni nacionalni organ prenese kapitalizirano vrednost, ki ustreza pokojninskim pravicam, ki jih je pridobil uradnik, ki je vložil zahtevo, na datum vložitve zahteve za prenos, kot je bila ažurirana na datum dejanskega prenosa, na institucijo Unije, v kateri ta uradnik dela – je ta institucija pristojna, da od te kapitalizirane vrednosti odbije znesek, ki ustreza povečanju pokojninskih pravic, do katerega je prišlo med datumom vložitve zahteve za prenos in datumom dejanskega prenosa.
22 Iz tega sledi, da zadevna institucija s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom ni pooblaščena, da od te kapitalizirane vrednosti, ki ustreza znesku pokojninskih pravic, odbije kakršen koli znesek. V zvezi s tem iz sodne prakse, ki jo je Splošno sodišče navedlo v točki 24 izpodbijane sodbe, ne izhaja samo, da je zadevni nacionalni organ izključno pristojen za izračun zadnjenavedenega zneska, ampak tudi, da Komisija tega zneska pozneje ne more spremeniti ali mu oporekati (glej v tem smislu sodbi z dne 9. novembra 1989, Bonazzi‑Bertottili/Komisija, 75/88, 146/88 in 147/88, neobjavljena, EU:C:1989:410, točki 17 in 20, in z dne 5. decembra 2013, Časta, C‑166/12, EU:C:2013:792, točki 29 in 32).
23 V zvezi z vprašanjem, ali je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi kršilo člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskih predpisom, kakor trdi Komisija, je treba ugotoviti, da to sodišče ni brez razlikovanja trdilo, da Komisija ni pristojna „odbiti ničesar“ od zneska kapitalizirane vrednosti, ki ji jo je prenesel zadevni nacionalni organ. Splošno sodišče je namreč v točki 23 izpodbijanje sodbe zgolj navedlo, da „v primeru, da so [zadevni] nacionalni ali mednarodni organi [Komisiji] sporočili vrednost pokojninskih pravic na datum vložitve zahteve, ta […] od tega zneska ne sme odbiti ničesar in se mora pri izračunu pokojninske dobe po Kadrovskih predpisih upoštevati celotni navedeni znesek“.
24 Iz te navedbe je razvidno, da „znesek“, od katerega Komisija ni pristojna ničesar odbiti, ni celotni znesek kapitalizirane vrednosti, ki jo je prenesel zadevni nacionalni organ, temveč samo znesek dela te kapitalizirane vrednosti, ki ustreza pokojninskim pravicam, ki jih je uradnik, ki je vložil zahtevo, pridobil v nacionalnem pokojninskem sistemu do datuma vložitve zahteve za prenos.
25 Poleg tega je v isti točki izpodbijane sodbe izrecno opozorjeno, da je Komisija nasprotno pristojna, da od skupnega zneska prenesene kapitalizirane vrednosti odbije znesek, ki ustreza znesku drugega dela te kapitalizirane vrednosti, ki ga pomeni povečanje vrednosti pokojninskih pravic, do katerega je prišlo med datumom vložitve zahteve za prenos in datumom dejanskega prenosa.
26 Tako Splošno sodišče pri določitvi subjekta, pristojnega za odbitje povečanja kapitalizirane vrednosti iz člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ni napačno uporabilo prava.
27 Obravnavani pritožbeni razlog torej ni utemeljen in ga je zato treba zavrniti.
Drugi razlog: napačna uporaba prava v zvezi z načinom odbitja povečanja kapitalizirane vrednosti, določene s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in členom 7(1) SDI
Trditve strank
28 Komisija navaja, prvič, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 23, 31 in 32 izpodbijane sodbe štelo, da sme institucija Unije, v kateri dela ta uradnik, le če zadevni nacionalni organ ne more sporočiti zneska pokojninskih pravic, ki jih je uradnik pridobil na datum vložitve zahteve za prenos, odbiti znesek povečanja vrednosti kapitala iz člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, tako da uporabi obrestno mero 3,1 % iz člena 7(1), drugi pododstavek, SDI.
29 Drugič, Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 23, od 26 do 28 in 33 izpodbijane sodbe štelo, da je treba tak znesek odbiti tako, da se za osnovo vzame „prenosljiva“ kapitalizirana vrednost, ki predstavlja pokojninske pravice, ki jih je pridobil navedeni uradnik na datum vložitve zahteve za prenos. V členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom naj bi bilo namreč jasno določeno, da je treba ta odbitek izvesti na podlagi kapitalizirane vrednosti, ki jo „prenese“ zadevni nacionalni organ.
