SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (občna seja)
z dne 11. decembra 2013(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Pokojnine – Prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnem pokojninskem sistemu – Uredba o prilagoditvi stopnje prispevka za pokojninsko zavarovanje Unije – Prilagoditev aktuarskih vrednosti – Nujnost sprejetja splošnih določb za izvajanje – Uporaba novih splošnih določb za izvajanje ratione temporis“
V zadevi F‑117/11,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a,
Catherine Teughels, uradnica Evropske komisije, stanujoča v Eppegemu (Belgija), ki jo zastopa L. Vogel, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata D. Martin in J. Baquero Cruz, zastopnika,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja)
v sestavi S. Van Raepenbusch, predsednik, M. I. Rofes i Pujol, predsednica senata, E. Perillo (poročevalec), R. Barents in K. Bradley, sodniki,
sodni tajnik: J. Tomac, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. aprila 2013
izreka naslednjo
Sodbo
1 C. Teughels je 8. novembra 2011 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložila to tožbo, s katero v bistvu predlaga razglasitev ničnosti, prvič, odločbe Evropske komisije z dne 24. maja 2011, s katero je ta določila število let pokojninske dobe, ki se upoštevajo v pokojninskem sistemu Unije v primeru prenosa njenih nacionalnih pokojninskih pravic, in drugič, odločbe z dne 28. julija 2011, s katero je Komisija zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Komisije C(2011) 1278 z dne 3. marca 2011 o splošnih določbah za izvajanje členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) o prenosu pokojninskih pravic (v nadaljevanju: SDI 2011).
Pravni okvir
2 Člen 83a Kadrovskih predpisov določa:
„1. Ravnotežje sistema se ohranja v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v Prilogi XII [h Kadrovskim predpisom].
[…]
3. Svet [Evropske unije] odloča o stopnji prispevka in spremembi upokojitvene starosti ob petletni aktuarski oceni v skladu s Prilogo XII [h Kadrovskim predpisom], da se ohrani ravnotežje [pokojninskega] sistema.
4. Komisija vsako leto pripravi za Svet posodobljeno različico aktuarske ocene v skladu s členom 1(2) Priloge XII [h Kadrovskim predpisom]. Kadar kaže, da je razlika med stopnjo trenutno veljavnega prispevka in stopnjo, potrebno za ohranitev aktuarskega ravnotežja, najmanj 0,25 točke, Svet v skladu z ureditvijo, določeno v Prilogi XII [h Kadrovskim predpisom] preuči, ali je treba stopnjo prilagoditi.
[…]“
3 Člen 84 Kadrovskih predpisov določa:
„Podrobna pravila, ki urejajo zgornji pokojninski sistem, so v Prilogi VIII [h Kadrovskim predpisom].“
4 Člen 110(1) Kadrovskih predpisov določa:
„Splošne določbe za uveljavitev teh kadrovskih predpisov sprejme vsaka institucija po posvetovanju s svojim odborom uslužbencev in odborom za Kadrovske predpise. […]“
5 Člen 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom je pred začetkom veljavnosti Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1324/2008 z dne 18. decembra 2008 o prilagoditvi stopnje prispevka uradnikov in drugih uslužbencev Evropskih skupnosti za pokojninsko zavarovanje od 1. julija 2008 (UL L 345, str. 17) določal:
„Aktuarski ekvivalent starostne pokojnine pomeni kapitalizirano vrednost prejemkov, ki se natečejo uradniku, izračunano glede na najnovejše tabele umrljivosti iz člena 9 Priloge XII [h Kadrovskim predpisom] in ob upoštevanju 3,5‑odstotne letne obrestne mere, ki se lahko popravi v skladu s pravili, določenimi v členu 10 Priloge XII [h Kadrovskim predpisom].“
6 Člen 2 Uredbe št. 1324/2008 v zvezi s tem določa:
„Z učinkom od 1. januarja 2009 znaša obrestna mera iz člena 4(1) in člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom […] 3,1 %.“
7 Člen 11(1) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:
„Uradnik, ki preneha delati v Uniji, da bi:
– začel delati v državni upravi ali državni ali mednarodni organizaciji, ki je z Unijo sklenila dogovor,
[…]
ima pravico, da se aktuarski ekvivalent njegovih pravic do starostne pokojnine, ažuriranih na dejanski datum prenosa, pridobljenih v Uniji, prenese v pokojninski sklad te uprave ali organizacije […].“
8 Nasprotno člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:
„Uradnik, ki začne delati v Uniji po tem, ko:
– je prenehal delati v državni upravi ali v nacionalni ali mednarodni organizaciji;
[…]
ima po tem, ko se zaposli, vendar preden izpolni pogoje za plačilo starostne pokojnine […], pravico Uniji plačati na dejanski datum prenosa ažurirano kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih na podlagi takega dela ali dejavnosti.
V takem primeru institucija, v kateri je uradnik zaposlen, ob upoštevanju njegove osnovne plače, starosti in deviznega tečaja na dan, ko se za prenos zaprosi, s pomočjo splošnih izvedbenih določb določi število let pokojninske dobe, ki se mu za prejšnje zaposlitve priznajo v novem pokojninskem zavarovanju na podlagi prenesenega kapitalskega zneska, po odbitku zneska povečanja vrednosti kapitala med datumom, ko se za prenos zaprosi in dejanskim datumom prenosa.
Uradniki lahko tako ureditev uporabijo samo enkrat za vsako državo članico in zadevni pokojninski sklad.“
9 Člen 26(4) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom določa:
„V primerih, predvidenih v odstavkih 2 in 3 tega člena, institucija, v kateri uradnik dela, določi število let pokojninske dobe, ki se upošteva po njenem sistemu na podlagi splošnih določb za izvajanje, sprejetih glede člena 11(2) Priloge VIII [h Kadrovskim predpisom], ki upoštevajo določbe te priloge. […]“
10 Komisija je z Odločbo C(2004) 1588 z dne 28. aprila 2004, objavljeno v Upravnih obvestilih št. 60 z dne 9. junija 2004, sprejela splošne določbe za izvajanje členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom o prenosu pokojninskih pravic (v nadaljevanju: SDI 2004). SDI 2004 napotujejo na preglednici aktuarskih vrednosti v dveh prilogah, in sicer Prilogi 1, ki zadeva aktuarske vrednosti (V1) za izračun zneska prenosljivega aktuarskega ekvivalenta na podlagi členov 11(1) in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ter Prilogi 2, ki se nanaša na aktuarske vrednosti (V2) za izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo, na podlagi člena 11(2) in (3) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
11 Aktuarski vrednosti V1 in V2, izračunani na podlagi starosti na datum vložitve zahteve in parametrov iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom, sta enaki.
12 Komisija je z odločbo z dne 3. marca 2011 razveljavila SDI 2004 in sprejela SDI 2011, objavljene v Upravnih obvestilih št. 17 z dne 28. marca 2011.
13 SDI 2011 so začele veljati 1. aprila 2011, člen 9 pa določa:
„Te splošne določbe za izvajanje […] začnejo veljati prvi dan meseca po datumu objave v [Uradnih obvestilih].
S temi splošnimi določbami se razveljavijo in nadomestijo [SDI 2004].
