SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 7. februarja 2019(*)
„Znamka Evropske unije – Postopek za ugotovitev ničnosti – Besedna znamka Evropske unije SWEMAC – Firma ali prejšnje nacionalno trgovsko ime SWEMAC Medical Appliances AB – Relativni razlog za zavrnitev – Zožitev zaradi pristanka – Člen 53(1)(c) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 60(1)(c) Uredbe (EU) 2017/1001) – Verjetnost zmede – Člen 54(2) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 61(2) Uredbe 2017/1001) – Člen 8(4) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 8(4) Uredbe 2017/1001) – Dokazi, prvič predloženi pred Splošnim sodiščem“
V zadevi T‑287/17,
Swemac Innovation AB s sedežem v Linköpingu (Švedska), ki jo zastopa G. Nygren, avocat,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa J. Crespo Carrillo, agent,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
SWEMAC Medical Appliances AB s sedežem v Täbyju (Švedska), ki jo zastopa P. Jonsell, avocat,
zaradi tožbe zoper odločbo petega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 24. februarja 2017 (zadeva R 3000/2014-5) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbama Swemac Innovation in SWEMAC Medical Appliances,
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi S. Gervasoni, predsednik, K. Kowalik-Bańczyk, sodnica, in C. Mac Eochaidh (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. maja 2017,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je EUIPO v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil 17. avgusta 2017,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 17. oktobra 2017,
ob upoštevanju odločitve z dne 28. novembra 2017 o začasni prekinitvi postopka,
na podlagi dopisa tožeče stranke, ki ga je vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 2. marca 2018,
na podlagi tega, da stranke v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka niso vložile predloga, naj se opravi obravnava, in na podlagi sklepa Splošnega sodišča v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo o tožbi odločilo brez ustnega dela postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Swemac Innovation AB, je 2. oktobra 2007 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena in tudi sama nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)), vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije.
2 Znamka, katere registracija je bila zahtevana, je besedni znak SWEMAC.
3 Proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo zlasti v razreda 10 in 42 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen, in so za vsakega izmed razredov opisani, kot sledi:
– razred 10: „Kirurški in medicinski aparati in instrumenti“;
– razred 42: „Raziskave in razvojne storitve v zvezi s kirurškimi in medicinskimi aparati in instrumenti“.
4 Prijava znamke Evropske unije je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 9/2008 z dne 25. februarja 2008 in besedni znak SWEMAC je bil 4. septembra 2008 registriran kot znamka Evropske unije št. 006326117, zlasti za proizvode in storitve iz točke 3 zgoraj.
5 Intervenientka, družba SWEMAC Medical Appliances AB, je 3. septembra 2013 vložila zahtevo za ugotovitev delne ničnosti izpodbijane znamke na podlagi člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 60(1)(c) Uredbe 2017/1001) v povezavi s členom 8(4) te uredbe (postal člen 8(4) Uredbe 2017/1001) za vse proizvode in storitve, navedene v točki 3 zgoraj.
6 V utemeljitev svoje zahteve za ugotovitev ničnosti se je intervenientka sklicevala na švedsko firmo SWEMAC Medical Appliances AB (v nadaljevanju: prejšnji znak), ki je bila registrirana kot podjetje 12. decembra 1997 za dejavnosti „Razvoj, proizvodnja in prodaja predvsem medicinskih pripomočkov in s tem povezane opreme ter dejavnosti, združljive s temi proizvodi“, in kot firma 10. februarja 1998. Trdila je, da naj bi obstajala verjetnost zmede. Predložila je dokaze za to, da je prejšnji znak uporabljala v gospodarskem prometu.
7 Oddelek za izbris je 25. septembra 2014 v celoti zavrnil zahtevo za ugotovitev ničnosti, ker intervenientka ni predložila dokaza, da obseg uporabe prejšnjega znaka na Švedskem ob vložitvi zahteve za ugotovitev ničnosti ni bil zgolj lokalen in da torej eden od pogojev iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 ni bil izpolnjen.
8 Intervenientka je 24. novembra 2014 pri EUIPO na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 (postali členi od 66 do 71 Uredbe 2017/1001) vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris. V okviru te pritožbe je predložila dodatne dokaze o uporabi prejšnjega znaka.
9 Z odločbo z dne 24. februarja 2017 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je peti odbor za pritožbe pri EUIPO ugodil pritožbi, razveljavil odločbo oddelka za ničnost ter razglasil ničnost izpodbijane znamke za proizvode in storitve iz točke 3 zgoraj.
10 Odbor za pritožbe je menil, prvič, da je intervenientka dokazala, da izpolnjuje vse pogoje iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s švedsko zakonodajo.
11 Drugič, odbor za pritožbe je menil, da obstaja verjetnost zmede. V zvezi s tem je poudaril visoko stopnjo podobnosti med zadevnimi proizvodi in storitvami, ki so enaki ali zelo podobni, ter med prejšnjim znakom in izpodbijano znamko, ki oba vsebujeta razlikovalen in prevladujoč element „swemac“.
12 Tretjič, odbor za pritožbe je preizkusil, ali bi morebiten soobstoj spornih znakov lahko zmanjšal ugotovljeno verjetnost zmede, in ugotovil, da tak soobstoj ni bil dokazan zaradi pomanjkanja dokazov o uporabi izpodbijanje znamke in o soobstoju, ki bi temeljil na odsotnosti verjetnosti zmede.
13 Četrtič, odbor za pritožbe je zavrnil trditev tožeče stranke, ki temelji na zožitvi zaradi pristanka v smislu člena 54(2) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 61(2) Uredbe 2017/1001).
Predlogi strank
14 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi in znova vzpostavi polno veljavnost izpodbijane znamke, vključno za zadevne proizvode in storitve;
– intervenientki naloži plačilo stroškov tožeče stranke pred EUIPO in pred odborom za pritožbe v višini 1.000 EUR;
– uradu EUIPO in drugi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke pred Splošnim sodiščem.
15 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
16 Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– potrdi izpodbijano odločbo in razglasi izpodbijano znamko za nično;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov, ki so ji nastali v postopku pred Splošnim sodiščem in pred EUIPO.
Pravo
Dopustnost dokazov, ki so prvič predloženi pred Splošnim sodiščem
17 EUIPO izpodbija dopustnost prilog A.2, A.3, A.9, A.10, A.11, A.12, A.13 in A.14 k tožbi. Ti elementi naj namreč ne bi bili predloženi v nobeni fazi postopka pred EUIPO. Zadevne priloge je tožeča stranka predložila, da bi dokazala pridobitev „pravice na izpodbijani znamki“ (prilogi A.2 in A.3) pred vložitvijo prijave za registracijo izpodbijane znamke, neprekinjeno uporabo izpodbijanje znamke med letoma 2009 in 2016 za kirurške in medicinske aparate in instrumente (priloga A.9), razlog za zamudo pri registraciji nove firme svoje hčerinske družbe (priloga A.11) in soobstoj spornih znakov (priloge A.12, A.13 in A.14). Nazadnje, priloga A.10 je bila predložena v podporo stališču tožeče stranke, da naj ne bi obstajala verjetnost zmede.
18 Poudariti je treba, da glede na predmet tožbe, določen v členu 65 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 72 Uredbe 2017/1001), naloga Splošnega sodišča v okviru take tožbe ni ponovna preučitev dejanskih okoliščin ob upoštevanju dokumentov, ki so bili prvič predloženi pred njim (glej sodbo z dne 9. februarja 2017, International Gaming Projects/EUIPO – adp Gauselmann (TRIPLE EVOLUTION), T‑82/16, neobjavljena, EU:T:2017:66, točka 16 in navedena sodna praksa).
