SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(tretji senat)
z dne 24. februarja 2010
Zadeva F‑89/08
P
proti
Evropskemu parlamentu
„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Evropski parlament – Odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca – Izguba zaupanja“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero tožeča stranka predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta z dne 15. aprila 2008 o odpovedi njene pogodbe začasnega uslužbenca, drugič, svojo vrnitev na delo z retroaktivnim učinkom, tretjič, izplačilo plače od 15. julija 2008, četrtič, izplačilo odškodnine za nepremoženjsko in karierno škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in petič, naložitev plačila stroškov Parlamentu.
Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Začasni uslužbenci – Začasni uslužbenci iz člena 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev – Začasni uslužbenec, razporejen v politično skupino Parlamenta
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 2(c))
2. Uradniki – Začasni uslužbenci – Začasni uslužbenci iz člena 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev – Začasni uslužbenec, razporejen v politično skupino Parlamenta
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 2(c))
3. Uradniki – Začasni uslužbenci – Odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi – Obveznost obrazložitve – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 25, drugi odstavek, in 90(2); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 2(c))
4. Ničnostna tožba – Razlogi – Zloraba pooblastil – Pojem
5. Uradniki – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Obseg – Omejitve
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 2(c))
6. Uradniki – Pravno sredstvo – Predmet – Navodilo upravi – Nedopustnost
(člen 233 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)
1. Spoštovanje pravice do obrambe v vseh postopkih, začetih zoper osebo, ki bi lahko privedli do akta, s katerim se posega v njen položaj, je temeljno pravno načelo Skupnosti in ga je treba zagotoviti tudi, kadar ni zakonodaje v zvezi z zadevnim postopkom. Zadevni osebi je moralo biti pred izdajo odločbe, ki jo zadeva, omogočeno, da učinkovito predstavi svoje stališče glede resničnosti in upoštevnosti dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je bila navedena odločba sprejeta.
Vendar se na tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe ni mogoče učinkovito sklicevati pri odločbi o prenehanju uradnikove napotitve v politično skupino Parlamenta. Zaradi posebne narave nalog v politični skupini in potrebe po ohranitvi razmerij medsebojnega zaupanja v takem političnem okolju, in sicer med navedeno skupino in vanjo napotenimi uradniki, namreč v takem primeru pred sprejetjem odločbe o prenehanju teh nalog zadevne osebe ni treba zaslišati.
Navedena izjema velja vedno, kadar gre za potrebo po ohranjanju obstoja „zaupnih razmerij“, to je za vse začasne uslužbence, zaposlene na podlagi člena 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev – pri čemer je medsebojno zaupanje temeljni element pogodb začasnih uslužbencev iz navedene določbe –, kadar se njihova pogodba odpove zaradi prekinitve zaupnega razmerja. Zato pri sprejetju odločbe o odpovedi pogodbe zaradi prekinitve zaupnega razmerja, sklenjene na podlagi člena 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, pred tem zadevne osebe ni treba zaslišati.
(Glej točke od 29 do 33.)
Napotitev na:
Sodišče: 15. julij 1970, Buchler proti Komisiji, 44/69, Recueil, str. 733, točka 9; 10. julij 1986, Belgija proti Komisiji, 234/84, Recueil, str. 2263, točka 27; 3. oktober 2000, Industrie des poudres sphériques proti Svetu, C‑458/98 P, Recueil, str. I‑8147, točka 99; 5. oktober 2000, Nemčija proti Komisiji, C‑288/96, Recueil, str. I‑8237, točka 99; 29. april 2004, Parlament proti Reynoldsu, C‑111/02 P, Recueil, str. I‑5475, točke od 50 do 60; 9. november 2006, Komisija proti De Bryu, C‑344/05 P, ZOdl., str. I‑10915, točka 37;
Sodišče prve stopnje: 28. januar 1992, Speybrouck proti Parlamentu, T‑45/90, Recueil, str. II‑33, točka 94; 17. oktober 2006, Bonnet proti Sodišču, T‑406/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑213 in II‑A‑2‑1097, točka 79.
