SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 6. decembra 2018(*)
„Predhodno odločanje – Prosti pretok blaga – Carine – Dajatve z enakim učinkom – Dajatev za prenos električne energije, proizvedene na nacionalnem ozemlju in namenjene za izvoz – Združljivost take ureditve z načelom prostega pretoka blaga“
V zadevi C‑305/17,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Okresný súd Bratislava II (okrajno sodišče v Bratislavi II, Slovaška) z odločbo z dne 28. februarja 2017, ki je na Sodišče prispela 26. maja 2017, v postopku
FENS spol. s r. o.
proti
Slovenská republika – Úrad pre reguláciu sieťových odvetví,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi T. von Danwitz, predsednik sedmega senata v funkciji predsednika četrtega senata, K. Jürimäe, sodnica, C. Lycourgos, E. Juhász (poročevalec) in C. Vajda, sodniki,
generalna pravobranilka: E. Sharpston,
sodni tajnik: M. Aleksejev, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. aprila 2018,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za FENS spol. s. r. o. A. Čižmáriková, advokátka,
– za slovaško vlado B. Ricziová, agentka,
– za nizozemsko vlado M. Bulterman in J. Langer, agenta,
– za Evropsko komisijo M. Wasmeier in A. Tokár, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 5. julija 2018
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 28 in 30 PDEU.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med FENS spol. s. r.o. (v nadaljevanju: FENS), družbo z omejeno odgovornostjo s sedežem na Slovaškem, in Slovenská republika (Slovaška republika), ki jo zastopa Úrad pre reguláciu sieťových odvetví (regulativni urad za energetiko, v nadaljevanju: ÚRSO), zaradi dajatve za zagotavljanje storitev prenosa električne energije, katere plačilo je ÚRSO zahteval od predhodnika družbe FENS.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 28(1) PDEU določa:
„Unija vključuje carinsko unijo, ki zajema vso blagovno menjavo in med državami članicami prepoveduje carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom, poleg tega pa uvaja skupno carinsko tarifo v odnosih s tretjimi državami.“
4 Člen 30 PDEU določa:
„Carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom so med državami članicami prepovedane. Ta prepoved se uporablja tudi za carine fiskalne narave.“
5 Direktiva 2003/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 211) vsebuje člen 11, naslovljen „Razporejanje proizvodnih zmogljivosti in izravnava“, ki v odstavku 7 določa:
„Pravila, ki jih upravljavci prenosnega omrežja sprejmejo za izravnavo v elektroenergetskem sistemu, skupaj s pravili za zaračunavanje uporabnikom omrežja za povzročanje energetskega neravnotežja, morajo biti objektivna, pregledna in nediskriminatorna. Pogoji, skupaj s pravili in tarifami upravljavcev omrežja za zagotavljanje takšnih storitev, se določijo nediskriminatorno z upoštevanjem stroškov in skladno z načinom, združljivim s členom 23(2), ter se objavijo.“
6 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/89/ES z dne 18. januarja 2006 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo in naložb v infrastrukturo (UL 2006, L 33, str. 22) v členu 1, naslovljenem „Področje uporabe“, določa:
„1. Ta direktiva določa ukrepe za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo, da se zagotovijo pravilno delovanje notranjega trga z električno energijo in:
(a) ustrezna raven proizvodne zmogljivosti;
(b) ustrezno ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem; in
(c) ustrezna raven medomrežnih povezav med državami članicami za razvoj notranjega trga.
2. Direktiva določa okvir, v katerem države članice opredelijo pregledne, stabilne in nediskriminatorne politike za zanesljivost oskrbe z električno energijo, združljive z zahtevami konkurenčnega notranjega trga z električno energijo.“
7 Člen 5 te direktive, naslovljen „Vzdrževanje ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem“, določa:
„1. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za vzdrževanje ravnotežja med povpraševanjem po električni energiji in razpoložljivimi proizvodnimi zmogljivostmi.
Države članice zlasti
(a) brez poseganja v posebne zahteve majhnih izoliranih omrežij spodbujajo oblikovanje okvira trga na debelo, ki nudi ustrezne cenovne signale za proizvodnjo in porabo;
(b) zahtevajo od upravljavcev prenosnega omrežja, da zagotovijo ustrezen obseg rezerv proizvodnih zmogljivosti, ki so na voljo za namene uravnoteženja, in/ali za sprejetje enakovrednih tržno usmerjenih ukrepov.