19 V obravnavani zadevi so dokumenti iz točke 17 zgoraj bili prvič predloženi v okviru tožbe pred Splošnim sodiščem. Zato je treba te dokumente, razen priloge A.10, zavrniti kot nedopustne, ne da bi bilo treba preučiti njihovo dokazno vrednost.
20 Priloga A.10 vsebuje odločitev Marknadsdomstolen (gospodarsko sodišče, Švedska). Splošno sodišče ugotavlja, da je en odstavek te odločitve preveden v točki 28 tožbe, skladno s členom 46(2) Poslovnika Splošnega sodišča. Opozoriti je treba, da niti strankam niti samemu Splošnemu sodišču ni mogoče preprečiti, da se pri razlagi prava Evropske unije oprejo na elemente, ki izhajajo iz sodne prakse nacionalnega sodišča. Take možnosti sklicevanja na nacionalne odločbe sodna praksa, v skladu s katero se tožba, vložena pri Splošnem sodišču, nanaša na nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe glede dokazov, ki so jih predložile stranke pred temi odbori, ne zajema, saj ne gre za očitek odborom za pritožbe, da niso upoštevali dejstev v določeni nacionalni odločbi, temveč gre za sklicevanje na odločbe, da se utemelji, da so odbori za pritožbe kršili določbo Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2006, Vitakraft-Werke Wührmann/OHMI – Johnson’s Veterinary Products (VITACOAT), T‑277/04, EU:T:2006:202, točki 70 in 71).
21 Ker se tožeča stranka v točki 28 tožbe – za razlago po analogiji v tej zadevi – sklicuje na en sam odstavek odločbe nacionalnega sodišča, navedene v točki 20 zgoraj, te odločbe ni mogoče šteti za dokaz v pravem pomenu besede (glej v tem smislu sodbi z dne 24. novembra 2005, ARTHUR ET FELICIE, T‑346/04, EU:T:2005:420, točka 20, in z dne 8. decembra 2005, Castellblanch/OHMI – Champagne Roederer (CRISTAL CASTELLBLANCH), T‑29/04, EU:T:2005:438, točka 16). Tako je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 20 zgoraj in v tej točki, priloga A.10 dopustna.
Utemeljenost
22 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga, ki se v bistvu nanašata, prvič, na kršitev člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) iste uredbe in švedsko zakonodajo o znamkah ter, drugič, na kršitev člena 54(2) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) iste uredbe.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) iste uredbe in švedsko zakonodajo o znamkah
23 V okviru prvega tožbenega razloga tožeča stranka v bistvu trdi, da pogoj iz člena 8(4)(b) Uredbe št. 207/2009, da „ta znak imetniku podeljuje pravico do prepovedi uporabe poznejše blagovne znamke“, ni bil izpolnjen in da zato zahteva za ugotovitev ničnosti, ki temelji na členu 53(1)(c) te uredbe, ne more uspeti. Odbor za pritožbe naj bi napačno sklenil, da zaradi prejšnjih pravic tožeče stranke obstaja verjetnost zmede, da je podan dolgotrajen soobstoj izpodbijane znamke in prejšnjega znaka ter da je intervenientka seznanjena s tem, da je tožeča stranka uporabljala te prejšnje pravice, ki jih v tožbi na različne načine opredeljuje kot firmo, neregistrirano znamko, znamko, znak, trgovsko ime ali komercialni znak.
24 Prvič, tožeča stranka trdi, da čeprav je intervenientka pridobila pravico na prejšnjem znaku pred registracijo izpodbijane znamke, je tožeča stranka dokazala še starejšo pravico na firmi Swemac Orthopedics AB, ki vključuje razlikovalni element izpodbijane znamke, in na neregistrirani znamki SWEMAC.
25 V zvezi s tem po eni strani v tožbi navaja, da je pridobila firmo Swemac Orthopaedics AB s sklenitvijo pogodbe med svojo hčerinsko družbo v 100‑odstotni lasti in družbo s to firmo, ki je bila podpisana 11. februarja 1998, toda z datumom začetka veljavnosti 30. decembra 1997. S to pogodbo naj bi hčerinska družba pridobila poslovna sredstva družbe prenosnice in firmo slednje. Zato lahko tožeča stranka, po njenem mnenju, uveljavlja prejšnjo pravico do te firme od datuma, od katerega jo je družba prenosnica prvotno registrirala, 22. decembra 1995. Tožeča stranka trdi, da je vsaj od datuma prve registracije „svoje sedanje firme“ leta 1995 to firmo neprekinjeno uporabljala ter da sta firmo swemac uporabljala ona in njena pravna prednica od leta 1991.
26 Po drugi strani tožeča stranka navaja, da je na datum vložitve zahteve za registracijo izpodbijane znamke 2. oktobra 2007 uporabljala „izpodbijano znamko“ v okviru svojih gospodarskih dejavnosti vsaj od decembra 1998, kar je obdobje pridobitve firme in poslovnih sredstev iz točke 25 zgoraj. Sklicuje se na verigo neprekinjene uporabe ter na pravico na „znamki“ iz leta 1995 in na to, da je uporabljala „svojo znamko/firmo“ tako brez registracije (pred vložitvijo prijave znamke Evropske unije) kot po registraciji, in to vsaj od leta 2001, kar naj bi ji omogočilo dokazati „soobstoj z znamko na zadevnem trgu in pri upoštevni javnosti“ trinajst let pred vložitvijo zahteve za ugotovitev ničnosti. Poleg tega trdi, da je svojo znamko SWEMAC uporabljala že vsaj od leta 2004.
27 Drugič, tožeča stranka trdi, da čeprav bi intervenientka bila imetnica prejšnje pravice, quod non, ta ne bi imela nobene pravice do prepovedi uporabe izpodbijane znamke na podlagi členov 7 in 8 poglavja 1 švedskega zakona o znamkah iz leta 2010, in sicer v zvezi s pravicami, ki izhajajo iz uporabe, ter na podlagi člena 15 istega poglavja tega zakona, in sicer o pasivnosti.
28 V zvezi s tem poudarja svojo prejšnjo pravico na firmi iz točk 24 in 25 zgoraj in na neregistrirani znamki na Švedskem, preteklo dolgoletno uporabo te neregistrirane znamke in dolgo obdobje pasivnosti, pri čemer je intervenientka dokazala, da je tožeča stranka uporabljala „svojo znamko/trgovski znak“. Navaja, da je svojo gospodarsko dejavnost opravljala vsaj od leta 1998 ter da sta intervenientka in tožeča stranka delali na isti lokaciji od leta 1998 do leta 2008. Zato je treba domnevati, da se je intervenientka zavedala tega, da je tožeča stranka uporabljala „znamko“ „od prvega dne“, zlasti ker sta ti dve družbi posledica delitve prvotne družbe Swemac Orthopedics in delujeta na podobnem tržnem segmentu na Švedskem, ki je relativno majhen trg. Zato se intervenientka na podlagi ničesar ne more sklicevati na dejstvo, da ni vedela, da je tožeča stranka uporabljala „njeno znamko/njen znak“.
