SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 4. septembra 20081(1)
Zadeva C‑185/07
Allianz SpA (prej Riunione Adriatica Di Sicurta SpA) in Generali Assicurazioni Generali
proti
West Tankers Inc.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo House of Lords, Združeno kraljestvo)
„Uredba (ES) št. 44/2001 – Področje uporabe – Arbitraža – Odredba, s katero se nasprotni stranki prepove, da začne ali nadaljuje postopek pred nacionalnim sodiščem v drugi državi članici namesto pred arbitražo (anti‑suit injunction)“
I – Uvod
1. House of Lords je predložilo Sodišču v predhodno odločanje vprašanje, ali so odredbe, s katerimi sodišča prepovedo strankam, da začnejo ali nadaljujejo pravdni postopek (anti-suit injunctions), ki so namenjene izvajanju arbitražne klavzule, združljive z Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba št. 44/2001)(2).
2. Sodišče je v zadevi Turner(3) v drugem kontekstu že razsodilo, da Bruseljska konvencija(4) nasprotuje takim odredbam. V tej zadevi je bilo stranki v sporu, ki je potekal pred nacionalnim sodiščem Združenega kraljestva, prepovedano začeti ali nadaljevati postopek pred sodiščem druge države pogodbenice. V tem primeru pa mora Sodišče odločati o tem, ali te odredbe niso dopustne, tudi če so sprejete v podporo arbitražnega postopka.
3. V Združenem kraljestvu izdajajo namreč sodišča še naprej – tudi po sodbi Turner – te odredbe, če stranka po njihovem mnenju s tožbo pred sodiščem druge države članice krši arbitražno klavzulo, ki utemeljuje pristojnost arbitražnega sodišča s sedežem v Združenem kraljestvu.(5) Menijo, da sodba Turner ni v nasprotju s to prakso, ker Uredba št. 44/2001 ne velja za arbitražo.
II – Pravni okvir
A – Newyorška konvencija
4. Vse države članice Evropske skupnosti so pogodbenice Newyorške konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb z dne 10. junija 1958 (v nadaljevanju: Newyorška konvencija)(6).
5. Člen I Newyorške konvencije določa v svojem prvem odstavku stvarno področje uporabe:
„Ta konvencija se uporablja za priznavanje in izvrševanje arbitražnih odločb v sporih med fizičnimi ali pravnimi osebami, izdanih na ozemlju kakšne druge države, ne pa tiste, v kateri se zahteva priznanje in izvršitev odločbe. […]“
6. V členu II Newyorške konvencije je določeno:
„1. Vsaka država pogodbenica prizna pismeno pogodbo, s katero se stranke zavezujejo, da bodo dale v pristojnost arbitraži vse spore ali nekatere izmed njih, ki nastanejo ali bi utegnili nastati med njimi po določenem pogodbenem pravnem razmerju, ki se nanaša na vprašanje, primerno za arbitražno reševanje.
2. […]
3. Sodišče države pogodbenice, ki dobi v odločanje spor v zvezi s kakšnim vprašanjem, o katerem so stranke sklenile pogodbo po tem členu, napoti stranke na zahtevo ene izmed njih na arbitražo, razen če ugotovi, da je pogodba nehala veljati, da nima učinka ali da ni primerna za uporabo.“
7. Člen V Newyorške konvencije opredeljuje priznavanje in izvrševanje arbitražnih odločb ter zlasti pogoje, pod katerimi se sme priznavanje in izvrševanje arbitražne odločbe izjemoma zavrniti. Sem sodijo med drugim nesposobnost ene od arbitražnih strank po zakonu, ki velja za to osebo, neveljavnost arbitražne klavzule glede na pogodbo oziroma pravo države, v kateri je bila odločba izdana, kršitev pravice biti slišan po pravu države, v kateri je potekal arbitražni postopek, in prekoračitev stvarnega področja uporabe arbitražnega sporazuma. Dalje se lahko priznavanje in izvrševanje zavrne, če predmet spora po pravu države, v kateri se zahteva priznanje in izvršitev odločbe, ni primeren za arbitražno urejanje ali če bi bilo priznanje oziroma izvršitev odločbe v nasprotju z javnim redom te države.
B – Uredba št. 44/2001
8. Uvodne izjave 14, 15, 16 in 25 Uredbe št. 44/2001 določajo:
„14. Razen pri zavarovalnih pogodbah, potrošniških pogodbah ali pogodbah o zaposlitvi, kjer je avtonomija glede določitve pristojnih sodišč dovoljena samo omejeno, je treba, ob upoštevanju izključnih pristojnosti, določenih v tej uredbi, spoštovati avtonomijo pogodbenih strank.
15. V interesu ustreznega sodnega varstva je treba čimbolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v dveh državah članicah niso izdane nezdružljive sodne odločbe. Obstajati mora jasen in učinkovit mehanizem za reševanje primerov litispendence in sorodnih pravd […]
16. Medsebojno zaupanje v ustreznost sodnega varstva znotraj Skupnosti opravičuje samodejno priznavanje sodnih odločb, izdanih v državi članici, ne da bi bil za to potreben kakršen koli postopek, razen v primerih njihovega izpodbijanja.