Vendar [SDI 2004] še naprej veljajo za prenose na podlagi členov 11(1) in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, če je delovno razmerje prenehalo pred [1. januarjem] 2009. Veljavne ostanejo tudi za spise uslužbencev, katerih zahteva za prenos na podlagi člena 11(2) in (3) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom je bila vložena pred [1. januarjem] 2009.
Pretvorbeni koeficienti […] iz Priloge 1 se uporabljajo z učinkom od [1. januarja] 2009. Ti pretvorbeni koeficienti se bodo samodejno spremenili, ko bo začela veljati prilagoditev obrestne mere iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.“
14 Priloga 1 k SDI 2011 v nasprotju s SDI 2004 vsebuje le eno preglednico, v kateri so navedene aktuarske vrednosti, ki se zdaj imenujejo „pretvorbeni koeficienti“, ki veljajo za izračun zneska prenosljivega aktuarskega ekvivalenta in izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo. Ti pretvorbeni koeficienti, ki se tudi izračunajo na podlagi starosti ob vložitvi zahteve in parametrov iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom, so višji od aktuarskih vrednosti V1 in V2, navedenih v prilogah 1 in 2 k SDI 2004.
Dejansko stanje
15 Tožeča stranka, uradnica Komisije, je 3. novembra 2009 zaprosila za prenos pokojninskih pravic, ki jih je pridobila v belgijskem Office national des pensions (nacionalni pokojninski urad), preden je začela delati pri Komisiji (v nadaljevanju: zahteva za prenos).
16 Pristojna služba Komisije, v tej zadevi sektor „Prenosi“ oddelka „Pokojnine“ Urada za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO, v nadaljevanju: PMO 4), je v obvestilu z dne 29. junija 2010 tožeči stranki (v nadaljevanju: prvi predlog za priznanje pokojninske dobe) število let pokojninske dobe, ki se upoštevajo v pokojninskem sistemu Unije in izhajajo iz prenosa pravic, ki jih je tožeča stranka pridobila v Belgiji, določila na 22 let, en mesec in šest dni. Ker presežne kapitalizirane vrednosti v višini 12.531,41 EUR ni bilo mogoče pretvoriti v pokojninsko dobo po Kadrovskih predpisih, jo je bilo treba izplačati tožeči stranki v primeru dokončnega prenosa njenih pokojninskih pravic. Prvi predlog za priznanje pokojninske dobe je določal tudi, da se v primeru spremembe splošnih določb za izvajanje člena 11 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom dodeljeno število let pokojninske dobe ne bi spremenilo. Tožeča stranka je imela na voljo dva meseca za sprejetje ali zavrnitev prvega predloga za priznanje pokojninske dobe.
17 Tožeča stranka je zaprosila za pojasnila v zvezi s prvim predlogom za priznanje pokojninske dobe. Sledilo je dopisovanje po elektronski pošti.
18 Službe Komisije so medtem v obvestilu uslužbencem z dne 5. maja 2010 (v nadaljevanju: obvestilo z dne 5. maja 2010) pojasnile, da bodo „posodobljene [splošne določbe za izvajanje] začele veljati prvi dan meseca [po] objavi v Upravnih obvestilih“ in da se bodo „vse zahteve za prenos, vložene pred datumom začetka veljavnosti [novih splošnih določb za izvajanje], obravnavale na podlagi [SDI 2004]“.
19 Poleg tega je generalni direktor generalnega direktorata Komisije za kadrovske zadeve in varnost v obvestilu z dne 25. maja 2010, poslanem generalnemu sekretarju Komisije in trem generalnim direktorjem institucije, navedel, da se je „za zagotovitev večje preglednosti sistema prenosa pokojninskih pravic in večje pravne varnosti […] odločil sprejeti spremenjeno različico [splošnih določb za izvajanje], ki več ne predvideva retroaktivnega učinka“.
20 Prav tako je Komisija v obvestilu uslužbencem, objavljenem v Upravnih obvestilih z dne 30. julija 2010 (v nadaljevanju: obvestilo z dne 30. julija 2010), navedla, da bodo „posodobljene [splošne določbe za izvajanje] začele veljati prvi dan meseca [po] objavi v Upravnih obvestilih“ in da se bodo „vse zahteve za prenos, vložene pred datumom začetka veljavnosti [prihodnjih splošnih določb za izvajanje], obravnavale na podlagi [SDI 2004]“. V obvestilu z dne 30. julija 2010 je bilo pojasnjeno, da bo sprememba SDI 2004 zadevala prenos pravic, pridobljenih v Uniji, v nacionalni pokojninski sistem in prenos pravic, pridobljenih v državi članici, v pokojninski sistem Unije.
21 PMO 4 je v elektronskem dopisu z dne 20. avgusta 2010 na prošnjo tožeče stranke rok, v katerem se je morala ta odločiti o prvem predlogu za priznanje pokojninske dobe, podaljšal do 30. septembra 2010. Tožeča stranka ni formalno niti sprejela niti zavrnila prvega predloga za priznanje pokojninske dobe.
22 Komisija je v obvestilu uslužbencem z dne 17. septembra 2010 (v nadaljevanju: obvestilo z dne 17. septembra 2010) ugotovila, da so „v pričakovanju, da Komisija sprejme nove splošne določbe za izvajanje […] členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom“, „številni“ uradniki vložili zahteve za prenos svojih pokojninskih pravic in da je PMO 4 od 1. januarja 2010 prejel „več kot 10.000 zahtev“. V obvestilu z dne 17. septembra 2010 je bilo vseeno pojasnjeno, da je treba „kljub nesrečnemu obvestilu iz maja 2010, ki ga je med drugimi poslala uprava, pri izvajanju novih [splošnih določb za izvajanje] in zlasti uporabi novih aktuarskih vrednosti upoštevati pravila, določena v Kadrovskih predpisih in zlasti v Uredbi […] št. 1324/2008 […]. Zato se morajo [nove splošne določbe za izvajanje] nujno uporabljati za vse prenose [pravic, pridobljenih v državi članici, v pokojninski sistem Unije], za katere je bila zahteva vložena od 1. januarja 2009, in vse prenose [kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic, ki jih je uradnik pridobil v Uniji, v nacionalni pokojninski sistem] za prenehanja delovnega razmerja od tega datuma“. Nazadnje, v obvestilu z dne 17. septembra 2010 je bilo navedeno, da bodo „maloštevilni prenosi, ki so že bili predmet predloga za prenos ali plačila kapitalizirane vrednosti iz matičnega sklada, […] ustrezno obravnavani. Zadevni sodelavci bodo v čim krajšem času z dopisom osebno obveščeni o nadaljnjih ukrepih v zvezi s prenosom njihovih pravic.“
23 PMO 4 je zaradi obvestila z dne 17. septembra 2010 tožečo stranko z elektronskim dopisom z dne 28. septembra 2010 obvestil, da mora Komisija „pregledati predlog, ki [ji] je bil poslan“, da bi uporabila prihodnje splošne določbe za izvajanje, „ki bodo začele veljati retroaktivno od 1. januarja 2009“.