29 Poleg tega tožeča stranka navaja, da tudi če takrat ne bi zahtevala registracije svoje znamke, intervenientka pred EUIPO ne bi nikoli izpodbijala dolgotrajnega soobstoja zadevnih znakov in tega, da je bila tožeča stranka dejavna na upoštevnem trgu ter da je uporabljala svojo firmo in neregistrirano znamko SWEMAC, niti se ne bi sklicevala na kakršno koli verjetnost zmede do datuma vložitve zahteve za ugotovitev ničnosti.
30 Tretjič, tožeča stranka zatrjuje, da ni obstajala verjetnost zmede.
31 V zvezi s tem po eni strani poudarja več elementov. Prvič, upoštevna javnost naj bi bila sestavljena iz visoko usposobljenih kirurgov in obveščenih uporabnikov, ki naj bi bili izjemno previdni pri izbiri ponudnika. Drugič, zadevne proizvode in storitve naj bi kupile bolnišnice in zdravstvene ustanove. Tretjič, zadevni proizvodi naj bi bili dragi, v razponu od 100.000 EUR do 150.000 EUR, z njimi pa naj bi bile povezane tudi storitve izobraževanja in usposabljanja, ki naj bi se izvajale pred prodajo ter dobavo in uporabo teh proizvodov, ter storitve spremljanja in vzdrževanja. Četrtič, proizvodi naj nikoli ne bi bili v prosti prodaji ali naprodaj tretjim oziroma nestrokovnim strankam, pač pa naj bi se prodajali na podlagi javnih razpisov v okviru postopkov za oddajo javnih naročil.
32 Po drugi strani pa tožeča stranka opozarja, da lahko predhodni miren soobstoj pripomore k zmanjšanju verjetnosti zmede. Trdi, da bi bilo treba upoštevati tudi dva druga elementa in „omogočiti prihodnji soobstoj“. Prvič, kupci zadevnih proizvodov in storitev naj bi bile visoko usposobljene osebe, ki so dobro poučene in specializirane ter poznajo trg in družbe, ki delujejo na njem. Drugič, tožeča stranka naj bi bila že več let prisotna na trgu, kjer naj bi bila dobro poznana in naj bi z njim vzpostavila dolgoročne odnose. Meni, da je neovrgljivo dokazala, da je znamko SWEMAC uporabljala že vsaj od leta 2004. Trdi, da sta se z intervenientko že od leta 1998 zavedali svojega hkratnega obstoja in svojih poslovnih dejavnosti, kar bi moralo odpraviti kakršen koli morebitni dvom o tem, ali je intervenientka dala svoje „soglasje ob polni obveščenosti“ ali pa je opustila vse ukrepe od leta 1998, čeprav je bila seznanjena z obstojem in gospodarsko dejavnostjo tožeče stranke, vključno s tem, da je slednja uporabljala izraz „swemac“ kot znamko oziroma firmo.
33 EUIPO in intervenientka trditve tožeče stranke izpodbijata.
– Uvodne ugotovitve
34 Znamka Evropske unije se v skladu s členom 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 na podlagi zahteve, vložene pri EUIPO, razglasi za nično, če obstaja prejšnja pravica iz člena 8(4) iste uredbe in so izpolnjeni pogoji iz istega odstavka.
35 V skladu s temi določbami lahko imetnik neregistrirane znamke ali drugega znaka vloži zahtevo za ugotovitev ničnosti znamke Evropske unije, če ta znak kumulativno izpolnjuje naslednje štiri pogoje: prvič, ta znak mora biti uporabljen v gospodarskem prometu; drugič, imeti mora več kot le lokalni pomen; tretjič, pravica, pridobljena na tem znaku, mora biti v skladu s pravom države članice, v kateri se je znak uporabljal pred datumom vložitve prijave znamke Evropske unije; četrtič, pravica na tem znaku mora imetniku podeljevati pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke. Tudi če znak ne izpolnjuje enega od teh pogojev, zahteva za razglasitev ničnosti, ki temelji na obstoju znaka, ki ni znamka, ki se uporablja v gospodarskem prometu v smislu člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, ne more biti utemeljena (glej v tem smislu sodbi z dne 24. marca 2009, Moreira da Fonseca/UUNT– General Óptica (GENERAL OPTICA), od T‑318/06 do T‑321/06, EU:T:2009:77, točki 32 in 47, in z dne 21. septembra 2017, Repsol YPF/EUIPO – basic (BASIC), T‑609/15, EU:T:2017:640, točka 25).
36 Prva dva pogoja, torej v zvezi z uporabo in pomenom uveljavljanega znaka, ki ne sme biti zgolj lokalen, izhajata iz samega besedila člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 in ju je torej treba razlagati ob upoštevanju prava Unije. Tako tudi Uredba št. 207/2009 postavlja enotne standarde glede uporabe znakov in njihovega pomena, ki so v skladu z načeli sistema, ki ga uvaja ta uredba (sodbi z dne 24. marca 2009, GENERAL OPTICA, od T‑318/06 do T‑321/06, EU:T:2009:77, točka 33, in z dne 21. septembra 2017, BASIC, T‑609/15, EU:T:2017:640, točka 26).
37 Nasprotno pa je iz navedbe „če in v obsegu, določenem z zakonom države članice, ki ta znak ureja“ razvidno, da druga dva pogoja, ki sta v nadaljevanju navedena v členu 8(4)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009, pomenita pogoja, določena s to uredbo, ki se drugače kot predhodna pogoja presojata ob upoštevanju meril, ki jih določa pravo, ki velja za uveljavljani znak. Ta napotitev na pravo, ki velja za uveljavljani znak, se upravičuje s tem, da Uredba št. 207/2009 priznava možnost, da se znaki, ki ne spadajo v sistem znamke Evropske unije, uveljavljajo proti znamki Evropske unije. Torej le pravo, ki velja za uveljavljani znak, omogoča ugotovitev, ali je ta starejši od znamke Unije in ali lahko utemelji prepoved uporabe poznejše znamke (sodbi z dne 24. marca 2009, GENERAL OPTICA, od T‑318/06 do T‑321/06, EU:T:2009:77, točka 34, in z dne 21. septembra 2017, BASIC, T‑609/15, EU:T:2017:640, točka 27).
38 Za uporabo četrtega pogoja, določenega v členu 8(4)(b) Uredbe št. 207/2009, je treba upoštevati zlasti navedeno nacionalno ureditev in sodne odločbe, izdane v zadevni državi članici. Na tej podlagi mora imetnik prejšnjega znaka dokazati, da zadevni znak spada na področje uporabe prava navedene države članice in da omogoča prepoved uporabe poznejše znamke (sodbi z dne 29. marca 2011, Anheuser-Busch/Budějovický Budvar, C‑96/09 P, EU:C:2011:189, točki 189 in 190; z dne 18. aprila 2013, Peek & Cloppenburg/UUNT – Peek & Cloppenburg (Peek & Cloppenburg), T‑507/11, neobjavljena, EU:T:2013:198, točka 21, in z dne 28. januarja 2016, Gugler France/UUNT – Gugler (GUGLER), T‑674/13, neobjavljena, EU:T:2016:44, točka 37). V zvezi s tem mora uradu EUIPO predložiti ne samo podatke, ki dokazujejo, da po nacionalni zakonodaji, katere uporabo predlaga, izpolnjuje zahtevane pogoje za dosego prepovedi uporabe znamke Evropske unije na podlagi prejšnje pravice, ampak tudi podatke, iz katerih je razvidna vsebina te zakonodaje (glej sodbo z dne 5. aprila 2017, EUIPO/Szajner, C‑598/14 P, EU:C:2017:265, točka 35 in navedena sodna praksa).