2. Brez poseganja v člena 87 in 88 Pogodbe lahko države članice sprejmejo tudi dodatne ukrepe, ki vključujejo naslednje, a na navedeno niso omejeni:
(a) določbe za spodbujanje novih proizvodnih zmogljivosti in vstop novih proizvodnih podjetij na trg;
(b) odstranjevanje ovir, ki preprečujejo uporabo pogodb z možnostjo prekinitve;
(c) odstranjevanje ovir, ki preprečujejo sklenitev pogodb različnih dolžin tako za izdelovalce kakor za odjemalce;
(d) ukrepe za spodbujanje sprejetja tehnologij za uravnavanje povpraševanja v realnem času, kakor so najnovejši merilni sistemi;
(e) ukrepe za spodbujanje ukrepov za ohranjanje energije;
(f) razpisni postopki ali kakršni koli drugi enakovredni postopki glede preglednosti in nediskriminatornosti v skladu s členom 7(1) Direktive 2003/54/ES.
3. Države članice objavijo ukrepe, sprejete v skladu s tem členom, in zagotovijo njihovo največje možno razširjanje.“
Slovaško pravo
8 Nariadenie vlády Slovenskej republiky č. 317/2007 Z. z., ktorým sa ustanovujú pravidlá pre fungovanie trhu s elektrinou (uredba vlade Slovaške republike št. 317/2007 o pravilih delovanja trga električne energije) v različici, ki se je uporabljala v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: uredba vlade št. 317/2007) v členu 12, naslovljenem „Pogoji za zagotavljanje omrežnih storitev“, določa:
„1. Upravljavec prenosnega omrežja zagotavlja omrežne storitve glede na tehnične pogoje in navodila centra za distribucijo električne energije prek pomožnih storitev, ki jih je kupil.
2. Če je končni odjemalec električne energije povezan s prenosnim omrežjem, upravljavcu prenosnega omrežja plača tarifo za omrežne storitve in tarifo za upravljanje sistema na podlagi pogodbe o prenosu in o dostopu do prenosnega omrežja.
3. Če končni odjemalec električne energije ni povezan s prenosnim omrežjem, plača tarifo za omrežne storitve in tarifo za upravljanje sistema prek upravljavca distribucijskega omrežja, s katerim je njegovo odjemno mesto povezano, na podlagi pogodbe o prenosu in o dostopu do distribucijskega omrežja.
[…]
9. Plačilo za omrežne storitve v primeru izvoza električne energije opravi izvoznik električne energije, če ne dokaže, da je bila izvožena električna energija uvožena na določeno ozemlje.
10. Plačilo za upravljanje sistema se ne zahteva za električno energijo pri izvozu električne energije.“
9 V skladu s členom 2(a), točka 2, Zákon č. 251/2012 Z. z. o energetike a o zmene a doplnení niektorých zákonov (zakon št. 251/2012 o energetiki s spremembami in dopolnitvami nekaterih zakonov) je določeno ozemlje ozemlje Slovaške republike, na katerem mora upravljavec prenosnega omrežja ali upravljavec distribucijskega omrežja zagotoviti prenos ali distribucijo električne energije, ali ozemlje, na katerem mora upravljavec prenosnega omrežja ali upravljavec distribucijskega omrežja zagotoviti prenos ali distribucijo plina.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
10 Družba FENS je pravna naslednica družbe Korlea Invest a.s. (v nadaljevanju: Korlea), nad katero je bil v času sodnega postopka, v okviru katerega je bil vložen ta predlog za sprejetje prehodne odločbe, uveden stečajni postopek.
11 Družba Korlea je pridobila dovoljenje za delovanje na slovaškem trgu električne energije kot dobavitelj. Njene dejavnosti so vključevale nakup, prodajo in izvoz električne energije. V teh okoliščinah je družba Korlea s Slovenské elektrárne a.s., slovaško družbo, ki deluje v sektorju proizvodnje električne energije, sklenila okvirno pogodbo o prodaji in nakupu električne energije z učinkom od 15. avgusta 2006 ter več posamičnih pogodb o dobavi električne energije. Družba Korlea je 16. januarja 2008 s Slovenská elektrizačná prenosová sústava a.s. (v nadaljevanju: SEPS), slovaško družbo, ki upravlja nacionalno omrežje za prenos električne energije, sklenila pogodbo o prenosu električne energije, na podlagi katere se je zadnjenavedena družba zavezala, da bo za račun družbe Korlea zagotovila prenos električne energije po daljnovodih ter upravljanje in zagotavljanje storitev prenosa. V pogodbi o prenosu je bilo določeno, da mora družba Korlea za zagotavljanje omrežnih storitev za izvoz električne energije plačati dajatev, ki se izračuna v skladu s členom 12(9) uredbe vlade št. 317/2007, razen če dokaže, da je bila izvožena električna energija najprej uvožena na Slovaško.