24 Tožeča stranka je 17. decembra 2010 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper obvestilo z dne 17. septembra 2010. Ta pritožba je bila 12. aprila 2011 zavrnjena z obrazložitvijo, da obvestilo z dne 17. septembra 2010 ne vsebuje akta, ki posega v položaj.
25 PMO 4 je 24. maja 2011 zaradi sprejetja SDI 2011 tožeči stranki poslal drugi predlog za priznanje pokojninske dobe skupaj z obvestilom, v katerem je pojasnil, da se z novim predlogom „razveljavlja in nadomešča“ prvi predlog za priznanje pokojninske dobe (v nadaljevanju: drugi predlog za priznanje pokojninske dobe). V skladu z drugim predlogom za priznanje pokojninske dobe so bili pretvorbeni koeficienti, uporabljeni v prvem predlogu za priznanje pokojninske dobe, „zastareli“ in „brez pravne podlage od 1. januarja 2009“, ker je takrat začela veljati obrestna mera, določena v Uredbi št. 1324/2008. Ta obrestna mera naj bi bila namreč eden od elementov izračuna pretvorbenih koeficientov, ki se uporabljajo pri pretvorbi prej pridobljenih pokojninskih pravic v število let pokojninske dobe po Kadrovskih predpisih, ki se priznajo. Zato je bilo treba prvi predlog za priznanje pokojninske dobe „šteti za ničen“. Zaradi pretvorbenih koeficientov, določenih v SDI 2011, je bilo število let pokojninske dobe, ki se priznajo, tako preračunano v 17 let in sedem mesecev.
26 Tožeča stranka je 3. junija 2011 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper SDI 2011 in zlasti njihov člen 9, ker je menila, da ta določba pomeni kršitev načela prepovedi retroaktivnosti.
27 Organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), je z odločbo z dne 28. julija 2011, poslano odvetniku tožeče stranke 29. julija 2011, potem ko je pojasnil, da se „neodvisno od vprašanja, ali je SDI [2011] mogoče opredeliti kot akt, ki posega v položaj, [drugi] predlog [za priznanje pokojninske dobe] šteje za akt, ki posega v položaj“, in da je zato drugi predlog za priznanje pokojninske dobe „predmet te odločbe“, zavrnil pritožbo (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe).
Postopek in predlogi strank
28 Komisija je z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 4. januarja 2012 vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 78 Poslovnika Sodišča za uslužbence in temu sodišču predlagala, naj odloči, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini.
29 Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 27. januarja 2012 predložila stališča glede ugovora nedopustnosti, ki ga je podala Komisija.
30 Sodno tajništvo Sodišča za uslužbence je z dopisom z dne 25. maja 2012 stranki obvestilo, da je Sodišče za uslužbence sklenilo, da odločanje o ugovoru nedopustnosti pridrži za končno odločbo.
31 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– razglasi za nično odločbo o zavrnitvi pritožbe;
– če je potrebno, razglasi za ničen drugi predlog za priznanje pokojninske dobe;
– „po potrebi na podlagi člena 277 [PDEU]“ razglasi za nične SDI 2011 in zlasti njihov člen 9;
– toženi stranki naloži plačilo stroškov.
32 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo razglasi za nedopustno in v vsakem primeru neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
33 Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 28. januarja 2013 stranke v okviru ukrepov procesnega vodstva zaprosilo za pojasnila o nekaterih delih njihovih pisanj in za predložitev različnih dokumentov. Stranki sta se na te ukrepe odzvali v skladu z navodili Sodišča za uslužbence.
34 Zadeva, ki je bila prvotno dodeljena tretjemu senatu Sodišča za uslužbence, je bila odstopljena občni seji Sodišča za uslužbence, o čemer sta bili stranki obveščeni z dopisom sodnega tajništva z dne 7. februarja 2013, ki je vsebovalo vabilo na obravnavo in pripravljalno poročilo za obravnavo.
Pravo
Predmet tožbe
35 Tožeča stranka s prvim tožbenim predlogom predlaga razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe.
36 V zvezi s tem je treba opozoriti, da Sodišče za uslužbence na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno usmerjeni zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, ki posega v položaj, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedena odločba nima samostojne vsebine (sodba Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, točka 8).
37 Čeprav je bila v tej zadevi pritožba z dne 3. junija 2011 usmerjena zoper SDI 2011, jo je OPI razlagal, kot da je usmerjena samo zoper drugi predlog za priznanje pokojninske dobe, česar tožeča stranka pred Sodiščem za uslužbence ni izpodbijala.
38 Odločba o zavrnitvi pritožbe pa potrjuje drugi predlog za priznanje pokojninske sodbe. Zato je treba tožbene predloge, usmerjene zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, obravnavati, kot da so usmerjeni zoper drugi predlog za priznanje pokojninske dobe, ki je sicer predmet drugega tožbenega predloga.
39 Tožeča stranka s tretjim tožbenim predlogom predlaga, „če je potrebno, […] po potrebi na podlagi člena 277 [PDEU]“, razglasitev ničnosti SDI 2011 in zlasti njihovega člena 9.
40 Iz sklicevanja na člen 277 PDEU in utemeljitve tožbe izhaja, da tožeča stranka s tretjim tožbenim predlogom v resnici vlaga ugovor nezakonitosti člena 9 splošnega akta, in sicer SDI 2011, pri čemer lahko ta ugovor ob domnevi, da je utemeljen, v tej zadevi privede le do razglasitve ničnosti drugega predloga za priznanje pokojninske dobe, ki je predmet drugega tožbenega predloga.
41 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba preučiti le predloge za razglasitev ničnosti drugega predloga za priznanje pokojninske dobe.
Ugovor nedopustnosti
Trditve strank
42 Komisija trdi, da tožba ni dopustna, saj je usmerjena zoper drugi predlog za priznanje pokojninske dobe, ki ni akt, ki posega v položaj.
43 Komisija meni, da upravni postopek v zvezi z obravnavo zahtev za prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnem pokojninskem sistemu, poteka v več fazah. Predlog za priznanje pokojninske dobe naj bi bil le ena od faz tega postopka.
44 Priznana pokojninska doba, navedena v predlogu, naslovljenem na zainteresirano osebo, naj bi postala dokončna, šele ko zadevni nacionalni ali mednarodni pokojninski skladi na bančni račun Komisije dejansko plačajo zneske, ki ustrezajo ažurirani kapitalizirani vrednosti pokojninskih pravic, tako da naj bi bila odločba o priznanju pokojninske dobe, vročena uradniku po prejemu prenesene kapitalizirane vrednosti, edini akt, ki posega v položaj uradnika, ki je vložil zahtevo za prenos.
45 V teh okoliščinah naj bi bil drugi predlog za priznanje pokojninske dobe pripravljalni akt, katerega cilj naj bi bila le priprava dokončne odločbe o priznanju pokojninske dobe.
46 Komisija je na obravnavi trdila tudi, da pokojninske pravice uradnika niso določene s predlogom za priznanje pokojninske dobe, a fortiori če ga zadevna oseba ni sprejela, ter da bi se znesek prenesene kapitalizirane vrednosti in posledično število let pokojninske dobe, ki se upoštevajo, lahko spremenila med sprejetjem tega predloga in sprejetjem odločbe o končanju postopka. Komisija se v zvezi s tem opira na člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki določa, da zadevna institucija „na podlagi prenesenega kapitalskega zneska“ določi število let pokojninske dobe, ki jih upošteva v pokojninskem sistemu Unije za prejšnje zaposlitve.