39 Uredba Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe št. 40/94 (UL 1995, L 303, str. 1) (nadomeščena z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2018/625 z dne 5. marca 2018 o dopolnitvi Uredbe (EU) 2017/1001 in o razveljavitvi Delegirane uredbe (EU) 2017/1430 (UL 2018, L 104, str. 1)), natančneje člen 37(b)(ii) Uredbe št. 2868/95 (postal člen 12(2)(a) Uredbe št. 2018/625), določa, da zahteva za ugotovitev ničnosti znamke Evropske unije, vložena pri EUIPO na podlagi člena 56 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 63 Uredbe 2017/1001), v primeru zahteve, predložene v skladu s členom 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 glede razlogov, na katere se sklicuje v tožbi, vsebuje podrobnosti o pravici, na kateri temelji zahteva za ugotovitev ničnosti, in kjer je to primerno, dokazila o tem, da je tožeča stranka upravičena uveljavljati prejšnjo pravico kot razlog za ničnost. Da bi se izpolnile zahteve iz tega pravila, ni dovolj, da stranka, ki se sklicuje na pravice iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, zgolj navede ali abstraktno opredeli pogoje za uporabo nacionalnih določb, temveč – nasprotno – je potrebno, da v obravnavani zadevi konkretno dokaže, da izpolnjuje te pogoje za uporabo (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2016, Universal Protein Supplements/EUIPO – H Young Holdings (animal), T‑727/14 in T‑728/14, neobjavljena, EU:T:2016:372, točki 26 in 38).
40 Vendar je treba opozoriti, da mora imetnik prejšnjega znaka dokazati le, da ima pravico prepovedati uporabo novejše znamke in da od slednjega ni mogoče zahtevati, da dokaže, da je ta pravica bila uveljavljana, ker je imetnik prejšnjega znaka dejansko lahko prepovedal tako uporabo (sodbe z dne 29. marca 2011, Anheuser-Busch/Budějovický Budvar, C‑96/09 P, EU:C:2011:189, točka 191; z dne 18. aprila 2013, Peek & Cloppenburg, T‑507/11, neobjavljena, EU:T:2013:198, točka 22, in z dne 28. januarja 2016, GUGLER, T‑674/13, neobjavljena, EU:T:2016:44, točka 38).
41 Ker je lahko posledica odločbe pristojnih organov EUIPO, da se imetniku znamke odvzame pravica, ki mu je bila dodeljena, obseg take odločbe nujno pomeni, da vloga organa, ki to odločbo sprejme, ne more biti omejena na preprosto potrditev nacionalnega prava, ki ga predloži vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti (sodbi z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 43, in z dne 5. aprila 2017, EUIPO/Szajner, C‑598/14 P, EU:C:2017:265, točka 36). Poleg tega, kar zadeva, natančneje, obveznosti urada EUIPO, je Sodišče razsodilo, da kadar zahteva za razglasitev ničnosti znamke Evropske unije temelji na prejšnji pravici, ki je varovana s pravilom nacionalnega prava, morajo najprej pristojni organi EUIPO, da bi ugotovili vsebino tega pravila, presoditi dokazno vrednost in vsebino podatkov, ki jih je predložil vlagatelj zahteve (sodbi z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 51, in z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 35).
42 Dalje, v skladu s členom 65(1) in (2) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 72(1) in (2) Uredbe 2017/1001) je Splošno sodišče pristojno za popoln nadzor nad zakonitostjo presoje urada EUIPO, ki se nanaša na podatke, ki jih je predložil vlagatelj zahteve, da bi dokazal vsebino nacionalne zakonodaje, katere varstvo uveljavlja (glej sodbo z dne 5. aprila 2017, EUIPO/Szajner, C‑598/14 P, EU:C:2017:265, točka 37 in navedena sodna praksa).
43 Ker bi poleg tega uporaba nacionalnega prava v okviru zadevnega postopka lahko pomenila odvzem pravice imetniku znamke Evropske unije, je Sodišče razsodilo, da je nujno, da lahko Splošno sodišče kljub morebitnim pomanjkljivostim predloženih dokumentov, s katerimi se dokazuje uporabljivo nacionalno pravo, opravi dejanski nadzor. Zato mora imeti možnost, da zunaj okvira predloženih dokumentov preveri vsebino, pogoje uporabe in obseg pravil prava, ki jih uveljavlja vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti. Sodni nadzor, ki ga izvede Splošno sodišče, mora zato izpolnjevati zahteve načela učinkovitega sodnega varstva (sodbi z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 44, in z dne 5. aprila 2017, EUIPO/Szajner, C‑598/14 P, EU:C:2017:265, točka 38).
44 Ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov je treba preučiti zakonitost izpodbijane odločbe, saj je odbor za pritožbe sklenil, da je intervenientka dokazala, da izpolnjuje pogoje iz člena 8(4)(b) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s švedsko zakonodajo, in je zato ugotovil ničnost izpodbijane znamke.
45 V obravnavanem primeru je odbor za pritožbe v točki 39 izpodbijane odločitve poudaril, da švedsko pravo ščiti neregistrirane znamke in druge uveljavljene znake, ki se uporabljajo v gospodarskem prometu na Švedskem, pred enakimi ali podobnimi znaki, ki se uporabljajo za enake ali podobne proizvode ali storitve, če obstaja verjetnost zmede. Po eni strani člen 8 poglavja 1 švedskega zakona o znamkah določa, da imetnik trgovskega imena ali drugega komercialnega znaka uživa izključne pravice, kar zadeva trgovsko ime ali komercialni znak kot simbol podjetja. Po drugi strani pa člen 8, prvi odstavek, točka 2, poglavja 2 navedenega zakona določa, da se registracija znamke zavrne, če je enaka ali podobna prejšnjemu komercialnemu simbolu, ki označuje enako ali podobno blago ali storitve, če obstaja verjetnost zmede, vključno s tveganjem povezovanja med uporabnikom znamke in imetnikom trgovskega simbola kot posledica uporabe znamke. Nazadnje, člen 9, točka 1, poglavja 2 navedenega zakona določa, da se razlogi za zavrnitev registracije znamke iz člena 8, prvi odstavek, točke od 1 do 3, prav tako uporabljajo za registrirano trgovsko ime, ki se uporablja v gospodarskem prometu.
46 Čeprav se člen 9, točka 1, poglavja 2 švedskega zakona o znamkah nanaša na zavrnitev registracije znamke na podlagi registriranega trgovskega imena, bi po mnenju odbora za pritožbe to določbo bilo mogoče po analogiji uporabiti tudi za prepoved uporabe te znamke. V zvezi s tem se je odbor za pritožbe skliceval na točko 37 sodbe z dne 21. oktobra 2014, Szajner/UUNT – Forge de Laguiole (LAGUIOLE) (T‑453/11, EU:T:2014:901).
47 Odbor za pritožbe je torej preučil, ali na Švedskem obstaja verjetnost zmede v smislu člena 8, prvi odstavek, točka 2, poglavja 2 švedskega zakona o znamkah, da bi sklenil, da je tako tveganje obstajalo. Nato je preučil, kot je navedla tožeča stranka, prvič, ali bi lahko soobstoj spornih znakov, obravnavanih v tej zadevi, zmanjšal verjetnost zmede in, drugič, ali bi intervenientka morala nasprotovati poteku roka zožitve zaradi pristanka iz člena 54(2) Uredbe št. 207/2009. Nazadnje je odbor za pritožbe ugotovil, da ni mogel sklepati o soobstoju znakov in da se tožeča stranka ne more sklicevati na člen 54(2) Uredbe št. 207/2009.
