SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 28. junija 20071(1)
Zadeva C-152/05
Komisija Evropskih skupnosti
proti
Zvezni republiki Nemčiji
„Neizpolnitev obveznosti države – Nacionalna zakonodaja – Pogoji za dodelitev stanovanjskega dodatka za nakup ali gradnjo osebnega stanovanja – Izključitev nerezidentov, ki so v celoti zavezani za plačilo dohodnine – Členi 18 ES, 39 ES in 43 ES – Upravičenost“
1. Ta tožba zaradi neizpolnitve obveznosti pelje do preučitve, ali je nemški zakon o subvencijah za stanovanja ovira za prosto gibanje oseb, prosto gibanje delavcev in svobodo ustanavljanja, ker dodelitev te subvencije pogojuje s tem, da je subvencionirano blago na nemškem ozemlju.
2. Poleg tega se postavlja vprašanje, ali se potreba po zagotovitvi zadostnega števila stanovanj v Nemčiji lahko šteje kot nujni razlog v javnem interesu in ali se zadevni ukrep lahko upraviči s tem razlogom.
3. Po obrazložitvi, da se člen 18 ES ne uporablja za položaj v tej zadevi, bom predlagal Sodišču, naj ugotovi, da Zvezna republika Nemčija ni izpolnila obveznosti iz členov 39 ES in 43 ES.
I – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
4. Od začetka veljave Maastrichtske pogodbe ima vsak državljan Unije na podlagi člena 18 ES pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.
5. V skladu z ustaljeno sodno prakso pride člen 18 ES posebej do izraza v členu 39 ES, ki se nanaša na prosto gibanje delavcev, in členu 43 ES, ki se nanaša na svobodo ustanavljanja.(2)
6. V skladu s členom 39 ES se delavcem v Skupnosti zagotovi prosto gibanje. Na podlagi člena 39(2) prosto gibanje „vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.“
7. V zvezi s tem opozarjam, da „drugi delovni in zaposlitveni pogoji“ vključujejo širok spekter ugodnosti, tudi takih, ki niso neposredno vezane na zaposlitev, ampak so podeljene osebam s statusom delavca.(3) Med temi ugodnostmi, ki niso neposredno vezane na zaposlitev, Sodišče na splošno ugotavlja, da je vse omejitve, ne le pravice do nastanitve, ampak tudi do različnih olajšav, ki so podeljene državljanom, da bi se jim olajšalo finančno breme, treba šteti kot oviro za opravljanje poklicne dejavnosti(4).
8. Enako člen 43, prvi odstavek, ES prepoveduje take omejitve svobode ustanavljanja za državljane države članice na ozemlju druge države članice.
B – Nacionalno pravo
9. V Nemčiji imajo na podlagi člena 1 Eigenheimzulagengesetz (nemškega zakona o subvencijah za stanovanja)(5) osebe, ki so v celoti zavezane za plačilo nemške dohodnine v smislu Einkommensteuergesetz (zakona o dohodnini)(6) pravico do subvencije za stanovanja za nakup ali gradnjo bivališča.
10. V skladu s členom 1 EStG se šteje, da so v celoti zavezani za plačilo nemške dohodnine:
– osebe s stalnim ali običajnim prebivališčem v Nemčiji,
– nemški državljani, ki nimajo niti stalnega niti običajnega prebivališča v Nemčiji in delajo za račun pravne osebe javnega prava,
– na svojo zahtevo osebe, ki nimajo niti stalnega niti začasnega prebivališča v Nemčiji in dobivajo nacionalne dohodke, od katerih se vsaj v 90 odstotkih plačuje nemško dohodnino ali katerih neobdavčeni dohodki ne presegajo 6136 eurov v koledarskem letu.
11. Za dodelitev subvencije za stanovanja mora biti subvencionirana nepremičnina na nemškem ozemlju in se mora uporabljati za lastno prebivanje. Neodplačno prebivanje družinskega člana v subvencionirani nepremičnini se šteje za uporabo za lastno prebivanje.
12. Na podlagi člena 2 zakona o subvencijah za stanovanja do subvencije niso upravičene nepremičnine, ki so počitniške hiše ali sekundarna prebivališča.