47 Tožeča stranka pa meni, da je predlog za priznanje pokojninske dobe v skladu s sodno prakso akt, ki posega v položaj, ne glede na to, ali ga zadevni uradnik sprejme ali ne.
Presoja Sodišča za uslužbence
48 Najprej je treba opozoriti, da sistem prenosa pokojninskih pravic, kot je določen v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, s tem, da dopušča koordinacijo med nacionalnimi sistemi in pokojninskim sistemom Unije, olajšuje prehod iz javnih ali zasebnih nacionalnih in tudi mednarodnih zaposlitev v upravo Unije in tako Uniji zagotavlja najboljše možnosti za izbor usposobljenega osebja z ustreznimi delovnimi izkušnjami (sklep Sodišča z dne 9. julija 2010 v združenih zadevah Ricci, C‑286/09 in C‑287/09, točka 28 in navedena sodna praksa).
49 V teh okoliščinah je Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti moralo zlasti sklepati, da so predlogi za priznanje pokojninske dobe, ki se uradniku pošljejo v soglasje, „odločbe“ z dvojnim učinkom: po eni strani v korist zadevnega uradnika v matičnem pravnem redu ohranjajo znesek pokojninskih pravic, ki jih je pridobil v ustreznem pokojninskem sistemu, po drugi pa v pravnem redu Unije, če so izpolnjeni nekateri dodatni pogoji, zagotavljajo upoštevanje teh pravic v pokojninskem sistemu Unije (sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 2008 v združenih zadevah Belgija in Komisija proti Genettu, T‑90/07 P in T‑99/07 P, točka 91 in navedena sodna praksa).
50 Tudi Sodišče za uslužbence je že razsodilo, da so predlogi za priznanje pokojninske dobe enostranski akti, ki od pristojne institucije ne zahtevajo nobenega drugega ukrepa in posegajo v položaj zainteresiranega uradnika. V nasprotnem primeru teh aktov kot takih ne bi bilo mogoče izpodbijati oziroma vsaj proti njim ne bilo mogoče vložiti pritožbe in tožbe, dokler ne bi organ, ki ni OPI, na nedoločen datum sprejel poznejše odločbe. Ta analiza ne bi upoštevala niti pravice uradnikov do učinkovitega sodnega varstva niti zahtev pravne varnosti, ki so del pravil o rokih, določenih v Kadrovskih predpisih (sklep Sodišča za uslužbence z dne 10. oktobra 2007 v zadevi Pouzol proti Računskemu sodišču, F‑17/07, točki 52 in 53).
51 Nazadnje, ta usmeritev sodne prakse je bila potrjena tudi v sodbi Sodišča za uslužbence z dne 11. decembra 2012 v zadevi Cocchi in Falcione proti Komisiji (F‑122/10, predmet še nerešene pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑103/13 P, točke od 37 do 39), v kateri je Sodišče za uslužbence razsodilo, da je predlog za priznanje pokojninske dobe akt, ki posega v položaj zadevnega uradnika.
52 Skratka, iz sodne prakse, navedene v točkah od 49 do 51 te sodbe, izhaja, da je predlog za priznanje pokojninske dobe, ki ga pristojne službe Komisije predložijo v soglasje uradniku v zgoraj opisanem upravnem postopku prenosa pokojninskih pravic z več fazami, enostranski akt, ki ga je mogoče ločiti od postopkovnega okvira, v katerega se uvršča, in ki je sprejet na podlagi vezane pristojnosti, ki je ex lege podeljena instituciji, saj izhaja neposredno iz posamezne pravice, ki je s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom izrecno podeljena uradnikom in uslužbencem, ko začnejo delati za Unijo.
53 Izvajanje te vezane pristojnosti namreč Komisijo zavezuje, da pripravi predlog za priznanje pokojninske dobe, ki temelji na vseh ustreznih podatkih, ki jih mora pridobiti od zadevnih nacionalnih ali mednarodnih organov prav v okviru tesnega in lojalnega sodelovanja med temi organi in njenimi službami. Takega predloga za priznanje pokojninske dobe zato ni mogoče šteti za izraz „preproste namere“ služb institucije, da obvestijo zadevnega uradnika v pričakovanju, da bodo dejansko dobile njegovo soglasje, in nato prejmejo kapitalizirano vrednost, ki omogoča priznanje. Nasprotno, tak predlog je potrebna zaveza institucije, da se pravilno loti učinkovitega izvajanja pravice do prenosa pokojninskih pravic uradnika, ki jo je ta uveljavljal z vložitvijo zahteve za prenos. Prenos ažurirane kapitalizirane vrednosti v pokojninski sistem Unije pomeni izpolnitev ločene obveznosti, ki jo imajo nacionalni ali mednarodni organi in ki je potrebna za izvedbo celotnega postopka prenosa pokojninskih pravic v sklade pokojninskega sistema Unije.
54 Tudi izvajanje vezane pristojnosti za uporabo člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom Komisiji nalaga, da uporabi vso potrebno skrbnost, da uradniku, ki je vložil zahtevo za uporabo člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, omogoči, da da soglasje k predlogu za priznanje pokojninske dobe ob polnem poznavanju dejstev, kar zadeva potrebne elemente izračuna za določitev števila let pokojninske dobe po Kadrovskih predpisih, ki se upoštevajo, in pravila, ki „na dan, ko se za prenos zaprosi“, urejajo podrobna pravila za ta izračun, kot je določeno v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Ta določba namreč določa, da institucija, v kateri je uradnik zaposlen, ob upoštevanju njegove osnovne plače, starosti in menjalnega tečaja s splošnimi izvedbenimi določbami „določi število let pokojninske dobe“, ki se mu priznajo.
55 Iz vsega navedenega izhaja, da je predlog za priznanje pokojninske dobe akt, ki posega v položaj uradnika, ki je zaprosil za prenos svojih pokojninskih pravic.
56 To ugotovitev potrjuje tudi sklepanje, predstavljeno v nadaljevanju.
57 Prvič, SDI 2011, ki potrjujejo prejšnjo prakso, izraženo v klavzulah, navedenih v predlogih za priznanje pokojninske dobe, zdaj v členu 8 izrecno določajo, da je soglasje k predlogu za priznanje pokojninske dobe, ki ga mora dati uradnik, „nepreklicno“, ko je enkrat dano. Nepreklicnost soglasja uradnika, ko ga ta enkrat izrazi, pa je upravičena, le če je Komisija zainteresirani osebi poslala predlog, katerega vsebina je bila izračunana in navedena z vso potrebno skrbnostjo ter ki zavezuje Komisijo, ker mora na tej podlagi v primeru soglasja zainteresirane osebe nadaljevati postopek prenosa.
58 Drugič, predlog za priznanje pokojninske dobe se načeloma pripravi na podlagi načina izračuna, enakega načinu, ki se uporabi, ko pokojninski sistem Unije prejme celotno kapitalizirano vrednost, ki jo dokončno prenesejo matični nacionalni ali mednarodni pokojninski skladi.