48 Splošno sodišče ugotavlja, da v tej tožbi tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve odbora za pritožbe, da je bil prejšnji znak uporabljen v gospodarskem prometu, da obseg uporabe tega znaka ni bil zgolj lokalen in da je pravica do prejšnjega znaka bila pridobljena pred datumom vložitve prijave za registracijo izpodbijane znamke. Prav tako ne izpodbija ugotovitve odbora za pritožbe iz točke 40 izpodbijane odločbe, da se člen 9, točka 1, poglavja 2 švedskega zakona o znamki lahko uporablja po analogiji za prepoved uporabe poznejše znamke na podlagi registriranega trgovskega imena.
49 Iz navedenega sledi, da se razprava osredotoča, prvič, na vprašanje, ali bi – kot trdi tožeča stranka – dejstvo, da bi se lahko sklicevala na pravico, ki je starejša od prejšnjega znaka, pomenilo, da intervenientka ni upravičena prepovedati uporabo poznejše znamke Evropske unije, tako da pogoj iz člena 8(4)(b) Uredbe št. 207/2009 ne bi bil izpolnjen, in drugič, na obstoj verjetnosti zmede med prejšnjim znakom in izpodbijano znamko.
– Prejšnja pravica
50 Čeprav se mora EUIPO v okviru postopka ugotavljanja ničnosti prepričati glede obstoja prejšnje pravice, s katero je bila utemeljena zahteva za ugotovitev ničnosti, nobena določba Uredbe št. 207/2009 ne določa, da EUIPO razišče vzroke ničnosti ali zapadlosti, ki bi lahko razveljavili prejšnjo pravico (glej sodbo z dne 25. maja 2005, TeleTech Holdings/OHMI – Teletech International (TELETECH GLOBAL VENTURES), T‑288/03, EU:T:2005:177, točka 29 in navedena sodna praksa).
51 Poleg tega Uredba št. 207/2009 ne določa, da bi lahko na istem ozemlju obstoj znamke, katere datum prednosti je starejši od datuma prejšnje znamke, na kateri temelji zahteva za ugotovitev ničnosti in je enaka znamki Evropske unije, tej pripomogel do pravne veljave, tudi če pri znamki Evropske unije obstaja relativni razlog ničnosti (sodba z dne 25. maja 2005, TELETECH GLOBAL VENTURES, T‑288/03, EU:T:2005:177, točka 29).
52 Treba je poudariti tudi to, da se mora imetnik izpodbijane znamke Evropske unije, ker ima starejše pravno varstvo, ki lahko razveljavi prejšnjo znamko, na kateri temelji zahteva za ugotovitev ničnosti, v tem primeru obrniti na pristojne organe ali nacionalna sodišča, da bi dosegel razglasitev ničnosti te znamke (sodba z dne 25. maja 2005, TELETECH GLOBAL VENTURES, T‑288/03, EU:T:2005:177, točka 33).
53 V skladu s sodno prakso s področja postopka z ugovorom dejstvo, da je imetnik izpodbijane znamke imetnik nacionalne znamke, ki je še starejša od prejšnje znamke, samo po sebi ne vpliva na dejstvo, da postopek ugovora na ravni Unije ni namenjen reševanju sporov na nacionalni ravni (glej v tem smislu sodbi z dne 21. aprila 2005, PepsiCo/UUNT – Intersnack Knabber-Gebäck (RUFFLES), T‑269/02, EU:T:2005:138, točki 26 in 28, in z dne 12. decembra 2014, Comptoir d'Epicure/OHIM – A-Rosa Akademie (da rosa), T‑405/13, neobjavljena, EU:T:2014:1072, točka 45).
54 Veljavnosti nacionalne znamke namreč ni mogoče izpodbijati v okviru postopka za registracijo znamke Evropske unije, ampak izključno v okviru postopka za ugotavljanje neveljavnosti, sproženega v zadevni državi članici (sodba z dne 23. oktobra 2002, Matratzen Concord/UUNT – Hukla Germany (MATRATZEN), T‑6/01, EU:T:2002:261, točka 55). Poleg tega, čeprav je EUIPO pristojen, da na podlagi dokazov, ki jih mora predložiti vlagatelj ugovora, preveri obstoj nacionalne znamke, na katero se sklicuje v utemeljitev ugovora, ni pristojen odločati o sporu med to znamko in drugo znamko na nacionalni ravni, ker ta spor spada v pristojnost nacionalnih organov (sodba z dne 21. aprila 2005, RUFFLES, T‑269/02, EU:T:2005:138, točka 26; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 25. maja 2005, TELETECH GLOBAL VENTURES, T‑288/03, EU:T:2005:177, točka 29, in z dne 13. decembra 2007, Xentral/OHMI – Pages jaunes (PAGESJAUNES.COM), T‑134/06, EU:T:2007:387, točka 36).
55 Dokler je torej prejšnja nacionalna znamka dejansko zaščitena, obstoj nacionalne registracije ali druge pravice, starejše od te znamke, ni upošteven v okviru ugovora zoper prijavo znamke Evropske unije, čeprav je prijavljena znamka Evropske unije enaka prejšnji nacionalni znamki tožeče stranke ali drugi pravici, ki je starejša od nacionalne znamke, na kateri temelji ugovor (glej v tem smislu sodbo z dne 1. marca 2005, Fusco/UUNT – Fusco International (ENZO FUSCO), T‑185/03, EU:T:2005:73, točka 63).
56 Tako je Splošno sodišče že imelo priložnost presoditi, da ob predpostavki, da je pravice za prejšnja domenska imena mogoče enačiti s prejšnjo nacionalno registracijo, vsekakor ni naloga Splošnega sodišča, da odloči o sporu med prejšnjo nacionalno znamko in pravicami za prejšnja domenska imena, ker tak spor ni v pristojnosti Splošnega sodišča (sodba z dne 13. decembra 2007, PAGESJAUNES.COM, T‑134/06, EU:T:2007:387, točka 37).
57 Sodno prakso, navedeno v točkah od 50 od 56 zgoraj, je treba po analogiji uporabiti v obravnavanem primeru. Ne glede na obveznosti EUIPO iz točke 41 zgoraj in vloge Splošnega sodišča, kot je opisana v točkah 42 in 43 zgoraj, je treba ugotoviti, da ni naloga niti urada EUIPO niti Splošnega sodišča, da odloča o sporu med prejšnjim znakom in drugo firmo ali znamko podjetja, ki ni registrirana na nacionalni ravni, v okviru postopka za ugotovitev ničnosti znamke Evropske unije.
58 Iz tega sledi, da se vprašanje prejšnje pravice presoja glede na registracijo izpodbijane znamke Evropske unije, in ne glede na domnevne prejšnje pravice, ki bi jih imetnik izpodbijane znamke Evropske unije, v obravnavanem primeru tožeča stranka, lahko imel v razmerju do intervenientke, kot sta v svojem odgovoru pravilno poudarila EUIPO in intervenientka. Zato je edina prejšnja pravica, ki jo je treba upoštevati pri tem sporu, prejšnji znak.
59 Tega sklepa ne more ovreči trditev tožeče stranke, ki temelji na členih 7, 8 in 15 poglavja 1 švedskega zakona o znamkah.