II – Predhodni postopek
13. Komisija Evropskih skupnosti je v pisnem opominu z dne 4. aprila 2000 Zvezno republiko Nemčijo obvestila o dvomih glede združljivosti zakona o subvencijah za stanovanja s pravom Skupnosti. Komisija namreč meni, da je pogoj, da mora biti subvencionirana nepremičnina na nemškem ozemlju, v nasprotju s členi 18 ES, 39 ES in 43 ES, saj oseba, ki je v celoti zavezana za plačilo nemške dohodnine in prebiva v tujini, ne more koristiti subvencije za pridobitev nepremičnine v tujini.
14. Zvezna republika Nemčija v odgovoru z dne 30. maja 2000 prereka trditve Komisije. Meni, da zakon o subvencijah za stanovanja ni diskriminatoren, saj so lahko tudi državljani drugih držav članic Unije v celoti zavezani za plačilo nemške dohodnine in tako koristijo subvencijo za nakup nepremičnine na nemškem ozemlju.
15. Poleg tega Zvezna republika Nemčija meni, da bi bila razširitev subvencije za stanovanja zunaj nemškega ozemlja v nasprotju s cilji te subvencije, ki je zagotavljati obstoj zadostnega števila stanovanj v Nemčiji zaradi naraščajoče potrebe po stanovanjih.
16. Ker odgovor Zvezne republike Nemčije Komisije ni prepričal, je 16. decembra 2003 nanjo naslovila obrazloženo mnenje, v katerem je ponovila svoje trditve. Po mnenju Komisije je lahko učinek zakona o subvencijah za stanovanja ta, da je zaposlenim ali samozaposlenim delavcem, ki opravljajo dejavnost v Nemčiji, preprečeno, da gredo prebivat na drugo stran meje.
17. Komisija poleg tega meni, da cilj, ki ga je navedla Zvezna republika Nemčija, da bi utemeljila omejitev dodelitve subvencije, ni veljaven, saj naj bi bil po njenem mnenju nemški stanovanjski trg manj obremenjen, če bi oseba, ki dela v Nemčiji, postala lastnica stanovanja v tujini.
18. Zvezna republika Nemčija je v pismu z dne 17. februarja 2004 vztrajala pri svojem stališču, da omejitev subvencij za stanovanja na nepremičnine na nemškem ozemlju ni v nasprotju s členi 18 ES, 39 ES in 43 ES.
19. Zvezna republika Nemčija tudi še naprej zatrjuje, da omejitev v zakonu o subvencijah za stanovanja ustreza legitimnemu cilju varstva nemškega nepremičninskega trga.
20. Komisija je odločila, da vloži to tožbo, ker je menila, da glede na odgovor Zvezne republike Nemčije ne more sklepati, da se je ta uskladila z obveznostmi iz členov 18 ES, 39 ES in 43 ES.
III – Tožba
21. Komisija v utemeljitev tožbe navaja očitek, da je za osebo, ki je v celoti zavezana za plačilo nemške dohodnine in prebiva v tujini, nemogoče, da bi koristila subvencijo za stanovanja za pridobitev nepremičnine na ozemlju države članice, ki ni Nemčija.
22. Na podlagi tega očitka Komisija Sodišču predlaga, naj:
– ugotovi, da Zvezna republika Nemčija, s tem da je v členu 2(1), prvi stavek, zakona o subvencijah za stanovanja izključila dodelitev subvencije za stanovanja osebam, ki so v celoti zavezane za plačilo nemške dohodnine, za nepremičnine v drugih državah članicah, ni izpolnila obveznosti iz členov 18 ES, 39 ES in 43 ES.
– Zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo stroškov postopka.
23. Zvezna republika Nemčija Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno in Komisiji naloži plačilo stroškov.
A – Bistvene trditve strank
24. Komisija meni, da je nemški zakon s tem, da je omejil dodelitev subvencij za stanovanja na nepremičnine v Nemčiji, postavil osebe, ki so v celoti zavezane za plačilo nemške dohodnine in ki prebivajo zunaj nemškega ozemlja, v slabši položaj.