12 Družba Korlea je družbi SEPS iz naslova te dajatve plačala znesek v višini 6.815.853,415 EUR za obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2008. Ta znesek je bil izračunan v skladu z odločbo ÚRSO z dne 4. decembra 2007.
13 Družba Korlea je v dopisu z dne 13. oktobra 2008 od družbe SEPS zahtevala, naj preneha zaračunavati navedeno dajatev in naj ji zneske, ki jih je že plačala iz tega naslova, vrne. Družba SEPS je v dopisu z dne 30. oktobra 2008 to zahtevo zavrnila.
14 Družba Korlea je leta 2010 pri Okresný súd Bratislava II (okrajno sodišče v Bratislavi II, Slovaška) vložila odškodninsko tožbo proti ÚRSO, pri čemer je med drugim navedla, da je zadevna dajatev dajatev z enakim učinkom kot carina. ÚRSO je zatrdil, da ta dajatev ne more prizadeti trgovine med državami članicami, temveč je njen cilj zagotoviti varnost oskrbe, zanesljivost in stabilnost elektroenergetskega omrežja Slovaške republike, zlasti v obdobju pred letom 2009, v katerem je bila stabilnost omrežja motena zaradi zaprtja dveh enot jedrske elektrarne v kraju Jaslovské Bohunice (Slovaška). ÚRSO je poleg tega navedel, da navedene dajatve ni več zaračunaval, ko je bil slovaški trg ponovno stabilen, in sicer od 1. aprila 2009.
15 To sodišče je s sodbo z dne 4. februarja 2011 to tožbo zavrnilo. Družba Korlea je zoper to odločbo vložila pritožbo pri Krajský súd Bratislava (okrožno sodišče v Bratislavi, Slovaška), ki je s sklepom z dne 15. avgusta 2012 to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.
16 V teh okoliščinah je Okresný súd Bratislava II (okrajno sodišče v Bratislavi II) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 30 PDEU razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 12(9) [uredbe vlade št. 317/2007], ki uvaja posebno denarno dajatev za izvoz električne energije s slovaškega ozemlja, pri čemer ne razlikuje, ali se električna energija s slovaškega ozemlja izvaža v države članice Evropske unije ali v tretje države, razen če izvoznik električne energije dokaže, da je bila izvožena električna energija uvožena na slovaško ozemlje, to je denarno dajatev, ki se zaračunava izključno za električno energijo, ki je bila proizvedena na slovaškem ozemlju in izvožena od tam?
2. Ali denarna dajatev, kot je ta, uvedena z določbo člena 12(9) [uredbe vlade št. 317/2007], torej dajatev, ki se brez razlikovanja med izvozom v tretje države in izvozom v države članice Evropske unije zaračunava izključno za električno energijo, ki je bila proizvedena na Slovaškem in hkrati izvožena s slovaškega ozemlja, pomeni dajatev z enakim učinkom kot carina v smislu člena 28(1) PDEU?
3. Ali je nacionalna določba, kot je ta iz člena 12(9) [uredbe vlade št. 317/2007], združljiva z načelom prostega pretoka blaga iz člena 28 PDEU?“
Vprašanja za predhodno odločanje
17 Predložitveno sodišče želi z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu izvedeti, ali je treba člena 28 in 30 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, ki določa denarno dajatev, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki jo je treba plačati za električno energijo, izvoženo v drugo državo članico ali v tretjo državo, samo, če je bila električna energija proizvedena na nacionalnem ozemlju.
18 V skladu s členom 12(9) uredbe vlade št. 317/2007 plačilo iz naslova omrežnih storitev za izvoz električne energije bremeni izvoznika električne energije, razen če dokaže, da je bila izvožena električna energija uvožena na slovaško ozemlje. Iz spisa, predloženega Sodišču, poleg tega izhaja, da je bila denarna dajatev, ki pomeni tako plačilo, naložena zgolj začasno in da se po 1. aprilu 2009 ni več uporabljala.
