STALIŠČE GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeno 28. marca 2012(1)
Zadeva C‑92/12 PPU
Health Service Executive
proti
S. C.
in
A. C.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo High Court of Ireland (Irska))
„Nujni postopek predhodnega odločanja – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (ES) št. 2201/2003 – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Namestitev otroka v zavod v drugi državi članici, povezana s pridržanjem – Soglasje države članice sprejemnice – Razglasitev izvršljivosti“
I – Uvod
1. Predmet te zadeve je razlaga Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000(2) v okviru nujnega postopka predhodnega odločanja.
2. Člen 56 te uredbe ureja čezmejno namestitev otrok v zavode in rejniške družine. Irsko High Court je odredilo, da se sedemnajstletni otrok(3) (S. C.) namesti v zavod zaprtega tipa v Angliji. Na Irskem ni bilo na voljo ustrezne ustanove. Pri tem zaradi koristi otroka ni bilo mogoče odlašanje, zaradi česar je bila S. C. nemudoma prepeljana v zavod.
3. High Court bi v teh okoliščinah najprej rado izvedelo, ali namestitev s pridržanjem, ki se izvede zaradi zaščite otroka, sploh spada na področje stvarne uporabe Uredbe. Njegova nadaljnja vprašanja se ob upoštevanju nujnosti namestitve v bistvu nanašajo na to, ali se za odločbo, s katero se odredi taka namestitev otroka, zahteva razglasitev izvršljivosti v skladu s členom 28 Uredbe in kakšne pravne učinke ima ta odločba v drugi državi članici pred tako razglasitvijo izvršljivosti. Poleg tega se sprašuje o zahtevah v zvezi s postopkom soglasja iz člena 56(2) Uredbe.
II – Pravni okvir
4. Za obravnavano zadevo so posebno pomembne te določbe Uredbe št. 2201/2003:
„Člen 1
Področje uporabe
(1) Ta uredba se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na:
[…]
b) podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti.
(2) Zadeve iz odstavka 1(b) lahko zlasti zadevajo:
[…]
d) namestitev otroka v rejniško družino ali v oskrbo zavoda; […]
Člen 28
Izvršljive sodne odločbe
(1) Sodna odločba o izvrševanju starševske odgovornosti glede otroka, izdana v državi članici in ki je izvršljiva v tej državi članici ter je bila vročena, se izvrši v drugi državi članici, ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi.
(2) Vendar se v Združenem kraljestvu taka sodna odločba izvrši v Angliji in Walesu, na Škotskem ali na Severnem Irskem po tem, ko je bila na zahtevo ene od zainteresiranih strank registrirana za izvršitev v zadevnem delu Združenega kraljestva. […]
Člen 56
Namestitev otroka v drugo državo članico
(1) Kadar sodišče, ki je pristojno v skladu s členi od 8 do 15, razmišlja o namestitvi otroka v oskrbo zavoda ali rejniške družine in kadar naj bi se takšna namestitev izvedla v drugi državi članici, se najprej posvetuje z osrednjim organom ali drugim organom, ki ima pristojnost v drugi državi, če se v navedeni državi članici za namestitev otroka v okviru te države zahteva posredovanje javnega organa.
(2) Sodna odločba o namestitvi iz odstavka 1 se lahko izda v državi prosilki le, če je pristojni organ zaprošene države pristal na namestitev.
(3) Postopke posvetovanja ali soglasja iz odstavkov 1 in 2 ureja nacionalno pravo zaprošene države.“
III – Dejansko stanje, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
5. S. C. je irska državljanka in je živela na Irskem. High Court izvršuje varstvo in vzgojo nad otrokom. Skrb za S. C. je bila leta 2000 zaupana v varstvo Health Service Executive (organ, ki je na Irskem pristojen za otroke pod varstvom države, v nadaljevanju: HSE). Od takrat je bila S. C. nameščena v rejniških družinah in zavodih na Irskem. HSE je s predlogom za izdajo začasne odredbe(4) pri predložitvenem sodišču predlagal namestitev s pridržanjem v terapevtskem in vzgojnem zavodu(5) v Angliji. S. C. je bila pred tem nameščena v zavodu zaprtega tipa na Irskem. V bližnji preteklosti si je večkrat poskušala vzeti življenje. Na Irskem ni bilo ustrezne ustanove. Nasprotni stranki v postopku s predlogom izdaje začasne odredbe sta S. C. in A. C., otrokova mati.
6. Predložitveno sodišče je 2. decembra 2001 ugodilo predlogu HSE in zaradi njene zaščite odredilo namestitev S. C. v zasebnem zavodu zaprtega tipa v Angliji. Vsi udeleženci postopka razen S. C. so odobravali namestitev v Angliji, saj je najbolj ustrezala otrokovi koristi. Namestitev je bila najprej odrejena za en mesec, mesečno pa naj bi se preverjala in po potrebi podaljševala.
7. Ker je bilo po mnenju predložitvenega sodišča zaradi otrokovih koristi nujno takojšnje ukrepanje, je bila S. C. takoj po izdaji odredbe premeščena v zavod v Anglijo. Predmet spora v postopku v glavni stvari sta zdaj vprašanji zakonitosti namestitve in njenega podaljševanja. High Court je s sklepom z dne 16. februarja 2012, ki je na Sodišče prispel 22. februarja 2012, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali spada odločba o pridržanju otroka za določeno obdobje v zavodu v drugi državi članici, ki zagotavlja terapevtsko in vzgojno varstvo, na stvarno področje uporabe Uredbe Sveta št. 2201/2003?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, katere morebitne obveznosti izhajajo iz člena 56 Uredbe Sveta št. 2201/2003 v zvezi s postopki posvetovanja in soglasja za zagotavljanje učinkovite zaščite otroka, ki naj bi bil pridržan?
3. Ali je to, da je, kadar je sodišče v državi članici nameravalo namestiti otroka za določen čas v vzgojno varstveni zavod v drugi državi članici in je v skladu s členom 56 Uredbe Sveta št. 2201/2003 od te države pridobilo soglasje, odločba sodišča o namestitvi otroka za določeno obdobje v zavod v drugi državi članici, priznana in/ali razglašena za izvršljivo v tej drugi državi članici predpogoj za izvedbo namestitve?
4. Ali ima odločba sodišča o namestitvi otroka za določeno obdobje v vzgojni zavod v drugi državi, za katero je v skladu s členom 56 Uredbe Sveta št. 2201/2003 ta država članica dala soglasje, pravni učinek v tej drugi državi članici pred priznanjem in/ali razglasitvijo izvršljivosti ob koncu postopka za razglasitev priznanja in/ali izvršljivosti?
5. Ali je treba pridobiti soglasje druge države članice, kot ga zahteva člen 56 Uredbe Sveta št. 2201/2003, pri vsakem podaljšanju veljavnosti odločbe sodišča v skladu s členom 56 o namestitvi otroka za določeno obdobje v zavod v drugi državi članici?
6. Ali mora biti odločba sodišča v skladu s členom 56 Uredbe Sveta št. 2201/2003 o namestitvi otroka za določeno obdobje v zavod v drugi državi članici priznana in/ali razglašena za izvršljivo v drugi državi članici ob vsakem podaljšanju njene veljavnosti?“
8. Z drugim sklepom z istega dne je predložitveno sodišče predlagalo odločitev na podlagi nujnega postopka v skladu s členom 104b Poslovnika Sodišča. Drugi senat Sodišča je 29. februarja 2012 sklenil, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku.
9. V pisnem postopku pred Sodiščem so HSE, S. C., ki jo je zastopala njena zastopnica, A. C., irska vlada in Komisija vložili pisna stališča. Ustne obravnave 26. marca 2012 so se udeležili ti udeleženci postopka ter tudi nemška vlada in vlada Združenega kraljestva.