25. Tako naj bi bile tri kategorije oseb nepravično izključene iz dodelitve subvencije. Gre za osebe, ki imajo stalno prebivališče v tujini in jih zaposluje in plačuje pravna oseba nemškega javnega prava ter so delno zavezane za plačilo davka v državi njihovega prebivališča; obmejne delavce, ki so zavezani za plačilo nemške dohodnine vsaj za 90 % svojih dohodkov ali katerih dohodki, pridobljeni v tujini, so nižji od 6136 eurov v koledarskem letu, in končno nemški državljani, ki so uradniki ali uslužbenci Evropskih skupnosti, ki imajo stalno ali običajno prebivališče v tujini.
26. Zvezna republika Nemčija ugovarja temu očitku.
27. Najprej meni, da je tožba nedopustna. Po njenem mnenju je Komisija razširila predmet spora na primer delavcev s tujim državljanstvom, medtem ko naj bi v pisnem opominu očitek omejila zgolj na izključitev oseb z nemškim državljanstvom iz dodelitve subvencije. Zvezna republika Nemčija se opira na točko 3 tega opomina, v katerem Komisija navaja „nemške zavezance“.(7)
28. Poleg tega Zvezna republika Nemčija navaja, da dejansko stanje, ki ga navaja Komisija, ne spada pod pravo Skupnosti, vsaj ne za obmejne delavce, in da naj bi veljala načela, ki jih je Sodišče postavilo v sodbi Werner(8).
29. Nato priznava, da je matična država zavezana spoštovati načelo prostega gibanja delavcev v zvezi z lastnimi državljani. Vendar Zvezna republika Nemčija meni, da to načelo velja le za omejitve, ki lahko omejujejo dostop do zaposlitve. Iz sodb Bosman(9) in Graf (10) naj bi izhajalo, da se kot ovire za prosto gibanje delavcev štejejo le ovire za vstop teh delavcev na trg zaposlitve.
30. V obravnavanem primeru Zvezna republika Nemčija meni, da subvencija za stanovanja ne vpliva na dostop delavcev na trg dela v drugi državi članici.
31. Navaja tudi, da zakon o subvencijah za stanovanja prav posebej ne postavlja v slabši položaj delavcev migrantov. Čeprav je subvencija podeljena le osebam, ki so v celoti zavezane za plačilo nemške dohodnine in ki kupijo nepremičnino na nemškem ozemlju, Zvezna republika Nemčija meni, da iz tega ne bi smeli sklepati o obstoju slabšega položaja samo zaradi tega, ker v Nemčiji seveda prebiva največ oseb, ki so v celoti zavezane za plačilo nemške dohodnine.
32. Poleg tega Zvezna republika Nemčija meni, da ni nobene diskriminacije na podlagi državljanstva, saj imajo delavci migranti, ki so v celoti zavezani za plačilo nemške dohodnine, pravico do subvencije za nepremičnino, ki je v Nemčiji. Vendar, naj gre za nemške državljane ali delavce migrante, nepremičnina, ki je v tujini, ne more biti subvencionirana. Tako so po mnenju Zvezne republike Nemčije ne glede na državljanstvo davčnega zavezanca pogoji za pridobitev te subvencije enaki za delavce migrante in za nemške državljane.
33. Vsekakor Zvezna republika Nemčija meni, da če bi moralo Sodišče ugotoviti obstoj kršitve členov 18 ES, 39 ES in 43 ES, naj bi bila omejitev subvencije za stanovanja upravičena zaradi nujnega razloga v javnem interesu.
34. Cilj take subvencije naj bi bil namreč spodbujanje gradnje stanovanj v Nemčiji. Meni, da bi razširitev subvencije za stanovanja v drugi državi članici nasprotovala takemu cilju.
35. Poleg tega naj bi bila Zvezna republika Nemčija sama odgovorna za zagotavljanje ustrezne ponudbe stanovanj na svojem ozemlju, saj stanovanjska politika spada na področje, ki ni usklajeno.
B – Presoja
1. Dopustnost
36. Zvezna republika Nemčija navaja, da je Komisija v tej tožbi razširila predmet spora. Glede tega se sklicuje na pisni opomin, v katerem se Komisija sklicuje na položaj „nemškega davčnega zavezanca“,(11) medtem ko naj bi bil očitek zdaj razširjen na izključitev od dodelitve subvencije za stanovanja za osebe s tujim državljanstvom.