30 S. Tuerck prereka utemeljenost teh trditev.
Presoja Sodišča
31 Prvič, v zvezi s trditvijo o napačni uporabi prava, navedeno v točki 28 te sodbe, je treba poudariti, da člen 7(1), prvi pododstavek, SDI določa, da mora odbitek prenesene kapitalizirane vrednosti, ki ga mora opraviti zadevni nacionalni organ, ustrezati znesku, ki ga pomeni povečanje te kapitalizirane vrednosti med datumom vložitve zahteve za prenos in datumom dejanskega prenosa, v drugem pododstavku pa, da če zadevni nacionalni organ ne more sporočiti zneska pokojninskih pravic, ki jih je uradnik, ki je vložil zahtevo, pridobil na datum vložitve zahteve za prenos, se ta odbitek opravi tako, da se na preneseno kapitalizirano vrednost uporabi obrestna mera 3,1 % za obdobje med tem datumom in datumom dejanskega prenosa.
32 Iz tega besedila je jasno razvidno, da mora Komisija v danem primeru ugotoviti, ali ji zadevni nacionalni organ ni mogel sporočiti zneska pokojninskih pravic, ki jih je uradnik, ki je vložil zahtevo, pridobil na datum vložitve zahteve za prenos, in da lahko, le če ugotovi, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen, odbije predvideni znesek, pri čemer uporabi pavšalno obrestno mero 3,1 %.
33 Zato trditev o napačni uporabi prava iz točke 28 ni utemeljena.
34 Drugič, v zvezi s trditvijo o napačni uporabi prava, navedeno v točki 29 te sodbe, je treba najprej poudariti, da je treba v skladu s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom pri odbitju zneska iz te določbe kot osnovo uporabiti znesek kapitalizirane vrednosti, ki jo je prenesel zadevni nacionalni organ, kot je navedeno v odstavku 20 te sodbe in kot pravilno opozarja Komisija.
35 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Splošno sodišče v točki 23 izpodbijane sodbe napotuje na „prenosljivo“ kapitalizirano vrednost na datum vložitve zahteve kot na podlago, ki jo je treba uporabiti, a ne zaradi takega odbitka, ampak zaradi izračuna let pokojninske dobe, ki se upoštevajo v pokojninskem sistemu Unije, v skladu s pravicami, ki jih je uradnik, ki je vložil zahtevo, pridobil v nacionalnem pokojninskem sistemu. Splošno sodišče je poleg tega v točkah od 26 do 28 in 33 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je izračun začasen.
36 Zato Komisija neupravičeno očita Splošnemu sodišču, da je štelo, da je treba pri odbitju povečane vrednosti kapitala iz člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom kot osnovo uporabiti „prenosljivo“ kapitalizirano vrednost.
37 Poleg tega je uporaba „prenosljive“ kapitalizirane vrednosti kot osnove za izračun let pokojninske dobe, ki se upoštevajo v pokojninskem sistemu Unije, izrecno določena v členu 7(1), prvi pododstavek, SDI, kot je bilo opozorjeno v točki 21 izpodbijane sodbe.
38 Iz tega sledi, da trditev iz točke 29 te sodbe, ki se nanaša na napačno uporabo prava, ni utemeljena.
39 Ker Komisija v okviru tega pritožbenega razloga ni dokazala, da bi bilo pravo kakor koli napačno uporabljeno, je treba ta razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.
Tretji razlog: napačna uporaba prava, ker naj bi Splošno sodišče člen 7(1) SDI razlagalo na način, nezdružljiv s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ter kršitev obveznosti obrazložitve in napačna uporaba prava v zvezi z analizo obravnavane zadeve
Trditve strank
40 Komisija v pritožbi navaja, prvič, da je Splošno sodišče v točkah 23, 31 in 32 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je člen 7(1) SDI razlagalo tako, da je treba obrestno mero 3,1 % iz te določbe uporabiti le takrat, kadar zadevni nacionalni organ ne more sporočiti zneska pokojninskih pravic, ki jih je uradnik, ki je vložil zahtevo, pridobil na datum vložitve zahteve za prenos, glede na nezdružljivost te razlage s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki naj bi ga izvajala navedena določba.
41 Drugič, Splošno sodišče naj bi v točkah od 26 do 30 in 33 izpodbijane sodbe kršilo obveznost obrazložitve s tem, da je navedlo, da v obravnavani zadevi za DRB ni bilo nemogoče, da bi Komisiji sporočil znesek pokojninskih pravic, ki jih je S. Tuerck pridobila do datuma vložitve zahteve za prenos, ne da bi glede tega navedlo zadostna pojasnila.
42 Komisija v repliki v zvezi s tem dodaja, da se je Splošno sodišče neupravičeno oprlo na konvencijo, ki jo je Komisija leta 1994 sklenila z Zvezno republiko Nemčijo, v nasprotju s tem, kar je navedeno v točki 33 izpodbijane sodbe. Ta konvencija naj bi namreč prenehala veljati pred sprejetjem sporne odločbe.
