SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 29. marca 2007

Zadeva F-31/05

Michael Cwik

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Ocenjevanje – Poročilo o kariernem napredovanju – Ocenjevalno obdobje 2003 – Ničnostna tožba – Ugovor nezakonitosti – Očitna napaka pri presoji“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero M. Cwik predlaga razglasitev ničnosti svojega poročila o kariernem napredovanju, sestavljenega za obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2003, in po potrebi odločbe z dne 24. januarja 2005 o zavrnitvi njegove pritožbe zoper zgoraj navedeno poročilo ter naložitev Komisiji, naj plača 1 EUR simbolične odškodnine.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Ocena – Poročilo o kariernem napredovanju

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

2.      Uradniki – Ocena – Poročilo o kariernem napredovanju

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

3.      Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem

1.      Pri sestavi poročil o kariernem napredovanju se obstoj ciljnega povprečja ne sme šteti za omejevanje proste presoje ocenjevalcev, kadar ti konkretno ocenjujejo uradnike.

Prvič, to povprečje ne omejuje možnosti ocenjevalcev, da razlikujejo posamične ocene storitev vsakega uradnika glede na stopnjo, po kateri te storitve odstopajo navzgor ali navzdol od tega povprečja.

Drugič, da bi ocenjevalci upoštevali ciljno povprečje, jim ocen, višjih od tega povprečja, ni treba izravnavati z nižjimi ocenami. V sistemu ciljnega povprečja se namreč upošteva najpogosteje opažena realnost, to je homogena razdelitev uradnikov, ki so ocenjevani okoli povprečne ravni delovne uspešnosti, ki jo predstavlja ciljno povprečje. Poleg tega sistem, uveden s Splošnimi določbami za izvajanje člena 45 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, ocenjevalcem omogoča, da se oddaljijo tudi od ciljnega povprečja, ko posebni položaj službe odstopa od te skupne realnosti. Kot izhaja iz člena 4(3) teh splošnih določb za izvajanje, prekoračitev ciljnega povprečja za eno točko nima nobene posledice. Poleg tega iz člena 4(4) in (5) teh splošnih določb za izvajanje izhaja, da lahko zadevni generalni direktorat ob prekoračitvi za več kot eno točko zahteve za uporabo odstopanja ob primerni utemeljitvi presežka predloži v preučitev paritetni skupini, ki odloči o morebitnem popolnem ali delnem zmanjšanju kazni.

Seveda ni sporno, da ciljno povprečje pomeni neko zahtevo, ki bremeni sistem ocenjevanja, ker omejuje možnost ocenjevalcev, da vsakogar ocenijo abstraktno, neodvisno od uspešnosti drugih uradnikov, ki jih s to osebo lahko primerjajo. Vendar ta zahteva, ki je bila v okviru skupnostne politike upravljanja zaposlenih uvedena zato, da bi dobili reprezentativno oceno uradnikov, ni v nasprotju z določbami člena 43 Kadrovskih predpisov. Navedba ciljnega povprečja 14 točk na lestvici od 0 do 20 točk preprečuje nevarnost zvišanja povprečne ocene, kar bi zmanjšalo razpon točk, ki ga ocenjevalci dejansko uporabljajo, in zato škodilo funkciji ocenjevanja, katerega namen je čim natančneje prikazati uspešnost ocenjenih uradnikov in omogočiti njihovo učinkovito primerjavo. Še več, navedba ciljnega povprečja omogoča tudi zmanjšanje tveganja razhajanja v povprečjih ocen, ki jih uporabljajo različni generalni direktorati Komisije, kar ne bi bilo utemeljeno z objektivnimi razmisleki, povezanimi z uspešnostjo uradnikov, ki so ocenjevani.

(Glej točke od 45 do 49.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 18. oktober 2005, Leite Mateus proti Komisiji, T‑51/04, neobjavljena v ZOdl., točka 56; 25. oktober 2005, Fardoom in Reinard proti Komisiji, T‑43/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑329 in II‑1465, točke 51, 54 in 55; 19. oktober 2006, Buendía Sierra proti Komisiji, T‑311/04, ZOdl., str. II‑4137, točka 183.

2.      Pri sestavi poročil o kariernem napredovanju se s pojasnjevalnimi pripombami, navedenenimi v takih poročilih, utemeljujejo ocene, izražene v točkah. Te pojasnjevalne pripombe so podlaga za pripravo ocen, ki so njihov številski prikaz, in uradnikom omogočajo, da razumejo dobljene ocene. Zato morajo biti v takem poročilu pojasnjevalne pripombe skladne z ocenami, izraženimi v točkah. Ob upoštevanju zelo široke diskrecijske pravice, priznane ocenjevalcem pri presojanju dela oseb, ki jih morajo oceniti, morebitna neskladnost v poročilu o kariernem napredovanju lahko vseeno upraviči razglasitev njegove ničnosti, če je očitna.

(Glej točko 62.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 25. oktober 2006, Carius proti Komisiji, T‑173/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑243 in II‑A‑2‑1269, točka 106.

3.      Uradnik, ki trdi, da je žrtev psihičnega nadlegovanja, mora ne glede na svoje subjektivno dojemanje zatrjevanih dejstev predložiti vse dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je bil žrtev ravnanja, s katerim ga je nekdo želel diskreditirati ali namerno poslabšati njegove delovne razmere.

V zvezi s tem, kar zadeva uradnika, ki trdi, da je njegovo poročilo o kariernem napredovanju dodaten dokaz psihičnega nadlegovanja, katerega žrtev naj bi bil več let, ponavljajoči se spori z nadrejenimi, ki jih je omenil zainteresirani in se nanašajo predvsem na njegova prejšnja ocenjevalna poročila, dolgotrajno nenapredovanje in poklicna osamitev niso dejavniki, ki bi lahko dokazovali, da je bilo izpodbijano poročilo o kariernem napredovanju sestavljeno zato, da bi ga psihično nadlegovali.

(Glej točki 94 in 95.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 23. februar 2001, De Nicola proti EIB, združene zadeve T‑7/98, T‑208/98 in T‑109/99, RecFP, str. I‑A‑49 in II‑185, točka 286; 8. julij 2004, Schochaert proti Svetu, T‑136/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑215 in II‑957, točka 41; 4. maj 2005, Schmit proti Komisiji, T‑144/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑101 in II‑465, točka 64.