SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 23. oktobra 2013

Zadeva F‑93/12

Luigi D’Agostino

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenec – Člen 3a PZDU – Nepodaljšanje pogodbe – Dolžnost skrbnega ravnanja – Interes službe – Celovita in podrobna preučitev možnosti za zaposlitev, ki ustreza v pogodbi opredeljenim nalogam, v vseh službah“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero L. D’Agostino v bistvu predlaga, prvič, razglasitev ničnosti sklepa Komisije z dne 1. decembra 2011 o nepodaljšanju njegove pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca in izplačilo odškodnine za karierno, premoženjsko in zdravstveno škodo, ki naj bi mu zato nastala, in drugič, izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitosti njegovega ocenjevalnega poročila za leto 2010.

Odločitev:      Sklep Evropske komisije z dne 1. decembra 2011 o nepodaljšanju pogodbe L. D’Agostina se razglasi za ničen. Tožba se v preostalem delu zavrne. Evropska komisija nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo tretjine stroškov L. D’Agostina. L. D’Agostino nosi dve tretjini svojih stroškov.

Povzetek

1.      Pritožbe uradnikov – Pravno sredstvo – Roki – Zaporedne pritožbe

(Kadrovski predpisi, člena 90(2) in 91(3))

2.      Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Področje uporabe – Vzpostavitev trajnosti pogodbenega položaja uslužbenca – Izključitev

(Kadrovski predpisi, člena 12a in 24; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 87)

3.      Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas – Diskrecijska pravica uprave – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Upoštevanje interesov zadevnega uradnika – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi, člen 24; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 11)

4.      Pritožbe uradnikov – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Razglasitev ničnosti sklepa o nepodaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca – Možnost uprave, da sprejme novo odločbo v skladu s sodbo – Zavrnitev predloga za povrnitev premoženjske škode, nastale zaradi odločbe, ki je bila razglašena za nično

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

1.      Zaporedni pritožbi, vloženi v roku, predpisanem v Kadrovskih predpisih, zoper isto odločbo sta obe dopustni in lahko povzročita začetek teka rokov za vložitev tožbe. V tem primeru je treba pri izračunu roka za vložitev tožbe upoštevati datum prejema odločbe, s katero je uprava sprejela stališče o vseh trditvah, ki jih je tožeča stranka navedla v roku za vložitev pritožbe. Če je tožeča stranka v roku za vložitev pritožbe vložila drugo pritožbo, ki ima enak obseg kot prva, zlasti ker ne vsebuje nove zahteve, očitka ali dokaza, je treba odločbo, s katero je bila zavrnjena ta druga pritožba, šteti za akt, ki le potrjuje zavrnitev prve pritožbe, tako da rok za vložitev tožbe teče od navedene zavrnitve. Nasprotno pa je treba v primeru, ko druga pritožba vsebuje nove elemente v primerjavi s prvo, odločbo o zavrnitvi druge pritožbe šteti za novo odločbo, ki je bila po ponovni presoji odločbe o zavrnitvi prve pritožbe sprejeta z vidika druge pritožbe.

(Glej točki 29 in 30.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 8. november 2000, Ghignone in drugi proti Svetu, T‑44/97, točke 39 in 41; 11. december 2007, Sack proti Komisiji, T‑66/05, točka 41;

Sodišče za uslužbence: 11. december 2008, Collotte proti Komisiji, F‑58/07, točka 32.

2.      Določbe člena 12a Kadrovskih predpisov, ki prepovedujejo vsakršno psihično nadlegovanje in se za pogodbene uslužbence uporabljajo na podlagi člena 87 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, instituciji ne morejo preprečiti, da bi iz upravičenega razloga, ki je povezan z interesom službe in ni povezan s kakršnimkoli nadlegovanjem, prekinila pogodbeno razmerje zgolj zato, ker bi taka odločba o prenehanju delovnega razmerja lahko zlasti finančno in psihološko škodovala interesu uslužbenca. Prav tako se pogodbeni uslužbenci, čeprav se lahko sklicujejo na določbe člena 24, da bi zahtevali varstvo institucije, v kateri so zaposleni, pred nadlegovanjem, katerega žrtve naj bi bili, ne morejo veljavno sklicevati na ta člen, da bi na podlagi pomoči zahtevali vzpostavitev trajnosti njihovega pogodbenega položaja, saj tak člen vsekakor ni bil zasnovan s tem namenom.

(Glej točko 52.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 5. junij 2012, Cantisani proti Komisiji, F‑71/10, točka 78 in navedena sodna praksa.

3.      Dolžnost skrbnosti pomeni zlasti, da pristojni organ pri odločanju o položaju uradnika ali uslužbenca tudi v okviru svoje široke diskrecijske pravice upošteva vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev; pri tem mu ni treba upoštevati le interesa službe, temveč mora upoštevati tudi interes zadevnega uradnika ali uslužbenca.

Čeprav sodišče Unije pri tej presoji interesa službe ni pristojno, da nadzira izbiro kadrovske politike, ki jo namerava izvajati institucija za opravljanje nalog, ki so ji dodeljene, lahko upravičeno, kadar mora odločiti o predlogu za razglasitev ničnosti sklepa o nepodaljšanju pogodbe pogodbenega uslužbenca, preveri, ali razlogi, ki jih je navedla uprava, niso v nasprotju z osnovnimi merili in pogoji, ki jih je v Kadrovskih predpisih in Pogojih za zaposlitev drugih uslužbencev določil zakonodajalec in katerih namen je zlasti zagotoviti pogodbenemu osebju možnost, da so sčasoma, kjer je to ustrezno, upravičeni do določene kontinuitete zaposlitve.

(Glej točko 56.)

Napotitev na:

Sodišče: 28. maj 1980, Kuhner proti Komisiji, 33/79 in 75/79, točka 22; 29. oktober 1981, Arning proti Komisiji, 125/80, točka 19;

Sodišče prve stopnje: 6. julij 1999, Séché proti Komisiji, T‑112/96 in T‑115/96, točke od 147 do 149; 2. marec 2004, Di Marzio proti Komisiji, T‑14/03, točke 99 in 100;

Sodišče za uslužbence: 13. junij 2012, Macchia proti Komisiji, F‑63/11, točka 60, predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑368/12 P.

4.      Sodišče za uslužbence toženi instituciji ne more naložiti plačila odškodnine za premoženjsko škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi nepodaljšanja njene pogodbe, kadar je izpodbijani sklep razglašen za ničen, ker organ, pristojen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, glede na svojo dolžnost skrbnosti ni opravil popolnega in podrobnega preizkusa dejstev glede interesa službe. V teh okoliščinah nikakor ni mogoče izključiti, da ta organ meni, da bi po celoviti in podrobni preučitvi zaposlitvenega položaja tožeče stranke glede na potrebe službe in njene poklicne sposobnosti lahko znova sprejel odločbo o nepodaljšanju njene pogodbe pogodbenega uslužbenca.

(Glej točke od 77 do 79.)