SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 13. aprila 2011

Zadeva F‑38/10

Ioannis Vakalis

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Pokojnina – Prenos v Grčiji pridobljenih pokojninskih pravic v pokojninski sistem uradnikov Unije – Izračun pravic – Ugovor nezakonitosti SDI členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom – Načelo enakega obravnavanja – Načelo nevtralnosti eura“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero I. Vakalis predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 19. avgusta 2009 o priznanju pokojninske dobe Skupnosti na podlagi prenosa pokojninskih pravic, ki jih je pridobil pred nastopom službe v Komisiji, in odločbe z dne 22. februarja 2010 o zavrnitvi njegove predhodne pritožbe.

Odločitev:      Tožba se zavrne kot delno očitno nedopustna in kot delno očitno neutemeljena. Komisija poleg svojih stroškov nosi polovico stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi polovico svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo področja uporabe zakona – Ugotovitev po uradni dolžnosti

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 77)

2.      Uradniki – Pokojnine – Pokojninske pravice, pridobljene pred nastopom službe pri Uniji – Prenos v sistem Unije – Prehodne določbe Uredbe št. 723/2004

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XIII, člen 26(1))

3.      Uradniki – Pokojnine – Pokojninske pravice, pridobljene pred nastopom službe pri Uniji – Prenos v sistem Unije – Priznanje prispevnih let

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VIII, člen 11(2))

4.      Uradniki – Pokojnine – Pokojninske pravice, pridobljene pred nastopom službe pri Uniji – Prenos v sistem Unije – Priznanje prispevnih let

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VIII, člen 11(2); Uredba Sveta št. 1103/97, člen 3)

5.      Uradniki – Pokojnine – Pokojninske pravice, pridobljene pred nastopom službe pri Uniji – Prenos v sistem Unije – Priznanje prispevnih let

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VIII, člen 11(2))

6.      Postopek – Stroški – Breme – Upoštevanje zahtev pravičnosti – Delna naložitev stroškov uspeli stranki

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 87(2) in 88)

1.      Sodišče Unije ima pravico in po potrebi dolžnost, da po uradni dolžnosti obravnava nekatere tožbene razloge materialne zakonitosti. To velja za tožbeni razlog, ki zadeva kogentno pravo in se nanaša na to, da sporna odločba krši področje uporabe zakona. Dejansko bi Sodišče za uslužbence kršilo dolžnost presoje zakonitosti, če ne bi ugotovilo – četudi stranke tega ne bi izpodbijale –, da je bila odločba, ki se pred njim izpodbija, sprejeta na podlagi pravila, ki ga v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, in če bi nato o sporu, v katerem razsoja, odločilo ob uporabi takega pravila.

Obravnavanje tožbenega razloga materialne zakonitosti po uradni dolžnosti ne posega v kontradiktornost razprave in načelo spoštovanja pravice do obrambe. Člen 77 Poslovnika namreč določa, da lahko Sodišče za uslužbence po uradni dolžnosti obravnava procesne predpostavke, ki spadajo na področje kogentnega prava, če pred tem zasliši stranke. Sicer pa ni podan noben razlog, na podlagi katerega bi bilo mogoče meniti, da čeprav ta pogoj pomeni zadostno jamstvo načel kontradiktornosti in spoštovanja pravice do obrambe, kadar se po uradni dolžnosti obravnava procesna predpostavka, ki spada na področje kogentnega prava, to ne velja, kadar se po uradni dolžnosti obravnava tožbeni razlog, ki spada na področje kogentnega prava, naj gre za tožbeni razlog materialne ali formalne zakonitosti.

(Glej točke 28, 29, 38 in 39.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 15. julij 1994, Browet in drugi proti Komisiji, od T‑576/93 do T‑582/93, točka 35;

Sodišče za uslužbence: sodba z dne 21. februarja 2008 v zadevi Putterie-De-Beukelaer proti Komisiji, F‑31/07, ki je Splošno sodišče Evropske unije v zvezi s tem vprašanjem ni izpodbijalo v sodbi z dne 8. julija 2010 v zadevi Komisija proti Putterie-De-Beukelaer, T‑160/08 P.

2.      Prehodne določbe člena 26(1) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom v različici, ki izhaja iz Uredbe Sveta št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti, in prehodne določbe člena 11 splošnih določb za izvajanje členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki jih je sprejela Komisija, je treba razlagati tako, da zadevajo le prošnje za prenos pokojninskih pravic, ki jih vložijo redno zaposleni uradniki.

Cilj navedenih določb je v skladu z načelom pravne varnosti zaščititi pridobljene pravice. Toda uradnik na poskusnem delu nima nobene pridobljene pravice do prenosa pokojninskih pravic. Čeprav lahko zadevna institucija evidentira prošnjo uslužbenca na poskusnem delu, naj mu ne naloži vložitve nove prošnje po njegovem imenovanju v naziv, je ta še vedno prezgodnja.