59 Če je primerno, se med datumom predloga za priznanje pokojninske dobe in datumom dokončnega prejema kapitalizirane vrednosti lahko spremeni kvečjemu višina zadevnega zneska, ker je lahko prenosljiva kapitalizirana vrednost, ažurirana na datum zahteve za prenos, drugačna od kapitalizirane vrednosti na datum, ko se dejansko prenese, na primer zaradi nihanj menjalnih tečajev. Tudi v tem zadnjem primeru, ki sicer lahko zadeva le prenose kapitalizirane vrednosti, izražene v drugih valutah, in ne v eurih, je način izračuna, ki se uporabi za ti vrednosti, dejansko enak.
60 Tretjič, trditev Komisije, da samo odločba o priznanju pokojninske dobe, ki se sprejme po dokončnem prejemu zadevne kapitalizirane vrednosti, posega v položaj zadevnega uradnika, je očitno v nasprotju s ciljem upravnega postopka prenosa pokojninskih pravic. Cilj tega postopka je zadevnemu uradniku omogočiti, da se ob polnem poznavanju dejstev in pred dokončnim prenosom kapitalizirane vrednosti, ki ustreza vsem njegovim prispevkom, v pokojninski sistem Unije odloči, ali je zanj ugodneje, da vse prejšnje pokojninske pravice združi s pravicami, ki jih pridobi kot uradnik Unije, ali pa da ohrani te pravice v nacionalnem pravnem redu (glej zgoraj navedeno sodbo Belgija in Komisija proti Genettu, točka 91). V skladu s trditvijo Komisije bi namreč zadevni uradnik moral način, ki so ga službe Komisije uporabile za izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo in do katerih je upravičen, izpodbijati, šele potem ko bi matični nacionalni ali mednarodni pokojninski skladi dokončno prenesli kapitalizirano vrednost na Komisijo, kar bi v praksi izničilo sámo bistvo pravice, podeljene uradniku s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, da se odloči za prenos svojih pokojninskih pravic ali za njihovo ohranitev v matičnih nacionalnih ali mednarodnih pokojninskih skladih.
61 Četrtič, nazadnje ni mogoče trditi, kot je storila Komisija, da so predlogi za priznanje pokojninske dobe le pripravljalni akti, ker člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa, da se število let pokojninske dobe izračuna „na podlagi prenesenega kapitalskega zneska“.
62 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da iz besedila člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom izhaja, da zadevna institucija „določi“ število let pokojninske dobe najprej „ob upoštevanju […] osnovne plače, starosti in deviznega tečaja na dan, ko se za prenos zaprosi, s pomočjo splošnih izvedbenih določb“, nato pa upošteva tako določeno število let pokojninske dobe v skladu s pokojninskim sistemom Unije „na podlagi prenesenega kapitalskega zneska“.
63 To besedilo je potrjeno z besedilom člena 7 SDI 2004 in člena 7 SDI 2011. Oba člena namreč v odstavku 1 določata, da se število let pokojninske dobe, ki se priznajo, izračuna „na podlagi prenosljivega zneska, ki predstavlja pridobljene pravice […] po odbitku zneska povečanja vrednosti kapitala med datumom, ko se zaprosi za prenos, in dejanskim datumom prenosa“.
64 Odstavek 2 člena 7 SDI 2004 in člena 7 SDI 2011 pa določa, da se število let pokojninske dobe, ki se priznajo, „nato izračuna […] na podlagi prenesenega zneska“ v skladu z matematično formulo, navedeno v prvi alinei istega odstavka.
65 Iz zgoraj navedenih določb torej izhaja, da se predlogi za priznanje pokojninske dobe izračunajo na podlagi prenosljivega zneska na datum, ko se zaprosi za prenos, kot ga pristojni nacionalni ali mednarodni organi sporočijo službam Komisije, po odbitku, če je primerno, zneska, ki predstavlja povečanje vrednosti kapitala med datumom, ko se zaprosi za prenos, in dejanskim datumom prenosa, pri čemer stroškov te denarne razlike dejansko ne sme nositi pokojninski sistem Unije.
66 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je drugi predlog za priznanje pokojninske dobe akt, ki posega v položaj, in da so torej predlogi za razglasitev ničnosti dopustni. Zato je treba zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija.
Utemeljenost
67 Tožeča stranka v podporo predlogom za razglasitev ničnosti, usmerjenim zoper drugi predlog za priznanje pokojninske dobe, navaja edini tožbeni razlog, ki se nanaša na „kršitev člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in člena 26(4) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, neupoštevanje pridobljenih pravic, kršitev načel pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti [ter] očitno napako pri presoji“.
Trditve strank
68 Tožeča stranka trdi, da člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom Komisiji nalaga obveznost, da predhodno sprejme nove splošne določbe za izvajanje, če želi spremeniti aktuarske vrednosti, ki se uporabljajo za zahteve za prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v državi članici, v pokojninski sistem Unije (v nadaljevanju: prenos „in“). Komisija pa naj bi nove splošne določbe za izvajanje sprejela šele 3. marca 2011. Za njeno zahtevo za prenos naj bi se torej uporabljale samo SDI 2004, ki so veljale pred tem datumom.
69 Začetek veljavnosti Uredbe št. 1324/2008 1. januarja 2009 naj ne bi vplival na obrestne mere, ki se uporabijo za izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo. S to uredbo naj bi se namreč spremenila obrestna mera iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki naj bi se uporabljala izključno za prenos aktuarskega ekvivalenta, in sicer kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic, ki jih uradnik pridobi v Uniji (v nadaljevanju: prenos „out“), v nacionalni pokojninski sistem in naj se torej ne bi uporabljala za prenos „in“.
70 Poleg tega naj ne bi nobena določba Kadrovskih predpisov ali Uredbe št. 1324/2008 zahtevala, naj se samodejno takoj uporabi obrestna mera, ki je v Uredbi št. 1324/2008 določena za izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo v primeru prenosa „in“.
71 Po mnenju tožeče stranke je bilo z Uredbo št. 1324/2008 mogoče na podlagi petletne aktuarske ocene v skladu s členom 83a(3) Kadrovskih predpisov taksativno prilagoditi le stopnjo prispevka za pokojninsko zavarovanje Unije in obrestno mero, navedeno v določbah člena 2 navedene uredbe. Svet naj bi zato s temi ukrepi „izčrpal“ vsa pooblastila, ki so mu podeljena s členom 83a Kadrovskih predpisov. Svet naj ne bi bil pooblaščen za sprejetje kakršne koli odločitve, ki vpliva na izračun iz člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
72 Sprememba obrestne mere, ki jo je sprejel Svet, naj se poleg tega ne bi mogla obvezno uporabljati za vse aktuarske izračune hkrati.
73 Tožeča stranka trdi tudi, da so bile njene pravice določene na datum zahteve za prenos, to je 3. novembra 2009, in bi torej morale biti opredeljene na podlagi SDI 2004, ki so bile na ta datum edine veljavne.
