Language of document : ECLI:EU:F:2011:165

SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 28. septembra 2011

Zadeva F‑12/11

André Hecq

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Poklicna bolezen – Priznanje invalidnosti – Zahteva za nadaljevanje poklicne dejavnosti – Odškodninski zahtevek“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja v skladu z njenim členom 106a, s katero A. Hecq v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe zaradi molka organa z dne 15. aprila 2010, s katero je Komisija zavrnila njegovo zahtevo z dne 15. decembra 2009, s katero je zahteval, prvič, nadaljevanje poklicne dejavnosti, drugič, izplačilo zneska, enakega razliki med plačo, ki bi jo prejemal od 1. avgusta 2003, če bi ostal na delovnem mestu, in invalidsko pokojnino, ki jo je prejemal od tega datuma, povečanega za zamudne obresti, in tretjič, plačilo odškodnine v višini 50.000 EUR.

Odločitev:      Tožba se zavrže kot očitno nedopustna. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Prekluzija – Ponovno odprtje – Zahteva – Novo in bistveno dejstvo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(1))

2.      Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Invalidnost – Ločeni ureditvi

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 73 in 78; Pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 25)

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Razlogi – Nezakonitost odločbe organa, pristojnega za imenovanja, ki ni bila izpodbijana v roku – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

1.      Uradnik s tem, da organu, pristojnemu za imenovanja, predloži zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov, ne more vnovič uveljaviti svoje pravice do tožbe zoper odločbo, ki je ob izteku roka za tožbo postala dokončna.

Res je na podlagi obstoja novega in bistvenega dejstva mogoče upravičiti vložitev zahteve za ponovno preučitev take odločbe.

Vendar čeprav je odločba organa, pristojnega za imenovanja, s katero ta zadevni osebi ne prizna stopnje invalidnosti na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, neizpodbitno novo dejstvo, ne more biti bistveno dejstvo v okviru postopka, izvedenega na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov.

(Glej točke od 41 do 43.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. september 1985, Valentini proti Komisiji, 231/84, točka 14;

Sodišče prve stopnje: 22. september 1994, Carrer in drugi proti Sodišču, T‑495/93, točka 20; 14. julij 1998, Lebedef proti Komisiji, T‑42/97, točka 25.

2.      Člen 25 Pravil o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni določa, da priznanje popolne ali delne trajne invalidnosti na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov in pravil o zavarovanju nikakor ne vpliva na uporabo člena 78 Kadrovskih predpisov in obratno. Člena 73 in 78 Kadrovskih predpisov imata različne cilje in temeljita na ločenih pojmih.

(Glej točki 44 in 54.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 14. september 2011, A proti Komisiji, F‑12/09, točke od 146 do 150 in navedena sodna praksa.

3.      Uradnik, ki akta, ki posega v njegov položaj, ni izpodbijal s pravočasno vložitvijo ničnostne tožbe, ne more z odškodninskim zahtevkom popraviti te opustitve in si v nekem smislu priskrbeti nove roke za tožbo.

Prav tako se uradnik, ki ni pravočasno izpodbijal odločbe organa, pristojnega za imenovanja, ki posega v njegov položaj, ne more sklicevati na domnevno nezakonitost te odločbe v okviru odškodninske tožbe. Uradnik, ki želi vložiti odškodninsko tožbo na podlagi nezakonitosti, ki naj bi jih vseboval akt, ki posega v položaj, mora predhodni postopek iz Kadrovskih predpisov začeti v treh mesecih od vročitve tega akta, kar zadeva premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

(Glej točki 50 in 51.)

Napotitev na:

Sodišče: 7. oktober 1987, Schina proti Komisiji, 401/85, točka 9;

Sodišče prve stopnje: 24. januar 1991, Latham proti Komisiji, T‑27/90, točka 38; 27. junij 1991, Valverde Mordt proti Sodišču, T‑156/89, točka 144; 13. julij 1993, Moat proti Komisiji, T‑20/92, točka 46; 28. junij 2005, Ross proti Komisiji, T‑147/04, točka 48;

Sodišče za uslužbence: 21. februar 2008, Skoulidi proti Komisiji, F‑4/07, točka 70.