Pritožba, ki jo je Stephan Fleig vložil 12. junija 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 2. aprila 2019 v zadevi T-492/17, Stephan Fleig/Evropska služba za zunanje delovanje

(Zadeva C-446/19 P)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnik: Stephan Fleig (zastopnik: H. Tettenborn, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD)

Predlog

Pritožnik predlaga, naj se

sodba Splošnega sodišča Evropske unije (prvi senat) z dne 2. aprila 2019 v zadevi T-492/17 v celoti razveljavi;

odločba direktorja direkcije za kadrovske zadeve Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) v njegovi funkciji organa, pristojnega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, z dne 19. septembra 2016, s katero je 19. junija 2017 prenehala pritožnikova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, razglasi za nično in ESZD naloži povrnitev nepremoženjske škode, nastale z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi;

podredno, sodba razveljavi in zadeva vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje;

ESZD naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnik v utemeljitev pritožbe navaja šest pritožbenih razlogov:

Prvič, pritožnik navaja kršitev pravice do poštenega sojenja iz člena 47(2) Listine o temeljnih pravicah in kršitev načela enakosti orožij. V nasprotju z njegovim predlogom, naj Splošno sodišče ESZD ne bi naložilo predložitve upoštevne elektronske pošte, kar je močno omejilo njegovo sposobnost obrambe.

Drugič, pritožnik zatrjuje, da je Splošno sodišče pri uporabi načela dobrega upravljanja napačno uporabilo pravo. Splošno sodišče ni upoštevalo, da je ESZD že pred odpovedjo pritožnikove pogodbe o zaposlitvi s svojim ravnanjem prispevala k poslabšanju pritožnikove duševne bolezni in s tem tudi do zmanjšanja sposobnosti obnašanja v skladu z njegovimi dolžnostmi.

Tretjič, pritožnik Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo, ko je predpostavljalo, da mu ni treba preveriti, ali in v kolikšni meri je bil pritožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja oviran pri izpolnjevanju svojih obveznosti sporočanja kraja bivanja, ki izhajajo iz Kadrovskih predpisov. Splošno sodišče naj bi poleg tega napačno uporabilo pravo, ko brez lastnega strokovnega znanja in brez pridobitve zdravniškega strokovnega poročila ni upoštevalo zdravniških mnenj, ki jih je predložil pritožnik. Poleg tega naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo, da je ESZD učinke duševne bolezni pritožnika upoštevala v njegovo škodo.

Četrtič, pritožnik navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da mu je očitalo kršitev njegove dolžnosti iz člena 7, Priloga II h Kadrovskim predpisom in temeljne dolžnosti lojalnosti in sodelovanja, ker „ni želel imenovati svojega zdravnika za invalidsko komisijo“. Tako je Splošno sodišče sodbo napačno utemeljilo na okoliščini, ki je pritožniku v obrazložitvi odločbe ni očitala niti sama ESZD.

Petič, pritožnik trdi, da je Splošno sodišče na podlagi vrste neuspešnih zunajsodnih zahtev in pritožb napačno sklepalo, da je smel organ ESZD za imenovanja predpostavljati njegovo pomanjkanje sodelovanja in lojalnosti. Z vidika Splošnega sodišča se vsak predlog uslužbenca, ki ga uprava zavrne, na koncu šteje za zlorabo prava.

Šestič, pritožnik Splošnemu sodišču očita vrsto izkrivljanj dejstev, na katerih temelji njegova sodba, katera se zlasti nanašajo na njegovo dolžnost, da upravo obvesti o kraju svojega bivanja.

____________