74 Nazadnje, tožeča stranka meni, da je bila retroaktivna uporaba SDI 2011 „nepričakovana“. V obvestilu generalnega direktorja generalnega direktorata za kadrovske zadeve in varnost z dne 25. maja 2010 in obvestilu z dne 30. julija 2010 je bilo navedeno, da se nova pravila ne bodo uporabljala retroaktivno.
75 Komisija odgovarja, da čeprav z Uredbo št. 1324/2008 ni bilo mogoče spremeniti člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ker ta določba ne omenja obrestne mere, ki se uporablja za izračun aktuarskega ekvivalenta, pa se v splošnih določbah za izvajanje člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom uporabljajo pretvorbeni koeficienti, ki so „neposredno odvisni od obrestne mere iz člena 8 Priloge VIII [h Kadrovskim predpisom]“.
76 Po mnenju Komisije je sprememba obrestne mere iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, določena na dan 1. januarja 2009 z začetkom veljavnosti Uredbe št. 1324/2008, „nujno“ povzročila spremembo navedenih pretvorbenih koeficientov na isti datum. Pretvorbeni koeficienti iz SDI 2004 naj bi tako postali „zastareli“ in brez pravne podlage na dan 1. januarja 2009, in to neodvisno od kakršne koli formalne in kontekstualne razveljavitve SDI 2004.
Presoja Sodišča za uslužbence
77 Uvodoma je treba ugotoviti, da očitek, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, nikakor ni podprt, ker v njegovo podporo ni navedena nobena trditev. Torej ga je treba zavrniti na podlagi člena 35(1)(e) Poslovnika.
78 Tožeča stranka v okviru edinega tožbenega razloga vlaga ugovor nezakonitosti člena 9, tretji odstavek, zadnji stavek, in četrti odstavek, prvi stavek, SDI 2011. Po mnenju tožeče stranke te določbe SDI 2011 določajo, da se pretvorbeni koeficienti iz Priloge 1 k SDI 2011, določeni v skladu z Uredbo št. 1324/2008, uporabljajo od 1. januarja 2009, ko je začela veljati navedena uredba, čeprav na ta datum Priloga 2 k SDI 2004, ki je določala drugačne pretvorbene koeficiente, ki so se uporabljali od 1. maja 2004, ni bila predmet nobene formalne spremembe. Tožeča stranka trdi, da je bila taka formalna sprememba potrebna na podlagi člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in da uporaba novih pretvorbenih koeficientov iz Priloge 1 k SDI 2011 z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 2009, tudi za spise uradnikov in uslužbencev, katerih zahteva za prenos „in“ je bila vložena pred tem datumom, pomeni kršitev načel pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti.
79 Komisija za pravno utemeljitev člena 9, tretji in četrti odstavek, SDI 2011 v bistvu trdi, da so s členom 2 Uredbe št. 1324/2008 postale SDI 2004 neveljavne in samodejno brez pravne podlage, kar zadeva način izračuna števila let pokojninske dobe, ki se upoštevajo.
– Vpliv Uredbe št. 1324/2008 na SDI 2004
80 Iz besedila člena 2 Uredbe št. 1324/2008 izhaja, da ima ta uredba le dva namena, kar zadeva uradnike in druge uslužbence Unije.
81 Prvi namen je s členom 4(1) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določiti obrestno mero, ki se uporablja za izračun pokojninskih pravic uradnika, ki se ponovno zaposli v Uniji, potem ko je prenehal delati v njej. Takoj je očitno, da ta namen ni pomemben v tej zadevi.
82 Drugi namen je določiti obrestno mero, ki se uporablja za opredelitev „aktuarskega ekvivalenta“ starostne pokojnine. Vendar je treba ugotoviti, da je ta pojem uporabljen v členu 11(1) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom za prenose „out“, in ne v členu 11(2) iste priloge za prenose „in“.
83 Opozoriti je namreč treba, da člen 11 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa jasno razlikovanje med prenosom „out“ v odstavku 1 in prenosom „in“ v odstavku 2.
84 V primeru prenosa „out“ odstavek 1 člena 11 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa, da ima zadevni uradnik pravico, da se prenese „aktuarski ekvivalent njegovih pravic do starostne pokojnine, ažuriranih na dejanski datum prenosa, pridobljenih v Uniji“. Nasprotno v primeru prenosa „in“ odstavek 2 istega člena določa, da ima zadevni uradnik pravico Uniji plačati „na dejanski datum prenosa ažurirano kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih [v nacionalnem ali mednarodnem pokojninskem sistemu, v katerega je bil do takrat vključen]“. V primeru prenosa „out“ je preneseni denarni znesek „aktuarski ekvivalent“ pravic, pridobljenih v Uniji; v primeru prenosa „in“ pa je preneseni denarni znesek „ažurirana kapitalizirana vrednost“, in sicer znesek, ki materialno pomeni pokojninske pravice, pridobljene na podlagi dotedanjega dela ali dejavnosti zadevnega uradnika v zadevnem nacionalnem ali mednarodnem pokojninskem sistemu, kot je bil ažuriran na podlagi člena 11(2), prvi pododstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom na dejanski datum prenosa (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 5. decembra 2013 v zadevi Časta, C‑166/12, točka 26).
85 „Aktuarski ekvivalent“ iz odstavka 1 člena 11 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in „ažurirana kapitalizirana vrednost“ iz odstavka 2 istega člena pa sta ločena pravna pojma, ki spadata v medsebojno neodvisna sistema.
86 „Aktuarski ekvivalent“ namreč v pravu Kadrovskih predpisov obstaja kot neodvisen pojem, ki je značilen za pokojninski sistem Unije. V členu 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom je opredeljen kot „kapitaliziran[a] vrednost prejemkov [starostne pokojnine], ki se natečejo uradniku, izračunan[a] glede na najnovejše tabele umrljivosti iz člena 9 Priloge XII [h Kadrovskim predpisom] in ob upoštevanju 3,1‑odstotne letne obrestne mere, ki se lahko popravi v skladu s pravili, določenimi v členu 10 Priloge XII [h Kadrovskim predpisom]“. Zadnja sprememba obrestne mere iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom je bila v skladu s členom 10 Priloge XII h Kadrovskim predpisom izvedena prav z Uredbo št. 1324/2008, s katero se je obrestna mera s 3,5 % znižala na 3,1 %.
87 „Ažurirana kapitalizirana vrednost“ pa ni opredeljena v Kadrovskih predpisih, ki tudi ne določajo metode njenega izračuna, in to zato, ker so za izračun te vrednosti in način nadzora tega izračuna, kot se stalno pojasnjuje v sodni praksi, pristojni izključno zadevni nacionalni ali mednarodni organi (zgoraj navedena sodba Belgija in Komisija proti Genettu, točki 56 in 57 ter navedena sodna praksa).
88 Komisija vseeno trdi, da je aktuarski ekvivalent tudi „metoda“ izračuna, ki bi jo bilo treba kot táko uporabiti ne samo za prenos „out“, ko se zneski iz skladov pokojninskega sistema Unije plačajo v sklade pokojninskega sistema države članice ali mednarodne organizacije, ampak tudi za prenos „in“, ko se zneski nasprotno plačajo v sklade pokojninskega sistema Unije.