Uporaba členov 28 in 30 PDEU
19 Nizozemska in slovaška vlada trdita, da je primer iz postopka v glavni stvari urejen s sekundarno zakonodajo. Prva vlada se sklicuje na nekatere določbe Direktive 2003/54, druga pa na nekatere določbe Direktive 2005/89.
20 Po mnenju nizozemske vlade zadevna denarna dajatev spada na področje uporabe člena 11(7) Direktive 2003/54, ki upravljavcem omrežij omogoča, da uvedejo dajatev, ki jo morajo v primeru neravnotežja plačati uporabniki omrežja za prenos električne energije. Skladnost take dajatve s pravom Unije bi zato bilo treba preučiti ob upoštevanju te direktive, in ne primarnega prava.
21 Slovaška vlada pa zatrjuje, da člen 5 Direktive 2005/89 izrecno določa, da morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe za vzdrževanje ravnotežja med razpoložljivimi proizvodnimi zmogljivostmi in povpraševanjem po električni energiji. Začasna uvedba denarne dajatve iz postopka v glavni stvari, ki jo morajo plačati izvozniki domače električne energije, naj bi bila v skladu prav s cilji iz tega člena.
22 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso vsak nacionalni ukrep na področju, ki je predmet izčrpne harmonizacije na ravni Unije, presojati glede na določbe tega ukrepa harmonizacije, in ne glede na določbe primarnega prava (glej zlasti sodbo z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft, C‑573/12, EU:C:2014:2037, točka 57 in navedena sodna praksa).
23 V obravnavani zadevi je torej treba ugotoviti, ali je bila s členom 11(7) Direktive 2003/54 in/ali s členom 5 Direktive 2005/89 opravljena taka izčrpna harmonizacija, ki izključuje preizkus skladnosti predpisa, kot je ta iz postopka v glavni stvari, s členoma 28 in 30 PDEU.
24 V zvezi s tem je treba poudariti, da je bila Direktiva 2003/54, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, ena od faz postopnega uresničevanja notranjega trga z električno energijo v celotni Uniji. Čeprav je prispevala k uvedbi tega trga, z njo uresničitev notranjega trga z električno energijo nikakor ni bila končana. Okoliščina, da je bila Direktiva 2003/54 razveljavljena z Direktivo 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (UL 2009, L 211, str. 55), to ugotovitev potrjuje.
25 Kar zadeva zlasti člen 11(7) Direktive 2003/54, iz besedila te določbe izhaja, da morajo biti pravila za zaračunavanje dajatev uporabnikom omrežja za povzročanje energetskega neravnotežja objektivna, pregledna in nediskriminatorna. Ta določba tako zgolj opredeljuje okvir, v katerem upravljavci prenosnih omrežij določijo te dajatve, katerih naložitev torej ni izčrpno harmonizirana. Člena 28 in 30 PDEU je treba tako upoštevati pri ugotavljanju, ali so nacionalni ukrepi, kot so ti v postopku v glavni stvari, skladni s pravom Unije.
26 Namen Direktive 2005/89 je, kot je razvidno iz njenega člena 1(2), določiti okvir, v katerem države članice za zagotovitev zanesljivosti oskrbe z električno energijo opredelijo pregledne, stabilne in nediskriminatorne politike, združljive z zahtevami konkurenčnega notranjega trga z električno energijo. Člen 5 te direktive, na katerega se sklicuje slovaška vlada, se nanaša na to, da države članice sprejmejo „ustrezne ukrepe“. Iz teh določb je razvidno, da države članice v tem okviru ohranijo široko polje proste presoje in da harmonizacija, ki je bila izvedena z navedeno direktivo, ni izčrpna.
27 Iz tega izhaja, da s členom 11(7) Direktive 2003/54 in s členom 5 Direktive 2005/89 ni bila izvedena izčrpna harmonizacija na področju, ki ga urejata.