37. Glede tega je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso cilj predhodnega postopka zadevni državi članici omogočiti, da izpolni obveznosti, ki izhajajo iz prava Skupnosti, ali da učinkovito uveljavlja sredstva za obrambo zoper očitke Komisije(12). Med drugim je cilj pisnega opomina v predhodnem postopku, da se omeji predmet spora in državi članici navede podatke, ki so potrebni za pripravo njene obrambe(13).
38. V obravnavanem primeru se je Komisija, čeprav je v pisnem opominu uporabila izraz „nemški davčni zavezanec“, s tem jasno sklicevala na osebe, ki so davčno zavezane v Nemčiji na podlagi člena 1(2) in (3) EStG(14). V skladu s tem členom pa imajo lahko osebe, ki so v celoti zavezane za plačilo nemške dohodnine, nemško ali tuje državljanstvo.
39. Poleg tega iz izreka obrazloženega mnenja izhaja tudi, da Komisija očita Zvezni republiki Nemčiji, da je omejila dodelitev subvencije za stanovanja na osebe, ki so v celoti zavezane za plačilo nemške dohodnine in ki kupijo nepremičnino na nemškem ozemlju.
40. Kot je Komisija pravilno navedla, mislim, da je bil cilj uporabe izraza „nemški davčni zavezanec“ označiti vse osebe, ki so v celoti zavezane za plačilo nemške dohodnine, ne glede na njihovo državljanstvo.
41. Zvezna republika Nemčija je torej lahko navajala svoja sredstva obrambe zoper navajani očitek.
42. Zato menim, da je tožba dopustna.
2. Očitek kršitve členov 18 ES, 39 ES in 43 ES
43. Uvodoma je treba omeniti, da se je Zvezna republika Nemčija 11. januarja 2006 sklicevala na začetek veljavnosti zakona z dne 22. decembra 2005 (Gesetz zur Abschaffung der Eigenheimzulage), s katerim je bil razveljavljen zakon o subvencijah za stanovanja.
44. Vendar je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se neizpolnitev obveznosti države članice ugotavlja na dan po izteku roka, ki je določen v obrazloženem mnenju.(15)
45. V obravnavanem primeru iz obrazloženega mnenja izhaja, da je rok, ki je bil določen Zvezni republiki Nemčiji, da se uskladi s pravom Skupnosti, potekel 16. februarja 2004.
46. Ta sprememba zato za to tožbo ni upoštevna.
47. Zdaj je treba presoditi utemeljenost očitka Komisije.
48. Komisija s tem očitkom Zvezni republiki Nemčiji očita, da ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz členov 18 ES, 39 ES in 43 ES, ker je nerezidente, ki so v celoti zavezani za plačilo nemške dohodnine, izključila iz dodelitve subvencije za stanovanja.
49. Opozarjam, da v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 18 ES, ki na splošno določa pravico vsakega državljana Unije, da se prosto giblje in prebiva na ozemlju držav članic, pride zlasti do izraza v členu 39 ES, ki se nanaša na prosto gibanje delavcev, in v členu 43 ES, ki se nanaša na svobodo ustanavljanja.(16)
50. To je razlog, zaradi katerega Sodišče najprej preuči združljivost zadevnega nacionalnega predpisa s tema določbama, in šele če se ti specialni določbi ne uporabljata, preuči združljivost tega nacionalnega predpisa s splošno pravico do prostega gibanja državljanov.
51. Najprej je torej treba preučiti utemeljenost očitka v zvezi s členoma 39 ES in 43 ES.
52. Kot je pravilno poudarila Komisija, je odločilni element, ki daje pravico do subvencij za stanovanja, zavezanost v celoti za plačilo nemške dohodnine. Torej subvencija za stanovanja zadeva le davčne zavezance, ki so zavezani za plačilo nemške dohodnine.
53. Vendar čeprav so neposredni davki v pristojnosti držav članic, morajo te pristojnost izvrševati ob spoštovanju prava Skupnosti.(17) Države članice torej pri izvrševanju pristojnosti ne smejo kršiti temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja pogodba ES, kot sta prosto gibanje delavcev in svoboda ustanavljanja.
54. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča načelo enakega obravnavanja, napisano v členu 39 ES in členu 43 ES, ne prepoveduje le očitne diskriminacije na podlagi državljanstva, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko povzročijo enak rezultat.(18)
55. Tako je treba šteti, da so posredno diskriminatorni, čeprav veljajo brez razlikovanja glede na državljanstvo, pogoji nacionalnega prava, ki v glavnem ali v veliki večini prizadenejo delavce migrante, ter pogoji, ki veljajo brez razlikovanja, a jih domači delavci lažje izpolnijo kot delavci migranti, in pogoji, pri katerih obstaja nevarnost, da bodo učinkovali v breme zlasti delavcev migrantov.(19)
56. Enako je v primeru nacionalnih določb, ki preprečujejo ali odvračajo državljana druge države članice, da zapusti matično državo, da bi izvrševal pravico do prostega gibanja in svobode ustanavljanja.(20)
57. Vendar lahko diskriminacija nastane le z uporabo različnih pravil v primerljivih položajih ali z uporabo istega pravila v različnih položajih.(21)
58. Na področju neposrednih davkov je Sodišče presodilo, da položaj nerezidentov praviloma ni primerljiv s položajem rezidentov, ker je dohodek, ki ga na ozemlju države članice pridobi nerezident, najpogosteje le del njegovih skupnih dohodkov, katerih središče je v kraju njegovega prebivališča, in ker je osebno davčno zmožnost nerezidenta, ki izhaja iz upoštevanja vseh njegovih dohodkov ter njegovega osebnega in družinskega položaja, najlažje presoditi v kraju, v katerem je središče njegovih osebnih in premoženjskih interesov, kar običajno ustreza kraju njegovega običajnega prebivališča.(22)
59. Drugače pa je v primeru davčnega zavezanca nerezidenta, zaposlenega ali samozaposlenega, ki prejema ves ali skoraj ves dohodek v državi, v kateri dela.(23)
60. V tem primeru je nerezident objektivno v enakem položaju glede dohodnine kot rezident te države, ki tam opravlja enake dejavnosti. Oba sta obdavčena samo v tej državi in njuna davčna osnova je enaka.(24)
61. V obravnavanem primeru sta na podlagi člena 1 EStG in člena 14 Protokola o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti(25) tako dohodek nerezidentov kot dohodek rezidentov v celoti obdavčena z nemškim davkom.
62. Zato so glede na dejavnik, na katerem temelji subvencija za stanovanja, namreč zavezanost v celoti za plačilo nemške dohodnine, nemški rezidenti in nerezidenti v primerljivem položaju.
63. Vendar so tri kategorije nerezidentov obravnavane drugače kot rezidenti v Nemčiji.
64. Čeprav so v celoti zavezane za plačilo nemške dohodnine, so namreč osebe, ki imajo stalno prebivališče v tujini in jih zaposluje pravna oseba nemškega javnega prava, obmejni delavci in uradniki ali uslužbenci Evropskih skupnosti z nemškim državljanstvom, ki prebivajo v tujini, prikrajšane za koriščenje subvencije, ker mora biti v skladu z zakonom o subvenciji za stanovanja subvencionirana nepremičnina na nemškem ozemlju.
65. Soočamo se torej z različnim obravnavanjem, ki postavlja nerezidente, ki so v celoti zavezani za plačilo nemške dohodnine, v slabši položaj.
66. To različno obravnavanje odvrača te nerezidente od izvajanja svoboščin, ki jih imajo na podlagi Pogodbe.
67. Tako je, prvič, v primeru nerezidentov, ki jih zaposluje pravna oseba nemškega javnega prava. Te osebe so – ker prebivajo in delajo v tujini – prikrajšane za finančno ugodnost, in sicer subvencijo za stanovanja. Učinek tega prikrajšanja je ta, da jih odvrača od tega, da bi zapustili matično državo, Nemčijo, da bi šli delat v drugo državo članico, kar glede na navedeno sodno prakso pomeni oviro za prosto gibanje delavcev.
