SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 15. marca 2007

Zadeva F-111/05

Carlos Sanchez Ferriz

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Ocenjevanje – Karierno ocenjevalno poročilo – Ocenjevalno obdobje 2001/2002“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero C. Sanchez Ferriz predlaga razglasitev ničnosti svojega kariernega ocenjevalnega poročila za obdobje od 1. julija 2001 do 31. decembra 2002.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Tožba zoper karierno ocenjevalno poročilo

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 64 in 65; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 26, sedmi odstavek, in 43)

2.      Uradniki – Ocena – Karierno ocenjevalno poročilo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

3.      Uradniki – Ocena – Karierno ocenjevalno poročilo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

4.      Uradniki – Ocena – Karierno ocenjevalno poročilo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

5.      Ugovor nezakonitosti – Obseg – Akti, katerih nezakonitost se lahko uveljavlja

(člen 241 ES)

1.      V okviru tožbe, ki jo uradnik vloži zoper svoje karierno ocenjevalno poročilo, s tožbenim razlogom, ki se nanaša na dejstvo, da bi bil zaradi obstoja elektronskega spisa kršen člen 26, zadnji odstavek, Kadrovskih predpisov, ker bi nasprotoval temu, da se sodišču Skupnosti pošlje celoten osebni spis tega uradnika, čeprav bi bil utemeljen, nikakor ne bi bilo mogoče izpodbijati zakonitosti spornega kariernega ocenjevalnega poročila. Ta argument bi kvečjemu lahko omogočil trditev, da sodišče Skupnosti v obravnavani zadevi ni imelo na voljo informacij, predvidenih v Kadrovskih predpisih. Vendar zakonitost presoje tožbe uradnika s strani sodišča Skupnosti nikakor ni odvisna od tega, ali tožena institucija upošteva obveznost obveščanja uradnika o njegovem osebnem spisu, določeno v členu 26 Kadrovskih predpisov. Le sodišče Skupnosti lahko presodi smotrnost sprejetja morebitnih ukrepov procesnega vodstva in odreditve morebitnih pripravljalnih ukrepov.

(Glej točko 31.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 28. november 2006, Milbert in drugi proti Komisiji, T‑47/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑281 in II‑A‑2‑1455, točka 83.

2.      Dejstvo, da ocenjevalci pri pripravi kariernih ocenjevalnih poročil upoštevajo vnaprej določeno ciljno povprečje, nikakor ne pomeni, da je njihova prosta presoja v nasprotju s členom 43 Kadrovskih predpisov. Nasprotno, sistem ciljnega povprečja, vzpostavljen s Splošnimi določbami za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, spodbuja svobodo ocenjevalcev pri ocenjevanju uradnikov in podpira izraz reprezentativne ocene uspešnosti teh uradnikov.

Prvič, to povprečje, ki matematično izraža oceno storitev povprečnega uradnika, ne omejuje možnosti ocenjevalcev, da razlikujejo posamične ocene storitev vsakega uradnika glede na stopnjo, po kateri te storitve odstopajo navzgor ali navzdol od tega povprečja.

Drugič, navedba ciljnega povprečja 14 točk na lestvici od 0 do 20 točk preprečuje nevarnost zvišanja povprečne ocene, kar bi zmanjšalo razpon točk, ki ga dejansko uporabljajo ocenjevalci, in posledično škodilo funkciji ocenjevanja, ki naj bi čim natančneje odražalo uspešnost ocenjenih uradnikov in omogočalo njihovo učinkovito primerjavo.

Tretjič, navedba ciljnega povprečja omogoča tudi zmanjšanje tveganja razhajanja v povprečjih ocen, ki jih uporabljajo različni generalni direktorati, kar ne bi bilo utemeljeno z objektivnimi razmisleki, povezanimi z uspešnostjo uradnikov, ki so ocenjevani.