IV – Pravna presoja
A – Prvo vprašanje: stvarno področje uporabe Uredbe št. 2201/2003
10. High Court of Ireland bi najprej rado izvedelo, ali je s področjem uporabe Uredbe št. 2201/2003 zajeta tudi sodna odločba, s katero je zaradi zaščite pred samopoškodovanjem odrejena s pridržanjem povezana namestitev otroka v zavodu, ki zagotavlja terapevtsko in vzgojno varstvo.
11. Stvarno področje uporabe Uredbe je urejeno v njenem členu 1. Uredba se v skladu z odstavkom 1, točka (b), uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti.
12. V skladu s členom 2, točka 7, obsega „starševska odgovornost“ zlasti pravico do varstva in vzgoje, ki na podlagi člena 7, točka 9, zajema pravico določitve kraja otrokovega prebivališča. V skladu s členom 2, točka 8, je nosilec starševske odgovornosti „oseb[a], ki ima starševsko odgovornost do otroka“. Zato ni pomembno, če pravica do varstva in vzgoje – kot v obravnavanem primeru – ni zaupana staršem.
13. V skladu s členom 1(2)(d) Uredbe spada med civilne zadeve v zvezi s starševsko odgovornostjo zlasti namestitev otroka v rejniško družino ali v oskrbo zavoda.
14. Sodišče je že odločilo, da je po eni strani treba pojem civilnih zadev razlagati tako, da lahko zajema tudi ukrepe za zaščito otroka, ki v pravnem redu države članice spadajo v javno pravo.(6) Po drugi strani je ugotovilo, da spada prevzem otroka v varstvo kot ukrep zaščite otroka – čeprav v Uredbi ni izrecno obravnavan – na področje uporabe Uredbe.(7) V tem smislu je izrecno omenilo stališče ene od držav članic, da je z odreditvijo prevzema otroka v varstvo v nekaterih okoliščinah temu celo odvzeta svoboda.(8) Z vprašanjem, ali je tudi namestitev, ki vključuje pridržanje, zajeta s področjem uporabe, pa se še ni ukvarjalo.
15. S pojmom „zavod“, uporabljenim v členu 1(2)(d) Uredbe, je treba razumeti ustanovo, v kateri živijo otroci in mladostniki in v kateri poteka njihova pedagoška oskrba. V skladu z naravnim pomenom besed lahko ta pojem obsega tudi ustanove, v katere so bili otroci nameščeni v pridržanje zaradi njihove zaščite.
16. Izjeme od področja uporabe Uredbe so urejene v členu 1(3). V skladu s točko (g) ta ne velja za ukrepe, ki so posledica kaznivih dejanj, ki so jih storili otroci. Ta izjema kaže po nasprotnem sklepanju na to, da je zakonodajalec štel, da je z Uredbo načeloma zajeta tudi namestitev zaprtega tipa. Le tako se da razložiti, da se mu je zdelo potrebno zapisati, da z Uredbo niso zajete sankcije mladoletniškega kazenskega prava, med katerimi je lahko zlasti pridržanje.
17. V isto smer kaže tudi pojasnjevalno poročilo Paula Lagarda(9) k Haaški konvenciji z dne 19. oktobra 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, priznavanju, izvršitvi in sodelovanju na področju starševske odgovornosti in ukrepov za zaščito otrok (v nadaljevanju: KVO).(10) Treba je priznati, da je to poročilo v okviru zgodovinske in sistematične razlage Uredbe št. 2201/2003 mogoče upoštevati kot podlago za razlago ustreznih določb Uredbe. Kajti določbe Uredbe o pravici do varstva in vzgoje temeljijo na pripravljalnem gradivu h KVO in so z njim v veliki meri skladne,(11) tudi glede določb o področju uporabe, ki so tu predmet razlage.(12) Določbe Uredbe in ustrezne določbe iz Haaške konvencije bi morale biti zato poleg tega razložene po možnosti enako, da se preprečijo različne rešitve glede na to, ali se primer nanaša na drugo državo članico ali na tretjo državo.(13)
18. V Lagardovem poročilu so ukrepi za namestitev otroka v rejniško družino ali zavod opredeljeni kot klasični ukrepi zavarovanja. Ti bi seveda bili zajeti s konvencijo, če ne bi bili izrecno izključeni – tako kot namestitev zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil otrok.(14) Predmet konvencije naj bi bila zaščita otrok, zaradi česar bi morali biti izključeni samo ukrepi mladoletniškega kazenskega prava.(15)
19. Tudi v okviru Uredbe bi morala vsaka odločba, ki se nanaša na starševsko odgovornost, spadati na področje uporabe Uredbe, če ne gre za izjemo iz člena 1(3).(16) Namestitev zaprtega tipa, do katere pride zaradi zaščite otroka pred samopoškodovanjem ali samomorom in ki je namenjena pedagoškemu in terapevtskemu varstvu, torej na podlagi besedila, zgodovine nastajanja in konteksta Uredbe spada na njeno področje uporabe.
20. Ta razlaga ustreza tudi zastavljenim ciljem Uredbe, ki so izraženi v peti uvodni izjavi.(17) V skladu z njo mora Uredba veljati za vse odločbe o izvrševanju starševske odgovornosti, skupaj z ukrepi za zaščito otroka, da bi se zagotovila enakost za vse otroke.
21. Če je zaradi zaščite otroka nujna namestitev zaprtega tipa in se želi z Uredbo v zvezi z odločbami o izvrševanju starševske odgovornosti zagotoviti enakost vseh otrok, ni mogoče pojasniti, zakaj naj bi bile s področja uporabe Uredbe izvzete ravno odločbe o namestitvi zaprtega tipa. Navsezadnje ta vrsta namestitev najmočneje poseže v temeljne pravice zadevne osebe. Prav na tem kočljivem področju je odločilno, da so sodna pristojnost, ki je z Uredbo določena glede na otrokove koristi,(18) ter priznanje in izvršitev takih odločb enotno urejeni.
22. Z vključitvijo na področje uporabe Uredbe se končno preprečijo tudi težave z razmejitvijo v posameznem primeru. Različne oblike namestitve namreč praviloma popolnoma prehajajo ena v drugo. Namestitev zaprtega tipa bo vedno ultima ratio in bo do nje prišlo vedno le za nujno potreben čas. Po namestitvi zaprtega tipa pa bo otrok po potrebi ostal nameščen v istem zavodu brez pridržanja. Tako je tudi v postopku v glavni stvari: S. C. bo nameščena s pridržanjem le toliko časa, kot je nujno potrebno, po izboljšanju stanja pa bo ostala v isti ustanovi. Tu je lahko za otrokove koristi pravična le ureditev, s katero so odločbe o vseh vrstah namestitve podrejene enotnim pravilom o pristojnosti in priznanju. Če bi namestitev v zavodu, ki je povezana s pridržanjem, ne spadala na področje uporabe Uredbe, bi to lahko vodilo do različne sodne pristojnosti, ki bi bila odvisna od vrste namestitve. To ne bi bilo ustrezno.
23. Na prvo vprašanje za predhodno odločanje je zato treba odgovoriti, da na stvarno področje uporabe Uredbe št. 2201/2003 spada tudi odločba o namestitvi otroka v zavod v drugi državi članici, ki je povezana s pridržanjem in do katere pride zaradi zaščite otroka.
B – Drugo vprašanje: zahteva po predhodnem soglasju pristojnega organa
24. Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče želi izvedeti, katere dolžnosti izhajajo iz člena 56 Uredbe št. 2201/2003 v zvezi s tako namestitvijo glede na naravo postopka posvetovanja in soglasja.
25. Iz navedb v predložitvenem sklepu je razviden kontekst, v katerega je vključeno to vprašanje.
26. Glede na navedbe predložitvenega sodišča slednje namreč ni moglo nedvoumno ugotoviti, kateri organ v Združenem kraljestvu je pristojen za izdajo soglasja v skladu s členom 56(2) Uredbe. Official Solicitor oziroma Central Authority for England and Wales(19) naj bi najprej posredovala informacijo zasebne ustanove, s katero je ta sporočila, da lahko sprejme S. C. V zapriseženi izjavi, naknadno predloženi High Court, je uslužbenec osrednjega organa za Anglijo in Wales navedel, da ta ni pristojni organ v smislu člena 56 Uredbe in da sploh ni enotnega pristojnega organa v smislu Uredbe. Zato se predložitvenemu sodišču zdi, da je obstajalo samo soglasje „zasebne ustanove“, v kateri naj bi bila S. C. nameščena, in to ustanovo šteje za pristojni organ.