[…]
25. Zaradi spoštovanja mednarodnih obveznosti, ki so jih prevzele države članice, ta uredba ne sme vplivati na konvencije na posebnih pravnih področjih, katerih podpisnice so države članice.“
9. V členu 1 Uredbe je področje uporabe določeno tako:
„1. Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev.
2. Ta uredba se ne uporablja za:
[…]
d) arbitražo.
[…]“
10. Člen 5 Uredbe določa glede sodne pristojnosti v zvezi z delikti:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
[…]
3. v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek; […]“
11. Omeniti je treba tudi določbe Uredbe o preprečevanju nasprotujočih si sodb. V členu 27 Uredbe je glede litispendence navedeno :
„Če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo svoje postopke, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.“
12. Kot dopolnitev določa člen 28 Uredbe o preprečevanju nasprotujočih si sodb v sorodnih pravdah:
„1. Če tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, lahko vsa sodišča, razen tistega, ki je prvo začelo postopek, prekinejo postopek.
2. Če tečejo te pravde na prvi stopnji, se lahko vsa sodišča, razen tistega, ki je prvo začelo postopek, na zahtevo ene od strank izrečejo za nepristojna, če je sodišče, ki je prvo začelo postopek, pristojno za odločanje v zadevnih postopkih in če zakon dovoljuje združitev pravd.
3. Za namene tega člena se šteje, da so pravde sorodne, če so tako tesno povezane med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov.“
C – Nacionalno pravo, ki se uporabi
13. Pravna podlaga za zadevne odredbe v angleškem pravnem redu je oddelek 37(1) zakona Supreme Court Act 1981, ki določa: „High Court lahko s sklepom izda (začasno ali dokončno) odredbo […] v vseh primerih, v katerih se mu to zdi primerno.“ Glede anti-suit injunctions za varstvo arbitražnih klavzul je v oddelku 44(1) in (2)(e) Arbitration Act 1996 pojasnjeno, da smejo nacionalna sodišča izdati enake začasne odredbe kot v sodnem postopku.
14. Anti-suit injunctions so usmerjene proti dejanski ali potencialni tožeči stranki tujega postopka. Prepove se ji, da bi začela ali nadaljevala postopek pred tistim sodiščem. Če nasprotna stranka ne spoštuje odredbe, se jo lahko preganja zaradi neupoštevanja sodišča (Contempt of Court). To se lahko kaznuje s strogimi kaznimi, vključno z zaporno kaznijo ali rubežem premoženja, ki se nahaja v Združenem kraljestvu. Poleg tega obstaja nevarnost, da britanska sodišča tujih odločb, ki kršijo anti-suit injunction, ne bodo priznala in izvršila.(7)
III – Dejansko stanje, predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem
15. Front Comor, ladja družbe West Tankers Inc, ki jo je najela družba Erg Petroli SpA, je avgusta 2000 v Sirakuzah (Italija) trčila v pomol, ki je v lasti družbe Erg Petroli, in tam povzročila škodo. V najemni pogodbi je bila arbitražna klavzula, v skladu s katero je treba vse spore iz naslova pogodbe reševati pred arbitražnim sodiščem v Londonu. Dalje je bilo dogovorjeno, da se uporabi angleško pravo.
16. Riunione Adriatica di Sicurtà SpA, od 1. oktobra 2007 imenovana Allianz SpA, in Generali Assicurazioni Generali (v nadaljevanju: Allianz in Generali Assicurazioni) sta Erg Petroli zavarovali ter škodo, nastalo pri trčenju, povrnili do višine zavarovalne vsote. Preostanek škode je družba Erg Petroli proti družbi West Tankers uveljavljala pred arbitražnim sodiščem v Londonu.
17. Allianz in Generali Assicurazioni sta 30. julija 2003 proti družbi West Tankers pri sodišču v Sirakuzah vložili tožbo za povrnitev zneska, ki ga je kot zavarovalnino izplačala družbi Erg Petroli. Vprašanja odgovornosti, ki se obravnavajo v sodnem postopku v Italiji, so v bistvu enaka kot v arbitražnem postopku. Osrednje vprašanje v obeh primerih je, ali se lahko družba West Tankers sklicuje na izključitev odgovornosti za navigacijsko napako v stavku 19 najemne pogodbe ali v skladu s tako imenovanimi Haaškimi pravili(8).
18. Družba West Tankers je 10. septembra 2004 pri High Court v Združenem kraljestvu vložila tožbo proti Allianz in Generali Assicurazioni za ugotovitev, da spor, ki je predmet postopka v Sirakuzah, izhaja iz najemne pogodbe, ter da Allianz in Generali Assicurazioni, ki sta tožili na podlagi subrogacije po samem zakonu, v skladu s tem zavezuje arbitražna klavzula. Družba West Tankers je poleg tega zahtevala začasno odredbo, s katero bi se toženima strankama prepovedalo, da spor nadaljujeta pred katerim koli drugim sodiščem kot arbitražnim sodiščem, predvsem pa v Sirakuzah.
