SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 23. novembra 2010

Zadeva F‑65/09

Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Socialna varnost – Zdravstveno zavarovanje – Huda bolezen – Ugovor nezakonitosti meril, ki jih je določil zdravniški svet – Zavrnitev zahtevkov za povračilo stroškov zdravljenja“ 

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero L. Marcuccio predlaga zlasti, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 5. avgusta 2008, sprejete za izvršitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 10. junija 2008 v zadevi Marcuccio proti Komisiji (T‑18/04, neobjavljena v ZOdl.), s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek z dne 25. novembra 2002 za stoodstotno povračilo zdravstvenih stroškov za zdravljenje bolezni, zaradi katerih je bil od 4. januarja 2002 na bolniškem dopustu, drugič, razglasitev ničnosti odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper navedeno odločbo, in, tretjič, naložitev Komisiji, naj mu iz naslova odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi teh odločb, plača znesek v višini 25.000 EUR.

Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeči stranki se naloži plačilo vseh stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Pripravljalni akt – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2))

2.      Uradniki – Socialna varnost – Zdravstveno zavarovanje – Huda bolezen – Določitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 72; Pravilnik o zdravstvenem zavarovanju, Priloga I, točka IV(1))

3.      Uradniki – Socialna varnost – Zdravstveno zavarovanje – Huda bolezen – Določitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 72; Pravilnik o zdravstvenem zavarovanju)

4.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Zahteva za priznanje neke bolezni kot hude bolezni – Zavrnitev na podlagi zdravniškega mnenja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 72)

5.      Uradniki – Socialna varnost – Zdravstveno zavarovanje – Huda bolezen – Določitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 72(1))

1.      V položaj posegajo samo akti ali ukrepi, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj.

Pripravljalni akti za odločbo ne posegajo v položaj in uradnik lahko šele v tožbi zoper odločbo, sprejeto po koncu postopka, uveljavlja nepravilnost predhodnih aktov, ki so tesno povezani z njim. Čeprav lahko nekateri povsem pripravljalni ukrepi posegajo v položaj uradnika, ker lahko vplivajo na vsebino poznejšega izpodbojnega akta, ti ukrepi vseeno ne morejo biti predmet samostojne tožbe, ampak jih je treba izpodbijati v tožbi, vloženi zoper ta akt.

Kar zadeva postopek na podlagi člena 72(1) Kadrovskih predpisov za priznanje bolezni kot hude bolezni v smislu te določbe, ni sporno, da na podlagi Pravilnika o zavarovanju končno odločbo sprejme organ, pristojen za imenovanja, ali pristojni urad za obračun, če ga je za to imenoval navedeni organ, po mnenju uradnega zdravnika tega urada. Pravni položaj uradnika je prizadet šele ob sprejetju te odločbe in ne ob izdaji mnenja uradnega zdravnika.

(Glej točke od 41 do 43.)

Napotitev na:

Sodišče: 11. julij 1968, Van Eick proti Komisiji, 35/67, Recueil, str. 481, 500; 10. december 1969, Grasselli proti Komisiji, 32/68, Recueil, str. 505, točke od 4 do 7; 24. maj 1988, Santarelli proti Komisiji, 78/87 in 220/87, Recueil, str. 2699, točka 13;

Sodišče prve stopnje: 22. marec 1995, Kotzonis proti ESO, T‑586/93, Recueil, str. II‑665, točka 28; 25. oktober 1996, Lopes proti Sodišču, T‑26/96, RecFP, str. I‑A‑487 in II‑1357, točka 19.

2.      Preučitev zakonitosti splošnih meril, ki jih je določil zdravniški svet za ugotovitev, ali je mogoče bolezen priznati kot hudo, kot je določeno v Prilogi I, točka IV(1), k Pravilniku o zdravstvenem zavarovanju uradnikov Evropske unije, izdelanim na podlagi člena 72 Kadrovskih predpisov, ni del povsem zdravniške presoje, ki bi bila izvzeta iz nadzora Sodišča za uslužbence. Tu namreč ne gre za analizo, ali je zdravniška presoja v posameznem primeru, na primer diagnoza ali zdravljenje, ki ga je predpisal zdravnik, ustrezna ali ne, ampak za preučitev, ali lahko splošni ukrepi, sprejeti za uporabo člena 72 Kadrovskih predpisov, ustrezajo namenu zakonodajalca, to je, da se lahko „primerljivo težke“ bolezni, kot so bolezni iz navedenega člena, priznajo kot hude bolezni. Pri takem nadzoru zakonitosti se vseeno predpostavlja upoštevanje zdravniških ugotovitev, ki jih sodišče ne more presojati, kar upravičuje, da je sodni nadzor omejen na grajanje očitnih napak, ki bi jih ti splošni ukrepi za uporabo člena 72 Kadrovskih predpisov vsebovali.