60 Splošno sodišče namreč ugotavlja, da člen 7 z naslovom „Izključne pravice do ustanavljanja na trgu“ iz poglavja 1 švedskega zakona o znamkah v svojem prvem odstavku določa, da lahko podjetje na trgu brez registracije pridobi izključne pravice do komercialnega simbola. V drugem odstavku tega člena je navedeno, da se šteje, da je komercialni simbol vzpostavljen na trgu, če ga v državi pozna znaten del upoštevne javnosti kot oznako za proizvode ali storitve, ponujene pod tem simbolom. Člen 15 poglavja 1 švedskega zakona o znamkah, naslovljen „Posledice pasivnosti (komercialni simboli, ki se pojavljajo na trgu)“, določa, da pravice do komercialnega simbola, ki je bil uveljavljen na trgu, soobstajajo s prejšnjimi pravicami na komercialnem simbolu, ki je enak ali podoben v smislu člena 10, ker lastnik prejšnjih pravic v razumnem času ni sprejel ukrepov za preprečitev uporabe poznejšega komercialnega simbola.
61 Medtem ko tožeča stranka trdi, da se lahko sklicuje na neprekinjeno verigo uporabe in pravice na „znamki“ in na firmi, ki vsebuje element „swemac“, iz različnih obdobij pred registracijo prejšnjega znaka (1991, 1995, december 1998, 2001, 2004), pa ni predložila nobenega dokaza v tem smislu. Kot je odbor za pritožbe poudaril v točkah 62 in 64 izpodbijane odločbe in kot v bistvu navajata EUIPO in intervenientka, tožeča stranka pred organi EUIPO ni predložila nobenega dokaza o uporabi izpodbijane znamke ali drugega znaka, ki vsebuje element „swemac“. Dokumenti, ki jih je prvič predložila pred Splošnim sodiščem, se ne morejo upoštevati, kot je bilo navedeno v točki 19 zgoraj. Tožeča stranka ni torej nikakor in concreto dokazala, da je izpolnila pogoje uporabe iz določb poglavja 1 švedskega zakona o znamkah, na katere se sklicuje. Natančneje, nikakor ni dokazala, da bi njena domnevna prejšnja pravica spadala na področje uporabe členov 7 in 15 poglavja 1 švedskega zakona o znamkah, in sicer da je bila uveljavljena na trgu ali poznana precejšnjemu delu upoštevne javnosti kot označba za zadevne proizvode ali storitve, pred ali po registraciji prejšnjega znaka.
62 Poleg tega Splošno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila nobenega pojasnila o medsebojnem učinkovanju določb, na katere se sklicuje, in tistih, ki jih je uporabil odbor za pritožbe. Poleg tega ni pojasnila trditve, da lahko uveljavlja pravico na firmi Swemac Orthopedics AB od datuma, ko jo je družba prenosnica prvotno registrirala, in sicer 22. decembra 1995. Nazadnje, ob domnevi, da sta tožeča stranka in intervenientka obe nastali na podlagi delitve družbe Swemac Orthopedics, tožeča stranka prav tako ni pojasnila, v kolikšnem obsegu naj bi ji švedska zakonodaja priznavala starejšo pravico na elementu „swemac“.
63 Zato je treba zavrniti trditve tožeče stranke, s katerimi v bistvu trdi, da členi 7, 8 in 15 poglavja 1 švedskega zakona o znamkah pomenijo, da intervenientka nima pravice do prepovedi uporabe izpodbijane znamke.
64 Poleg tega tožeča stranka ni izpodbijala ugotovitve odbora za pritožbe v točki 40 izpodbijane odločbe, da bi se lahko člen 9, točka 1, poglavja 2 švedskega zakona o znamkah uporabil po analogiji za prepoved uporabe poznejše znamke na podlagi registriranega trgovskega imena.
65 V vsakem primeru tožeča stranka ni pojasnila, kako bi se lahko s členi 7, 8 in 15 poglavja 1 švedskega zakona o znamkah ovrgla vmesna implicitna ugotovitev odbora za pritožbe iz točk 40 in 41 izpodbijane odločbe, da bi prejšnji znak – če bi obstajala verjetnost zmede – omogočal prepoved registracije in, po analogiji, uporabe novejše znamke.
66 Iz tega izhaja, da je treba vmesno implicitno ugotovitev odbora za pritožbe iz točk 40 in 41 izpodbijane odločbe, da naj bi švedski zakon ščitil prejšnji znak pred enakimi ali podobnimi znaki, ki se uporabljajo za enake ali podobne proizvode ali storitve, če bi obstajala verjetnost zmede, potrditi.
– Verjetnost zmede
67 Splošno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ne izpodbija pristopa odbora za pritožbe, s katerim je ta preučil, ali na Švedskem obstaja verjetnost zmede v smislu člena 8, prvi odstavek, točka 2, poglavja 2 švedskega zakona o znamkah. Prav tako ne izpodbija ugotovitev tega odbora, da je upoštevna javnost sestavljena iz zdravstvenih delavcev z visoko stopnjo pozornosti, zlasti glede na naravo zadevnih proizvodov in storitev ter glede na dejstvo, da so dragi. Prav tako ne izpodbija, kot navaja intervenientka, da je med izpodbijano znamko in prejšnjim znakom visoka stopnja podobnosti ter da so zadevni proizvodi in storitve enaki ali zelo podobni. Ta pristop in te sklepe, ki niso bili izpodbijani, je treba potrditi.
68 Po drugi strani tožeča stranka trdi, da naj bi soobstoj znamk, njena dolgotrajna prisotnost na trgu, dejstvo, da je upoštevna javnost sestavljena iz visoko usposobljenih, dobro poučenih in specializiranih oseb, ter to, da so zadevni proizvodi in storitve kupljeni v okviru postopkov za oddajo javnih naročil, zmanjšali verjetnost zmede.
69 V skladu z ustaljeno sodno prakso verjetnost zmede obstaja, kadar bi javnost lahko menila, da zadevni proizvodi ali storitve izvirajo iz istega podjetja ali iz ekonomsko povezanih podjetij. V skladu s to sodno prakso je treba verjetnost zmede presojati celovito, v skladu s tem, kako upoštevna javnost zaznava zadevne znake in proizvode ali storitve, ter upoštevati vse upoštevne dejavnike v zadevi, zlasti soodvisnost med podobnostjo znakov ter podobnostjo proizvodov in storitev, ki jih ti označujejo (glej sodbo z dne 9. julija 2003, Laboratorios RTB/UUNT – Giorgio Beverly Hills (GIORGIO BEVERLY HILLS), T‑162/01, EU:T:2003:199, točke od 30 do 33 in navedena sodna praksa).
70 Čeprav ni sporno, da se proizvodi in storitve iz točke 3 zgoraj tržijo na podlagi javnih razpisov v okviru postopkov za oddajo javnih naročil, taka okoliščina ne omogoča izključitve vsakršne verjetnosti zmede. Uporaba izpodbijane znamke namreč ni omejena na položaje, v katerih se zadevni proizvodi in storitve tržijo, ampak lahko zadeva tudi druge položaje, v katerih se upoštevna javnost ustno ali pisno sklicuje na te proizvode in storitve, na primer med njihovo uporabo ali v razpravi o njihovi uporabi ter zlasti o prednostih in slabostih teh proizvodov in storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2014, Koscher + Würtz/UUNT – Kirchner & Wilhelm (KW SURGICAL INSTRUMENTS), T‑445/12, EU:T:2014:829, točka 80).
