SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 25. oktobra 2018(1)
Zadeva C‑469/17
Funke Medien NRW GmbH
proti
Bundesrepublik Deutschland
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Avtorska pravica in sorodne pravice – Pravica reproduciranja – Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic – Izjeme in omejitve – Ukrepi držav članic za prenos – Presoja glede na temeljne pravice – Izčrpnost“
Uvod
1. „Na zahodu nič novega“ je bilo navedeno v verjetno najbolj znanem vojnem poročilu v literarni zgodovini. Ker je bil ta stavek naveden v romanu Ericha Marie Remarqua, ki nosi isti naslov,(2) je bil seveda skupaj s celotnim delom varovan z avtorsko pravico. V obravnavani zadevi je Sodišču postavljeno bolj zapleteno vprašanje: ali je vojaško poročilo, ki ni izmišljeno, temveč povsem resnično, lahko varovano z avtorsko pravico, kakor je usklajena v pravu Unije, na enak način kot druga literarna dela?
2. Ob tem vprašanju nastaneta dve težavi: prvič, ali je tako poročilo v skladu z zahtevami, ki jih mora izpolnjevati besedilo, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot delo, ki se lahko zavaruje z avtorsko pravico, pri čemer te zahteve izhajajo iz same narave avtorske pravice, pa tudi iz sodne prakse Sodišča? Drugič, ali je treba za to, da bi se to varstvo omililo ali celo izključilo, upoštevati druge dejavnike, med drugim svobodo izražanja, zaščiteno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)? Menim, da je za to, da bi predložitveno sodišče dobilo koristen odgovor, nujno treba odgovoriti na ti vprašanji.
Pravni okvir
Pravo Unije
3. Člen 2 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi(3) določa:
„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:
(a) avtorjem za njihova dela;
[…]“
4. Člen 3(1) te direktive določa:
„Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.“
5. Člen 5(3)(c) in (d) te direktive določa:
„Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravic iz členov 2 in 3 v naslednjih primerih:
[…]
(c) reproduciranje v tisku, priobčitev javnosti oziroma dajanje na voljo javnosti objavljenih člankov o aktualnih gospodarskih, političnih ali verskih temah oziroma predvajanih del ali druge vsebine istega značaja v primerih, ko takšna uporaba ni izrecno prepovedana in dokler je naveden vir vključno z avtorjevim imenom, oziroma uporaba del ali predmetov sorodnih pravic v zvezi s poročanjem o aktualnih dogodkih v obsegu, ki ga upravičuje informativni namen, in ob navedbi vira vključno z avtorjevim imenom, razen če se to izkaže za nemogoče;
(d) citati, katerih namen je na primer kritika ali ocena, pod pogojem, da se nanašajo na delo ali na predmet sorodnih pravic, ki je že bil zakonito dan na voljo javnosti, da je naveden vir vključno z avtorjevim imenom, razen če se to izkaže za nemogoče, in da je njihova uporaba v skladu s pošteno prakso ter v obsegu, ki ga zahteva poseben namen;
[…]“
Nemško pravo
6. Direktiva 2001/29 je bila v nemško pravo prenesena z Gesetz über Urheberrecht und verwandte Schutzrechte – Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski in sorodnih pravicah) z dne 9. septembra 1965 (v nadaljevanju: UrhG). V členu 2 tega zakona so naštete kategorije varovanih del. Odstavek 2 tega člena določa:
„Dela v smislu tega zakona so le osebne intelektualne stvaritve.“
7. Kar zadeva varstvo uradnih besedil, člen 5 navedenega zakona določa:
„1. Zakoni, dekreti, odloki ali uradna mnenja ter odločbe in njihove obrazložitve niso varovani z avtorsko pravico.
2. Z avtorsko pravico niso zaščitena niti druga uradna obvestila, ki so bila v interesu uprave razširjena v javnosti z namenom obveščanja; vendar pa se smiselno uporabljajo določbe člena 62, od (1) do (3), ter člena 63(1) in (2) v zvezi s prepovedjo spremembe dela in navedbo vira.
[…]“
8. Pravice reproduciranja in avtorska pravica priobčitve javnosti so zaščitene na podlagi člena 15(1) in (2) UrhG, medtem ko sta bili izjemi, kot sta poročilo o aktualnih dogodkih in navajanje, predvideni v členih 50 in 51 tega zakona.