28 Glede na navedene preudarke je treba podati razlago členov 28 in 30 PDEU.
Obstoj dajatve z enakim učinkom kot carina
29 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je dajatev z enakim učinkom kot carina kakršna koli denarna dajatev, tudi če je še tako nizka, ki je enostransko naložena, ne glede na njeno poimenovanje oziroma način uporabe, in s katero je blago obremenjeno zaradi prehoda meje, če ni carina v pravem pomenu besede. Denarna dajatev, ki je posledica splošnega sistema notranje obdavčitve, ki sistematično in v skladu z istimi objektivnimi merili obravnava kategorije proizvodov, neodvisno od njihovega izvora ali namembnega kraja, pa spada na področje uporabe člena 110 PDEU, s katerim so prepovedani diskriminacijski notranji davki (sodba z dne 14. junija 2018, Lubrizol France, C‑39/17, EU:C:2018:438, točka 24 in navedena sodna praksa).
30 V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da se določbe Pogodbe DEU v zvezi z dajatvami z enakim učinkom in določbe v zvezi z diskriminatornimi notranjimi davki ne uporabijo kumulativno, tako da ukrep, ki spada na področje uporabe člena 110 PDEU, v sistemu navedene pogodbe ne more biti opredeljen kot „dajatev z enakim učinkom“ (glej v tem smislu sodbo z dne 2. oktobra 2014, Orgacom, C‑254/13, EU:C:2014:2251, točka 20 in navedena sodna praksa), in drugič, da se člen 110 PDEU ne nanaša samo na uvoženo, temveč tudi na izvoženo blago (glej v tem smislu sodbo z dne 22. maja 2003, Freskot, C‑355/00, EU:C:2003:298, točka 45 in navedena sodna praksa).
31 Denarna dajatev prav tako ne more biti opredeljena kot „dajatev z enakim učinkom“, če se pod nekaterimi pogoji pobira zaradi nadzora, ki se opravlja zaradi izpolnitve obveznosti, naloženih s pravom Unije, ali če pomeni plačilo za storitev, ki je bila dejansko opravljena za gospodarski subjekt, ki mora zanjo plačati znesek, sorazmeren z navedeno storitvijo (sodba z dne 14. junija 2018, Lubrizol France, C‑39/17, EU:C:2018:438, točka 26 in navedena sodna praksa).
32 Zato je treba ugotoviti, ali se denarna dajatev iz postopka v glavni stvari ujema z opredelitvijo dajatve z enakim učinkom kot carina, kot izhaja iz elementov, navedenih v točkah od 29 do 31 te sodbe.
33 V zvezi s tem je treba na prvem mestu poudariti, da je dajatev iz postopka v glavni stvari denarna dajatev, ki jo enostransko naloži država članica. Ker namen naložitve navedene dajatve ni upošteven, ni pomembno, da gre za dajatev za nekatere omrežne storitve za prenos električne energije (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2000, Michaïlidis, C‑441/98 in C‑442/98, EU:C:2000:479, točka 14 in navedena sodna praksa).
34 Na drugem mestu je treba poudariti, da je električna energija blago v smislu prava Unije in da dajatev, ki se ne pobira na blago kot tako, temveč na dejavnost, ki je nujno povezana s tem blagom, kot so v obravnavani zadevi omrežne storitve, lahko spada na področje uporabe določb o prostem pretoku blaga. Kadar se dajatev izračuna na podlagi števila prenesenih kilovatnih ur, ne pa na podlagi razdalje prenosa ali na podlagi katerega koli drugega merila, povezanega s prenosom, jo je treba obravnavati, kot da je naložena na blago (glej v tem smislu sodbo z dne 17. julija 2008, Essent Netwerk Noord in drugi, C‑206/06, EU:C:2008:413, točki 43 in 44 ter navedena sodna praksa).
35 Ker je bila dajatev iz postopka v glavni stvari izračunana na podlagi števila prenesenih kilovatnih ur, je treba šteti, da je bila naložena na blago.
36 Na tretjem mestu je treba preveriti, ali je ta dajatev naložena na to blago zaradi prestopa meje ali pa je posledica splošnega sistema notranje obdavčitve, ki sistematično in v skladu z istimi objektivnimi merili obravnava kategorije proizvodov, neodvisno od njihovega izvora ali namembnega kraja.
37 V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da je bistvena značilnost dajatve z enakim učinkom, zaradi katere se ta dajatev razlikuje od splošne notranje obdavčitve, v okoliščini, da se prva nanaša izključno na proizvod, ki prehaja mejo kot tak, medtem ko se druga nanaša enako na uvožene, izvožene in nacionalne proizvode (sodba z dne 2. oktobra 2014, Orgacom, C‑254/13, EU:C:2014:2251, točka 28).