27. Na posebno vprašanje na ustni obravnavi je vlada Združenega kraljestva nasprotno navedla, da ustanova, v kateri je bil nameščen otrok, ni zasebna ustanova. Ustanova naj bi namreč spadala pod mesto Peterborough, ki jo upravlja, in naj bi bila zato državna ustanova. Načeloma je treba na predlog za sprejetje predhodne odločbe odgovoriti na podlagi ugotovitev o dejstvih, iz katerih v predložitvenem sklepu izhaja predložitveno sodišče. S koristnim odgovorom na drugo vprašanje predložitvenega sodišča pa bo moralo biti ob upoštevanju navedb Združenega kraljestva razjasnjeno tudi vprašanje, ali soglasje državnega zavoda zadostuje zahtevam iz člena 56(2).
1. Zavod kot pristojni organ
28. V skladu s členom 56(2) se lahko sodna odločba o namestitvi otroka v drugo državo izda le, če je pristojni organ zaprošene države privolil v namestitev. Člen 56(1) ureja predhodni posvetovalni postopek: če sodišče razmišlja o namestitvi v tujini, se predhodno posvetuje z osrednjim organom ali drugim pristojnim organom države članice sprejemnice.
29. Pojem „pristojni organ“ iz člena 56(2) je treba razumeti kot skupni pojem za pojma „osrednji organ“ ali „drugi organ, ki ima pristojnost“ iz odstavka 1. Iz formulacije „drugi organ, ki ima pristojnost“ iz zadnjenavedenega odstavka je namreč razvidno, da se tudi osrednji organ šteje za pristojni organ.
30. To razumevanje je podprto tudi z ozadjem nastanka določbe. Tudi v prejšnjih osnutkih Uredbe je bil v odstavku 2 – poleg pojmov, uporabljenih v odstavku 1 – omenjen osrednji organ ali drug pristojni organ.(20) Šele v zelo pozni fazi zakonodajnega procesa je bila v odstavku 2 opuščena navedba osrednjega organa.(21) Iz dokumentacije o zasedanjih Sveta ni mogoče sklepati, da je bil namen črtanja osrednjega organa v odstavku 2 vsebinska sprememba.
31. Soglasje v skladu s členom 56 mora torej dati osrednji organ ali drug stvarno pristojen organ. Ker lahko vsaka država članica v skladu s členom 53 določi enega ali več osrednjih organov, je s sistematiko Uredbe izključeno, da ne bi bilo nobenega pristojnega organa v smislu člena 56(2).(22) Člen 53 zavezuje nepristojen osrednji organ, da obvestilo posreduje pristojnemu (osrednjemu) organu.
32. Preveriti je treba, ali je mogoče, da je s pristojnim organom v smislu člena 56(2) mišljena tudi zasebna ali državna ustanova, v kateri naj bo nameščen otrok.
33. Člen 56(3) sicer določa, da postopke posvetovanja ali soglasja iz odstavkov 1 in 2 ureja nacionalno pravo zaprošene države. Vendar vprašanje, ali je tudi zasebna ustanova, ki naj bi sprejela otroka, lahko pristojni organ v smislu člena 56, ni vprašanje, ki zadeva postopke soglasja, ampak temeljna odločitev, ki zadeva soglasje. Ta ne more biti prepuščena nacionalnemu pravu, ampak mora biti zaradi enotne uporabe prava Unije nasprotno določena avtonomno v skladu s pravom Unije.(23)
34. V nemški jezikovni različici že iz uporabe pojma Behörde jasno izhaja, da je potrebno soglasje državnega organa. Tudi v drugih jezikovnih različicah Uredbe so uporabljeni izrazi, ki kažejo na lastnost državnega organa, ki daje soglasje: tako je v francoski različici uporabljen izraz autorité compétente in v angleški izraz competent authority. V teh jezikovnih različicah je zahteva po posredovanju državnega organa očitna tudi v zvezi z zadnjim delom stavka člena 56(1), v katerem je navedeno posredovanje javnega organa (autorité publique, public authority) v primerljivih izključno notranjih primerih.
35. Že iz besedila člena 56 je torej razvidno, da soglasje zasebne ustanove, v kateri naj bo nameščen otrok, ne zadostuje. Besedilo pa ni tako enopomensko glede vprašanja, ali glede na člen 56(2) zadostuje soglasje državnega zavoda. Ob širokem razumevanju pojma organ bi lahko vanj spadal tudi državni zavod.
36. Vendar smisel in namen zahtev po soglasju potrjujeta dejstvo, da soglasje zavoda, v katerem naj bo otrok nameščen – ne glede na to, ali je zasebni ali državni – ni veljavno soglasje v smislu člena 56(2). To je razvidno iz Lagardovega poročila h KVO, ki v členu 33(2) vsebuje določbo, ki ustreza določbi o namestitvi otrok iz člena 56 Uredbe št. 2201/2003. Tudi v tem poročilu se zahteva predhodno soglasje države sprejemnice.(24) V Lagardovem poročilu je glede tega navedeno, da naj bi bilo s tem predhodnim soglasjem omogočeno, da se vnaprej uredijo pogoji prebivanja otroka v državi sprejemnici, zlasti glede na tam veljavno zakonodajo o priseljevanju(25) ali razdelitev stroškov, ki nastanejo z izvršitvijo ukrepa namestitve.(26)
37. Z zahtevo po soglasju naj bi bilo tako poskrbljeno za to, da se kolikor je le mogoče vnaprej razjasnijo vsa vprašanja, ki bi lahko izhajala iz namestitve v državi članici sprejemnici. S tem naj bi se zaradi otrokovih koristi preprečilo, da bi se upravne ali druge težave pojavile šele potem, ko je bil otrok že nameščen, in v najslabšem primeru povzročile vrnitev otroka.
38. To, da država sprejemnica ponovno presoja vprašanje, ali namestitev ustreza otrokovim koristim, ni v skladu s sistematiko Uredbe. Navsezadnje je to presojo opravilo že sodišče, ki odloča o namestitvi, kot sodišče, ki se v skladu z Uredbo šteje za pristojno. Organi države članice sprejemnice pa se bodo lahko na to sklicevali, če bi se po njihovem mnenju lahko pojavile težave v zvezi z njihovim ordre public (javni red), na podlagi katerega je mogoče v skladu s členom 23 Uredbe ugovarjati priznanju oziroma razglasitvi izvršljivosti odločbe o namestitvi. In končno, postopek posvetovanja in soglasja omogoča organu v državi članici namestitve, da na to opozori, kadar obstajajo težave v zvezi z dejansko izbrano ustanovo. Organ v državi članici sprejemnici bo namreč praviloma poznal zavode v državi bolje kot sodišče v državi članici izvora. In navsezadnje naj bi se z zahtevo po soglasju zagotovilo, da se pristojnim organom zgodaj sporoči, da naj bi na njihovo območje pristojnosti prišel otrok, tako da do tega ne bi prišlo brez možnosti nadzora s strani državnih organov.