Dejansko stanje, postopek in vprašanja za predhodno odločanje
9. Nasprotna stranka v postopku z revizijo, Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija), da vsak teden pripraviti poročilo o vojaškem položaju v zvezi s posredovanji Bundeswehr (zvezna vojska, Nemčija) v tujini in o razvoju na območju posredovanja. Ta poročila, naslovljena z „Unterrichtung des Parlaments“ (obvestilo parlamentu, v nadaljevanju: UdP), so namenjena nekaterim poslancem Bundestag (zvezni parlament, Nemčija), enotam Bundesministerium der Verteidigung (zvezno ministrstvo za obrambo, Nemčija) in drugim zveznim ministrstvom ter nekaterim službam, ki delujejo pod okriljem zveznega ministrstva za obrambo. UdP veljajo za „zaupne dokumente – omejen dostop“ z najnižjo stopnjo zaupnosti. Tožena stranka vzporedno objavlja povzete različice UdP, naslovljene „Unterrichtung der Öffentlichkeit“ (obvestilo javnosti, v nadaljevanju: UdÖ).
10. Vložnica revizije, Funke Medien NRW GmbH (v nadaljevanju: Funke Medien), družba nemškega prava, upravlja spletni portal dnevnika Westdeutsche Allgemeine Zeitung. 27. septembra 2012 je prosila za pravico dostopa do vseh UdP, pripravljenih v obdobju od 1. septembra 2001 do 26. septembra 2012. Ta prošnja je bila zavrnjena, saj naj bi imelo razširjanje informacij lahko škodljive učinke na varnostno občutljive interese zvezne vojske. Vložnica revizije je vseeno na neznan način pridobila velik del UdP in jih več objavila pod naslovom „Afghanistan-Papiere“ (dokumenti o Afganistanu).
11. Zvezna republika Nemčija je menila, da je družba Funke Medien kršila njeno avtorsko pravico na teh poročilih, zato je proti njej vložila opustitveno tožbo, ki ji je Landgericht (deželno sodišče, Nemčija) ugodilo. Pritožbo, ki jo je vložila družba Funke Medien, je pritožbeno sodišče zavrnilo. Družba Funke Medien z vloženo revizijo vztraja pri svojih predlogih za zavrnitev opustitvene tožbe.
12. V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali določbe prava Unije glede izključne pravice avtorjev do reproduciranja del (člen 2(a) Direktive 2001/29) in priobčitve del javnosti, vključno z dajanjem na voljo javnosti (člen 3(1) Direktive 2001/29), in glede izjem ali omejitev teh pravic (člen 5(2) in (3) Direktive 2001/29) pri prenosu v nacionalno pravo dopuščajo prosto presojo?
2. Na kakšen način je treba pri določitvi obsega izjem ali omejitev izključne pravice avtorjev do reproduciranja del (člen 2(a) Direktive 2001/29) in priobčitve del javnosti, vključno z dajanjem na voljo javnosti (člen 3(1) Direktive 2001/29), določenih v členu 5(2) in (3) Direktive 2001/29, upoštevati temeljne pravice iz [Listine]?
3. Ali je mogoče s temeljnima pravicama svobode obveščanja (člen 11(1), drugi stavek, [Listine]) ali svobode medijev (člen 11(2) [Listine]) utemeljiti izjeme ali omejitve izključne pravice avtorjev do reproduciranja del (člen 2(a) Direktive 2001/29) in priobčitve del javnosti, vključno z dajanjem na voljo javnosti (člen 3(1) Direktive 2001/29), zunaj izjem ali omejitev, določenih v členu 5(2) in (3) Direktive 2001/29?“
13. Sodišče je predlog za sprejetje predhodne odločbe prejelo 4. avgusta 2017. Pisna stališča so predložile družba Funke Medien, nemška, francoska in britanska vlada ter Evropska komisija. Isti zainteresirani subjekti so bili zastopani na obravnavi, ki je potekala 3. julija 2018.