38 V obravnavani zadevi je iz besedila postavljenih vprašanj razvidno, da je dajatev iz postopka v glavni stvari naložena samo na električno energijo, ki se proizvede na Slovaškem in ki se nato izvozi. Iz tega izhaja, da se pobira, ker električna energija prestopi mejo.
39 Slovaška vlada kljub temu trdi, da uredba vlade št. 317/2007 določa enako dajatev, naloženo za električno energijo, porabljeno na Slovaškem, ne glede na izvor električne energije. Zato naj bi bila električna energija, ki se proizvede na Slovaškem in ki se nato izvozi, obravnavana enako kot električna energija, ki se proizvede na Slovaškem in ki se v tej državi tudi porabi.
40 Vendar tudi ob predpostavki, da za obe kategoriji električne energije velja ista ureditev, je treba še ugotoviti, da mora obravnavano davčno breme, da bi spadalo pod splošni sistem „notranjih obdavčitev“ v smislu člena 110 PDEU, notranji proizvod in enak izvoženi proizvod obdavčiti z enakim davkom v isti fazi trženja in tudi obdavčljivi dogodek za davek mora biti enak (sodba z dne 2. oktobra 2014, Orgacom, C‑254/13, EU:C:2014:2251, točka 29 in navedena sodna praksa).
41 Če pa, kot navaja slovaška vlada, zadevno denarno dajatev za električno energijo, porabljeno na Slovaškem, plača končni odjemalec, ni sporno, da to dajatev za izvoženo električno energijo dolguje izvoznik električne energije. Dajatev iz postopka v glavni stvari je tako na električno energijo, ki se proizvede na Slovaškem, naložena zaradi njene porabe v tej državi oziroma – če je ta energija izvožena za to, da se nato porabi v drugi državi – zaradi njenega izvoza. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da ta denarna dajatev na izvoženo električno energijo in na električno energijo, ki se porabi znotraj te države članice, ni naložena v isti fazi trženja.
42 Na četrtem mestu je treba navesti, da iz spisa, predloženega Sodišču, ni razvidno, da bi se dajatev iz postopka v glavni stvari pobirala zaradi nadzora, ki se opravlja zaradi izpolnitve obveznosti, naloženih s pravom Unije, ali da bi pomenila plačilo za storitev, ki je bila dejansko opravljena za gospodarski subjekt, v znesku, sorazmernem z navedeno storitvijo.
43 V zvezi s tem je treba pojasniti, da je Sodišče sicer potrdilo, da dajatev, ki pomeni plačilo za storitev, ki je bila dejansko opravljena za gospodarski subjekt, ki mora to dajatev plačati, v znesku, sorazmernem z navedeno storitvijo, ni dajatev z enakim učinkom kot carina (sodba z dne 9. septembra 2004, Carbonati Apuani, C‑72/03, EU:C:2004:506, točka 31), vendar, kot je generalna pravobranilka opozorila v točki 66 sklepnih predlogov, mora imeti posamezni izvoznik za to, da se dajatev izključi s področja uporabe člena 28 PDEU, od opravljene storitve posebno in gotovo korist, pri čemer je korist v javnem interesu presplošna in premalo gotova, da bi jo bilo mogoče obravnavati kot plačilo za določeno korist, ki jo nekdo dejansko ima (glej v tem smislu sodbi z dne 1. julija 1969, Komisija/Italija, 24/68, EU:C:1969:29, točka 16, in z dne 27. septembra 1988, Komisija/Nemčija, 18/87, EU:C:1988:453, točka 7).
44 Slovaška vlada, ki v pisnih stališčih sicer navaja, da je bila denarna dajatev pobrana za omrežno storitev, ki je bila dejansko opravljena za izvoznike, pa tega dela svoje obrazložitve nikakor ni podprla z dodatnimi elementi, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da sporna dajatev pomeni plačilo za tako posebno in gotovo korist.
45 Niti iz drugih elementov iz spisa ni razvidno, da bi denarna dajatev, naložena za ohranitev ravnotežja med razpoložljivimi proizvodnimi zmogljivostmi in povpraševanjem po električni energiji, lahko pomenila plačilo za storitev, ki daje posebno in gotovo korist.