2. V skladu z določbami člena 4 odločbe Predsedstva Parlamenta z dne 3. maja 2004 o prenosu pristojnosti organa, pristojnega za imenovanja, in organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, kakor je bila spremenjena z odločbo navedenega predsedstva z dne 26. oktobra 2004, kar zadeva samostojne poslance, naloge organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, za uradnike iz člena 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, zaposlenih za opravljanje nalog pri navedenih poslancih, izvaja generalni sekretar Parlamenta. Zato je za sprejetje odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnemu uslužbencu, ki izvaja naloge pri samostojnih poslancih, odgovoren generalni sekretar Parlamenta. Vendar imajo politične skupine pri izbiri svojih sodelavcev, ki jih želijo zaposliti za svoje začasne naloge, in prenehanju njihove zaposlitve diskrecijsko pravico.
Pri samostojnih poslancih, to je poslancih, ki niso mogli oblikovati politične skupine, ima nalogo ohranjanja povezanosti med samostojnimi poslanci ter med samostojnimi poslanci in drugimi političnimi skupinami ali upravnimi službami Parlamenta upravni uslužbenec, in sicer „koordinator samostojnih poslancev“. Ta koordinator upravlja tudi skupne vire, ki so na voljo samostojnim poslancem, in mora tako v zvezi z začasnimi uslužbenci, razporejenimi k navedenim poslancem, zagotoviti uporabo Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.
Zadevni začasni uslužbenci naloge opravljajo načeloma pri enem poslancu, ki jim je neposredno upravno nadrejen. Ta med drugim podpisuje njihove delovne naloge. Zato je začasnemu uslužbencu neposredno upravno nadrejeni – čeprav začasni uslužbenec v praksi za zagotavljanje vsakodnevnega upravnega delovanja „skupine“ samostojnih poslancev nujno opravlja naloge, ki poleg njemu edinega neposredno upravno nadrejenega zadevajo tudi druge samostojne poslance –oseba, s katero mora biti ta v zaupnem razmerju. Če se torej zaupno razmerje med uslužbencem in njemu neposredno upravno nadrejenim prekine, koordinator samostojnih poslancev generalnemu sekretarju Parlamenta predloži zahtevo za odpoved pogodbe o zaposlitvi, generalni sekretar Parlamenta pa na podlagi navedene zahteve sprejme odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker navedena odločba temelji na izgubi zaupanja uslužbencu neposredno upravno nadrejenega, je ni mogoče razglasiti za nično samo zato, ker izguba zaupanja zadeva le enega samostojnega poslanca.
(Glej točke od 39 do 43, 45 in 46.)
Napotitev na:
Sodišče: zgoraj navedena sodba Parlament proti Reynoldsu, točka 50.
3. Ni nobenega nujnega razloga, ki bi dopuščal, da bi bili začasni uslužbenci prikrajšani za zaščito zoper neupravičene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti kadar imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ali kadar jim, če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, delovno razmerje preneha pred iztekom tega časa. Toda za zagotovitev zadostne zaščite v tem smislu je treba omogočiti, prvič, da se zadevne stranke prepričajo, ali so bili njihovi legitimni interesi spoštovani ali ne, in presodijo, ali obstaja možnost, da se zadeva predloži sodišču, ter drugič, da sodišče izvede nadzor, kar pomeni priznanje obstoja obveznosti obrazložitve, ki jo ima pristojni organ.
Kadar se odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejme zaradi izgube zaupanja, zadevna oseba nima postopkovnih jamstev, kot je pravica do zaslišanja med upravnim postopkom. Zato sta obveznost obrazložitve in to, da jo uprava spoštuje, edini jamstvi, ki tej osebi omogočata, da vsaj po sprejetju odločbe, ki posega v njen položaj, učinkovito uveljavi pravna sredstva, ki jih ima na voljo za izpodbijanje zakonitosti navedene odločbe.
Vendar prenehanje zaupnega razmerja, to je razmerja osebne narave, ne temelji nujno na objektivnih elementih. Tako lahko na primer za sprejetje odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje že samo ugotovitev o prekinitvi zaupnega razmerja. Če torej odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi temelji samo na taki ugotovitvi, je lahko zahteva po natančni predstavitvi dejanskih okoliščin v obrazložitvi odločbe, ki kažejo na prekinitev zaupnega razmerja ali jo utemeljujejo, le omejena.