19. High Court je opozorilo, da sodba Turner ne izključuje teh odredb za varstvo arbitražnih klavzul v skladu z ustaljeno sodno prakso Court of Appeal,(9) in je predlogom ugodilo.
20. House of Lords, ki je obravnavalo pritožbo zoper to odločitev, je s sklepom z dne 21. februarja 2007 Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je z Uredbo (ES) št. 44/2001 skladno, da sodišče države članice sprejeme odločbo, v skladu s katero osebi prepove, da začne ali nadaljuje postopek v drugi državi članici, ker se s takim postopkom krši arbitražno klavzulo?“
21. V postopku pred Sodiščem so stranke iz postopka v glavni stvari, vladi Francije in Združenega kraljestva ter Komisija Evropskih skupnosti podale stališča.
IV – Vprašanje za predhodno odločanje
22. House of Lords želi, navezujoč se na sodbo Turner, z vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali anti-suit injunctions niso združljive z Uredbo št. 44/2001, tudi če so bile izdane v zvezi s sporom, za katerega po dogovoru strank velja arbitraža.
A – Sodba Turner
23. V sodbi Turner je Sodišče razsodilo, da Bruseljska konvencija nasprotuje izdaji odredbe, s katero je prepovedno začeti ali nadaljevati postopek pred sodiščem druge države pogodbenice, tudi če je postopek v tujini začela stranka v slabi veri zaradi oviranja postopka, ki že poteka.
24. V utemeljitvi se Sodišče v bistvu opira na načelo medsebojnega zaupanja, na katerem temelji sistem te konvencije.(10) Dobesedno navaja:
„Najprej je treba opozoriti, da Bruseljska konvencija temelji na zaupanju, ki ga imajo države pogodbenice v medsebojnem odnosu do svojih pravnih sistemov in pravosodnih organov. To medsebojno zaupanje je omogočilo, da je bil na področju uporabe te konvencije oblikovan za sodišča obvezujoč sistem pristojnosti ter da so se države pogodbenice zato lahko odpovedale svojim nacionalnim predpisom o priznavanju in izvrševanju tujih odločb v prid poenostavljenemu postopku priznavanja in izvrševanja.“(11)
25. S tem se Sodišče navezuje na sodbo Gasser(12), v kateri je moralo razsoditi o vprašanju, ali mora sodišče, ki je drugo začelo postopek, zato ker postopek še poteka v drugi državi pogodbenici, ustaviti ta postopek v skladu s členom 21 Bruseljske konvencije (ustreza členu 27 Uredbe št. 44/2001), tudi če sodišče, ki je prvo začelo postopek, zaradi dogovora o sodni pristojnosti očitno ni pristojno po mnenju sodišča, ki je postopek začelo pozneje. Čeprav postopek zaradi določitve pristojnosti poteka dolgo časa pred sodiščem, ki je prvo začelo postopek, in je bila tožba vložena tam morda samo zaradi zavlačevanja postopka, je Sodišče zavrnilo izjemo od pravila lis-pendens. Sodišče, ki je prvo začelo postopek, mora svojo pristojnost preveriti samo. Šele ko se to sodišče izreče za nepristojno, sme sodišče, ki je pozneje začelo postopek, nadaljevati postopek, ki poteka pred njim.(13)
26. Tudi v sodbi Turner Sodišče opozarja na to, da Bruseljska konvencija ne dopušča – razen v členu 28(1) navedenih izjem –, da bi sodišče preverjalo pristojnost sodišča v drugi državi pogodbenici.(14) Če se začetek ali nadaljevanje postopka na sodišču druge države pogodbenice prepove z odredbo, gre za poseg v pristojnost sodišča, ki ni združljiv s sistematiko Bruseljske konvencije in ji odvzame polni učinek.(15) Dejstvo, da se prepoved nanaša na nasprotno stranko v postopku in ne neposredno na tuje sodišče, ne spremeni ničesar.(16)
B – Združljivost anti-suit injunctions, namenjenih izvajanju arbitražne klavzule, z Uredbo št. 44/2001
27. Odločilno vprašanje predloženega primera je, ali je mogoče predstavljena načela sodbe Turner prenesti na anti-suit injunctions za varstvo arbitražnega postopka.
28. Temu ne nasprotuje dejstvo, da je bila sodba Turner sprejeta na podlagi Bruseljske konvencije, medtem ko za predloženi primer s časovnega vidika velja Uredba št. 44/2001. Uredba je sicer posodobila konvencijo, hkrati pa ohranila njeno strukturo in njena temeljna načela(17) ter kontinuiteto(18). Tako so določbe, ki so značilne za sistem ureditve in načelo medsebojnega zaupanja, na katerem temelji ta sistem, ostale v bistvu nespremenjene.(19)
29. Zlasti pa se ni nič spremenilo glede izključitve arbitraže s področja uporabe Bruseljske konvencije oziroma Uredbe.(20) Zato se je mogoče pri razlagi pojma arbitraže sklicevati na pripravljalna gradiva h Konvenciji in na ustaljeno sodno prakso Sodišča.