39. Namen zahteve po soglasju ne bo izpolnjen, če bo soglasje podala zasebna ustanova, v kateri naj bo nameščen otrok. Zasebna ustanova namreč ne more sprejeti nobene zavezujoče izjave v zvezi z upravnimi vidiki namestitve, ki bi jih kasneje morala upoštevati država članica sprejemnica. Ta vidik zahteve po soglasju bi sicer lahko izpolnil državni zavod. Glede nadzorovanja težav v zvezi z ustanovo, ki je bila dejansko izbrana za namestitev, pa naj soglasje ustanove tudi pri državnem zavodu ne bi štelo za zadostno. Glede na smisel in namen zahteve po soglasju se zato zahteva, da soglasje da državni organ, ki ni zavod. Dejstvo, da pristojni organ upravlja ali vodi zavod, ni pomembno. Zagotoviti pa je treba, da je odločitev o soglasju samostojna odločitev pristojnega organa. Ta državni organ seveda lahko upošteva in mora upoštevati pri svoji odločitvi mnenje zavoda, ki naj sprejme otroka. Njegovo mnenje pa ne sme nadomestiti soglasja organa.
40. V postopku pred Sodiščem je Združeno kraljestvo navedlo, da je pristojni organ v smislu člena 56(2) v Angliji lokalni organ, v pristojnost katerega spada zavod, v katerem naj bo nameščen otrok.(27) V obravnavanem primeru bi bil to Peterborough City Council.
41. Iz dokumentacije, predložene Sodišču, je razvidno, da je osrednji organ v odgovor na zahtevo predložitvenega sodišča po soglasju iz člena 56(2) posredoval najprej dopis vodje skupine v zavodu, v katerem naj bo nameščen otrok. V glavi tega dopisa sta bila navedena City Council in ime zavoda.(28) Združeno kraljestvo je dvojno navedbo v glavi pojasnilo s tem, da zavod upravlja Peterborough City Council. Iz dokumentacije je sicer razvidno tudi, da je osrednji organ pristojnemu irskemu organu kasneje poslal nadaljnji, bolj poglobljen dopis zavoda, v glavi katerega je bilo navedeno samo ime zavoda.(29)
42. Predložitveno sodišče bo moralo dokončno razjasniti, ali je šlo v tej zadevi za odločitev Peterborough City Council ali zgolj za odločitev zavoda, v katerem naj bi bil nameščen otrok.
2. Posledice neobstoja soglasja pristojnega organa
43. V nadaljevanju je treba pojasniti, kakšne bi bile posledice ugotovitve v sporu v glavni stvari, da pristojni organ ni izdal soglasja.
44. V skladu s členom 56(2) se lahko sodna odločba o namestitvi izda le, če je pristojni organ države članice sprejemnice izdal soglasje. Soglasje mora zato obstajati, preden sodišče države članice izvora odloči o namestitvi. Da je soglasje obvezno, utemeljuje dejstvo, da člen 23(g) Uredbe določa, da se sodna odločba o izvrševanju starševske odgovornosti ne prizna oziroma razglasi za izvršljivo, če ni bil upoštevan postopek, ki ga določa člen 56 Uredbe.
45. Zato se načeloma strinjam s Komisijo, da je soglasje pogoj za odločbo sodišča o namestitvi. To nujno sledi tudi iz smisla in namena zahteve po soglasju, kot je pojasnjeno zgoraj. Predhodna razjasnitev razlogov proti namestitvi naj bi namreč preprečila položaj, da bi bila sicer kasneje potrebna vrnitev otroka.
46. Kljub temu je treba v izrednem primeru, kakršen je v obravnavani zadevi, ki je zaznamovan z nasprotujočimi si izjavami osrednjega organa, premisliti o tem, da je soglasje izjemoma mogoče podati naknadno. Končno se je predložitveno sodišče po eni strani zelo potrudilo, da je soglasje pridobilo. Po drugi strani pa tudi ni šlo za to, da soglasja sploh ne bi bilo, ampak je osrednji organ Združenega kraljestva najprej poslal soglasje, kasneje pa pojasnil, da ni pristojni organ. Vendar osrednji organ s tem namestitvi ni nasprotoval. V takih okoliščinah bi bilo v nasprotju z otrokovo koristjo, če bi se celotni postopek izdaje odločbe o namestitvi še enkrat izvedel, potem pa bi se ponovno – po predložitvi veljavnega soglasja in po poteku precej časa – odredila namestitev.
47. Tako se zdi, da je v takem izrednem primeru, ko je sodišče, ki odloča o namestitvi, kljub prizadevanjem pridobilo zgolj soglasje, ki se je pozneje izkazalo za nezadostno v smislu člena 56(2) Uredbe, upravičeno, da se dopusti naknadna predložitev soglasja.(30) Dopustitev, da je pod tako ozkimi pogoji mogoče naknadno soglasje, ne povzroči tveganja, da bi se zaobšla zahteva po soglasju.
48. Pristojni organ Združenega kraljestva bo moral pri svoji presoji naknadnega soglasja upoštevati, da je prišlo do namestitve v Združenem kraljestvu brez zadostnega soglasja tudi zaradi dvoumnih izjav osrednjega organa Združenega kraljestva, ki je bil na podlagi člena 53 Uredbe dolžan zahtevo posredovati pristojnemu organu. Upoštevanje otrokove koristi v obravnavani zadevi naj bi povzročilo, da bi lahko bilo soglasje v smislu člena 56 Uredbe št. 2201/2003 zavrnjeno le ob predložitvi izredno odklonilnih razlogov.
3. Druge zahteve glede postopka soglasja
49. Predložitveno sodišče se v svojem predložitvenem sklepu dotakne tudi vprašanja, katere informacije mora sodišče, ki je zaprosilo, posredovati pristojnemu organu države članice sprejemnice za presojo soglasja. Tudi nekateri udeleženci v postopku so se v svojih stališčih izrazili o tem, katere druge zahteve za postopek soglasja je treba postaviti.
50. K temu je treba dodati, da za postopek soglasja velja v skladu s členom 56(3) Uredbe vsakokratno nacionalno pravo. Iz načela učinkovitosti sicer izhaja, da morajo države članice za zagotovitev pravne varnosti in hitrega reševanja postopkov poskrbeti za jasna pravila in postopek soglasja iz navedenega člena 56. V skladu s členom 53 Uredbe mora nepristojni osrednji organ obvestilo posredovati pristojnemu organu. Zato je v nasprotju z obveznostmi iz Uredbe, če osrednji organ sodišču druge države članice, ki je zaprosilo, zgolj sporoči, da ni pristojen, ne da bi navedel dejansko pristojni organ. Izguba časa in nejasnosti pri iskanju pristojnega organa namreč nepotrebno zavlačujejo odreditev namestitve in so s tem v nasprotju z otrokovo koristjo, ki naj se zagotovi z Uredbo.
51. Menim, da nadaljnja presoja v zvezi z vprašanjem, ali iz prava Unije poleg zahtev glede postopka soglasja izhajajo tudi zahteve glede tega, katere dokumente je treba predložiti, v tem postopku ni potrebna. Nobenih znamenj namreč ni, da je bila v postopku v glavni stvari dejansko zahtevana. Iz drugih navedb v predložitvenem sklepu je bilo edino vprašljivo, ali je lahko tudi zasebna institucija pristojni organ v smislu člena 56(2). Prav v okviru nujnega postopka, v katerem je pravica do udeležbe držav članic omejena na ustno obravnavo,(31) bi moralo biti Sodišče previdno pri presoji upoštevnosti vprašanj za predhodno odločanje.
52. Prav tako ni treba v okviru tega postopka razjasniti vprašanja, kdaj se je na podlagi zadnjega dela stavka člena 56(1) mogoče odpovedati soglasju iz člena 56(2). V skladu s členom 56(1) odpade dolžnost posvetovanja, če za primerljive notranje primere namestitve v državi članici namestitve ni predvideno posredovanje organa. V členu 56(2) ni predpisane primerljive izjeme glede zahteve po soglasju. Iz besedila Uredbe ni mogoče jasno razbrati, ali enako kot zahteva po posvetovanju odpade – zlasti pri namestitvi v zavod – tudi zahteva po soglasju, če za notranje primere namestitve otrok ni predvideno posredovanje organa. V povezavi z namestitvijo v zavod – če si je sploh mogoče predstavljati, da je taka namestitev brez posredovanja organa v skladu s pravom države članice mogoča – bi se mi taka odpoved zahtevi po soglasju zdela nesprejemljiva. To tudi ne bi smel biti namen Uredbe, sicer bi bila v njej vsaj pri namestitvah v rejniške družine v skladu z odstavkom 4 predpisana dolžnost, da se obvesti pristojni organ.