71 Kot je bilo ugotovljeno v točki 67 zgoraj, v tem primeru ni sporno, da so proizvodi in storitve, ki jih zajemajo sporni znaki, enaki ali zelo podobni. Prav tako ni sporno, da je med izpodbijano znamko in prejšnjim znakom visoka stopnja podobnosti. Zato in kot zatrjuje intervenientka, ni mogoče izključiti obstoja verjetnosti zmede, tudi ob upoštevanju visoke stopnje pozornosti upoštevne javnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 22. maja 2012, Retractable Technologies/UUNT – Abbott Laboratories (RT), T‑371/09, neobjavljena, EU:T:2012:244, točka 43).
72 Nazadnje, odstavek odločitve Marknadsdomstolen (gospodarsko sodišče) iz priloge A.10, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ni tak, da bi ovrgel ugotovitev, navedeno v točki 71 zgoraj, niti izpodbijano odločbo. V tem odstavku slednja ugotavlja, da „je bilo ugotovljeno, da so [bili] zadevni proizvodi trženi izključno v okviru javnih naročil“ in da „je v takšnem kontekstu nakupa videti, da ne more obstajati zmeda glede trgovskega izvora“. Res je, da je treba za uporabo četrtega pogoja iz člena 8(4)(b) Uredbe št. 207/2009 upoštevati sodne odločbe, izdane v zadevni državi članici, kot je navedeno v točki 38 zgoraj. Vendar je po eni strani treba opozoriti, da je ta odstavek nejasen glede dejanskega in postopkovnega konteksta. Splošno sodišče torej ne more presoditi, ali se spoznanja iz tega odstavka razširijo na dejanski in postopkovni okvir te zadeve. Po drugi strani je treba opozoriti, da ta odstavek ne more izpodbijati dejanskih ugotovitev odbora za pritožbe niti dokazati poznavanja, ki naj bi ga upoštevna javnost imela glede izpodbijane znamke. Nazadnje, ni mogoče dokazati nobenega soobstoja spornih znakov niti tega, da švedska javnost ne zamenjuje trgovskega porekla proizvodov in storitev, ki jih ti znaki zajemajo, ko se sreča z njimi.
73 Zato ni dokazano, da je odbor za pritožbe v točki 58 izpodbijane odločbe napačno ugotovil, da obstaja verjetnost zmede glede trgovskega izvora zadevnih proizvodov in storitev.
74 V zvezi s trditvijo tožeče stranke, ki temelji na domnevi soobstoja spornih znakov na Švedskem, je treba poudariti, da čeprav v skladu s sodno prakso ni izključeno, da soobstoj prejšnjih znamk na trgu lahko morda zmanjša verjetnost zmede med dvema nasprotujočima si znamkama, pa je to možnost mogoče upoštevati le, če je imetnik sporne znamke Evropske unije v postopku pred EUIPO zadostno dokazal, da navedeni soobstoj temelji na neobstoju verjetnosti zmede pri upoštevni javnosti med prejšnjo znamko, na katero se sklicuje, in prejšnjo znamko, na kateri temelji zahteva za ugotovitev ničnosti, pod pogojem, da so zadevne prejšnje znamke in nasprotujoče si znamke enake (glej v tem smislu sodbe z dne 3. septembra 2009, Aceites del Sur-Coosur/Koipe, C‑498/07 P, EU:C:2009:503, točka 82; z dne 11. maja 2005, Grupo Sada/OHMI – Sadia (GRUPO SADA), T‑31/03, EU:T:2005:169, točka 86, in z dne 10. aprila 2013, Höganäs/OHMI – Haynes (ASTALOY), T‑505/10, neobjavljena, EU:T:2013:160, točka 48 in navedena sodna praksa). Ker poleg tega iz sodne prakse izhaja, da mora soobstoj dveh znamk trajati dovolj dolgo, da bi lahko vplival na dojemanje upoštevne javnosti, je tudi trajanje soobstoja bistveni element (glej sodbo z dne 30. junija 2015, La Rioja Alta/OHMI – Aldi Einkauf (VIÑA ALBERDI), T‑489/13, EU:T:2015:446, točka 80 in navedena sodna praksa).
75 V tem primeru, kot je bilo navedeno v točki 61 zgoraj, pa tožeča stranka organom EUIPO ni predložila nobenega dokaza o uporabi izpodbijane znamke ali znaka z elementom „swemac“. Dokumenti, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred Splošnim sodiščem, da bi dokazala svojo navzočnost na trgu in uporabo znamke, firme ali znaka, ki vsebuje element „swemac“, ni mogoče upoštevati, kot je navedeno v točki 19 zgoraj. Tožeča stranka prav tako ni predložila dokazov, da upoštevna javnost pozna izpodbijano znamko ali znak, ki vsebuje element „swemac“, kot so mnenjske raziskave, izjave potrošnikov ali drugi dokazi, čeprav bi lahko za dokaz tega uporabila sklenjen krog indicev (glej v tem smislu sodbe z dne 30. junija 2015, VIÑA ALBERDI, T‑489/13, EU:T:2015:446, točka 80, in z dne 13. julija 2017, AIA/EUIPO – Casa Montorsi (MONTORSI F. & F.), T‑389/16, EU:T:2017:492, točka 71; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 25. maja 2005, TELETECH GLOBAL VENTURES, T‑288/03, EU:T:2005:177, točka 100).
76 Odbor za pritožbe je torej v točkah 62 in 64 izpodbijane odločbe upravičeno menil, da tožeča stranka ni dokazala nobenega soobstoja spornih znakov niti tega, da jih švedska javnost ni zamenjevala, ko se je srečala z njimi.
77 Zato je treba trditev tožeče stranke o domnevnem soobstoju spornih znakov zavrniti kot neutemeljeno.
78 Iz tega sledi, da je treba prvi tožbeni razlog, in sicer kršitev člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) iste uredbe in švedsko zakonodajo o znamkah, zavrniti kot neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 54(2) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) iste uredbe
79 Tožeča stranka v drugem tožbenem razlogu navaja, da je odbor za pritožbe napačno presodil zožitev zaradi pristanka, ker se tega ne bi smelo presojati glede na datum registracije izpodbijane znamke, ampak glede na „implicitno privolitev ob polni obveščenosti“ intervenientke v to, da tožeča stranka na trgu uporablja „njeno znamko“ ali „njen znak“.
80 EUIPO in intervenientka trditve tožeče stranke izpodbijata.
81 Prvič, kot je bilo ugotovljeno v točki 58 zgoraj, sta edini pravici, ki ju je treba upoštevati pri rešitvi spora, prejšnji znak in izpodbijana znamka. Ker je izpodbijana znamka znamka Evropske unije, je veljavna določba o eventualni zožitvi zaradi pristanka zato člen 54(2) Uredbe št. 207/2009.
82 V skladu s členom 54(2) Uredbe št. 207/2009 imetnik prejšnje nacionalne znamke iz člena 8(2) ali drugega prejšnjega znaka iz člena 8(4), ki je za obdobje petih zaporednih let privolil v uporabo poznejše znamke Evropske unije v državi članici, v kateri sta prejšnja znamka ali drug znak zaščitena, in se ob tem zavedal takšne uporabe, ni več upravičen, da na podlagi prejšnje znamke ali prejšnjega znaka zahteva ugotovitev ničnosti poznejše znamke za proizvode ali storitve, za katere se uporablja poznejša znamka, razen če je bila prijava za registracijo poznejše znamke Evropske unije vložena v slabi veri.