30. House of Lords prav zaradi izključitve arbitraže v členu 1(2)(d) s področja uporabe Uredbe št. 44/2001 meni, da sodne prakse, kakor izhaja iz sodbe Turner, ni mogoče prenesti na predloženi primer. V sodbi je Sodišče načelo medsebojnega zaupanja namreč izrecno povezalo s postopki, ki sodijo na področje uporabe Bruseljske konvencije. K arbitraži ne sodi le arbitražni postopek ter priznanje in izvrševanje arbitražnih odločb, temveč tudi vsi nacionalni sodni postopki, katerih predmet je arbitraža. Ker anti-suit injunctions podpirajo izvajanje arbitražnega postopka, izključitev v členu 1(2)(d) Uredbe št. 44/2001 zajema prav postopke za sprejetje takšnih odredb.
1. Izključitev arbitraže s področja uporabe Uredbe št. 44/2001
31. Preden pojasnim pojem arbitraže v členu 1(2)(d) Uredbe št. 44/2001, je treba pojasniti, glede na kateri postopek je treba natančneje določiti področje uporabe Uredbe.
32. House of Lords, West Tankers in vlada Združenega kraljestva poudarjajo postopek za sprejetje anti-suit injunction, ki poteka v Angliji. Izhajajo iz tega, da ta postopek ne more biti v nasprotju z Uredbo, ker spada pod izključitev arbitraže.(21) Očitno predložitveno sodišče meni, da vplivi odredbe niso upoštevni za postopek pred sodiščem v Sirakuzah.
33. Ta pogled preseneča, ker je Sodišče v sodbi Turner prav takšne vplive anti‑suit injunctions na tuji postopek presodilo kot kršitev Bruseljske konvencije, in sicer čeprav bi se domnevalo, da sodi odredba kot procesni ukrep samo v nacionalno pravo.(22) V tem smislu ni odločilno, ali sodi postopek za izdajo anti‑suit injunction – tukaj postopek pred angleškim sodiščem – na področje uporabe Uredbe, ampak ali je postopek, na kateri se nanaša odredba – tukaj postopek pred sodiščem v Sirakuzah.
34. Tudi kršitev načela medsebojnega zaupanja, s katerim je Sodišče v bistvu utemeljilo sodbo Turner, ne pomeni, da postopek za izdajo odredbe in tudi postopek, ki naj bi bil s tem prepovedan, sodita na področje uporabe Uredbe. Nasprotno, načelo medsebojnega zaupanja je mogoče kršiti tudi tako, da sodba sodišča države članice, ki ne sodi na področje uporabe Uredbe, ovira sodišče druge države članice pri izvajanju njegovih pristojnosti, ki jih ima to v skladu z Uredbo.
35. Kajti državni organi države članice ne smejo škoditi polnemu učinku prava Skupnosti niti tedaj, če izvajajo pristojnosti, ki niso urejene s pravom Skupnosti.(23) Tako je na primer v skladu z ustaljeno sodno prakso, da morajo nacionalni davčni organi upoštevati temeljne pravice, čeprav je neposredna obdavčitev v pristojnosti držav članic.(24)
36. Tudi glede Bruseljske konvencije je Sodišče razsodilo že v sodbi Hagen, da uporaba nacionalnih procesnih predpisov – šlo je za predpostavke dopustnosti tožbe – ne sme škoditi polnemu učinku konvencije.(25) Pri tem ni pomembno, ali je šlo v zadevi Hagen za nacionalna pravila in ali ta že od začetka niso sodila na področje uporabe Bruseljske konvencije, medtem ko je arbitraža le izvzeta s področja uporabe Uredbe.
37. Nasprotno, pomembneje je, ali se lahko Uredba uporabi za postopek, na kateri se nanaša odredba – tukaj torej postopek, ki poteka pred sodiščem v Sirakuzah. Če ne bi bilo tako, potem odredba ne bi mogla škoditi učinku Uredbe.
38. House of Lords, West Tankers in vlada Združenega kraljestva menijo, da če bi se stranke pogodbeno dogovorile, da svoje spore iz naslova pogodbe rešujejo izključno pred arbitražnim sodiščem, bi bilo to pravno razmerje od vsega začetka popolnoma odvzeto nacionalnim sodiščem – razen sodišč na sedežu arbitražnega sodišča. Če bi bilo res, potem anti-suit injunction, ki vpliva na nacionalni sodni postopek, dejansko ne bi mogli presojati glede na Uredbo.
