Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Consiglio di Stato (Italija) 27. januarja 2020 – AQ, BO, CP/Presidenza del Consiglio dei Ministri, Ministero dell'Istruzione, dell'Università e della Ricerca - MIUR, Università degli studi di Perugia
(Zadeva C-40/20)
Jezik postopka: italijanščina
Predložitveno sodišče
Consiglio di Stato
Stranke v postopku v glavni stvari
Pritožniki: AQ, BO, CP
Nasprotne stranke v pritožbenem postopku: Presidenza del Consiglio dei Ministri, Ministero dell'Istruzione, dell'Università e della Ricerca - MIUR, Università degli studi di Perugia
Vprašanja za predhodno odločanje
1. Ali določba 5 okvirnega sporazuma iz Direktive 1999/70/ES (Direktiva Sveta o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP; v nadaljevanju: Direktiva)1 , z naslovom „Ukrepi za preprečevanje zlorab“, v povezavi z uvodnima izjavama 6 in 7 ter določbo 4 tega sporazuma („Načelo nediskriminacije[prepovedi diskriminacije]“) in z vidika načela enakovrednosti, učinkovitosti in polnega učinka prava [Evropske unije] nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je v členu 24(3)(a) in členu 22(9) zakona št. 240/2010, ki Univerzi omogoča, da za raziskovalce brez omejitve števila uporablja pogodbe o zaposlitvi za določen čas z veljavnostjo treh let in možnostjo podaljšanja za dve leti, pri čemer sklenitev in podaljšanje pogodbe nista pogojena z nobenim objektivnim razlogom, povezanim z začasnimi ali izrednimi potrebami Univerze, ki jih sklene[,] in ki kot edino omejitev veriženja razmerij za določen čas z isto osebo določa samo trajanje, ki ne presega dvanajst let, tudi s prekinitvami?
2. Ali zgoraj navedena določba 5 okvirnega sporazuma, v povezavi z uvodnima izjavama 6 in 7 Direktive in z zgoraj navedeno določbo 4 navedenega sporazuma ter z vidika polnega učinka prava [Evropske unije], nasprotuje nacionalni zakonodaji (in sicer členu 24 in členu 29(1) zakona št. 240/2010) v delu, kjer univerzam omogoča, da zaposlujejo izključno raziskovalce za določen čas, z veriženjem pogodb za določen čas, katerega trajanje bi lahko bilo neomejeno, za običajne didaktične in raziskovalske potrebe teh univerz, pri čemer zadevne odločitve ne pogojuje z obstojem začasnih ali izrednih potreb in ne določa nobenih omejitev?
3. Ali določba 4 istega okvirnega sporazuma nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je v členu 20(1) zakonske uredbe št. 75/2017 (kot je razložen v zgoraj navedeni ministrski okrožnici št. 3/2017), ki sicer priznava možnost ustalitve raziskovalcev, zaposlenih za določen čas pri javnih raziskovalnih ustanovah – če so do 31. decembra 2017 dopolnili vsaj tri leta delovne dobe –, vendar je ne omogoča za univerzitetne raziskovalce, zaposlene za določen čas, ker člen 22(16) zakonske uredbe št. 75/2017 določa, da se za njihovo delovno razmerje, ki po zakonu sicer temelji na pogodbi o zaposlitvi, uporablja „sistem javnega prava“, čeprav se na podlagi člena 22(9) zakona št. 240/2010 za raziskovalce javnih raziskovalnih ustanov in univerz uporablja isti predpis o najdaljšem dovoljenem trajanju delovnih razmerij za določen čas na podlagi pogodb iz naslednjega člena 24 ali raziskovalnih štipendij iz istega člena 22, sklenjenih z univerzami ali raziskovalnimi ustanovami?
4. Ali načela enakovrednosti in učinkovitosti ter načelo polnega učinka prava EU v zvezi z navedenim okvirnim sporazumom, ter načelo prepovedi diskriminacije iz določbe 4 tega sporazuma nasprotujejo nacionalni zakonodaji (člen 24(3)(a) zakona št. 240/2010 in člen 29(2)(d) in (4) zakonske uredbe št. 81/2015), ki, čeprav obstaja ureditev, ki se uporablja za vse uslužbence javnega in zasebnega sektorja, ki je bila nazadnje vključena v isto uredbo št. 81 in določa (od leta 2018) omejitev trajanja delovnega razmerja za določen čas na 24 mesecev (vključno s podaljšanji in obnovitvami pogodb), ter za tovrstno delovno razmerje, sklenjeno z javnim organom, določa pogoj, da obstajajo „začasne in izredne potrebe“, univerzam omogoča, da zaposluje raziskovalce s triletno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki se lahko v primeru pozitivne ocene raziskovalne in didaktične dejavnosti, opravljene v teh treh letih, podaljša za dve leti, pri tem pa za sklenitev prve pogodbe in podaljšanja ne zahteva, da ima Univerza take začasne ali izredne potrebe, ampak ji celo omogoča, da po izteku petih let z isto ali drugimi osebami sklene novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas enake vrste za zadovoljevanje istih didaktičnih in raziskovalnih potreb, povezanih s prejšnjo pogodbo?
5. Ali določba 5 zgoraj navedenega okvirnega sporazuma tudi z vidika načel učinkovitosti in enakovrednosti ter prej navedene določbe 4 nasprotuje nacionalni zakonodaji (člen 29(2)(d) in (4) zakonske uredbe št. 81/2015 in člen 36(2) in (5) zakonske uredbe št. 165/2001), ki univerzitetnim raziskovalcem, zaposlenim s triletno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki se lahko podaljša za dve leti (v smislu zgoraj navedenega člena 24(3)(a) zakona št. 240/2010), preprečuje poznejšo sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, glede na to, da v okviru italijanske pravne ureditve ni drugih ukrepov, ki bi preprečili in sankcionirali zlorabo veriženja delovnih razmerij za določen čas na univerzah?
____________
1 Direktiva Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas (UL 1999, L 175, str. 43).