SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 19. marca 2013

Zadeva F‑13/12

BR

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Nepodaljšanje pogodbe“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero BR Splošnemu sodišču predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropske komisije, s katero je bilo odločeno, da se njegova pogodba začasnega uslužbenca ne podaljša, in naložitev plačila odškodnine zadnjenavedeni.

Odločitev: Tožba se zavrne. BR nosi svoje stroške in stroške Komisije.

Povzetek

Uradniki – Začasni uslužbenci – Trajanje zaposlitve – Diskrecijska pravica institucije – Omejitev na podlagi notranjega sklepa – Dopustnost – Meje

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 2(b) in (d) ter člen 8, prvi in drugi pododstavek)

Člen 8, drugi pododstavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev ne določa pravice uslužbenca, da se ga zaposli za najdaljše obdobje šest let, glede na to, da je institucija pooblaščena, da te pogodbe sklepa ali podaljšuje za obdobje, krajše od najdaljšega dovoljenega obdobja, in da ima široko diskrecijsko pravico pri organizaciji svojih služb glede na naloge, ki so ji dodeljene, in pri zaposlitvi osebja, ki je na voljo, za opravljanje teh nalog, pod pogojem, da se ta razporeditev izvede v interesu službe.

Institucija sicer nima široke diskrecijske pravice le v posameznih primerih, ampak tudi v okviru splošne politike, določene, po potrebi, na podlagi notranjih sklepov splošnega pomena, kot so splošne izvedbene določbe, na podlagi katerih se samoomejuje pri uveljavljanju svoje diskrecijske pravice. Vendar se zaradi takega notranjega sklepa institucija ne more v celoti odpovedati pristojnosti, ki jo ima na podlagi člena 8, prvi pododstavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, da ob upoštevanju okoliščin posameznega primera sklepa ali podaljšuje pogodbo začasnega uslužbenca v smislu člena 2(b) ali (d) navedenih pogojev, do najdaljšega trajanja šest let. Poleg tega mora institucija vedno spoštovati splošna načela prava, kot sta načeli enakega obravnavanja in varstva zaupanja v pravo.

Ob upoštevanju splošnih načel prava se organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, ne more odpovedati diskrecijski pravici, ki jo ima na podlagi člena 8, drugi pododstavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev z avtomatično uporabo pravila šestih let – torej ne da bi preučil prijavo uslužbenca in interesa službe – za utemeljitev omejitve zaposlitve na krajše obdobje, kot je določeno v členu 8, drugi pododstavek, navedenih pogojev. Z odpovedjo tej diskrecijski pravici bi navedeni organ namreč kršil pravico do dobrega upravljanja, določeno v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih človekovih pravicah, ki zahteva, da institucija vsako prijavo preuči skrbno, v celoti in nepristransko ob upoštevanju odlik in sposobnosti zadevnega kandidata in zahtev za razpisano delovno mesto. S tako odpovedjo bi se kršila tudi dolžnost skrbnega ravnanja in načelo enakega obravnavanja.

(Glej točke od 33 do 35.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 8. september 2009, ETF proti Landgren, T‑404/06 P, točka 215;

Splošno sodišče Evropske unije: 16. december 2010, Komisija proti Petrilliju, T‑143/09 P, točki 34 in 35.