Analiza
Dopustnost vprašanj za predhodno odločanje
14. Spor o glavni stvari se nanaša na dejstvo, da je družba Funke Medien javnosti priobčila redna poročila za obveščanje o operacijah zvezne vojske v tujini, na katerih ima Zvezna republika Nemčija po lastnih trditvah avtorske pravice. Natančne vsebine teh dokumentov ne poznamo, saj jih je morala družba Funke Medien umakniti s svoje spletne strani. Vseeno pa je mogoč vpogled v UdÖ, to je v javno različico UdP. Na obravnavi se stranki nista strinjali glede razhajanja med tema različicama: po navedbah nemške vlade so UdP veliko obsežnejša od UdÖ, medtem ko družba Funke Medien zatrjuje, da UdP vsebujejo le nekaj informacij več od UdÖ. Kakor koli, dejstvo, da se je družba Funke Medien odločila objaviti UdP, ki ji jih je uspelo pridobiti, kaže, da se navedeni različici razlikujeta, kar zadeva zagotovljene informacije. Vendar je po mojem mnenju mogoče domnevati, da čeprav so informacije v UdP podrobnejše, je oblika njihove predstavitve (oziroma v jeziku avtorske pravice „izrazna oblika“) v obeh primerih enaka. Vendar zaradi oblike, v kakršni so prikazana UdÖ, močno dvomim, da je treba take dokumente opredeliti kot dela, ki spadajo na področje varstva avtorske pravice. Gre namreč za izključno informativne dokumente, ki so sestavljeni v povsem nevtralnem in standardiziranem jeziku ter v katerih se natančno poroča o dogodkih oziroma v katerih se navede, da ni prišlo do nobenega omembe vrednega dogodka.(4)
15. Vendar je kot splošno načelo sprejeto, da z avtorsko pravico niso varovane ideje, temveč njihove izrazne oblike. Ideje po klasični opredelitvi svobodno krožijo,(5) tako da jih ni mogoče monopolizirati z avtorsko pravico, v nasprotju med drugim s patenti, ki ščitijo ideje, izume itd. Avtorska pravica varuje le način, na katerega so ideje izražene v določenem delu. Same ideje, ki niso vezane na kakršno koli delo, se torej lahko prosto reproducirajo in priobčujejo.
16. Ta izvzetost idej iz avtorskopravnega varstva zajema „surove“ informacije, to je informacije, ki so predstavljene kot take. Čeprav je te informacije mogoče predstaviti v obliki besedila, gre vseeno za osnovno besedilo, ki samo odgovarja na tri temeljna vprašanja: kdo, kaj, kdaj. Sama izrazna oblika informacije brez kakršne koli obogatitve torej sovpada s samo informacijo. Monopolizacija izrazne oblike z avtorsko pravico bi torej pripeljala do monopolizacije ideje. To izvzetje surovih informacij iz varstva je bilo navedeno že v Bernski konvenciji za varstvo književnih in umetniških del, podpisani 9. septembra 1886 v Bernu (Pariški akt z dne 24. julija 1971), v različici po spremembi z dne 28. septembra 1979 (v nadaljevanju: Bernska konvencija), ki je glavni mednarodni instrument za varstvo avtorske pravice in katere člen 2(8) določa, da „varstvo po tej konvenciji ne prihaja v poštev za dnevne novice ali za razne vesti, ki imajo značaj navadnega tiskovnega poročila“.(6)
17. Da bi bilo poleg tega mogoče posamezno izrazno obliko opredeliti kot „delo“ v smislu avtorske pravice, mora biti to „izvirno delo v smislu, da je avtorjeva lastna intelektualna stvaritev“.(7) Ta pogoj za uporabo avtorske pravice, kakor je bila usklajena v pravu Unije, zlasti z Direktivo 2001/29, je izpeljalo Sodišče iz sistematike te direktive in iz sistematike Bernske konvencije. Vendar ta pogoj ni iznajdba prava Unije, temveč je dejansko zajet v večini nacionalnih avtorskih prav, vsaj v sistemih celinskega prava.(8) Na nek način torej spada v pravne tradicije držav članic.
18. V avtorskem pravu Unije je ta pojem „avtorjeve lastne intelektualne stvaritve“ glavni element opredelitve dela, ki je samo po sebi samostojen pojem prava Unije. Ta opredelitev je bila nato razvita v sodni praksi Sodišča po sodbi Infopaq International.(9) Sodišče je tako razsodilo, da gre za avtorjevo lastno intelektualno stvaritev, če ta odraža njegovo osebnost. Tako je, kadar je imel avtor pri izdelavi dela s svobodnimi in ustvarjalnimi izbirami možnost izraziti svoje ustvarjalne sposobnosti.(10) Nasprotno pa takrat, kadar izrazno obliko sestavnih delov zadevnega predmeta narekuje njihova funkcija, merilo izvirnosti ni izpolnjeno, saj je različnih načinov za uresničitev neke ideje tako malo, da ni mogoče razlikovati med idejo in izrazom. V teh okoliščinah avtor ne more izvirno izraziti svoje ustvarjalnosti in doseči rezultata, ki je njegova intelektualna stvaritev.(11) Le avtorjeva lastna stvaritev v zgoraj opredeljenem smislu ima značilnost dela, ki se lahko zavaruje z avtorsko pravico. Elementi, kot so intelektualno delo in veščine avtorja, sami po sebi ne morejo upravičiti avtorskopravnega varstva zadevnega objekta, če to delo in veščine ne izražajo nobene izvirnosti.(12)
19. Uporaba teh pravil v obravnavanem primeru vzbuja resne dvome, kar zadeva opredelitev zadevnih dokumentov kot del v smislu avtorskega prava Unije, kakor ga razlaga Sodišče. Zdi se mi namreč malo verjetno, da bi avtor ali avtorji teh dokumentov, ki jih ne poznamo, vendar so verjetno uslužbenci ali uradniki zvezne vojske, pri pripravi teh dokumentov lahko imeli svobodne in ustvarjalne izbire za izražanje ustvarjalnih sposobnosti. Kar zadeva le informativne dokumente, ki so neizogibno pripravljeni v enostavnem in nevtralnem jeziku, je njihova vsebina v celoti določena z informacijami, ki jih vsebujejo, tako da te informacije in njihova izrazna oblika sovpadajo, s čimer je izključena vsakršna izvirnost. Njihova priprava nedvomno zahteva določen trud in veščine, vendar ti elementi sami po sebi ne upravičujejo avtorskopravnega varstva. Stranki sta med razpravo o tem na obravnavi poleg tega navedli, da bi bilo mogoče z avtorsko pravico zavarovati samo strukturo zadevnih dokumentov. Ta struktura pa pomeni, da se redno predložijo informacije o vsaki tuji misiji, v kateri je udeležena zvezna vojska. Njihova struktura se mi zato ne zdi nič bolj ustvarjalna od njihove vsebine.