89 Aktuarski ekvivalent se kot metoda izračuna torej po mnenju Komisije uporablja za oba primera prenosa pravic do starostne pokojnine. Komisija v zvezi s tem poudarja, da člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom od reforme Kadrovskih predpisov leta 2004 določa nov pogoj, ki ga morajo izpolniti zadevni nacionalni organi, in sicer da se kapitalizirana vrednost, ki ustreza vsem prispevkom, ki jih je plačal uradnik, ki začne delati za Unijo, „[ažurira] na dejanski datum prenosa“. Po mnenju Komisije ta novi pogoj, ker je določen v Kadrovskih prepisih, zadevnim nacionalnim organom nalaga obveznost, da ažurirajo kapitalizirano vrednost v skladu s parametri, navedenimi v Kadrovskih predpisih, med katerimi je obrestna mera, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo št. 1324/2008.
90 Vendar trditev Komisije ni pravno utemeljena.
91 Iz sodne prakse namreč izhaja, da sistem prenosa „in“ zajema dve ločeni upravni fazi. Prva faza je, da nacionalni ali mednarodni organi, ki upravljajo pokojninski sistem, v katerega je bil zavarovanec vključen do začetka dela za Unijo, določijo ažurirano kapitalizirano vrednost. Celotna faza je v izključni pristojnosti pristojnih nacionalnih ali mednarodnih organov. V drugi fazi pa zadevna institucija Unije ažurirano kapitalizirano vrednost, ki so jo tako določili matični nacionalni ali mednarodni organi, pretvori v leta pokojninske dobe, ki se upoštevajo v pokojninskem sistemu Unije, in to na podlagi pravil pokojninskega sistema Unije, vključno s pravili, navedenimi v splošnih določbah za izvajanje, ki jih mora vsaka institucija sprejeti za prenose „in“ (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Belgija in Komisija proti Genettu, točki 56 in 57).
92 Ti odločitvi, prva o določitvi ažurirane kapitalizirane vrednosti in druga o pretvorbi teh sredstev v leta pokojninske dobe, zato spadata v ločena pravna reda in sta predmet sodnega nadzora, ki se izvaja v okviru vsakega od teh pravnih redov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. marca 2004 v zadevi Lindorfer proti Svetu, T‑204/01, točke od 28 do 31).
93 Okoliščina, da člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom od reforme teh predpisov leta 2004 določa, da morajo nacionalni ali mednarodni organi do dejanskega datuma prenosa ažurirati kapitalizirano vrednost, ki ustreza vsem prispevkom, ki jih je plačal uradnik ali uslužbenec, ki začne delati za Unijo, seveda pomeni obveznost za navedene organe, vendar vseeno ne zahteva, da se to ažuriranje izvede na način, določen za prenose „out“, ker ni izrecnih določb v tem smislu. Nasprotno, kot je Sodišče razsodilo v zgoraj navedeni sodbi Časta (točki 25 in 26), lahko države članice svobodno uporabljajo metodo, imenovano „aktuarski ekvivalent“, ali metodo, imenovano „pavšal za odkup pravic“, ali celo katero drugo metodo.
94 Zato, prvič, kar zadeva izračun ažurirane kapitalizirane vrednosti za prenos „in“ od pristojnih nacionalnih ali mednarodnih organov, se ta vrednost določi na podlagi nacionalnega prava, ki se uporablja, in po pravilih, določenih v tem pravu, ali – v primeru mednarodne organizacije – po njenih pravilih, in ne na podlagi člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in po obrestni meri, določeni v tej določbi. Tako je sicer Sodišče prve stopnje razsodilo v točki 57 zgoraj navedene sodbe Belgija in Komisija proti Genettu, ko je pojasnilo, da v primeru prenosa „in“ odločitev o izračunu zneska pokojninskih pravic, ki se prenese, spada v pristojni nacionalni pravni red in je predmet samo nadzora nacionalnega sodišča (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Časta, točka 24).
95 Iz tega sledi, da se člen 2 Uredbe št. 1324/2008 ne sme upoštevati kot element metode izračuna kapitalizirane vrednosti, ki ustreza pokojninskim pravicam, ki jih je uradnik ali uslužbenec pridobil pred začetkom dela za Unijo, in da ga zadevnim nacionalnim ali mednarodnim organom ni treba obvezno upoštevati, ko ažurirajo navedeno kapitalizirano vrednost, ki jo morajo prenesti.
96 Drugič, kar zadeva izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo in upoštevajo v pokojninskem sistemu Unije, od služb zadevne institucije, ki je drugačen od izračuna ažurirane kapitalizirane vrednosti, kot je razvidno iz točk od 91 do 93 te sodbe, je treba ugotoviti, da niti člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom o prenosih „in“ niti nobena druga določba Kadrovskih predpisov ne določa izrecno obveznosti, da se za izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo v pokojninskem sistemu Unije, uporabi obrestna mera iz člena 8 navedene priloge. Iz tega sledi, da trditev Komisije, da so pretvorbeni koeficienti v primeru prenosa „in“ „neposredno odvisni“ od obrestne mere iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ne temelji na nobeni določbi Kadrovskih predpisov.
97 Poleg tega Svet z izvedbeno uredbo, sprejeto na podlagi člena 83a Kadrovskih predpisov, ne more zmanjšati pomena člena 11(2), drugi pododstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, s tem ko izpodbija neodvisnost, ki jo je zakonodajalec Unije v tej določbi priznal institucijam, ko jim je podelil pristojnost, da s splošnimi določbami za izvajanje določijo število let pokojninske dobe, ki se priznajo, v primeru prenosa „in“.
98 Člen 7(2) SDI 2004 seveda za izračun števila let pokojninske dobe, ki se upoštevajo, na podlagi kapitalizirane vrednosti, dejansko prenesene v pokojninski sistem Unije, napotuje na aktuarske vrednosti V2 v preglednici v Prilogi 2 k SDI 2004, ki se v skladu z navedeno prilogo 2 „izračunajo na podlagi parametrov iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom“. Med temi parametri pa je obrestna mera, določena v členu 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
99 Vendar Priloga 2 k SDI 2004 določa aktuarske vrednosti, kot so izračunane predvsem na podlagi 3,5‑odstotne obrestne mere iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, preden je bila spremenjena z Uredbo št. 1324/2008. Komisija je prav te vrednosti upoštevala pri pripravi prvega predloga za priznanje pokojninske dobe, čeprav se je člen 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom medtem spremenil z Uredbo št. 1324/2008.
100 V teh okoliščinah je morala Komisija – v okviru izvajanja člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in zlasti za ažuriranje pretvorbenih koeficientov v primeru prenosa „in“ glede na novo 3,1‑odstotno obrestno mero iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom zaradi začetka veljavnosti Uredbe št. 1324/2008 – v skladu z navedenim členom 11(2), ki za svojo uporabo napotuje na splošne določbe za izvajanje, in tudi v skladu z načelom pravne varnosti spremeniti SDI 2004 in pripraviti novo preglednico aktuarskih vrednosti. Prav to je Komisija storila s sprejetjem SDI 2011, ki v prilogi vsebujejo nove aktuarske vrednosti, v teh zadnjih splošnih določbah za izvajanje imenovane „pretvorbeni koeficienti“, za izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo.