53. V obravnavanem primeru pa je – kot se je izkazalo po preverjanju pri Združenem kraljestvu in kot je bilo v povezavi z namestitvijo zaprtega tipa tudi pričakovati – v skladu s pravom Združenega kraljestva za notranji primer, primerljiv z namestitvijo, ki je predmet spora, predpisano posredovanje organa oziroma sodišča.
4. Vmesni sklep
54. Na drugo vprašanje za predhodno odločanje je tako treba odgovoriti, da mora soglasje iz člena 56(2) Uredbe št. 2201/2003 izdati državni organ pred odločbo o namestitvi. Zgolj soglasje ustanove, v kateri naj bo nameščen otrok, ne zadošča. Če se naknadno izkaže, da sodišče, ki odloča o namestitvi, kljub prizadevanjem ni pridobilo soglasja o namestitvi in da ta napaka izvira iz nerazumljivih ali nezadostnih izjav osrednjega organa, je dovoljena naknadna predložitev soglasja, ne da bi bilo treba izdati podaljšanje odločbe o namestitvi.
C – Tretje in četrto vprašanje
55. Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali je treba odločbo, s katero je odrejena namestitev otroka proti njegovi volji v zavod zaprtega tipa v drugi državi članici, razglasiti za izvršljivo, preden pride do dejanske namestitve otroka. Četrto vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na to, kakšne pravne učinke ima ta odločba o namestitvi v državi sprejemnici pred razglasitvijo izvršljivosti.
1. Dopustnost vprašanj za predhodno odločanje
56. Iz predložitvenega sklepa je razvidno, da je bila S. C. že nameščena v ustanovo zaprtega tipa v Angliji, čeprav odločba o namestitvi tam še ni bila razglašena za izvršljivo. Ker je do namestitve že prišlo, v postopku v glavni stvari pravzaprav ne more biti več bistveno, ali je razglasitev izvršljivosti nujna pred namestitvijo. Iz informacij Združenega kraljestva v postopku pred Sodiščem se je poleg tega izkazalo, da je bila v vmesnem času, 8. marca 2012, na zahtevo HSE irska odločba o namestitvi v Angliji registrirana in s tem razglašena za izvršljivo. Upoštevnost in s tem dopustnost obeh vprašanj bi zato lahko bila dvomljiva.
57. Rok za vložitev pravnega sredstva zoper razglasitev izvršljivosti sicer še ni potekel. Tako je četrto vprašanje vsekakor še upoštevno. Ker je predložitveno sodišče poleg tega navedlo, da namestitve odreja začasno in vsakokrat za štiri tedne, je vprašanje o pravnih učinkih take odločitve upoštevno za čas namestitve S. C. do konca postopka za razglasitev izvršljivosti vseh zaporednih odločb. Predložitveno sodišče v tej zvezi zanima zlasti, ali je – če S. C. pobegne iz zavoda – njegova odločba, ki ni bila razglašena za pravnomočno, lahko pravna podlaga za dejanja organov oblasti, s katerimi bi otroka pripeljali nazaj v zavod. Vprašanje, ali je za odločbo o namestitvi, kakršna je v postopku v glavni stvari, potrebna razglasitev izvršljivosti, je zato za predložitveno sodišče še upoštevno in s tem dopustno. To bom preverila v nadaljevanju.
2. Zahteva po razglasitvi izvršljivosti
58. V členu 21 Uredbe 2201/2003 je določeno načelo, da se sodna odločba, izdana v državi članici, v drugih državah članicah samodejno prizna.
59. Razglasitev izvršljivosti je urejena v členu 28 Uredbe. V skladu z njim se sodna odločba o izvrševanju starševske odgovornosti glede otroka, izdana v državi članici in ki je izvršljiva v tej državi članici ter je bila vročena, izvrši v drugi državi članici, ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi. Za Združeno kraljestvo je v skladu s členom 28(2) Uredbe razglasitev izvršljivosti v Angliji in Walesu, na Škotskem ali na Severnem Irskem nadomeščena z registracijo, odvisno od tega, kje naj bo sodna odločba izvršena. Iz tega ne izhaja vsebinska razlika z razglasitvijo izvršljivosti.
60. Sodna odločba, s katero je odrejena namestitev v zavodu zaprtega tipa, je – kot je bilo pojasnjeno zgoraj – odločba o izvrševanju starševske odgovornosti. Začasnost sporne odločbe o namestitvi na to opredelitev nima nobenega vpliva.(32) Ta odločba je prav tako izvršljiva, in sicer v smislu, da je izvršljiva njena vsebina.(33) Predložitveno sodišče je namreč s sodno odločbo odredilo, da je treba S. C. namestiti v zasebni ustanovi zaprtega tipa.(34)
61. Postopek za razglasitev izvršljivosti („postopek eksekvature“) je postopek za dovolitev izvršitve na podlagi tujih izvršilnih naslovov.(35) Zato je razglasitev izvršljivosti oziroma registracija v nasprotju s samodejnim priznanjem iz člena 21 Uredbe nujna, kadar je sodno odločbo treba izvršiti. Izvršitev pomeni, da se vsebina sodne odločbe uresniči s pomočjo državne prisile.
62. V postopku v glavni stvari otrok nasprotuje sodni odločbi, s katero je bila odrejena njegova namestitev zaprtega tipa. Za dejansko namestitev bodo zato potrebni ukrepi za izvršitev. To je potrjeno z dejanskimi okoliščinami prevoza S. C. z Irskega v angleški zavod: zaposleni pri organu in uradniki irske policije so z S. C. leteli v London, tam so jo prevzeli uradniki britanske policije in prek zasebnega podjetja zagotovili njen prevoz v zavod. Od tedaj jo proti njeni volji zadržujejo pridržano v zavodu.
63. Poleg tega predložitveno sodišče poudarja, da bi bila – če bi S. C. pobegnila iz ustanove zaprtega tipa – potrebna pomoč organov v Združenem kraljestvu, da bi jo zaradi njene zaščite proti njeni volji z uporabo sile pripeljali nazaj v ustanovo. Predložitveno sodišče v tej zvezi navaja, da naj bi se – kakor hitro bo to pedagoško sprejemljivo – S. C. udeleževala izletov ustanove. Udeležba na njih naj bi bila ključna za uspeh programa, čeprav so povezani s povečano nevarnostjo za pobeg.
64. Vsi ti ukrepi, s katerimi je odtegnjena in omejena svoboda, pomenijo uporabo neposredne prisile za uresničitev odločbe o namestitvi.
65. Pri tem je mogoče, da ne bo v vseh nacionalnih pravnih redih šlo za klasična civilnoprocesna sredstva izvršitve. Toda tako kot Sodišče pri razlagi področja uporabe Uredbe izhaja iz širokega razumevanja in šteje, da Uredba zajema tudi javnopravne ukrepe,(36) je treba vzporedno s tem široko opredeliti tudi ukrepe za izvršitev, za katere se zahteva razglasitev izvršljivosti. Avtonomni opredelitvi pojma izvršitve s strani prava Unije ne nasprotuje niti člen 47(1) Uredbe, ki določa, da postopek izvršitve ureja pravo države članice izvršitve. Pri tem namreč ne gre za vprašanja glede postopka izvršitve, ampak za določitev, v kakšnih okoliščinah je potreben postopek za razglasitev izvršljivosti. To pa mora veljati enako na območju celotne Unije.
66. Izvršitev v tem smislu je vsaka oblastvena ali oblastveno upravičena uresničitev odločbe o izvrševanju starševske odgovornosti.
67. V skladu s temi premisleki je tudi za prisilno uresničitev odločbe zoper otroka, s katero je odrejena njegova namestitev zaprtega tipa, potrebna razglasitev izvršljivosti.
