Language of document : ECLI:EU:F:2013:14

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 19. februarja 2013

Zadeva F‑17/11

BB

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenec – Nepodaljšanje pogodbe za določen čas – Ničnostna tožba – Odškodninska tožba“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero BB predlaga po eni strani razglasitev ničnosti odločbe organa Evropske komisije, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), o nepodaljšanju njene pogodbe pogodbenega uslužbenca, to je odločbe, ki implicitno izhaja iz dopisa z dne 28. aprila 2010, ki ji je bil posredovan ustno 7. maja 2010, ter iz odločbe o zavrnitvi pritožbe, in po drugi strani plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastali.

Odločitev: Tožba se zavrne. Evropska komisija nosi svoje stroške in tretjino stroškov tožeče stranke. BB nosi dve tretjini svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Zaposlovanje – Podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 85(1))

2.      Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Načelo dobrega upravljanja – Obseg – Sodni nadzor – Meje

3.      Sodni postopek – Stroški – Breme – Upoštevanje zahtev po pravičnosti – Naložitev dela stroškov stranki, ki je s predlogi uspela

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 87(1) in 88)

1.      Pogodbeni uslužbenec, imetnik pogodbe za določen čas, načeloma nima nobene pravice do podaljšanja svoje pogodbe, ampak je to podaljšanje samo možnost, za katero velja pogoj, da je v skladu z interesom službe.

Pogodbeni uslužbenci namreč v nasprotju z uradniki, katerih stabilnost zaposlitve je zagotovljena s Kadrovskimi predpisi, spadajo pod drugo ureditev, podlaga katere je pogodba o zaposlitvi, sklenjena z zadevno institucijo. Iz člena 85(1) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev izhaja, da čas trajanja delovnega razmerja med institucijo in pogodbenim uslužbencem iz člena 3a navedenih pogojev, ki je bil zaposlen za določen čas, urejajo pogoji, določeni v pogodbi, ki sta jo sklenili stranki.

Čeprav ima uprava široko diskrecijsko pravico v zvezi s podaljšanjem pogodbe, Sodišče za uslužbence, ki mora odločiti o ničnostni tožbi zoper akt, sprejet v okviru izvajanja take pravice, vseeno opravi nadzor njegove zakonitosti, ki se izraža v več pogledih. Nadzor sodišča Unije se mora v okviru predloga za razglasitev ničnosti odločbe o nepodaljšanju pogodbe pogodbenega uslužbenca, ki je akt, ki posega v položaj, omejiti le na preverjanje neobstoja očitne napake pri presoji v oceni interesa službe, s katero je bilo mogoče utemeljiti navedeno odločbo, in zlorabe pooblastil ter neobstoja kršenja dolžnosti skrbnega ravnanja uprave, ki ji je naložena, kadar se mora izreči o podaljšanju pogodbe, ki jo veže na katerega od njenih uslužbencev.

Sodišče za uslužbence mora torej v okviru tožbenih razlogov, ki ju navaja tožeča stranka, preveriti, ali uprava ni storila očitne napake pri presoji elementov, ki jih je uporabila za sprejetje izpodbijane odločbe. V okviru široke diskrecijske pravice uprave, ugotovitev, da je uprava storila očitno napako pri presoji dejstev, ki upravičuje razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na podlagi te presoje, predpostavlja, da so dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja uprave ne zdi verjetna.

(Glej točke od 57 do 60.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. december 1996, AIUFFASS in AKT/Komisija, T‑380/94, točka 59; 17. oktober 2002, Cocchi in Hainz/Komisija, T‑330/00 in T‑114/01, točka 82; 6. februar 2003, Pyres/Komisija, T‑7/01, točka 64, 12. februar 2008, BUPA in drugi/Komisija, T‑289/03, točka 221;

Sodišče za uslužbence: 27. november 2008, Klug/EMEA, F‑35/07, točka 68; 23. november 2010, Gheysens/Svet, F‑8/10, točka 75; 15. april 2011, Daake/UUNT, F‑72/09 in F‑17/10, točka 41; 13. junij 2012, Davids/ Komisija, F‑105/11, točka 36; 13. junij 2012, Macchia/Komisija, F‑63/11, točki 47 in 49, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑368/12 P.

2.      Dolžnost skrbnega ravnanja in načelo dobrega upravljanja pomenita zlasti, da pristojni organ, kadar odloča o položaju uradnika ali uslužbenca, tudi v okviru izvajanja široke diskrecijske pravice, upošteva vse elemente, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev; pri tem mora upoštevati ne samo interes službe, ampak tudi interes zadevnega uradnika ali uslužbenca. Vendar se mora nadzor sodišča Unije ob upoštevanju obsega diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije pri oceni interesa službe, omejiti na vprašanje, ali se je zadevna institucija držala razumnih omejitev in diskrecijske pravice ni uporabila očitno napačno.

(Glej točko 61.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Macchia/Komisija, točka 50 in navedena sodna praksa.

3.      V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar se lahko na podlagi člena 88 navedenega poslovnika stranki, čeprav je uspela, naloži delno ali celotno plačilo stroškov, če naj bi bilo to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe, zlasti če je ta stranka nasprotni stranki povzročila stroške brez razloga ali iz nagajanja.

Vendar uporaba člena 88 navedenega poslovnika ni omejena zgolj na primere, v katerih je uprava tožeči stranki povzročila stroške brez razloga ali iz nagajanja. Tako mora uprava, ki je v postopku uspela, nositi svoje stroške in treba ji je naložiti del stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka, če je moralo Sodišče za uslužbence zaradi vztrajanja pri vložitvi ugovora nedopustnosti tožbe na podlagi sodne prakse, ki je že več let presežena, ne da bi bili pojasnjeni razlogi, zaradi katerih bi morala biti nova sodna praksa Sodišča presežena, odločiti po eni strani, da je potrebna druga izmenjava vlog, in po drugi strani, da je bilo treba povabiti stranki na obravnavo, da se izrečeta o navedeni sodni praksi, kar je tožeči stranki nujno povzročilo dodatne stroške za zastopanje, čemur bi se bilo mogoče izogniti.

(Glej točke 85, 87 in 88.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Daake/UUNT.