SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 14. novembra 2012

Zadeva F‑75/11

Vincent Bouillez

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2007 – Zavrnitev napredovanja – Razglasitev ničnosti – Izvedbeni ukrepi – Nova primerjalna ocena uspešnosti – Primerjalna ocena uspešnosti uradnikov iz funkcionalne skupine AST glede na njihov karierni tok“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se na podlagi njenega člena 106a uporablja za Pogodbo ESAE , s katero V. Bouillez v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe o tem, da v napredovalnem obdobju 2007 ne napreduje v naziv AST 7, ki jo je sprejel Svet 1. oktobra 2010 na podlagi nove primerjalne ocene uspešnosti, opravljene zaradi izvršitve sodbe Sodišča za uslužbence z dne 5. maja 2010 v zadevi Bouillez in drugi proti Svetu, F‑53/08 (v nadaljevanju: sodba z dne 5. maja 2010).

Odločitev: Tožba se zavrne. Svet nosi svoje stroške in četrtino stroškov, ki jih je priglasil V. Bouillez. Tožeča stranka nosi tri četrtine svojih stroškov.

Povzetek

1.     Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Podrobna pravila – Diskrecijska pravica uprave – Meje – Spoštovanje načela enakega obravnavanja – Potreba po tem, da organ, pristojen za imenovanja, oceni vse uradnike, ki lahko napredujejo

(Kadrovski predpisi, člen 45)

2.     Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Podrobna pravila – Uradniki iz funkcionalne skupine AST – Ločena ocena glede na karierni tok

(Kadrovski predpisi, člen 45; Priloga XIII, člen 10)

3.     Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Elementi, ki jih je mogoče upoštevati

(Kadrovski predpisi, člen 45(1))

4.     Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi, člen 45)

1.      Člen 45(1) Kadrovskih predpisov, ki organu, pristojnemu za imenovanja, nalaga izvedbo primerjalne ocene uspešnosti uradnikov, upravičenih do napredovanja, določa, da se taka ocena nanaša na vse uradnike, ki lahko napredujejo, ne glede na naloge, ki jih opravljajo. Taka zahteva je namreč hkrati izraz načela enakega obravnavanja uradnikov in načela njihove upravičenosti do kariere.

Ker je torej zakonodajalec, ki je sprejel Kadrovske predpise, nameraval v isto funkcionalno skupino združiti vse administratorje, ne glede na to, ali opravljajo jezikovne ali druge naloge, mora navedeni organ opraviti samo eno primerjalno oceno uspešnosti za vse administratorje, ki lahko napredujejo v isti naziv.

(Glej točki 33 in 34.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 15. december 2010, Almeida Campos in drugi proti Svetu, F‑14/09, točki 31 in 35 ter navedena sodna praksa.

2.      Kar zadeva uradnike iz funkcionalne skupine AST, člen 10 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom za določitev števila prostih delovnih mest za vsak naziv določa različne multiplikatorje glede na karierne tokove.

Uprava mora upoštevati te multiplikatorje, zato organ, pristojen za imenovanja, ravna pravilno, če opravi ločene primerjalne ocene uspešnosti uradnikov iz funkcionalne skupne AST glede na karierne tokove.

V zvezi s tem se za potrebe napredovalnega obdobja s primerjavo ocen uspešnosti uradnikov AST glede na karierne tokove ne krši člen 45 Kadrovskih predpisov, saj člen 10 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom kot lex specialis odstopa od splošnih določb Kadrovskih predpisov.

(Glej točke od 35 do 37.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 10. november 2011, Juvyns proti Svetu, F‑20/09, točki 42 in 43.

3.      Organ, pristojen za imenovanja, ima za namene primerjalne ocene uspešnosti, ki jo je treba upoštevati pri odločanju o napredovanju iz člena 45 Kadrovskih predpisov, široko diskrecijsko pravico.

V zvezi s tem člen 45(1) Kadrovskih predpisov institucijam dopušča določeno svobodo, kar zadeva elemente dejanskega stanja, ki jih je treba upoštevati pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, saj glede tega ne določa izčrpnega seznama. V členu 45(1) Kadrovskih predpisov so namreč z izrazom „predvsem“ uvedeni trije glavni elementi dejanskega stanja, ki jih je treba obvezno upoštevati pri primerjalni oceni uspešnosti. Vendar s to določbo ni izključeno upoštevanje drugih elementov dejanskega stanja, ki bi lahko prav tako kazali na uspešnost uradnikov, ki lahko napredujejo. Kljub navedenemu pa lahko organ, pristojen za imenovanja, ko odloča o napredovanju, starost kandidatov in njihovo delovno dobo v nazivu ali službi upošteva le podredno, to je v primeru enake uspešnosti več uradnikov, ki lahko napredujejo, zlasti z vidika treh elementov, izrecno navedenih v členu 45(1) Kadrovskih predpisov. Niti starost niti delovna doba sami po sebi namreč ne moreta kazati na uspešnost kandidatov pri napredovanju. Zato ju je mogoče upoštevati le pri odločanju med enako uspešnimi kandidati.

Dalje, uprava ima široko diskrecijsko pravico pri odločanju o pomembnosti, ki jo daje posameznim merilom iz člena 45(1) Kadrovskih predpisov, saj določbe tega člena ne izključujejo možnosti njihovega ponderiranja.

(Glej točke od 56 do 58.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 15. september 2005, Casini proti Komisiji, T‑132/03, točka 52 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 24. marec 2011, Canga Fano proti Svetu, F‑104/09, točka 68, predmet pritožbe, ki poteka pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑281/11 P; 28. september 2011, AC proti Svetu, F‑9/10, točka 25 in navedena sodna praksa.

4.      Diskrecijska pravica, ki jo ima organ, pristojen za imenovanja, je omejena s potrebo po tem, da se primerjalna ocena uspešnosti opravi skrbno in nepristransko, v interesu službe in v skladu z načelom enakega obravnavanja. V praksi je treba navedeno oceno opraviti na enaki podlagi ter na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij.

Na tem področju mora biti sodni nadzor omejen na vprašanje, ali je uprava glede na načine in sredstva, ki so jo lahko pripeljali do njene presoje, ostala v okviru nespornih meja in svojega pooblastila ni uporabila očitno napačno.

Sodišče za uslužbence torej ne more podrobno ponovno preučiti vseh spisov kandidatov, ki lahko napredujejo, da bi se tako prepričalo, ali se strinja s sklepom, do katerega je prišel organ, pristojen za imenovanja, saj bi s takim ravnanjem preseglo okvir nadzora zakonitosti, za katerega je pristojno, s čimer bi z lastno presojo uspešnosti kandidatov, ki lahko napredujejo, nadomestilo presojo navedenega organa.

Poleg tega Sodišče za uslužbence presoje kvalifikacij in uspešnosti uradnikov, ki jo je sprejel organ, pristojen za imenovanja, ne more nadomestiti s svojo presojo, zato je razglasitev ničnosti zaradi očitne napake pri presoji mogoča le, če iz listin v spisu izhaja, da je navedeni organ presegel meje svoje diskrecijske pravice.

(Glej točke od 59 do 62.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Casini proti Komisiji, točka 52 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba AC proti Svetu, točki 14 in 23; 13. december 2011, Stols proti Svetu, F‑51/08 RENV, točki 37 in 38.