83 Drugič, treba je spomniti, da morajo biti v skladu z ustaljeno sodno prakso izpolnjeni štirje pogoji, da začne teči rok za zožitev zaradi pristanka v primeru uporabe poznejše znamke, ki je enaka ali tako podobna prejšnji znamki, da lahko povzroči zmedo. Prvič, poznejša znamka mora biti registrirana, drugič, imetnik mora vložiti prijavo za njeno registracijo v dobri veri, tretjič, uporabljati se mora v državi članici, v kateri je prejšnja znamka varovana, in nazadnje, četrtič, imetnik prejšnje znamke mora vedeti za uporabo te znamke po njeni registraciji (glej sodbo z dne 20. aprila 2016, Tronios Group International/EUIPO – Sky (SkyTec), T‑77/15, EU:T:2016:226, točka 30 in navedena sodna praksa).
84 Iz te sodne prakse je razvidno, da je namen člena 54(2) Uredbe št. 207/2009, da se imetnikom prejšnjih znamk, ki so pet zaporednih let vedeli za uporabo poznejše znamke Evropske unije in jo dopuščali, odvzame pravica vložiti zahtevke za ugotovitev ničnosti in ugovore zoper navedeno znamko. Namen te določbe je torej najti ravnotežje med interesi imetnika znamke za ohranitev njene bistvene funkcije ter interesi drugih gospodarskih subjektov v zvezi z razpoložljivostjo znakov za označitev njihovega blaga in storitev. Ta cilj pomeni, da mora imeti imetnik prejšnje znamke za ohranitev te bistvene funkcije možnost, da nasprotuje uporabi poznejše znamke, ki je enaka ali podobna njegovi. Imetnik prejšnje znamke ima namreč šele od trenutka, ko izve za uporabo poznejše znamke Evropske unije, možnost, da je ne dopusti in da ji torej ugovarja ali zahteva ugotovitev njene ničnosti, in takrat torej začne teči rok za prekluzijo zožitve zaradi pristanka (glej sodbo z dne 20. aprila 2016, SkyTec, T‑77/15, EU:T:2016:226, točka 31 in navedena sodna praksa).
85 Zato od trenutka, ko je imetnik prejšnje znamke po registraciji izvedel za uporabo poznejše znamke Evropske unije, začne teči zastaralni rok za zožitev zaradi pristanka (glej sodbo z dne 20. aprila 2016, SkyTec, T‑77/15, EU:T:2016:226, točka 32 in navedena sodna praksa).
86 V obravnavani zadevi je v zvezi s prejšnjim nacionalnim znakom, ki ni znamka, primerno po analogiji uporabiti sodno prakso, navedeno v točkah 83 in 85 zgoraj.
87 Splošno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru nesporno, da je bila izpodbijana znamka registrirana 4. septembra 2008 in da je bila zahteva za ugotovitev ničnosti vložena 3. septembra 2013, torej manj kot pet let po registraciji.
88 Iz tega izhaja, kot poudarjata EUIPO in intervenientka, prvič, da bi se uporaba izpodbijane znamke lahko začela šele od datuma registracije te znamke. Drugič, rok eventualne zožitve zaradi pristanka ne bi mogel začeti teči, dokler intervenientka, imetnica prejšnjega znaka, ne bi izvedela za uporabo kasnejše znamke Evropske unije, in sicer izpodbijane znamke, po njeni registraciji. Rok za zožitev torej ni mogel začeti teči od eventualne uporabe neregistrirane znamke ali firme tožeče stranke.
89 Zato je odbor za pritožbe v točki 71 izpodbijane odločbe pravilno ugotovil, da se tožeča stranka ne more sklicevati na zožitev zaradi pristanka iz člena 54(2) Uredbe št. 207/2009.
90 Tretjič, in vsekakor je treba poudariti, kot je v bistvu navedel odbor za pritožbe v točkah 72 in 73 izpodbijane odločbe in kot trdi intervenientka, da mora v skladu s sodno prakso imetnik poznejše znamke dokazati, da je imetnik prejšnje znamke dejansko vedel za uporabo te znamke, saj drugače ne bi mogel ugovarjati uporabi poznejše znamke (sodba z dne 20. aprila 2016, SkyTec, T‑77/15, EU:T:2016:226, točka 33; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 22. septembra 2011, Budějovický Budvar, C‑482/09, EU:C:2011:605, točki 46 in 47, in sklepne predloge generalne pravobranilke V. Trstenjak v zadevi Budějovický Budvar, C‑482/09, EU:C:2011:46, točka 82).
91 Poleg tega je treba opozoriti, da se razlog zožitve zaradi pristanka uporablja, kadar imetnik prejšnje znamke „dolgotrajno zavestno dopušča uporabo“, kar pomeni „namerno“ ali „zavestno“ (sodba z dne 20. aprila 2016, SkyTec, T‑77/15, EU:T:2016:226, točka 33; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 22. septembra 2011, Budějovický Budvar, C‑482/09, EU:C:2011:605, točki 46 in 47, ter sklepne predloge generalne pravobranilke V. Trstenjak v zadevi Budějovický Budvar, C‑482/09, EU:C:2011:46, točka 82).
92 V tej zadevi, kot je bilo navedeno v točki 61 zgoraj in kot je pravilno ugotovil odbor za pritožbe v točkah 62 in 73 izpodbijane odločbe ter kot trdita EUIPO in intervenientka, pa tožeča stranka ni dokazala niti uporabe izpodbijane znamke na Švedskem niti tega, da je intervenientka vedela za to domnevno uporabo.
93 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da odbor za pritožbe ni kršil člena 54(2) Uredbe št. 207/2009, ko je v točkah 71 in 73 izpodbijane odločbe menil, da se tožeča stranka ne more opreti na to določbo.
94 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
95 Ker nobeden od tožbenih razlogov, ki jih je navedla tožeča stranka, ni bil sprejet, je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
96 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
97 V obravnavani zadevi sta EUIPO in intervenientka predlagala, naj se plačilo stroškov tega postopka naloži tožeči stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, je treba predlogu urada EUIPO in intervenientke ugoditi ter tožeči stranki naložiti plačilo stroškov, ki so EUIPO in intervenientki nastali v postopku pred Splošnim sodiščem.
98 Intervenientka je predlagala tudi, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, ki jih je priglasila v upravnem postopku pred EUIPO. V zvezi s tem je treba spomniti, da se na podlagi člena 190(2) Poslovnika stroški, ki so bili za stranke v postopku pred odborom za pritožbe nujni, štejejo za stroške, ki se lahko povrnejo. To pa ne drži za stroške v postopku pred oddelkom za izbris. Zato se predlogu intervenientke, naj se tožeči stranki, ker s predlogi ni uspela, naloži plačilo stroškov upravnega postopka pred EUIPO, ugodi le v delu, ki se nanaša na nujne stroške, ki jih je imela intervenientka v postopku pred odborom za pritožbe (glej v tem smislu sodbi z dne 10. februarja 2015, Boehringer Ingelheim International/UUNT – Lehning entreprise (ANGIPAX), T‑368/13, neobjavljena, EU:T:2015:81, točka 98 in navedena sodna praksa, ter z dne 30. marca 2017, Apax Partners UK/EUIPO – Apax Partners Midmarket (APAX PARTNERS), T‑209/16, neobjavljena, EU:T:2017:240, točka 49).
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Swemac Innovation AB se naloži plačilo stroškov, vključno z nujnimi stroški, ki jih je imela družba SWEMAC Medical Appliances AB za namene postopka pred odborom za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).
Gervasoni | Kowalik-Bańczyk | Mac Eochaidh |
Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 7. februarja 2019.
Podpisi