39. Anglosaška doktrina in doktrina celinske Evrope se od nekdaj razlikujeta glede tega, ali se lahko izključitev arbitraže vendarle razume v tem širšem smislu, kot dokazuje tudi poročilo profesorja dr. P. Schlosserja, predloženo ob pristopu Danske, Irske in Združenega kraljestva:
„Na obravnavah glede razlage takšnih določb v členu 1, drugi odstavek, točka 4, [Bruseljske konvencije] sta se oblikovali različni osnovni stališči, ki ju ni bilo mogoče združiti. V skladu s prvim stališčem, ki ga je zlasti zastopalo Združeno kraljestvo, ta določba zajema vse spore, za katerih reševanje se je veljavno dogovorila pristojnost arbitraže – vključno z vsemi dodatnimi spori, ki so povezani s predvidenim arbitražnim postopkom. Drugo stališče, ki so ga zastopale države ustanoviteljice EGS, razume kot del arbitraže postopke pred nacionalnimi sodišči le, če se nanašajo na arbitražni postopek, in sicer zaključene, tiste, ki še potekajo, in tudi na prihodnje.“(26)
40. Ti različni stališči bi lahko vplivali na priznavanje in izvrševanje sodne odločbe, ki jo je sodišče države članice po mnenju sodišča v državi, v kateri bi bilo treba odločbo priznati, sprejelo s kršitvijo arbitražne klavzule.(27) Poleg tega zadevata tudi na splošno vprašanje, kdo je pristojen za preverjanje veljavnosti in obsega arbitražne klavzule.
41. Po mnenju, ki mu je naklonjeno House of Lords, so za pojasnitev tega vprašanja pristojna prav arbitražno sodišče in nacionalna sodišča, ki so na sedežu arbitraže in podpirajo njeno dejavnost. Tako High Court v postopku v glavni stvari ni izdalo le odredbe, temveč je poleg tega ugotovilo, da izhaja spor iz najemne pogodbe. Dalje je potrdilo, da zavarovalnici, ki sicer nista pogodbeni stranki, vendar pa uveljavljata zahtevke iz pogodbe na podlagi subrogacije, zavezuje arbitražna klavzula.
42. Glede na pristop celinske Evrope pa je bistveno, ali odškodninska tožba načeloma sodi na področje uporabe Uredbe št. 44/2001 in ali je sodišče v Sirakuzah – s pridržkom ugovora arbitraže – pristojno kot sodišče kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka v skladu s členom 5(3). Če tožena stranka v tem postopku upravičeno vloži ugovor arbitraže, bi bilo sodišče v skladu s členom II(3) Newyorške konvencije načeloma zavezano, da spor posreduje arbitražnemu sodišču.
43. Bistvena razlika med obema pristopoma je torej v tem, da se pri prvem navedenem stališču izključitev arbitraže razume široko. Kakor hitro se domneva, da obstaja arbitražni sporazum, vsi spori, ki izhajajo iz pravnega razmerja, sodijo izključno pod arbitražo, in sicer ne glede na to, kaj je predmet postopka. Za preverjanje pristojnosti sta upravičeni le arbitražno sodišče in sodišče na njegovem sedežu.
44. Nasprotno mnenje se najprej navezuje na predmet postopka. Če ta sodi na področje uporabe Uredbe št. 44/2001, je v skladu s tem pristojno sodišče odgovorno, da preveri, ali je mogoče uporabiti izjemo iz člena 1(2)(d), ter da po presoji veljavnosti in uporabnosti arbitražne klavzule posreduje postopek arbitražnemu sodišču ali pa o zadevi razsodi samo.
45. Besedilo člena 1(2)(d) Uredbe št. 44/2001 ne da nobenega pojasnila o tem, kateri razlagi bi bilo treba dati prednost. Iz uporabe pojma arbitraže pa lahko sklepamo, da ni mišljen le dejanski arbitražni postopek, temveč se lahko s področja uporabe Uredbe izključi tudi z njim povezane postopke pred nacionalnimi sodišči.
46. Pogled v pripravljalna gradiva k prejšnji različici določbe v Bruseljski konvenciji to potrjuje. Poročili Jenard(28) in Evrigenis/Kerameus(29) pojasnjujeta razloge za izključitev arbitraže s področja uporabe Bruseljske konvencije, čeprav je Pogodba EGS navajala arbitražo v tedanjem členu 220 (danes člen 65(a), druga alinea, ES). Izključitev arbitraže (člen 1(2), točka 4) je bila prevzeta v Bruseljsko konvencijo, da bi upoštevali na tem področju že obstoječe mednarodne sporazume – zlasti Newyorško konvencijo.