68. Predložitveno sodišče in vsi udeleženci postopka v glavni stvari so nasprotno izrazili svojo zaskrbljenost zaradi izgube časa, ki je povezana z izvedbo postopka za razglasitev izvršljivosti. Poudarili so posebno nujnost postopka v glavni stvari. Ker ni bilo alternativnih možnosti za namestitev na Irskem, naj bi prišla v poštev edino namestitev v Angliji, s katero pa naj ne bilo mogoče odlašati zaradi izredne nevarnosti samopoškodovanja. Namen utemeljitve je, da zaradi nujnosti in otrokovih koristi razglasitev izvršljivosti ne bi smela biti pogoj za uresničitev namestitve v tujini. Če bi se zahtevala razglasitev izvršljivosti, naj bi bila ogrožena učinkovitost čezmejne namestitve.
69. Dejanske težave, ki jih je predstavilo predložitveno sodišče, pri izvedbi take nujne čezmejne namestitve otroka resnično obstajajo. Zato lahko razumem pomisleke udeležencev v postopku. Prav tako je razumljivo, da je pri čezmejnih namestitvah otrok pogosta posebna nujnost.
70. Člen 31(1) Uredbe št. 2201/2003 sicer določa, da je treba odločbo o razglasitvi izvršljivosti sprejeti takoj. Vlada Združenega kraljestva je na posebno vprašanje pojasnila, da bi bilo mogoče to odločbo sprejeti tudi v manj kot enem tednu. Po drugi strani pa je v členu 33(5) za vložitev pravnega sredstva zoper razglasitev izvršljivosti predpisan rok enega oziroma dveh mesecev.
71. Razlogi za posebno nujnost pa sami po sebi ne morejo povzročiti, da bi bili ukrepi za izvršitev v drugi državi članici utemeljeni z odločbo o namestitvi zaprtega tipa, ne da bi bila ta razglašena za izvršljivo.
72. Uredba št. 2201/2003 je prav zaradi nujnosti določila, da ni potrebna razglasitev izvršljivosti za dve vrsti odločb, in sicer po eni strani za odločbe o pravici do stikov z otrokom(37) in po drugi strani za odločbe o vrnitvi ugrabljenega otroka(38). V neki meri je razglasitev izvršljivosti nadomeščena s potrdilom, ki mora v takih primerih spremljati sodno odločbo, zato da postopka za razglasitev izvršljivosti ni treba izpeljati. S tem potrdilom se sodišču, ki izda sodno odločbo, naloži spoštovanje zahtev iz Uredbe, med katere spada zlasti zaslišanje otroka.
73. Na podlagi opustitve postopka za razglasitev izvršljivosti za zadnjenavedene konkretne sodne odločbe – pod pogojem, da je predloženo potrdilo – pa je mogoče po nasprotnem sklepanju ugotoviti, da je treba postopek za razglasitev izvršljivosti v zvezi z drugimi odločbami o izvrševanju starševske odgovornosti izvesti brez izjeme – tudi v nujnih primerih. Če naj se ta postopek glede odločb o namestitvi zaradi nujnosti ne bi izvedel, namesto njega ne bi bilo na voljo niti potrdilo sodišča, ki izda sodno odločbo.
74. Izvršitev sodne odločbe zunaj države, v kateri je bila ta izdana, brez predhodne razglasitve njene izvršljivosti bi povzročila tudi precejšnje praktične težave. Nacionalni organi, pristojni za izvršitev, bodo imeli težave pri presoji tuje sodne odločbe, ki jim je bila predložena, zlasti bodo težko preverili pogoje izvršljivosti odločbe ter razbrali način in obseg zahtevane izvršitve. Prav z namenom, da bi se odpravile tudi take negotovosti, Uredba vsebuje postopek za razglasitev izvršljivosti. V postopku v glavni stvari te praktične težave izvršitve brez razglasitve izvršljivosti morda niso očitne zaradi podobnosti zadevnih pravnih redov in uporabe istega jezika. Isto vprašanje v zvezi z zahtevo po razglasitvi izvršljivosti pa si je mogoče zamisliti tudi v drugačnih okoliščinah, v katerih bi bil organom, pristojnim za izvršitev, predložen izvršilni naslov, ki bi jim bil popolnoma tuj.
75. Izjeme od zahteve po razglasitvi izvršljivosti torej ni mogoče utemeljiti z razlogi nujnosti.
76. Zastopnica S. C. je navedla še en razlog proti razglasitvi izvršljivosti sporne sodne odločbe. Po njenem mnenju z Uredbo ni na splošno predpisano, da bi bila za prisilni ukrep zoper otroka potrebna razglasitev izvršljivosti; ta naj bi bila potrebna le zoper prisilno uresničitev sodne odločbe zoper odraslega. V sporu v glavni stvari pa naj bi se HSE in tudi mati S. C., ki je bila udeležena v postopku, z namestitvijo strinjala. Podobno je na ustni obravnavi navedla nemška vlada, po mnenju katere ukrepi za izvršitev sodne odločbe proti volji otroka niso izvršitev.
77. Gotovo je pri izvršbi odločb o izvrševanju starševske odgovornosti v ospredju klasični primer, pri katerem želi eden od staršev doseči izvršitev sodne odločbe v razmerju do drugega od staršev. Na področje uporabe Uredbe pa spadajo tudi odločbe o namestitvi otrok. Nikjer v Uredbi ni mogoče najti znamenj o tem, da bi bile take odločbe, če bi se otrok upiral njihovi izvršitvi, izjema od zahteve po razglasitvi izvršljivosti.
78. Predložitveno sodišče v potrdilu iz člena 39 Uredbe navaja, da sta nasprotna stranka v postopku izvršitve osrednji organ in Peterborough City Council. Zastopnica S. C. podobno meni, da v sodni odločbi ni izpolnitvenega ali opustitvenega zahtevka proti otroku, ampak je tak zahtevek namenjen bolj zavodu, ki naj bi izvedel namestitev. Vendar odločba o namestitvi vsebuje odredbo S. C., da dopusti svoj prevoz v zavod in bivanje v njem.
79. Prisilna uresničitev odločbe o namestitvi zaprtega tipa sicer zadeva temeljno pravico osebe, ki se jo tako namesti, do svobode, ki v skladu s členom 6 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije pripada „vsakomur“ in tako tudi mladoletniku.(39) Stališče, da za prisilno uresničitev odločbe o namestitvi zoper otroka ni potrebna razglasitev izvršljivosti, bi končno pomenilo, da za ukrepe za izvršitev zoper otroka ni potrebna pravna podlaga – ki je za izvršitev predpisana s temeljnimi pravicami in ki opravičuje poseg v svobodo – v obliki razglasitve izvršljivosti, s katero se v tujini izdana sodna odločba prevzame v pravni red države izvršitve. S tem bi otrok postal zgolj predmet državne prisile.
80. Tako stališče ne bi bilo združljivo s temeljnimi pravicami otroka. Iz uvodne izjave 33 Uredbe je razvidno, da ta uredba priznava temeljne pravice in upošteva načela Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, zlasti z zagotavljanjem spoštovanja temeljnih otrokovih pravic, kakor so določene v njenem členu 24.(40)
81. S pridržanjem povezana namestitev, kakršna je predmet obravnavane odločbe o izvrševanju starševske odgovornosti, in njena prisilna uresničitev sta posebno hud poseg v otrokove pravice. Če bi izhajali iz tega, da v obravnavanem primeru razglasitev izvršljivosti ni potrebna, bi prisilni ukrepi za izvršitev odločbe o namestitvi temeljili zgolj na učinkih priznanja sodne odločbe iz člena 21 Uredbe. To bi – kot je pravilno navedla Komisija – otroku oziroma njegovi zastopnici poleg tega naložilo dolžnost, da v skladu s členom 21(3) Uredbe zahtevata odločbo o nepriznanju odločbe o namestitvi, da bi ukrepom izvršitve odvzela pravno podlago. V taki situaciji ne bi bilo dovolj zadoščeno interesom otroka.