46 V teh okoliščinah denarna dajatev, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki je naložena na električno energijo, ki se izvozi tako v drugo državo članico, ki ni Slovaška republika, kot v tretje države, pomeni dajatev z enakim učinkom kot carina v smislu člena 28 PDEU.
47 Ta ugotovitev velja tako za električno energijo, izvoženo v drugo državo članico, kot za električno energijo, izvoženo v tretjo državo.
48 V primerih, v katerih je ta denarna dajatev naložena za izvoz v druge države članice, spada namreč na področje uporabe členov 28 in 30 PDEU, v primerih, v katerih je naložena za izvoz v tretje države, pa spada na področje uporabe člena 28 PDEU.
49 Kar zadeva, natančneje, izvoz v tretje države, je treba opozoriti, da ima Unija v skladu s členom 3(1)(a) in (e) PDEU izključno pristojnost na področjih carinske unije in skupne trgovinske politike ter da skupna trgovinska politika v skladu s členom 207(1) PDEU temelji na enotnih načelih, zlasti glede sprememb carinskih stopenj ter sklenitve sporazumov o carinskih tarifah in trgovini, ki se nanašajo na trgovino z blagom in storitvami.
50 Če bi bilo državam članicam dovoljeno, da za izvoz v tretje države enostransko naložijo dajatve z enakim učinkom kot carine, bi bila s tem resno ogrožena enotnost skupne trgovinske politike.
51 Kot je poudarila Evropska komisija, iz tega izhaja, da države članice nimajo pristojnosti, na podlagi katere bi lahko za izvoz v tretje države enostransko uvedle dajatve z enakim učinkom kot carina ob izvozu (glej po analogiji sodbo z dne 26. oktobra 1995, Siesse, C‑36/94, EU:C:1995:351, točka 17).
Morebitna upravičenost te dajatve ob izvozu
52 Nizozemska vlada trdi, da cilj zagotavljanja zanesljivosti oskrbe, kot je Sodišče že priznalo v sodbi z dne 22. oktobra 2013, Essent in drugi (od C‑105/12 do C‑107/12, EU:C:2013:677, točka 59 in navedena sodna praksa), pomeni nujni razlog v splošnem interesu.
53 V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je prepoved iz člena 28 PDEU po naravi splošna in absolutna (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2000, Michaïlidis, C‑441/98 in C‑442/98, EU:C:2000:479, točka 14 in navedena sodna praksa). S Pogodbo DEU niso določena nobena odstopanja, Sodišče pa je odločilo, da iz jasnosti, zavezujoče narave in neomejenega področja uporabe določb primarnega prava, ki se uporabljajo, izhaja, da prepoved carin pomeni bistveno pravilo in da mora biti torej kakršna koli izjema jasno določena. Pojasnilo je tudi, da je pojem „dajatev z enakim učinkom kot carina“ nujna dopolnitev splošnega pravila o prepovedi carin (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 1962, Komisija/Luksemburg in Belgija, 2/62 in 3/62, EU:C:1962:45, str. 827).
54 Sodišče je poleg tega ugotovilo, da odstopanj od členov 34 in 35 PDEU, ki jih vsebuje člen 36 PDEU, ni mogoče uporabiti po analogiji v okviru carin in dajatev z enakim učinkom (glej v tem smislu sodbo z dne 10. decembra 1968, Komisija/Italija, 7/68, EU:C:1968:51, str. 628).
55 Ti preudarki veljajo tako za prepoved dajatev z enakim učinkom kot carina ob izvozu v druge države članice kot za prepoved takih dajatev ob izvozu v tretje države.
56 Iz tega izhaja, da zadevna denarna dajatev, ki jo je treba opredeliti kot dajatev z enakovrednim učinkom kot carina, ne more biti upravičena.
57 Iz navedenih preudarkov izhaja, da je treba člena 28 in 30 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, ki določa denarno dajatev, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki jo je treba plačati za električno energijo, izvoženo v drugo državo članico ali v tretjo državo, samo, če je bila električna energija proizvedena na nacionalnem ozemlju.
Stroški
58 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
Člena 28 in 30 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, ki določa denarno dajatev, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki jo je treba plačati za električno energijo, izvoženo v drugo državo članico ali v tretjo državo, samo, če je bila električna energija proizvedena na nacionalnem ozemlju.
Podpisi