47. Newyorška konvencija vsebuje določbe, ki jih morajo upoštevati ne samo arbitri, temveč tudi sodišča zadevnih držav, na primer določbe o napotitvi pravdnih strank na arbitražo ali določbe o priznavanju in izvrševanju arbitražnih odločb s strani sodišč države pogodbenice. Kot pojasnjuje že besedilo, so pogodbenice Bruseljske konvencije želele arbitražo v celoti izključiti, kar presega arbitražni postopek, vključno z že začetimi postopki pred nacionalnimi sodišči, ki so povezani z arbitražo.(30)
48. V poročilu Schlosser(31) so kot primeri za to navedeni: postopek za imenovanje ali odpoklic arbitrov, za določitev kraja arbitraže ali za podaljšanje roka, ki je potreben za sprejetje arbitražne odločbe. Tudi sodna odločba, ki ugotavlja veljavnost ali neveljavnost arbitražne pogodbe ali na podlagi njene neveljavnosti stranke poziva k temu, naj arbitražnega postopka ne nadaljujejo, ne sodi na področje uporabe Bruseljske konvencije. Dalje se Bruseljska konvencija prav tako ne nanaša na postopke in odločbe o zahtevkih za razveljavitev, spremembo, priznavanje in izvršitev arbitražnih odločb.(32)
49. V nasprotju s takšnimi postopki, katerih predmet je arbitraža, pa Evrigenis in Karameus(33) v poročilu zapišeta:
„Nasprotno je treba izhajati iz tega, da je v skladu s konvencijo mogoče bolj postransko preverjati veljavnost arbitražne pogodbe, na katero se sklicuje stranka, da bi uveljavila nepristojnost sodišča, pred katerim se jo toži v skladu s to konvencijo.“
50. Sodišče je to razmejitev med predmetom postopka in predhodnimi vprašanji povzelo v sodbi Rich(34):
„Pri ugotavljanju, ali sodi spor na področje uporabe Bruseljske konvencije, je treba upoštevati le predmet tega spora. Če spor zaradi predmeta, kot je na primer imenovanje arbitra, ne sodi na področje uporabe konvencije, takšno predhodno vprašanje, na katero mora sodišče odgovoriti, da bi odločilo o tej zadevi, ne glede na vsebino, ne more utemeljiti uporabe konvencije.“
51. V tem konkretnem primeru je tožena stranka navedla, da je odločilno prav predhodno vprašanje, ali obstaja veljavna arbitražna klavzula. Po mnenju Sodišča bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti, če bi bila uporaba pravila o izključenosti odvisna od obstoja predhodnega vprašanja, ki ga lahko stranke predložijo kadar koli.(35)
52. Kot je Sodišče potrdilo v sodbi Van Uden, je treba dejstvo, ali neki postopek sodi na področje uporabe konvencije oziroma Uredbe št. 44/2001, ugotoviti na osnovi predmeta postopka.(36)
53. V sporu pred sodiščem v Sirakuzah sta družbi Allianz in Generali Assicurazioni med drugim uveljavljali odškodninski zahtevek na podlagi subrogacije, ki je nastal zavarovani družbi Erg Petroli zaradi trčenja ladje Front Comor v pristaniški pomol. Predmet je torej kvazidelikten (morda tudi pogodbeni) odškodninski zahtevek, ki sodi na področje uporabe Uredbe št. 44/2001 in ne na področje arbitraže.
54. Obstoj in uporaba arbitražne klavzule sta le razlog za predhodno vprašanje, ki ga mora pozvano sodišče obravnavati v okviru preverjanja svoje pristojnosti. Čeprav bi želeli to vprašanje pripisati področju arbitraže,(37) kot predhodno vprašanje ne bi spremenila uvrstitve postopka, katerega predmet sodi na področje uporabe Uredbe.(38) Tu lahko ostane odprto, kako bi bilo treba presojati postopek, ki se nanaša na podobne ugotovitve v glavni stvari.(39)
55. V nasprotnem primeru pa je skladno z Newyorško konvencijo, če sodišče, ki je v skladu z Uredbo št. 44/2001 pristojno za predmet postopka, samo preveri predhodno vprašanje glede obstoja in obsega arbitražne klavzule. Člen II(3) Newyorške konvencije namreč zavezuje nacionalna sodišča, da napotijo stranke na arbitražo, le pod tremi pogoji:
– Predmet spora se lahko reši le z arbitražo. Če ni tako, država pogodbenica (in njena sodišča) v skladu s členom II(1) Newyorške konvencije ni zavezana priznati arbitražne klavzule.
– Sodišče države pogodbenice je bilo pozvano k odločanju o sporu, glede katerega so stranke sklenile dogovor v smislu tega člena.
– Pozvano sodišče ne ugotovi, da je pogodba nehala veljati, da nima učinka ali da ni primerna za uporabo.
56. Vsako sodišče, ki dobi v odločanje spor, je v skladu z Newyorško konvencijo pred posredovanjem arbitražnemu sodišču upravičeno, da preveri izpolnitev teh treh pogojev. Iz konvencije ni mogoče razbrati, da bi bila ta pristojnost pridržana le arbitražnemu sodišču ali nacionalnim sodiščem na njegovem sedežu. Ker je cilj izključitve arbitraže s področja uporabe Uredbe št. 44/2001, da se ne krši uporabe Newyorške konvencije, ni treba omejiti področja uporabe Uredbe bolj, kot je predvideno s to konvencijo.