82. Končno je tudi v členu 20 Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah poudarjeno, da ima otrok, ki je začasno ali za stalno prikrajšan za svoje družinsko okolje, pravico do posebnega varstva in pomoči, ki mu jo zagotovi država.
83. V postopku za razglasitev izvršljivosti sodišče v okviru presoje za podelitev „eksekvature“ po uradni dolžnosti preverja obstoj razlogov za nepriznanje iz člena 23 Uredbe. K temu spada poleg spoštovanja postopka iz člena 56 Uredbe posebej v členu 23(a) Uredbe določeni ordre public z izrecnim upoštevanjem otrokovih koristi. Prav tako je treba v tej zvezi posebej poudariti tudi razlog zavrnitve iz člena 23(b) Uredbe, ker otrok ni bil zaslišan.
84. S sprejetjem Uredbe št. 2201/2003 je bilo doseženo soglasje o nekaterih enotnih postopkovnih standardih, kot na primer o načelni ohranitvi zahteve po razglasitvi izvršljivosti. To se je zgodilo tudi zaradi varstva udeležencev postopka. Ne bi bilo v duhu Uredbe, če bi mladoletnim nasprotnim strankam v postopku s predlogom za izdajo odredb o namestitvi zaprtega tipa odrekli ta postopkovni standard zaradi njihove mladoletnosti.
85. Postopek soglasja iz člena 56(2) Uredbe ne more biti nadomestilo za razglasitev izvršljivosti. To izhaja najprej iz sistemske umestitve člena 56, ki se nahaja v Uredbi v poglavju o sodelovanju med osrednjimi organi, in ne v poglavju o priznavanju in izvršitvi. Poleg tega imata ta postopka različen namen. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je namen soglasja razjasnitev upravnih težav, ki bi lahko nasprotovale čezmejni namestitvi, pred izdajo odločbe o namestitvi. Z razglasitvijo izvršljivosti se nasprotno omogoči izvršitev odločbe o namestitvi. V Uredbi ni nikakršnih napotkov o konkretnih pravilih postopka soglasja, ampak je s členom 56(3) to bolj prepuščeno nacionalnemu pravu. Tudi zato ne more biti soglasje zadostno nadomestilo za postopek za razglasitev izvršljivosti, ki je natančno urejen v Uredbi.
86. Zato je za sodno odločbo o namestitvi otroka v zavod zaprtega tipa potrebna razglasitev izvršljivosti tudi takrat, kadar jo je treba izvršiti zoper otroka.
3. Vmesni sklep
87. Na tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje je treba odgovoriti, da je za odločbo o namestitvi otroka v zavod zaprtega tipa potrebna razglasitev izvršljivosti v skladu s členom 28 Uredbe št. 2201/2003, če naj bi bila ta odločba v drugi državi članici podlaga za dejanja organov oblasti za uresničitev njene vsebine.
4. Premisleki glede izredne nujnosti
88. Za obravnavano zadevo je bila značilna izredna nujnost zaradi grozečega samopoškodovanja, in ker ni bilo druge primerne možnosti za namestitev na nacionalnem ozemlju. Zato bi v nadaljevanju rada podala še nekaj pripomb glede vprašanj, ki so bila obravnavana na ustni obravnavi, o morebitnih možnostih, ki bi ob posebej nujni čezmejni namestitvi omogočile pragmatične rešitve.
89. Ena od možnosti bi bila, da bi v obravnavani zadevi angleška sodišča na podlagi člena 20(1) Uredbe do konca postopka za razglasitev izvršljivosti izdala začasne ukrepe za izvršitev namestitve. Za tak pristop se je odločilo angleško High Court.
90. Za člen 20 Uredbe št. 2201/2003 morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji: prvič, zadevni ukrepi morajo biti v skladu z odstavkom 1 nujni, drugič, izdani morajo biti glede oseb, ki se nahajajo v državi, v kateri imajo sedež sodišča, ki se želijo sklicevati na člen 20, in, tretjič, v smislu odstavka 2 morajo biti začasni, kar pomeni, da se prenehajo uporabljati, ko sodišče, pristojno za postopek v glavni stvari, „sprejme ukrepe“.(41)
91. Pogoj nujnosti bi bil v obravnavani zadevi nedvomno izpolnjen. Tudi drugi pogoj, v skladu s katerim se mora oseba nahajati v državi sodišča, bi bil v obravnavni zadevi podan. Menim, da bi lahko v posebej nujnem primeru otroka prepeljali v drugo državo članico najprej prek notranjih ukrepov za izvršitev odločbe o namestitvi, da bi s tem do konca postopka za razglasitev izvršljivosti ustvarili razmere za začasno namestitev na podlagi člena 20 Uredbe. Za zagotovitev nemotenega vzajemnega delovanja ukrepov za zaščito otroka bi se sodišča v takem primeru mogla in morala vnaprej sporazumeti v smislu člena 55(c) Uredbe.
92. Večina udeležencev v postopku je nasprotovala dejstvu, da v postopku iz člena 20 Uredbe ne odloča sodišče, ki je dejansko pristojno v skladu z Uredbo. Člen 20(2) Uredbe določa, da se začasni ukrepi prenehajo uporabljati, ko sodišče, ki je pristojno za postopek v glavni stvari, sprejme ukrepe. V obravnavani zadevi je sodišče, ki je pristojno za postopek v glavni stvari, že izdalo odločbo in vprašanje je le, ali ta že učinkuje.
93. Na ustni obravnavi se je kot o alternativi za postopek iz člena 20 Uredbe razpravljalo, ali lahko ukrep za izvršitev temelji na razglasitvi izvršljivosti, še preden je potekel rok za vložitev pravnega sredstva proti razglasitvi izvršljivosti oziroma še preden je končan postopek s pravnim sredstvom. To bi pomenilo, da takoj ko je pristojno sodišče v skladu s členom 31(1) Uredbe razglasilo izvršljivost, lahko na njej temeljijo ukrepi za izvršitev. Vložitev pravnega sredstva ne bi zadržala izvršitve. V skladu s členom 31(1) Uredbe se izvršitev razglasi takoj; v Angliji bi lahko do tega prišlo v nekaj dneh.
94. Iz pravnih predpisov, ki jih je predložila vlada Združenega kraljestva, in pisnega odgovora na vprašanje Sodišča sicer izhaja, da v skladu z angleškim pravom do izteka rokov, določenih v Uredbi za vložitev pravnega sredstva proti razglasitvi izvršljivosti, nobeni ukrepi za izvršitev ne morejo temeljiti na tuji sodni odločbi.(42)
95. Zato se postavi vprašanje, ali Uredba zahteva, da so v primeru, kakršen je v obravnavani zadevi, pod določeni pogoji dovoljeni ukrepi za izvršitev, čeprav v skladu z nacionalnim pravom razglasitev izvršljivosti še ni pravnomočna.
96. Uredba št. 2201/2003 sicer ne vsebuje podobne določbe iz člena 47 Uredbe št. 44/2001 (Uredba Bruselj I).(43) Ta določba izrecno dovoljuje zavarovanje izvršitve pred koncem postopka za razglasitev izvršljivosti.
97. Besedilo Uredbe sicer ne nasprotuje razumevanju, v skladu s katerim so po razglasitvi izvršljivosti takoj mogoči ukrepi za izvršitev. Člen 28(1) Uredbe namreč določa, da je mogoče odločbe o izvrševanju starševske odgovornosti izvršiti, ko so razglašene za izvršljive. Z odločbo sodišča iz člena 31 pride do razglasitve izvršljivosti. Glede na besedilo Uredbe se v zvezi s tem nič ne spremeni, če je zoper razglasitev izvršljivosti v skladu s členom 33 vloženo pravno sredstvo.
98. Pri razlagi in uporabi Uredbe naj bi se glede na člen 24 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije upoštevale predvsem koristi otroka. Otrokova korist lahko zahteva, da se v nujnih primerih čezmejne namestitve dovoli prožna rešitev med trajanjem postopka za razglasitev izvršljivosti, če namen take namestitve sicer ne bi bil izpolnjen zaradi poteka časa.
