SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(drugi senat)
z dne 12. maja 2010
Zadeva F‑13/09
Josefina Peláez Jimeno
proti
Evropskemu parlamentu
„Javni uslužbenci – Uradniki – Predhodna pritožba – Pritožbeni rok – Zamuda – Dokaz – Nekdanji začasni uslužbenec – Imenovanje uradnika – Člen 5(4) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom – Enako obravnavanje“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero J. Peláez Jimeno predlaga razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta z dne 8. februarja 2008 o njeni zaposlitvi kot uradnice na poskusnem delu, in sicer v delu, v katerem navedena odločba zanjo določa razvrstitev v naziv AST 1, plačilni razred 5, in odločbe Parlamenta z dne 12. novembra 2008, s katero je bila zavrnjena njena pritožba, vložena na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije.
Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeči stranki se naloži plačilo vseh stroškov.
Povzetek
1. Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Roki – Izhodišče – Dokazno breme
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2))
2. Uradniki – Zaposlovanje – Imenovanje v naziv – Uvedba nove karierne strukture z Uredbo št. 723/2004 – Prehodne določbe o razvrstitvi v naziv
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 31(1); Priloga XIII, členi 5(2) in (4), 12(3) in 13(1); Uredba Sveta št. 723/2004)
1. Stranka, ki se sklicuje na prekoračitev pritožbenega roka ali roka za vložitev tožbe, mora predložiti dokaz glede datuma, ko je začel navedeni rok teči, navedenega dokaza pa ne more nadomestiti vrsta indicev, ki navajajo k sklepanju, da je tožeča stranka prejela dopis na datum pred tistim, ki ga navaja. Poleg tega ob neobstoju dokumenta, ki bi potrjeval prejetje izpodbijane odločbe, zgolj iz dejstva, da je bil zadevni uradnik navzoč na svojem delovnem mestu, ni mogoče z zadostno gotovostjo sklepati, da je bila zadevna oseba s to odločbo dejansko seznanjena, in torej tega ni mogoče šteti za dokaz.
(Glej točko 24.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 20. marec 1991, Mérez‑Mínguez Casariego proti Komisiji, T‑1/90, Recueil, str. II‑143, točka 37; 17. januar 2001, Kraus proti Komisiji, T‑14/99, RecFP, str. I‑A‑7 in II‑39, točka 22; 27. september 2002, Di Pietro proti Računskemu sodišču, T‑254/01, RecFP, str. I‑A‑177 in II‑929, točke 19, 22 in od 25 do 27;
Sodišče za uslužbence: 25. april 2007, Lebedef‑Caponi proti Komisiji, F‑71/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑115 in II‑A‑1‑629, točke 29, 31 in 34.
2. Člen 5(4) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom zadeva začasne uslužbence, ki so „na seznamu kandidatov, primernih za premestitev iz ene kategorije v drugo“, in tiste, ki so „na seznamu uspešnih kandidatov notranjega natečaja“. Čeprav je natečaj za „premestitev iz ene kategorije v drugo“ po naravi tudi notranji natečaj, je treba zadevno določbo razlagati tako, da ima polni učinek, pri tem pa se – kolikor je le mogoče – izogniti vsakršni razlagi, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da je navedena določba odvečna. Zakonodajalec je z izrazom „notranji natečaj“ želel zaobseči tako imenovane natečaje za imenovanje v naziv, katerih cilj je, da se ob upoštevanju vseh določb Kadrovskih predpisov, ki urejajo dostop do položaja javnega uslužbenca EU, kot uradnike zaposli tiste uslužbence, ki že imajo nekaj izkušenj v instituciji in so dokazali sposobnost, da lahko zasedejo prosta delovna mesta. Navedena razlaga je podprta z besedilom člena 5(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ki se nanaša le na uradnike iz „seznam[a] kandidatov, primernih za premestitev iz ene kategorije v drugo“, v njem pa niso navedeni uradniki, ki so „na seznamu uspešnih kandidatov notranjega natečaja“. Taka navedba ne bi bila utemeljena, ker ni posebnega razloga za imenovanje v naziv uslužbencev, ki so že uradniki.
Da bi se lahko člen 5(4) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom uporabljal, mora obstajati prehod iz „prejšnje kategorije“ v „novo kategorijo“, bodisi z natečajem, po katerem se sestavi „seznam kandidatov, primernih za premestitev iz ene kategorije v drugo“, bodisi z notranjim natečajem za imenovanje v naziv, po katerem se je izvedla taka premestitev iz ene kategorije v drugo. Zakonodajalec se je tako v okviru izvajanja svoje široke diskrecijske pravice, ki jo ima glede prehodnih določb in meril za razvrščanje v razrede, oddaljil od splošnega pravila za razvrščanje na novo zaposlenih uradnikov v razrede, ki je določeno v členu 31(1) Kadrovskih predpisov, kot so bili dopolnjeni s členom 12(3) ali, kar zadeva uspešne kandidate, vpisane na seznam primernih kandidatov pred 1. majem 2006 in zaposlene med 1. majem 2004 in 30. aprilom 2006 ter po 1. maju 2006, s členom 13(1) Priloge XIII, s tem, da je določil, da je pravica do razvrstitve v naziv, ki ni naveden v obvestilu o natečaju, pridržana za uslužbence, zaposlene kot uradnike na poskusnem delu, ki že imajo izkušnje v instituciji in so po zgoraj navedenem natečaju dokazali sposobnost, da lahko zasedejo delovna mesta v višji kategoriji.
(Glej točke 40, 41, 46 in 47.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 6. marec 1997, de Kerros in Kohn‑Bergé proti Komisiji, T‑40/96 in T‑55/96, RecFP, str. I‑A‑47 in II‑135, točki 45 in 46; 12. november 1998, Carrasco Benítez proti Komisiji, T‑294/97, RecFP, str. I‑A‑601 in II‑1819, točka 51.