68. Drugič, Komisija meni, da zakon o subvenciji za stanovanja pomeni tudi diskriminacijo obmejnih delavcev.
69. Zvezna republika Nemčija v zvezi s tem meni, da se za položaj nemških državljanov nerezidentov, ki delajo v Nemčiji in so v celoti zavezani za plačilo nemške dohodnine, ne uporabljata člena 39 ES in 43 ES.
70. Čeprav je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Werner presodilo, da se člen 52 Pogodbe ne uporablja za položaj, v katerem državljan države članice, ki dela na ozemlju te države in tam dobiva vse ali skoraj vse dohodke, prebiva v drugi državi članici, je v sodbi Ritter-Coulais(26) to razlago opustilo.
71. V tej sodbi je namreč Sodišče priznalo, da se za položaj para z nemškim državljanstvom, ki dela v Nemčiji in je obdavčen v tej državi, prebiva pa v drugi državi članici, uporablja člen 48 Pogodbe EGS (ki je postal člen 48 Pogodbe ES, ki je po spremembi postal člen 39 ES). Štelo je, da „vsi državljani Skupnosti, ne glede na njihovo prebivališče in njihovo državljanstvo, ki so izkoristili pravico do prostega gibanja delavcev in ki so opravljali poklicno dejavnost v drugi državi, kot je tista, v kateri je njihovo prebivališče, sodijo na področje uporabe člena 48 Pogodbe“.(27)
72. V sodbi N(28) je Sodišče ugotovilo enako na področju svobode ustanavljanja.
73. Zato menim, da se tudi za položaj nemških obmejnih delavcev, ki so v Nemčiji nerezidenti, v tej državi članici delajo in so obdavčeni z nemško dohodnino, uporabljata člena 39 ES in 43 ES.
74. Čeprav so ti obmejni delavci v celoti zavezani za plačilo nemške dohodnine in tako prispevajo k nemškim davčnim prihodkom, so prikrajšani za denarno podporo, financirano iz teh prihodkov, samo zato, ker prebivajo na drugi strani meje.
75. Menim, da lahko ta finančna neugodnost povzroči odvračanje teh obmejnih delavcev od tega, da se naselijo na ozemlju druge države članice, kot je Nemčija.
76. Pravica delavca, zaposlenega ali samozaposlenega, da prebiva v drugi državi članici, je posledica pravice do prebivanja na ozemlju držav članic, ki je v členu 18 ES določena za vsakega državljana Unije.
77. Ne vidim razloga, zakaj bi nezaposlena oseba, za katere položaj velja člen 18 ES, lahko koristila to pravico do prebivanja na ozemlju držav članic, medtem ko bi bil delavec, ne glede na njegov status, zanjo prikrajšan. Vse pravice, ki izhajajo iz člena 18 ES, pridejo posebej do izraza v členih 39 ES in 43 ES.
78. Vsaka izključitev delavca iz finančne ugodnosti, ki jo ima na podlagi statusa delavca, kot je subvencija za stanovanja, in ki ga odvrača od tega, da na ozemlju Skupnosti prebiva tam, kjer želi, je ovira za člene 39 ES in 43 ES.(29)
79. Nazadnje velja enaka ugotovitev za uslužbence ali uradnike Evropskih skupnosti, ki so nemški državljani.
80. Te osebe so prikrajšane za finančno ugodnost, ker prebivajo v tujini. Učinek pogojev, ki jih nalaga zakon o subvencijah za stanovanja, je odvračanje uslužbencev ali uradnikov Evropske Skupnosti, da zapustijo matično državo, da bi v drugi državi članici opravljali gospodarsko dejavnost, kar je tudi ovira prostemu pretoku delavcev.
81. Uporaba zakona o subvencijah za stanovanja torej izključuje nerezidente, ki so v celoti zavezani za plačilo nemške dohodnine, od dodelitve finančne ugodnosti in pomeni posredno diskriminacijo, ki je načeloma v nasprotju s členoma 39 ES in 43 ES. Torej ni treba preučiti združljivosti tega zakona s členom 18 ES.
82. Vendar, ali to diskriminacijo upravičuje nujni razlog v javnem interesu?
3. Upravičenost diskriminatornega ukrepa
83. Zvezna republika Nemčija meni, da če bi moralo Sodišče ugotoviti, da pomeni zakon o subvencijah za stanovanja oviro za prosto gibanje, ki je v nasprotju s členoma 39 ES in 43 ES, naj bi to omejitev vseeno upravičeval nujni razlog v javnem interesu.