Še vedno pa drži, da mora obrazložitev odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na izgubi zaupanja – zlasti pri začasnih uslužbencih, razporejenih k samostojnim poslancem Parlamenta –, nujno zajemati dovolj natančne navedbe o osebi, s katero je bilo zaupno razmerje prekinjeno. Zadevni uslužbenec se bo tako lahko namreč prepričal, da odločba zadeva njemu neposredno upravno nadrejenega, to je samostojnega poslanca, s katerim mora biti razmerje zaupno.
Začasnemu uslužbencu se zaradi nezadostno obrazložene odločbe ni treba samemu pozanimati za razloge za sprejetje zadevne odločbe. Če odločba ni zadostno utemeljena, se torej uprava ne more sklicevati na okoliščino, da je bila obrazložitev navedene odločbe dostopna v osebnem spisu zadevnega uslužbenca, da bi pri sodišču lahko dosegla, da bi na stopnji postopka izločilo tožbeni razlog v zvezi z navedeno nezadostno obrazložitvijo. Kadar pa je iz samega besedila pritožbe, ki jo je uslužbenec vložil na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, razvidno, da se je seznanil z obrazložitvijo odločbe prek vpogleda v osebni spis, bi bilo pretirano, če bi se navedena odločba razglasila za nično zaradi – seveda očitkov vrednega – dejstva, da je institucija ni izrecno navedla v zavrnitvi navedene pritožbe.
(Glej točke od 69 do 74, 77 in od 81 do 83.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 8. december 2005, Reynolds proti Parlamentu, T‑237/00, ZOdl. JU, str. I‑A‑385 in II‑1731, točka 95; 8. september 2009, ETF proti Landgrenu, T‑404/06 P, ZOdl., str. II‑2841;
Sodišče za uslužbence: 26. oktober 2006, Landgren proti ETF, F‑1/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑123 in II‑A‑1‑459, točki 73 in 74.
4. Pri aktu so bila pooblastila zlorabljena le, kadar je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev mogoče sklepati, da je bil njegov izključni ali vsaj odločilni namen doseči drugačne cilje, kot so navedeni v njem, ali izogniti se postopku, ki ga posebej določa Pogodba.
(Glej točko 87.)
Napotitev na:
Sodišče: 21. junij 1958, Groupement des hauts fourneaux et aciéries belges proti Visoki oblasti, 8/57, Recueil, str. 223, 256; 10. marec 2005, Španija proti Svetu, C‑342/03, ZOdl., str. I‑1975, točka 64; 7. september 2006, Španija proti Svetu, C‑310/04, ZOdl., str. I‑7285, točka 69.
5. Pojem dolžnosti skrbnega ravnanja uprave odraža ravnovesje medsebojnih pravic in obveznosti, ki jih Kadrovski predpisi določajo v razmerjih med javnim organom in uslužbenci javnih služb. Navedeno ravnovesje pomeni zlasti to, da mora organ, kadar odloča o položaju uradnika, upoštevati vse dejavnike, ki lahko vplivajo na njegovo odločitev, in da pri tem ne upošteva le interesa službe, temveč tudi interes zadevnega uradnika. Vendar je medsebojno zaupanje temeljni element pogodb začasnih uslužbencev iz člena 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev. Zato ob prekinitvi zaupnega razmerja – razen v izjemnih okoliščinah – morebitne omejitve ukrepov uprave, ki izhajajo iz dolžnosti skrbnega ravnanja uprave, ne morejo preprečiti sprejetja odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na tem razlogu.
(Glej točki 112 in 113.)
Napotitev na:
Sodišče: 28. maj 1980, Kuhner proti Komisiji, 33/79 in 75/79, Recueil, str. 1677, točka 22; 29. junij 1994, Klinke proti Sodišču, C‑298/93 P, Recueil, str. I‑3009, točka 38;
Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Speybrouck proti Parlamentu, točka 94; zgoraj navedena sodba Bonnet proti Sodišču, točka 47.
6. Sodišče Skupnosti v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov, institucijam Unije ne more dajati navodil. Po eni strani namreč očitno ni pristojno za dajanje navodil navedenim institucijam, po drugi strani pa mora zadevna institucija pri razglasitvi ničnosti akta sprejeti ukrepe za izvršitev sodbe.
(Glej točko 120.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 27. junij 2002, Tralli proti ECB, T‑373/00, T‑27/01, T‑56/01 in T‑69/01, RecFP, str. I‑A‑97 in II‑453, točka 42 in navedena sodna praksa.