43 S. Tuerck te trditve v celoti prereka.
Presoja Sodišča
44 Prvič, v zvezi s trditvijo glede napačne uporabe prava, navedeno v točki 40 te sodbe, je treba opozoriti, da člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom ne opredeljuje načina izvajanja pravila o odbitku, ki je v njem določen, ampak določa, da vsaka institucija Unije sprejme splošne izvedbene določbe.
45 Člen 7(1) SDI je namenjen določitvi natančnejših pravil za izvajanje za Komisijo.
46 V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da razlaga člena 7(1) SDI, ki jo je Splošno sodišče podalo v točkah 23, 31 in 32 izpodbijane sodbe, ni združljiva s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, razen če ta razlaga prepreči ali oteži izvajanje pravila o odbitku iz navedenega člena 11.
47 Vendar pa prav uporaba obrestne mere 3,1 % iz člena 7(1), drugi pododstavek, SDI Komisiji omogoča, da preseže oviro, ki nastane v položaju, v katerem ji zadevni nacionalni organ ne more sporočiti zneska pokojninskih pravic, ki jih je uradnik, ki je vložil zahtevo, pridobil na datum vložitve zahteve za prenos. Če navedene določbe ne bi bilo, Komisija v takem položaju ne bi mogla izpolniti svoje obveznosti iz člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
48 Zato ni mogoče šteti, da je Splošno sodišče člen 7(1) SDI razlagalo na način, ki ni združljiv s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
49 Drugič, v zvezi s trditvijo o kršitvi obveznosti obrazložitve, ki je navedena v točki 41 te sodbe, je treba ugotoviti, da Komisija nikoli ni utemeljevala sporne odločbe pred Splošnim sodiščem ali Sodiščem z okoliščino, da ji DRB ni mogel sporočiti zneska pokojninskih pravic, ki jih je pridobila S. Tuerck. Njeno stališče, kot izhaja iz točk 18 in 32 izpodbijane sodbe, ki se v pritožbi ne izpodbijata, je bilo namreč, da je treba obrestno mero 3,1 % iz člena 7(1), drugi pododstavek, SDI uporabiti na splošno v vseh postopkih za prenos pokojninskih pravic in konkretno tudi v obravnavanem primeru.
50 Ker je Komisija tako pred Splošnim sodiščem trdila, da je treba zadevno obrestno mero uporabiti v vseh okoliščinah – in torej implicitno, a nujno, da v zvezi s tem ni upošteven pogoj, da niso bili sporočeni podatki iz člena 7(1), drugi pododstavek, SDI – Splošnemu sodišču neupravičeno očita, da ni dovolj obrazložilo, kako je v obravnavani zadevi preučilo spoštovanje takega pogoja.
51 Vsekakor je treba ugotoviti, da je izpodbijana sodba glede tega vprašanja pravno zadostno obrazložena. Splošno sodišče je namreč v točkah od 26 do 30 te sodbe navedlo, da za DRB ni bilo nemogoče, da Komisiji sporoči znesek pokojninskih pravic, ki jih je S. Tuerck pridobila na datum vložitve zahteve za prenos, ampak da ji je – nasprotno – posredoval podatke tako o tem znesku kot tudi o znesku povečanja teh pravic zadevne osebe med tem datumom in datumom dejanskega prenosa kapitalizirane vrednosti. Splošno sodišče je v točki 33 navedene sodbe tudi pojasnilo razloge, zakaj meni, da so ti podatki točni in zanesljivi.
52 Tretjič in zadnjič, v zvezi s trditvijo, navedeno v točki 42 te sodbe, s katero Komisija izpodbija utemeljenost točke 33 izpodbijane sodbe, je treba poudariti, da v skladu s členom 127(1) Poslovnika Sodišča navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom.
53 Zato je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča take razloge zavreči kot nedopustne, razen če pomenijo razširitev razlogov, ki so bili navedeni že v aktu, s katerim se je začel postopek, in če so z njimi tesno povezani (sodba z dne 20. decembra 2017, Španija/Svet, C‑521/15, EU:C:2017:982, točka 141 in navedena sodna praksa).
54 Vendar Komisija v obravnavani zadevi svojo trditev utemeljuje z besedilom izpodbijane sodbe, ne pa s pravnimi in dejanskimi okoliščinami, ki bi se razkrile med postopkom pred Sodiščem.
55 Poleg tega za to trditev ni mogoče šteti, da pomeni razširitev trditve, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve in ki je bila navedena v pritožbi, ali da je z njo tesno povezana.
56 Kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse, pomenita namreč izpodbijanje obrazložitve akta, ki se nanaša na bistveno kršitev postopka, in izpodbijanje utemeljenosti tega akta, ki se nanaša na njegovo vsebinsko zakonitost, dva ločena razloga, ki ju je mogoče uveljavljati v okviru tožbe za razglasitev ničnosti ali pritožbe (sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 67, in z dne 28. julija 2011, Mediaset/Komisija, C‑403/10 P, neobjavljena, EU:C:2011:533, točka 111).