84. Meni namreč, da sam cilj tega zakona, in sicer razvoj zadostnega števila stanovanj v Nemčiji s spodbujanjem gradnje in nakupa stanovanj, upravičuje to, da samo rezidenti dobijo subvencijo za stanovanja. Zvezna republika Nemčija meni, da se tako zagotovi zadostna ponudba stanovanj.
85. V skladu z ustaljeno sodno prakso se lahko sprejme nacionalne ukrepe, ki lahko ovirajo ali naredijo manj privlačno izvajanje temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Pogodba, če zasledujejo cilje v javnem interesu, če so primerni za zagotovitev uresničitve teh ciljev in če ne presegajo tega, kar je nujno potrebno za uresničitev cilja, ki ga zasledujejo.(30)
86. Prvič, kot Zvezna republika Nemčija in Komisija menim, da se lahko želja povečati število stanovanj v Nemčiji šteje kot nujni razlog v javnem interesu.
87. Poleg tega dejansko menim, da stanovanjski problem zadeva vse države članice. Je v središču vseh nacionalnih politik in tudi skupnostne. Evropski parlament v nedavnem poročilu Odbora za regionalni razvoj poleg tega navaja, da je pravica do primernega stanovanja po razumni ceni bistvena pravica.(31) Parlament tudi opozarja, da gre za pravico, ki jo priznavajo razne mednarodne listine in ustave držav članic.
88. Drugič, menim tudi, da lahko zakon o subvencijah za stanovanja zagotovi uresničitev zasledovanega cilja.
89. Nikakršnega dvoma namreč ni, da spodbujanje gradnje stanovanj s podelitvijo subvencije prispeva h gradnji večjega števila stanovanj v Nemčiji, s čimer naj bi se zagotovila zadostna ponudba stanovanj.
90. Glede subvencije za nakup stanovanja menim, da tudi posredno spodbuja gradnjo. Osebe, ki jim je dodeljena subvencija za stanovanja in želijo kupiti stanovanje, povečujejo povpraševanje in zato spodbujajo gradnjo stavb, ki ustrezajo temu povpraševanju, ki jih bodo lahko potem kupile.
91. Vendar, tretjič, v zvezi s sorazmernostjo zakona o subvencijah za stanovanja menim, da bi lahko Zvezna republika Nemčija ta cilj lahko dosegla z manj omejevalnim ukrepom.
92. Po mojem mnenju namreč podelitev subvencije za stanovanja trem kategorijam nerezidentov, ki jih navaja Komisija, ne bi ogrozila cilja povečati števila stanovanj v Nemčiji.
93. Ravno nasprotno, nakup ali gradnja stanovanja na ozemlju druge države članice teh nerezidentov in zlasti obmejnih delavcev prispevata k zmanjševanju povpraševanja po stanovanjih v Nemčiji. Ti nerezidenti torej ne bi obremenili nemškega nepremičninskega trga in ne bi pritiskali na že obstoječe veliko povpraševanje.
94. Zato se lahko cilj zakona o subvencijah za stanovanja, ki je zagotavljanje zadostnega števila stanovanj v Nemčiji, doseže s manj neugodnimi ukrepi, kot je izključitev nerezidentov iz dodelitve subvencije.
95. Glede na vse navedeno menim, da je očitek utemeljen.
96. Zato je treba na podlagi člena 69(2), prvi odstavek, Poslovnika Zvezni republiki Nemčiji naložiti plačilo stroškov postopka.
IV – Sklepni predlogi
97. Glede na zgoraj navedeno, predlagam, naj:
1. Ugotovi, da Zvezna republika Nemčija s tem, da je v členu 2(1) prvi stavek, zakona o subvencijah za stanovanja izključila dodelitev subvencije za stanovanja osebam, ki so v celoti zavezane za plačilo nemške dohodnine, za nepremičnine v drugih državah članicah, ni izpolnila obveznosti iz členov 18 ES, 39 ES in 43 ES;
2. Zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo stroškov.