Četrtič, v sistemu ciljnega povprečja se namreč upošteva najpogosteje opažena realnost, to je homogena razdelitev uradnikov, ki so ocenjevani, okoli povprečne ravni delovne uspešnosti, ki jo predstavlja ciljno povprečje. Poleg tega sistem, uveden s Splošnimi določbami za izvajanje člena 45 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, ocenjevalcem dovoljuje, da se oddaljijo tudi od ciljnega povprečja, kadar posebni položaj službe odstopa od te skupne realnosti. Kot izhaja iz člena 6(1) teh splošnih določb za izvajanje, prekoračitev ciljnega povprečja za eno točko nima nobene posledice.

(Glej točke od 40 do 45.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 25. oktober 2005, Fardoom in Reinard proti Komisiji, T‑43/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑329 in II‑1465, točke 52, 54 in 55.

Sodišče za uslužbence: 28. junij 2006, Sanchez Ferriz proti Komisiji, F-19/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑41 in II‑A‑1‑135, točka 42.

3.      Notranje smernice o pripravi kariernih ocenjevalnih poročil določajo tri referenčne razrede, ki v odstotkih prikazujejo delež zaposlenih, in dovoljujejo različne hitrosti kariernega napredovanja: 17–20 točk (hitra kariera), največ 15 % zaposlenih, 12–16 točk (običajna kariera), približno 75 % zaposlenih in 10–11 točk (počasna kariera), največ 10 % zaposlenih, s čemer ne omejujejo proste presoje ocenjevalcev in niso v nasprotju s členom 43 Kadrovskih predpisov.

Referenčni razredi so namreč informativni in so rezultat opazovanja preteklih ocen, njihovo neupoštevanje pa se ne sankcionira. Navedba referenčnih razredov le upošteva najpogosteje opaženo realnost, ne da bi posegala v svobodo ocenjevalca, da se od nje oddalji, kadar posebni položaj uradnikov to upravičuje.

(Glej točke od 47 do 50.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Fardoom in Reinard proti Komisiji, točka 61.

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Sanchez Ferriz proti Komisiji, točka 49.

4.      Prosta presoja ocenjevalca pri pripravi kariernega ocenjevalnega poročila ni omejena s posredovanjem potrjevalca v ocenjevalnem postopku. Potrjevalec je ocenjevalec v polnem pomenu besede. V skladu s členom 7(4) Splošnih določb za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, karierno ocenjevalno poročilo namreč pripravita ocenjevalec in potrjevalec. Poleg tega člen 7(5) teh splošnih določb za izvajanje določa, da ima potrjevalec – če uradnik izrazi željo po pogovoru z njim – možnost, da spremeni ali potrdi karierno ocenjevalno poročilo. Iz tega sledi, da po metodi ocenjevanja, ki jo Komisija uporablja kot najustreznejšo, prosta presoja ocenjevalcev, s katero ocenjujejo uradnike na podlagi treh opredeljenih ocenjevalnih meril, nikakor ni omejena. Zato možnost potrjevalca, da spremeni oceno ocenjevalca – in tudi možnost drugostopenjskega ocenjevalca, da spremeni oceno potrjevalca – ne pomeni kršitve člena 43 Kadrovskih predpisov.

(Glej točki 52 in 53.)

5.      Obseg ugovora nezakonitosti mora biti omejen na to, kar je nepogrešljivo za rešitev spora. Cilj člena 241 ES namreč ni omogočiti stranki, da izpodbija uporabo kateregakoli splošnega akta v korist katerekoli tožbe. Splošni akt, zoper katerega se uveljavlja ugovor nezakonitosti, se mora neposredno ali posredno uporabljati za zadevo, ki je predmet tožbe, in obstajati mora pravna povezava med izpodbijano individualno odločbo in zadevnim splošnim aktom.

(Glej točko 59.)

Napotitev na:

Sodišče: 31. marec 1965, Macchiorlati Dalmas e Figli proti Visoki oblasti, 21/64, Recueil, str. 227, 245; 13. julij 1966, Italija proti Svetu in Komisiji, 32/65, Recueil, str. 563, 594.

Sodišče prve stopnje: 26. oktober 1993, Reinarz proti Komisiji, združeni zadevi T‑6/92 in T‑52/92, Recueil, str. II‑1047, točka 57; 3. februarr 2000, Townsend proti Komisiji, T‑60/99, RecFP, str. I‑A‑11 in II‑45, točka 53.