101 Dodati je treba, da bi se lahko člen 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, kakor je bil spremenjen zaradi začetka veljavnosti Uredbe št. 1324/2008, uporabljal za prenose „in“ le na podlagi splošnih določb za izvajanje, ki jih morajo institucije sprejeti v skladu s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Uporaba navedenega člena 8 v tem primeru izhaja iz sklicevanja na „parametre iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom“, ki so navedeni v naslovu Priloge 2 k SDI 2004, in to ker navedena priloga XII s členi 1(2), 10(2) in 12 tudi napotuje na obrestno mero, navedeno v členu 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Naslov Priloge 2 k SDI 2004 pojasnjuje metodo izračuna, ki jo je Komisija uporabila na podlagi svojih izvedbenih pooblastil, podeljenih s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, in ki se lahko uporabi le za razlago zakonske ureditve v preglednici aktuarskih vrednosti (v zvezi z zakonsko vrednostjo naslova člena direktive glej sodbo Sodišča z dne 3. aprila 2003 v zadevi Hoffmann, C‑144/00, točke od 37 do 40). Še več, taka zaporedna sklicevanja, ki so poleg tega zelo nejasna, ne morejo prevladati nad izrecnimi podatki, navedenimi v zadevni preglednici aktuarskih vrednosti, ne da bi bilo kršeno načelo pravne varnosti.
102 Skratka, trditev Komisije, da bi bilo treba metodo izračuna aktuarskega ekvivalenta, določeno v členu 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, nujno uporabiti tudi pri določitvi ažurirane kapitalizirane vrednosti, celo števila let pokojninske dobe, ki se priznajo, določene v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, je v nasprotju z besedilom zadnjenavedene določbe in željo zakonodajalca Unije, ki je namreč hotel v Kadrovskih predpisih ohraniti jasno ločevanje med prenosoma pokojninskih pravic „in“ in „out“ ter posledično tudi med pojmoma ažurirana kapitalizirana vrednost in aktuarski ekvivalent.
103 Glede na navedeno je trditev Komisije, da so bile SDI 2004 z Uredbo št. 1324/2008 razveljavljene in da so samodejno ostale brez pravne podlage, kar zadeva način izračuna števila let pokojninske dobe, ki se priznajo, pravno napačna, saj utemeljitev take trditve ne upošteva niti obsega navedene uredbe niti člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
104 Zato je treba preučiti vprašanje, ali je imela Komisija pravico uporabiti nove pretvorbene koeficiente iz Priloge 1 k SDI 2011 za zahtevi za prenos, ki sta bili vloženi pred začetkom veljavnosti SDI 2011 1. aprila 2011.
– Retroaktivna uporaba pretvorbenih koeficientov iz Priloge 1 k SDI 2011
105 Najprej je treba opozoriti, da v skladu s splošno priznanim načelom novo pravilo, razen izjem, takoj velja za položaje, ki bodo šele nastali, in tudi za prihodnje učinke položajev, ki so nastali – niso pa še v celoti vzpostavljeni – na podlagi prejšnjega pravila (sodba Sodišča za uslužbence z dne 13. junija 2012 v zadevi Guittet proti Komisiji, F‑31/10, točka 47 in navedena sodna praksa).
106 Zato je treba preveriti, ali je bila tožeča stranka ob začetku uporabe novih pretvorbenih koeficientov iz SDI 2011, to je 1. aprila 2011, v položaju, ki je nastal in bil v celoti vzpostavljen na podlagi SDI 2004. Samo v tem primeru bi se lahko dejansko potrdilo, da so bili pretvorbeni koeficienti iz SDI 2011 za tožečo stranko uporabljeni retroaktivno. V tem primeru bi bilo treba preizkusiti ugovor nezakonitosti tožeče stranke in, natančneje, zakonitost retroaktivne uporabe pretvorbenih koeficientov iz SDI 2011 glede na načeli pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Guittet proti Komisiji, točka 48).
107 V tej zadevi je treba za to, da bi bil položaj uradnika ali uslužbenca, ki je zaprosil za prenos „in“, v celoti vzpostavljen na podlagi aktuarskih vrednosti V2, priloženih SDI 2004, dokazati, da je zadevna oseba najpozneje konec dneva pred datumom začetka veljavnosti novih pretvorbenih koeficientov iz SDI 2011, to je 31. marca 2011, sprejela predlog za priznanje pokojninske dobe, ki ji je bil poslan na podlagi SDI 2004.
108 V tem primeru, kot je bilo navedeno v točki 21 te sodbe, tožeča stranka ni formalno niti sprejela niti zavrnila prvega predloga za priznanje pokojninske dobe. Čeprav je njen položaj z vidika pravice do prenosa „in“ nastal na podlagi SDI 2004, pa še ni bil v celoti vzpostavljen na podlagi teh SDI, ko so začele veljati SDI 2011, zato se te v tej zadevi niso uporabljale retroaktivno.
109 V teh okoliščinah se tožeča stranka ne more več sklicevati na pridobljeno pravico in neupoštevanje pogojev za preklic upravnih aktov (glej zgoraj navedeno sodbo Cocchi in Falcione, točki 42 in 43).
110 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba predloge za razglasitev ničnosti drugega predloga za priznanje pokojninske dobe zavrniti kot neutemeljene.
111 Zato je treba tožbo zavrniti.
Stroški
112 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko na podlagi odstavka 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.
113 Iz zgoraj navedene obrazložitve izhaja, da tožeča stranka s tožbo ni uspela. Vendar je treba poudariti, da je ravnanje Komisije pri tožeči stranki lahko vzbudilo povsem upravičena vprašanja in dvome. Prvič, treba je opozoriti, da je Komisija v odločbi o zavrnitvi pritožbe sama priznala, da se drugi predlog za priznanje pokojninske dobe šteje za akt, ki posega v položaj. Čeprav je Komisija v okviru te tožbe imela pravico podati ugovor nedopustnosti, s katerim je pozvala Sodišče za uslužbence, naj ne odloča o zadevi po vsebini, to ne spremeni dejstva, da je nasprotno trdila, da predlog za priznanje pokojninske dobe „očitno“ ni akt, ki posega v položaj. Poleg tega je Komisija trikrat, in sicer v prvem predlogu za priznanje pokojninske dobe ter v obvestilih z dne 5. maja in 30. julija 2010, pojasnila, da se bodo SDI 2004 uporabljale za zahteve za prenos, vložene pred datumom začetka veljavnosti SDI 2011. Poleg tega v teh obvestilih ni omenjen pomen, ki bi ga v takih okoliščinah lahko imelo sprejetje predlogov za priznanje pokojninske dobe od zainteresiranih uradnikov in uslužbencev. Ker okoliščine primera torej upravičujejo uporabo določb člena 87(2) Poslovnika, je treba Komisiji naložiti, naj poleg svojih stroškov nosi stroške, ki jih je priglasila tožeča stranka.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Evropska komisija nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov C. Teughels.
Van Raepenbusch
| Rofes i Pujol | Perillo |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. decembra 2013.
W. Hakenberg | | S. Van Raepenbusch |