SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(drugi senat)
z dne 19. julija 2016
Zadeva F‑67/15
Luisa Opreana
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Začasni uslužbenec na stalnem delovnem mestu – Nepodaljšanje pogodbe za določen čas – Nosečnost – Akt, ki posega v položaj – Nepristojnost avtorja akta, ki posega v položaj – Pravica do izjave – Dolžnost skrbnega ravnanja“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero Luisa Opreana predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropske komisije o nepodaljšanju njene pogodbe začasne uslužbenke, ki se je iztekla 31. avgusta 2014.
Odločitev: Odločba Evropske komisije o nepodaljšanju pogodbe začasne uslužbenke L. Opreana, ki se je iztekla 31. avgusta 2014, se razglasi za nično. Evropska komisija nosi lastne stroške in stroške, ki jih je priglasila L. Opreana.
Povzetek
1. Tožbe uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Dopis začasnemu uslužbencu, ki ga opozarja na datum izteka njegove pogodbe – Izključitev – Odločba o nepodaljšanju pogodbe – Vključitev
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2))
2. Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Nepodaljšanje pogodbe za določen čas – Sprejetje odločbe, ne da bi zadevna oseba imela prej možnost predstaviti stališče – Kršitev pravice do izjave – Posledice
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(a))
3. Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Podaljšanje pogodbe za določen čas – Diskrecijska pravica uprave – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Upoštevanje interesov zadevnega uslužbenca – Sodni nadzor – Meje
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 2)
1. Akti ali odločbe, zoper katere se lahko vloži ničnostna tožba, so le ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko neposredno in takoj vplivajo na interese tožeče stranke s tem, da resno spremenijo njen pravni položaj. Nasprotno pa akt, ki ne vsebuje nobenega novega elementa v primerjavi s prejšnjim aktom, pomeni zgolj njegov potrditveni akt in zato ne more povzročiti začetka novega roka za vložitev tožbe.
Zlasti dopis, v katerem je uslužbenec samo opozorjen na določbe svoje pogodbe o datumu izteka te pogodbe in ki ne vsebuje nobenega novega elementa v primerjavi z navedenimi določbami, ni akt, ki posega v položaj.
Če pa bi se pogodba lahko podaljšala, odločitev uprave, da se pogodba ne podaljša, pomeni akt, ki posega v položaj, ki je ločen od zadevne pogodbe in zoper katerega se je mogoče pritožiti ali celo vložiti tožbo v rokih, določenih v Kadrovskih predpisih. Taka odločitev, ki se sprejme po ponovni preučitvi interesa službe in položaja zadevne osebe, namreč vsebuje nov element v primerjavi s prvotno pogodbo in je torej ni mogoče šteti zgolj za potrditev te pogodbe.
(Glej točke od 23 do 25.)
Napotitev na:
Sodišče: sodbe z dne 14. aprila 1970, Nebe/Komisija, 24/69, EU:C:1970:22, točka 8; z dne 10. decembra 1980, Grasselli/Komisija, 23/80, EU:C:1980:284, točka 18, in z dne 14. septembra 2006, Komisija/Fernández Gómez, C‑417/05 P, EU:C:2006:582, točka 46;
Sodišče prve stopnje: sodbi z dne 19. oktobra 1995, Obst/Komisija, T‑562/93, EU:T:1995:181, točka 23, in z dne 15. oktobra 2008, Potamianos/Komisija, T‑160/04, EU:T:2008:438, točka 21;
Sodišče za uslužbence: sodbe z dne 15. septembra 2011, Bennett in drugi/UUNT, F‑102/09, EU:F:2011:138, točki 57 in 59 in navedena sodna praksa; z dne 23. oktobra 2013, Solberg/EMCDDA, F‑124/12, EU:F:2013:157, točki 17 in 18, ter z dne 5. februarja 2014, Drakeford/EMA, F‑29/13, EU:F:2014:10, točka 23.
