SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 30. junija 2011

Zadeva F‑88/10

Marc Van Asbroeck

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Odločba o razvrstitvi v vmesni naziv – Predlog za ponovno preučitev – Novo in bistveno dejstvo – Neobstoj – Očitno nedopustna tožba“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero M. V. Asbroeck predlaga zlasti, po eni strani, razglasitev ničnosti odločbe Komisije o zavrnitvi, da se s 1. majem 2004 retroaktivno prerazvrsti v vmesni naziv D*4, plačilni razred 8, in vzpostavi njegova kariera, ter, po drugi strani, naložitev Komisiji, naj povrne finančno škodo, ki naj bi jo utrpel.

Odločitev:      Tožba se zavrže kot očitno nedopustna. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Roki – Prekluzija – Ponovni začetek – Zahteva – Novo in bistveno dejstvo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

Odločba, ki je naslovnik ni izpodbijal v predvidenih rokih, postane zanj dokončna. Vendar je mogoče z obstojem novih in bistvenih dejstev upravičiti vložitev predloga za ponovno preučitev prejšnje odločbe, ki je postala dokončna. Tožba zoper odločbo o zavrnitvi ponovne preučitve odločbe, ki je postala dokončna, se razglasi za dopustno, če se izkaže, da je predlog dejansko temeljil na novih in bistvenih dejstvih. Če pa se izkaže, da predlog ni temeljil na takih dejstvih, je treba tožbo zoper odločbo o zavrnitvi predlagane ponovne preučitve zavrniti kot nedopustno.

Uradnik, ki v zakonskih rokih ni izpodbijal odločbe o razvrstitvi v vmesni naziv, ne more veljavno vložiti predloga za ponovno preučitev le zato, ker naj bi lahko na podlagi plačilnega lista prvič ugotovil nezakonite učinke odločbe Komisije o uvedbi izravnalnega nadomestila za uradnike, pri katerih je prišlo do spremembe kategorije pred 1. majem 2004, za njegove osebne prejemke. Vendar tudi ob predpostavki, da navedena odločba ni zakonita, te okoliščine ni mogoče šteti za novo in bistveno dejstvo, s katerim bi bilo mogoče upravičiti ponovno preučitev odločbe o njegovi razvrstitvi v vmesno stopnjo, ker zadevna odločba le določa pravila za izračun nadomestila zunaj kategorij. Novo in bistveno dejstvo poleg tega ne more biti niti to, da institucija, v kateri uradnik ni zaposlen, sprejme odločbo o prerazvrstitvi nekaterih uradnikov, ker se navedena odločba ne nanaša neposredno na zadevnega uradnika.

(Glej točke od 43 do 47.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. september 1985, Valentini proti Komisiji, 231/84, točka 14;

Sodišče prve stopnje: 7. februar 2001, Inpesca proti Komisiji, T‑186/98, točki 47 in 49 ter navedena sodna praksa; 16. september 2009, Boudova in drugi proti Komisiji, T‑271/08 P, točka 48.