SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 14. decembra 2010

Zadeva F‑80/09

Erika Lenz

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Socialna varnost – Povračilo stroškov zdravljenja pri ,Heilpraktiker‘ – Načelo prepovedi diskriminacije“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero E. Lenz predlaga razglasitev ničnosti odločbe v okviru skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja institucij Evropske unije, s katero ji je bilo zavrnjeno povračilo stroškov zdravljenja pri Heilpraktiker (zdravilec, ki ni zdravnik), ki opravlja dejavnost v Nemčiji in nima diplome zdravnika.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeči stranki se naloži plačilo vseh stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek)

2.      Uradniki – Socialna varnost – Zdravstveno zavarovanje – Stroški zdravljenja – Povrnitev

(Kadrovski predpisi, člen 72(1))

3.      Uradniki – Enako obravnavanje – Meje – Nezakonito pridobljena ugodnost

1.      Uprava izpolni obveznost obrazložitve odločbe o zavrnitvi povračila stroškov zdravljenja, če obrazloži odločbo o zavrnitvi pritožbe, pri čemer se za obrazložitev te odločbe šteje, da je enaka obrazložitvi odločbe, zoper katero je bila pritožba vložena.

(Glej točko 29.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 9. december 2009, Komisija proti Birkhoff, T‑377/08 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑133 in II‑B‑1‑807, točki 55 in 56.

2.      Opredelitev področja uporabe skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja institucij Evropske unije je v izključni pristojnosti zakonodajalca Unije. Dejstvo, da so uradniki in nekdanji uradniki države članice v okviru svojega sistema socialne varnosti in zasebnih zdravstvenih zavarovalnic upravičeni do povračila stroškov zdravljenja pri „Heilpraktiker“ (zdravilec brez diplome zdravnika), samo po sebi nikakor ne pomeni, da bi morali imeti enako možnost tudi evropski uradniki in nekdanji uradniki, zlasti ker se izključitev povračila stroškov zdravljenja pri „Heilpraktiker“, ki nima diplome zdravnika, z načelnega ali uporabnega vidika ne zdi očitno neustrezna glede na načelo socialnega zavarovanja, na katerem temelji člen 72(1), prvi pododstavek, Kadrovskih predpisov.

Evropski uradniki in nekdanji uradniki, ki bivajo v tej državi članici, ter uradniki in nekdanji uradniki zadevne države članice spadajo v različna sistema socialne varnosti, zato njihova položaja nista primerljiva.

(Glej točko 44.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 16. april 1997, Kuchlenz‑Winter proti Komisiji, T‑66/95, Recueil, str. II‑637, točka 64.

3.      Spoštovanje načela enakega obravnavanja mora biti usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, po katerem se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega, pri čemer tak pristop pomeni, da se prizna načelo „enakega obravnavanja v protipravnosti“. Morebitna nezakonitost, storjena v korist druge osebe, vključene v skupni sistem zdravstvenega zavarovanja institucij Evropske unije, namreč sodišča Unije ne more napeljati na to, da bi ugotovilo diskriminacijo in posledično nezakonitost zoper uradnika. Samo dejstvo, da je bila neka oseba kljub pravilom iz splošnih določb o izvajanju člena 72 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, v okviru navedenega sistema zdravstvenega zavarovanja upravičena do povračila stroškov zdravljenja pri „Heilpraktiker“ (zdravilec brez diplome zdravnika), v teh okoliščinah ne more povzročiti enake pravice za zadevno osebo.

(Glej točko 45.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 21. februar 2008, Skoulidi proti Komisiji, F‑4/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑47 in II‑A‑1‑229, točka 81.