2. Spoštovanje pravice do obrambe v vseh postopkih, uvedenih zoper osebo, ki bi lahko privedli do akta, s katerim se posega v položaj, je eno od temeljnih načel prava Unije, ki ga je treba zagotoviti, tudi če zadevni postopek ni urejen s predpisi. Čeprav postopek podaljšanja pogodbe začasnega uslužbenca ni postopek, uveden zoper navedenega uslužbenca, pa to ne pomeni, da odločba o nepodaljšanju njegove pogodbe ne posega negativno v njegov položaj, ker je rezultat ta, da mu je onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja z zadevno institucijo. Pravica do obrambe, ki je zdaj določena v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki se splošno uporablja, pa – ob tem da je širša – zajema postopkovno pravico iz odstavka 2(a) navedenega člena vsakogar do izjave, preden se zoper njega sprejme posamičen ukrep, ki nanj negativno vpliva. Zato mora institucija zadevnemu uslužbencu omogočiti, da pred sprejetjem odločbe o nepodaljšanju njegove pogodbe učinkovito izrazi svoje stališče.
Da pa bi lahko kršitev pravice do izjave pripeljala do razglasitve ničnosti odločbe o nepodaljšanju, je potrebno dokazati še, da bi zadevni uslužbenec, če te nepravilnosti ne bi bilo, dejansko imel možnost vplivati na zadevni postopek odločanja.
(Glej točki 66 in 74.)
Napotitev na:
Sodišče: sodba z dne 1. julija 2010, Knauf Gips/Komisija, C‑407/08 P, EU:C:2010:389, točka 23 in navedena sodna praksa;
Sodišče za uslužbence: sodbi z dne 17. septembra 2014, Wahlström/Frontex, F‑117/13, EU:F:2014:215, točke od 25 do 27 in navedena sodna praksa, ter z dne 5. februarja 2016, GV/ESZD, F‑137/14, EU:F:2016:14, točka 79 in navedena sodna praksa.
3. Podaljšanje pogodbe začasnega uslužbenca je samo možnost, o kateri presoja pristojni organ, saj imajo institucije široko diskrecijsko pravico pri organizaciji svojih služb glede na naloge, ki so jim dodeljene, in pri zaposlovanju osebja za te naloge, ki jim je na razpolago, če se to zaposlovanje opravi v interesu službe. Poleg tega mora pristojni organ pri odločanju glede položaja uslužbenca upoštevati vse elemente, ki lahko vplivajo na njegovo odločitev, torej ne samo interes službe, ampak med drugim tudi interes zadevnega uslužbenca. To namreč izhaja iz dolžnosti skrbnega ravnanja uprave, s katero je izraženo ravnotežje med vzajemnimi pravicami in obveznostmi, ki so bile s Kadrovskimi predpisi in po analogiji s Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev oblikovane v razmerjih med javnim organom in njegovimi uslužbenci. Ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki je v tem okviru podeljena institucijam, je nadzor sodišča omejen na preverjanje neobstoja očitne napake in zlorabe pooblastil.
(Glej točko 89.)
Napotitev na:
Sodišče: sodba z dne 29. junija 1994, Klinke/Sodišče, C‑298/93 P, EU:C:1994:273, točka 38;
Sodišče prve stopnje: sodbi z dne 18. aprila 1996, Kyrpitsis/ESO, T‑13/95, EU:T:1996:50, točka 52, in z dne 8. septembra 2009, ETF/Landgren, T‑404/06 P, EU:T:2009:313, točka 162 in navedena sodna praksa;
Splošno sodišče Evropske unije: sodbe z dne 21. maja 2014, Komisija/Macchia, T‑368/12 P, EU:T:2014:266, točka 49; z dne 10. oktobra 2014, EMA/BU, T‑444/13 P, EU:T:2014:865, točka 28, in z dne 24. novembra 2015, Komisija/D’Agostino, T‑670/13 P, EU:T:2015:877, točka 32 in navedena sodna praksa.