99. Da bi se, kolikor je mogoče, najbolje spoštovale in uresničevale otrokove koristi, je razlog za izvršitev s predložitvijo razglasitve izvršljivosti dejstvo, da se s tem olajša izvršljivost odločbe, ki jo je izdalo sodišče, najbolj pristojno v skladu z Uredbo, in prepreči, da bi sodišče, ki je zgolj subsidiarno pristojno v zadevnem obdobju, sprejelo nujne ukrepe. Kot primarno pristojno sodišče je v Uredbi določeno prav sodišče otrokovega običajnega prebivališča, ker naj bi slednje zaradi bližine otroku sprejelo ustrezne odločitve.(44) Z razglasitvijo izvršljivosti pa se poleg tega že v sodni odločbi določi, da je zadevna izvršitev dopustna v državi članici sprejemnici.
100. Takojšnja izvršitev odločbe o namestitvi bi med postopkom s pravnim sredstvom iz člena 33 Uredbe pomenila izvršeno dejstvo, ker bi bila vsaj v tem obdobju odločba pristojnega sodišča dokončno uresničena. Vendar je v tej zadevi odločilna zaščita otrokove koristi. Če med postopkom s pravnim sredstvom ne bi prišlo do namestitve otroka, bi namreč obstajala nevarnost za nastanek izvršenega dejstva z veliko hujšimi posledicami, namreč poslabšanje zdravja ali celo otrokove smrti. V teh okoliščinah bi bila namestitev, ki bi jo pristojno sodišče odredilo ob tehtanju vseh upoštevnih okoliščin, primeren ukrep. V nasprotju z ureditvijo pristojnosti iz Uredbe in z načelom medsebojnega zaupanja bi bilo, če bi sodišče države sprejemnice to presojo ponovno preverilo s tem, da bi za čas trajanja postopka s pravnim sredstvom sprejelo svoje nujne ukrepe.
101. Glede na to bi mi bila bližje rešitev, da se v posebej nujnih primerih čezmejne namestitve, v katerih nujnost izhaja iz odločbe same, odločba pristojnega sodišča izvrši že pred pravnomočnostjo odločbe o razglasitvi izvršljivosti.
102. Če pa naj bi se nasprotno dovolil le postopek iz člena 20 Uredbe, bi – na podlagi zgornjih ugotovitev – bilo treba po mojem mnenju z ukrepi zavarovanja, sprejetimi do konca postopka za razglasitev izvršljivosti, kolikor je le mogoče uresničiti vsebino odločbe pristojnega sodišča.
103. Začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja so namreč določeni v pravu zadevne države članice. Nacionalni zakonodajalec zato določi ukrepe, ki jih morajo nacionalni organi sprejeti, da bi se zaščitile koristi otroka, in podrobna postopkovna pravila za njihovo izvajanje.(45)
104. V zadevi, kakršna je obravnavana, v kateri je problematična rešitev zgolj za obdobje do zaključka postopka za razglasitev izvršljivosti s pravnomočno odločbo, bi morala sodišča države sprejemnice vsekakor, kolikor je le mogoče, uporabiti možnosti, ki jih daje na voljo nacionalno pravo, da bi s svojimi ukrepi, sprejetimi v nujnih primerih, uresničila vsebino odločbe pristojnega sodišča. To izhaja iz učinkov priznanja odločbe o namestitvi na podlagi člena 21 Uredbe.
D – Peto in šesto vprašanje
105. Namen petega in šestega vprašanja je izvedeti, ali sta pri odredbah sodišča, s katerimi je podaljšana namestitev, vsakič znova potrebna soglasje iz člena 56(2) in razglasitev izvršljivosti v skladu s členom 28. Predložitveno sodišče to sprašuje ob upoštevanju dejstva, da bi želelo z začasnim ukrepom vsakokrat odrediti namestitev za čim krajše obdobje štirih tednov, nato pa – če bi bilo treba – spet za kratko obdobje podaljšati odločbo o namestitvi. Predložitvenemu sodišču se ne zdi praktično vsakič znova ponavljati soglasje in postopek za razglasitev izvršljivosti.
106. Da bi ustrezalo svojemu namenu, prikazanemu zgoraj, mora za predvideno trajanje namestitve obstajati soglasje v skladu s členom 56(2) Uredbe. Soglasje, ki je dano le za en mesec, zato ne more neomejeno učinkovati v prihodnosti, razen če bi bilo izrecno dano tudi za morebitna podaljšanja odločbe o namestitvi ali za nedoločeno obdobje.
107. Ukrepi za izvršitev se lahko opirajo na odločbo, ki je bila razglašena za izvršljivo, le v obsegu, ki izhaja iz odločbe. Če je bila v njej namestitev odrejena le za določeno obdobje, tudi odločba, ki je bila razglašena za izvršljivo, ne more biti pravna podlaga za prisilno izvršitev namestitve za daljši čas, kot je naveden v odločbi. Odločba ni izvršljiva za daljše obdobje. Zunaj obdobja, za katero je z odločbo odrejena namestitev, bi v postopku za razglasitev izvršljivosti manjkal pogoj izvršljivosti v državi, v kateri je bila izdana odločba.(46) Za nadaljnje odločbe o namestitvi bo torej potrebna nova razglasitev izvršljivosti. Ob upoštevanju tega, da bo namestitev zaprtega tipa vedno ultima ratio, je razumljivo, da bo odrejena samo za nujno potreben čas. Vendar lahko sodišče, ki odloča o namestitvi, na primer pretehta, ali bo že na začetku odredilo namestitev za daljše obdobje (in bo ta razglašena za izvršljivo) in nato v kratkih časovnih presledkih preverjalo, ali jo je treba preklicati.
108. V zvezi s petim in šestim vprašanjem je tako treba ugotoviti, da soglasje iz člena 56(2) Uredbe št. 2201/2003, ki je bilo dano za določeno obdobje, ne velja za vse odločbe, s katerimi je podaljšana namestitev, ampak ga je treba ponovno pridobiti. Ukrepi za izvršitev lahko temeljijo na odločbi, ki je bila razglašena za izvršljivo, samo za obdobje, za katero je bila v odločbi odrejena namestitev.
V – Predlog
109. Na podlagi teh premislekov Sodišču predlagam, naj na vprašanja High Court of Ireland za predhodno odločanje odgovori:
1. Na stvarno področje uporabe Uredbe (ES) št. 2201/2003 spada tudi odločba o namestitvi otroka v zavod v drugi državi članici, ki je povezana s pridržanjem in do katere pride zaradi zaščite otroka.
2. Soglasje iz člena 56(2) Uredbe št. 2201/2003 mora izdati državni organ pred odločbo o namestitvi. Zgolj soglasje ustanove, v kateri naj bo nameščen otrok, ne zadošča. Če se naknadno izkaže, da sodišče, ki odloča o namestitvi, kljub prizadevanjem ni pridobilo soglasja o namestitvi in da ta napaka izvira iz nerazumljivih ali nezadostnih izjav osrednjega organa, je dovoljena naknadna predložitev soglasja, ne da bi bilo potrebno podaljšanje odločbe o namestitvi.
3. Za namestitev otroka v zavod zaprtega tipa je potrebna razglasitev izvršljivosti v skladu s členom 28 Uredbe št. 2201/2003, če naj v drugi državi članici na njej temeljijo ukrepi organov oblasti za uresničitev vsebine odločbe.
4. Soglasje iz člena 56(2) Uredbe št. 2201/2003, ki je bilo dano za določeno obdobje, ne velja za vse odločbe, s katerimi je podaljšana namestitev; treba ga je ponovno pridobiti. Ukrepi za izvršitev lahko temeljijo na odločbi, ki je bila razglašena za izvršljivo, samo za obdobje, za katero je bila v odločbi odrejena namestitev.