57 Tako ta trditev ni dopustna.
58 Zato je treba ta pritožbeni razlog zavrniti kot deloma neutemeljen in zavreči kot deloma nedopusten.
Četrti razlog: napačna uporaba prava in kršitev obveznosti obrazložitve, ker je Splošno sodišče ugotovilo, da je prišlo do neupravičene obogatitve
Trditve strank
59 Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 32 izpodbijane sodbe štelo, da bo to, da se ji dovoli opraviti odbitek z uporabo obrestne mere na kapitalizirano vrednost, ki ji jo je prenesel zadevni nacionalni organ, povzročilo neupravičeno obogatitev v škodo uradnika, ki je vložil zahtevo. Drugače kot je razsodilo Splošno sodišče, naj bi bil namreč cilj odbitka, določenega v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, preprečiti neupravičeno obogatitev v korist zadevnega uradnika z zagotovitvijo, da se prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnem pokojninskem sistemu, v pokojninski sistem Unije nanaša zgolj na znesek pokojninskih pravic, ki jih je zadevna oseba pridobila na datum vložitve zahteve za prenos, medtem ko je povečanje zneska teh pravic med tem datumom in datumom dejanskega prenosa navedene kapitalizirane vrednosti izključeno.
60 Poleg tega naj Splošno sodišče v zvezi z utemeljitvijo izpodbijane sodbe ne bi odgovorilo na trditev Komisije, da se znesek, ki presega uporabo obrestne mere 3,1 % iz člena 7(1) SDI, v vsakem posameznem primeru vrne uradniku, ki je vložil zahtevo.
61 S. Tuerck prereka utemeljenost teh trditev.
Presoja Sodišča
62 Prvič, v zvezi s trditvijo o napačni uporabi prava, navedeno v točki 59 te sodbe, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 32 izpodbijane sodbe štelo, da lahko dejstvo, da se Komisiji dovoli uporabiti odbitek iz člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom z uporabo obrestne mere na kapitalizirano vrednost, ki jo je prenesel zadevni nacionalni organ, povzroči neupravičeno obogatitev v škodo uradnika, ki je vložil zahtevo, v primeru – kakršen je tudi obravnavani – v katerem je bil Komisiji sporočen natančen znesek pokojninskih pravic zadevne osebe in ko lahko torej Komisija ravna v skladu s členom 7(1), prvi pododstavek, SDI.
63 Čeprav pavšalna uporaba obrestne mere v takem položaju ne povzroči avtomatično neupravičene obogatitve, pa je njena neizogibna posledica tveganje, da pride do neupravičene obogatitve, če je mogoče, da bo Komisija zaradi tega od kapitalizirane vrednosti, ki jo je prenesel zadevni nacionalni organ, odbila znesek, ki je višji od dejanskega povečanja vrednosti pokojninskih pravic, ki jih je pridobil uradnik, ki je vložil zahtevo, in si tako pridobila del teh pokojninskih pravic.
64 Ker tako tveganje obstaja, ni mogoče ugotoviti, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je prišlo do ugotovitve, navedene v točki 59 te sodbe.
65 Drugič, v zvezi s trditvijo iz točke 60 te sodbe, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, je treba spomniti, da z ustaljeno sodno prakso ta obveznost Splošnemu sodišču ne nalaga, da odgovori na vse trditve strank, ampak zgolj to, da svojo odločitev obrazloži tako, da je strankam omogočeno, da se seznanijo z razlogi, ki jo utemeljujejo, Sodišču pa, da opravi nadzor v primeru pritožbe (sodbi z dne 9. septembra 2008, FIAMM in drugi/Svet in Komisija, C‑120/06 P in C‑121/06 P, EU:C:2008:476, točka 96, in z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej/Komisija, C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553, točka 48).
66 V obravnavani zadevi domneva o neupravičeni obogatitvi – ki jo, kot izhaja iz točke 63 te sodbe, predpostavlja Splošno sodišče – pomeni, da je dejanski znesek povečanja pokojninskih pravic, ki jih je pridobil nek uradnik, nižji od zneska, ki izhaja iz pavšalne uporabe obrestne mere 3,1 %, kar namerava storiti Komisija.
67 Vendar trditev te institucije napotuje na nasproten položaj, v katerem bi prejeti znesek presegel uporabo te obrestne mere, in zato nikakor ni povezana z razlogovanjem Splošnega sodišča. Zato Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da se ni opredelilo do navedene trditve.
68 Tako je treba ta razlog zavrniti kot neutemeljen.
69 Zato je treba pritožbo zavrniti v celoti.
Stroški
70 V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
71 Ker v obravnavani zadevi Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi S. Tuerck naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.
Podpisi