(Glej točke 42, 44 in 46.)

3.      Sredstva, ki se prenesejo v pokojninsko dobo Unije, morajo preračunati upravni organi Unije. Vendar to, da mora med določitvijo prispevnih let nihanja menjalnih tečajev po potrebi upoštevati zadevna institucija, ne pa nacionalni organi, ne pomeni nujno, da ukinitev mehanizma srednjega menjalnega tečaja s splošnimi določbami za izvajanje členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki jih je sprejela Komisija, ne bi bila zakonita.

Čeprav mora namreč institucija pri določanju števila prispevnih let, ki se upoštevajo v pokojninskem sistemu Unije, upoštevati menjalne tečaje, ohrani določeno svobodo pri presoji možnosti, da se po potrebi ublažijo učinki nihanja menjalnih tečajev. Posledica pristojnosti institucije na tem področju je le ta, da sodišča Unije izvajajo nadzor nad možnostjo, da navedena institucija ne bi več ohranjala mehanizma srednjega menjalnega tečaja.

(Glej točke 53 in od 55 do 57.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 15. december 1998, Bang-Hansen proti Komisiji, T‑233/97, točka 38; 18. marec 2004, Radauer proti Svetu, T‑67/02, točke od 28 do 31.

4.      Ukinitev mehanizma srednjega menjalnega tečaja za določitev števila prispevnih let med prenosom pokojninskih pravic s splošnimi določbami za izvajanje členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki jih je sprejela Komisija, ne nasprotuje načelu nevtralnosti eura in členu 3 Uredbe št. 1103/97 o nekaterih določbah v zvezi z uvajanjem eura. Načelo nevtralnosti eura iz navedene uredbe že po sami definiciji instituciji ne preprečuje, da bi spremenila veljavno zakonodajo. Toda odločba o ukinitvi mehanizma srednjega menjalnega tečaja je izhajala iz proračunskih presoj in politične odločitve, da se navedeni mehanizem preneha uporabljati, kar je pomenilo ugodnost za uradnike, ki so pridobili pravice v nekaterih državah članicah, ni pa posledica uvedbe eura. Navedeni mehanizem je bil med drugim ukinjen tudi zaradi priznanja pokojninskih pravic, pridobljenih v nekaterih državah članicah, ki niso uvedle eura.

(Glej točki 64 in 65.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 11. december 2007, Kolountzios proti Komisiji, F‑117/07, točke od 32 do 35.

5.      Zakonodajalec Unije lahko pri prenosu pokojninskih pravic k pravilom Kadrovskih predpisov kadar koli doda spremembe, ki so po njegovem mnenju skladne z interesom službe, in v prihodnosti sprejme določbe Kadrovskih predpisov, ki so za zadevne uradnike ali uslužbence manj ugodne, vendar le, če se določi dovolj dolgo prehodno obdobje, da se način odmerjanja pridobljenih pokojnin ne bi nepričakovano spremenil, da bi se zaščitile zakonito pridobljene pravice uradnikov ali uslužbencev, osebe, ki jih nova zakonodaja posebej zadeva, pa bi bile enako obravnavane. Enako velja pri splošnih določbah za izvajanje, ki jih sprejme institucija, vendar le, če te ne odstopajo od nadrejenih določb.

Sodišče Unije pri kadrovski politiki v zvezi z načeloma enakosti in prepovedi diskriminacije le preverja, ali zadevna institucija ni delala samovoljnih razlik ali razlik, ki očitno nasprotujejo zastavljenemu cilju. Unija ima namreč pri uporabi formul za preračun pokojninskih pravic široko diskrecijsko pravico pri določanju elementov sistema za preračunavanje sredstev, ki se prenesejo v pokojninsko dobo Unije.

(Glej točki 70 in 71.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. marec 1975, Gillet proti Komisiji, 28/74, točki 5 in 6; 11. september 2007, Lindorfer proti Svetu, C‑227/04 P, točka 78;

Sodišče prve stopnje: 29. november 2006, Campoli proti Komisiji, T‑135/05, točka 85; 20. november 2007, Ianniello proti Komisiji, T‑308/04, točka 38;

Sodišče za uslužbence: 11. december 2007, Martin Bermejo proti Komisiji, F‑60/07, točki 55 in 56; 24. april 2008, Dalmasso proti Komisiji, F‑61/05, točka 78; 30. november 2009, Ridolfi proti Komisiji, F‑3/09, točki 53 in 54.

6.      Kadar je lahko uradnik sklepal, da je zaradi napačne uporabe prava pri dveh razlogih za zavrnitev njegove pritožbe upravičen do vložitve tožbe zoper izpodbijano odločbo, je mogoče v skladu z določbami iz členov 87(2) in 88 Poslovnika Sodišča za uslužbence z okoliščinami obravnavanega primera utemeljiti, da institucija, ki je tožena stranka, nosi polovico stroškov tožeče stranke.

(Glej točko 81.)