(Glej točko 50.)

Napotitev na:

Sodišče: 8. marec 1988, Brunotti proti Komisiji, 339/85, Recueil, str. 1379;

Sodišče prve stopnje: 26. oktober 1993, Reinarz proti Komisiji, T‑6/92 in T‑52/92, Recueil, str. II‑1047, točke od 54 do 57;

Sodišče za uslužbence: 11. julij 2007, Wils proti Parlamentu, F‑105/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑207 in II‑A‑1‑1187, točke od 68 do 71 in navedena sodna praksa; 18. september 2007, Botos proti Komisiji, F‑10/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑243 in II‑A‑1‑1345, točke od 39 do 41 ter od 62 do 76.

3.      Bolezni iz člena 72 Kadrovskih predpisov imajo lahko v nekaterih primerih precej hude fizične in psihične posledice, so trajne ali kronične ter zahtevajo težke terapevtske posege, zaradi česar je nujno, da je predhodna diagnoza jasno postavljena, za to pa so potrebne posebne analize ali preiskave. Zaradi teh bolezni je zadevna oseba lahko izpostavljena tudi tveganju težke invalidnosti.

Iz člena 72 Kadrovskih predpisov in podrobnih pravil za priznanje hude bolezni, določenih s Pravilnikom o zdravstvenem zavarovanju uradnikov Evropske unije, jasno izhaja, da je tako priznanje pogojeno s pregledom zdravstvenega stanja zadevne osebe in načina zdravljenja zadevne bolezni.

Člen 72 Kadrovskih predpisov namreč ni omejen na opredelitev seznama hudih bolezni, ki so a priori in abstraktno priznane kot take, ne glede na položaj zadevne osebe. Določa, da lahko organ, pristojen za imenovanja, tudi druge bolezni prizna kot primerljivo težke. Priznanje teh drugih hudih bolezni je odvisno od podrobnega pregleda zdravstvenega stanja zadevne osebe, ki se opravi na podlagi poročila njenega lečečega zdravnika, ob upoštevanju meril, ki jih je določil zdravniški svet in ki vsa vključujejo natančno analizo položaja zadevne osebe.

(Glej točke 52, 55 in 56.)

4.      Iz odločbe, s katero institucija zavrne prošnjo za priznanje neke bolezni kot hude bolezni, pri čemer se sklicuje na mnenje uradnega zdravnika, v skladu s katerim kumulativni merili za opredelitev bolezni kot hude nista bili izpolnjeni, so razvidni dejanski in pravni razlogi, iz katerih ta opredelitev ni bila uporabljena za bolezen tožeče stranke. Tako obrazložitev s sklicevanjem, čeprav kratko, je mogoče sprejeti, še toliko bolj, ker odločba, ki jo izpodbija tožeča stranka, spada v zakonodajni okvir, ki ga že pozna, zlasti zaradi uvedbe predhodnih podobnih ukrepov. Kratkost take obrazložitve ne more ovirati nadzora, ki ga mora Sodišče za uslužbence opraviti v zvezi s takimi odločbami.

(Glej točki 61 in 62.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. november 1998, Parlament proti Gaspari, C‑316/97 P, Recueil, str. I‑7597, točke od 26 do 29;

Sodišče prve stopnje: 9. september 2008, Marcuccio proti Komisiji, T‑143/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑47 in II‑A‑2‑321; 11. maj 2000, Pipeaux proti Parlamentu, T‑34/99, RecFP, str. I‑A‑79 in II‑337, točka 8.

5.      Iz besedila člena 72(1) Kadrovskih predpisov izhaja, da pravica do stoodstotnega povračila stroškov zdravljenja lahko nastane le pri posebej hudih boleznih. Splošen in nenatančen pojem duševne bolezni, omenjene v navedenem členu, se torej lahko nanaša le na bolezni, ki so objektivno hude, in ne na vse psihološke ali psihiatrične težave, ne glede na njihovo resnost. Nobenega razloga namreč ni za to, da bi menili, da je zakonodajalec za tovrstne bolezni nameraval uporabiti manj omejevalno opredelitev kot za fiziološke bolezni.

Ker člen 72 Kadrovskih predpisov ne vsebuje nobenega pojasnila o boleznih, ki bi jih bilo mogoče šteti za duševne v smislu te določbe, mora uprava v vsakem posameznem primeru glede na merila opredelitve hude bolezni, ki jih je določil zdravniški svet, preučiti, ali je mogoče duševno bolezen ali psihološko težavo uradnika označiti za posebej hudo, saj je samo v tem primeru upravičen do stoodstotnega kritja stroškov zdravljenja.

Samo dejstvo, da uradnik trpi za tako boleznijo, ne omogoča takojšnjega priznanja pravice do stoodstotnega povračila stroškov, povezanih s to boleznijo.

(Glej točke 70, 71 in 73.)