57. V sodbi Gasser je Sodišče razsodilo, da sodišče, ki je začelo postopek pozneje, ne sme vnaprej predvidevati, da bo sodišče, ki je prvo začelo postopek v isti stvari, preverjalo pristojnost, niti če se domneva, da obstaja dogovor o pristojnosti v prid sodišča, ki je začelo postopek pozneje.(40) Kot utemeljeno navaja Komisija, je mogoče iz tega izpeljati splošno načelo, da je načeloma vsako sodišče pristojno za preverjanje svoje pristojnosti (doktrina Kompetenz‑Kompetenz). Trditev, da obstaja odstopajoči dogovor strank – takrat dogovor o pristojnostih sodišča, tukaj arbitražni dogovor –, ne more odvzeti te pristojnosti sodišču, ki odloča o sporu.
58. To zajema pravico, da se preverita veljavnost in obseg dogovora v okviru predhodnega vprašanja. Če sodišče ne bi smelo presojati o ustreznih predhodnih vprašanjih, bi se lahko stranka izognila postopku le s trditvijo, da obstaja arbitražni sporazum. Hkrati tožnik, ki je začel postopek pred sodiščem, ker meni, da sporazum ni veljaven in da ga ni mogoče uporabiti, ne bi imel možnosti dostopa do nacionalnega sodišča. To bi bilo v nasprotju z načelom učinkovitega sodnega varstva, ki v skladu z ustaljeno sodno prakso sodi k splošnim pravnim načelom prava Skupnosti in spada med temeljne pravice, ki se varujejo v Skupnosti.(41)
59. Iz sodbe Van Uden ne izhaja nič drugega. V tej zadevi je moralo Sodišče izraziti stališče glede pristojnosti za začasne ukrepe v nekem sporu, ki je bil v glavni stvari dodeljen arbitraži. V tem smislu je Sodišče razsodilo, da ni nacionalnega sodišča v smislu Bruseljske konvencije, ki bi bilo pristojno za spor o glavni stvari, če so stranke odločile, da o sporu, ki izhaja iz pogodbe, ne bodo odločala nacionalna sodišča, ampak arbitraža.(42)
60. Ta izjava je gotovo pravilna. Utemeljitev izključne pristojnosti arbitražnih sodišč pa pomeni, da obstaja veljavna arbitražna klavzula, ki zajema zadevni predmet spora. Iz sodbe Van Uden ne izhaja, da je preverjanje takih predhodnih vprašanj odvzeto nacionalnim sodiščem.
61. Prav tako ni razvidno, zakaj bi moralo biti to preverjanje pridržano le arbitražnemu sodišču, kajti njegova pristojnost je v enaki meri odvisna od veljavnosti in obsega arbitražnega dogovora, kot je pristojnost nacionalnega sodišča v drugi državi članici. Dejstvo, da se je izbralo pravo sedeža arbitražnega sodišča kot pravo, ki se uporabi za pogodbo, arbitražnemu sodišču ne more podeliti izključne pravice, da preverja arbitražno klavzulo. Kajti sodišče v drugi državi članici – tukaj sodišče v Sirakuzah – načeloma lahko uporabi tuje pravo, kar tudi sicer v mednarodnem zasebnem pravu ni nobena redkost.
62. Nazadnje, treba je zabeležiti, da neko pravno razmerje ni zunaj področja uporabe Uredbe št. 44/2001 že samo zato, ker so stranke sklenile arbitražni sporazum. Nasprotno, Uredba se lahko uporabi, če predmet postopka sodi na njeno področje uporabe. Predhodno vprašanje, o katerem mora presoditi sodišče, ki odloča v postopku, in ki se nanaša na to, ali zaradi arbitražne klavzule ni pristojno in mora spor v skladu z Newyorško konvencijo posredovati arbitražnemu sodišču, ni odvisno od tega. Odredba, ki v taki okoliščini stranki prepoveduje začetek ali nadaljevanje postopka pred nacionalnim sodiščem države članice, posega v postopek, ki sodi na področje uporabe Uredbe.
2. Utemeljitev glede na praktično resničnost arbitražnih postopkov?
63. Po mnenju House of Lords zlasti praktična resničnost arbitražnih postopkov kot metode za reševanje gospodarskih sporov zahteva, da bi lahko angleška sodišča sprejemala odredbe zaradi varstva arbitraže.
64. K temu predložitveno sodišče navaja, da morajo nacionalna sodišča upoštevati avtonomne odločitve strank, da spor rešujejo pred zasebno arbitražo. Stranke so hotele preprečiti, da bi se zapletle v dolgotrajne postopke pred nacionalnimi sodišči. Pri izbiri krajevne pristojnosti arbitražnega sodišča bi gospodarski subjekti upoštevali, ali imajo krajevno pristojna sodišča na voljo učinkovita procesna sredstva za podporo arbitraže. Drugim državam članicam bi bilo prepuščeno, da dajo svojim sodiščem na voljo ustrezna orodja, s čimer povečajo njihovo privlačnost kot sedeža arbitraže.
