SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 19. aprila 2007

Zadeva F-9/06

Rui Canteiro Lopes

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Neobstoj končnega ocenjevalnega poročila“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero R. Canteiro Lopes predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 4. marca 2005 o zavrnitvi uvrstitve njegovega imena na seznam najuspešnejših uradnikov in njegovega napredovanja v naziv A 4 v napredovalnem obdobju 2000.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Sestava

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 2, prvi odstavek, in 43)

2.      Uradniki – Napredovanje – Merila

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

1.      Kadar ocenjevalno poročilo za uradnika ni sestavljeno v skladu z običajnimi procesnimi pogoji zaradi izjemnih okoliščin, kot so odhod njegovega ocenjevalca ali drugostopenjskega ocenjevalca iz institucije ali razpustitev generalnega direktorata, v katerem je zaposlen, je v skladu z zahtevo po nadaljevanju upravnega ukrepa, da poročilo sestavi generalni direktor, ki ima – v skladu z odločbo, ki jo je institucija odobrila v zvezi z izvajanjem pooblastil, ki so s Kadrovskimi predpisi podeljena organu za imenovanja – pooblastila, ki niso posebej navedena v tej odločbi.

(Glej točko 56.)

2.      Ocena uspešnosti kandidatov, ki lahko napredujejo, je ključno merilo za vsako napredovanje, medtem ko lahko organ za imenovanja samo podredno upošteva starost kandidatov in njihovo delovno dobo v nazivu ali službi. Vendar so lahko ta dodatna merila v primeru enake uspešnosti kandidatov, ki lahko napredujejo, upravičeno ključen dejavnik pri odločitvi tega organa.

Razlika dveh točk med analitičnima ocenama dveh uradnikov, ki lahko napredujeta in sta poleg tega zaposlena v različnih generalnih direktoratih, se ne more šteti za dovolj veliko, predvsem ob upoštevanju različnega ocenjevanja v generalnih direktoratih, da bi lahko preprečila podredno upoštevanje drugih objektivnih meril v zvezi z upravnim statusom in osebnim položajem zainteresiranih oseb, kot sta delovna doba ali dejstvo, da je bila oseba v prejšnjem obdobju že na seznamu najuspešnejših uradnikov.

(Glej točke 63, 67 in 68.)

Napotitev na:

Sodišče: 9. november 2000, Komisija proti Hamptaux, C‑207/99 P, Recueil, str. I‑9485, točka 19.

Sodišče prve stopnje: 29. februar 1996, Lopes proti Sodišču, T‑280/94, RecFP, str. I‑A‑77 in II‑239, točka 138; 5. marec 1998, Manzo-Tafaro proti Komisiji, T‑221/96, RecFP, str. I‑A‑115 in II‑307, točka 17; 13. marec 2001, Hørbye-Möller proti Komisiji, T‑116/00, neobjavljena v RecFP, točka 39; 11. julij 2002, Perez Escanilla proti Komisiji, T‑163/01, RecFP, str. I‑A‑131 in II‑717, točka 29; 9. april 2003, Tejada Fernández proti Komisiji, T‑134/02, RecFP, str. I‑A‑125 in II‑609, točka 42; 15. september 2005, Casini proti Komisiji, T‑132/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑253 in II‑1169, točka 57; 23. januar 2007, Tsarnavas proti Komisiji, T‑472/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 67.