65. Končno pa House of Lords opozarja na konkurenčno slabost, glede na katero bi bil London ogrožen v primerjavi z drugimi mednarodnimi mesti, kot so New York, Bermuda in Singapur, če angleška sodišča v nasprotju s sodišči v teh mestih ne bi mogla več izdajati anti-suit injunctions.
66. Najprej je treba poudariti, da le gospodarski razlogi ne morejo upravičevati kršitev pravnega reda Skupnosti.(43) Nasprotno, pri razlagi Uredbe se lahko upošteva spoštovanje načela zasebne avtonomije, kot je poudarilo Sodišče v zvezi z dogovorom o pristojnosti sodišča(44) in kot to v tem smislu poudarja tudi uvodna izjava 14 Uredbe. Čeprav arbitraža – drugače kot dogovor o pristojnosti sodišča – ne sodi na področje uporabe Uredbe, pa iz nastanka ureditve izhaja, da naj Uredba št. 44/2001 ne bi smela poseči v mednarodna pravila glede arbitraže.(45)
67. Tukaj zastopana razlaga pa upošteva zasebno avtonomijo in ne dvomi v delovanje arbitraže. Do postopkov pred nacionalnim sodiščem zunaj kraja pristojnosti arbitraže pride le, če se stranke ne morejo sporazumeti, ali je arbitražna klavzula veljavna in ali se lahko uporabi za zadevni spor. V tem položaju torej ni prav jasno, ali obstaja usklajena volja strank, da se navedeni spor rešuje z arbitražo.
68. Če iz preverjanja nacionalnega sodišča izhaja, da je arbitražna klavzula veljavna in jo je mogoče uporabiti za pravni spor, Newyorška konvencija zavezuje k napotitvi na arbitražno sodišče. Nevarnosti, da bi se izognili arbitraži, torej ni. Gotovo predložitev nacionalnemu sodišču pomeni dodaten korak v postopku. Iz navedenih razlogov pa se stranki, ki meni, da ni vezana na arbitražno klavzulo, ne sme preprečiti poti do pristojnih sodišč v skladu z Uredbo št. 44/2001.
69. Če zaradi anti-suit injunction nacionalna sodišča, ki bi bila morda pristojna, ne bi mogla obravnavati zadeve, obstaja poleg tega nevarnost, da ta sodišča ob upoštevanju člena V Newyorške konvencije pozneje te arbitražne odločbe ne priznajo in zavrnejo njeno izvrševanje. Tudi z vidika procesne gospodarnosti lahko zadevna odredba pripelje do nezadovoljivih rezultatov.
70. Res je, da lahko arbitražno sodišče oziroma nacionalna sodišča na njegovem sedežu na eni strani in sodišča, pristojna za predmet postopka v skladu z Uredbo v drugi državi članici, različno odločijo o obsegu arbitražne klavzule. Če se arbitražno sodišče in nacionalno sodišče izrečeta, da sta pristojni, lahko pride celo do sprejetja nasprotujočih si meritornih odločitev, kot poudarja House of Lords.
71. Na področju uporabe Uredbe se je treba med seboj nezdružljivim sodnim odločbam v dveh državah članicah kolikor mogoče izogibati. Pri sporu o pristojnosti med nacionalnima sodiščema dveh držav članic skrbita člena 27 in 28 Uredbe št. 44/2001 za koordinacijo, kot to posebej poudarja francoska vlada. Ker pa arbitraža ne spada na področje uporabe Uredbe, trenutno ni instrumentov za uskladitev njihovih pristojnosti s pristojnostmi nacionalnih sodišč.
72. Enostranska odredba pa ni ustrezen ukrep za rešitev tega položaja. Zlasti če bi druge države članice posnemale angleški primer in bi prav tako uvedle anti‑suit injunctions, bi prišlo do vzajemnih prepovedi. Na koncu bi prevladalo sodišče, ki bi za nespoštovanje odredbe izreklo strožje sankcije.
73. Namesto rešitve s takimi prisilnimi ukrepi se ponuja rešitev v okviru prava. V tej smeri bi lahko pomagala le vključitev arbitraže v sistem Uredbe št. 44/2001. Do tedaj se bo treba v sili sprijazniti z nasprotujočimi si odločbami. Vendar je treba ponovno poudariti, da so ti primeri izjema. Pri jasno formulirani arbitražni klavzuli, s katero niso povezani nikakršni dvomi glede njene veljavnosti, ni razloga, da nacionalna sodišča ne bi napotila strank na arbitražno sodišče v skladu z Newyorško konvencijo.
V – Predlog
74. Na podlagi zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje House of Lords odgovori tako:
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je v nasprotju z odredbo sodišča države članice, s katero se stranki prepove, da v drugi državi članici začne ali nadaljuje sodni postopek, ker se s tem postopkom po mnenju sodišča krši arbitražni dogovor.