20. Dvom, kar zadeva opredelitev zadevnih dokumentov kot del, ki se lahko zavarujejo z avtorsko pravico, je nastal v sporu o glavni stvari in tudi v obravnavani zadevi, k temu dvomu pa je pripomogla zlasti družba Funke Medien. Predložitveno sodišče nas obvešča, da nižja sodišča v postopku v glavni stvari niso rešila tega vprašanja.(13) Vendar pa ocenjuje, da za razjasnitev te točke ni primerno zadeve vrniti v odločanje predložitvenemu sodišču, saj bi lahko iz odgovorov Sodišča na vprašanja za predhodno odločanje izhajalo, da za navedene dokumente ni mogoče odobriti avtorskopravnega varstva.
21. Razumem zaskrbljenost zaradi ekonomičnosti postopka. Vendar so v vprašanjih za predhodno odločanje v obravnavani zadevi pogosto navedene bistvene pravne težave v zvezi z razmerji med avtorsko pravico in temeljnimi pravicami, na podlagi katerih je mogoče podvomiti o njihovi zakonitosti in celo veljavnosti. Vendar te težave večinoma izvirajo iz neobičajnosti zadevnih dokumentov kot predmeta avtorske pravice, ker imajo zgolj informativno vsebino, ker so in ostajajo v lasti države ter ker so zaupni. Po mojem mnenju bi bilo torej vsaj zaželeno, da se pred obravnavo teh bistvenih težav prepričamo, da zadevni dokumenti dejansko spadajo v avtorsko pravo in splošneje v pravo Unije.
22. Seveda je opredelitev zadevnih dokumentov kot „del“ v smislu avtorskega prava, kakor je bilo usklajeno v pravu Unije, stvar dejanske presoje, za katero so pristojna izključno nacionalna sodišča. Vendar menim, da bi lahko Sodišče glede na zgoraj navedene dvome, za katere se zdi, da jih ima tudi predložitveno sodišče, in ki se nanašajo na možnost uporabe avtorskega prava Unije za navedene dokumente, na podlagi ustaljene sodne prakse razglasilo, da so vprašanja za predhodno odločanje v obravnavani zadevi nedopustna, ker so na tej stopnji postopka v glavni stvari hipotetična, saj temeljijo na predpostavki, ki je predložitveno sodišče ni preverilo.(14)
23. Če Sodišče ne bi sprejelo tega predloga, zdaj prehajam na vsebinsko analizo zadeve.
Uvodne opombe v zvezi z vsebino vprašanj za predhodno odločanje
24. V obravnavani zadevi so vsa postavljena vprašanja za predhodno odločanje tako ali drugače povezana s problematiko razmerja med avtorsko pravico, kakor je bila usklajena z Direktivo 2001/29, in temeljnimi pravicami, zlasti svobodo izražanja, kakor je zaščitena s členom 11 Listine.
25. Tako namerava predložitveno sodišče s prvim vprašanjem, postavljenim v povezavi s sodno prakso Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče, Nemčija), ugotoviti, ali je treba določbe nemškega prava, s katerimi je bila prenesena Direktiva 2001/29, razlagati le z vidika temeljnih pravic, ki izhajajo iz pravnega reda Unije, ali tudi z vidika temeljnih pravic, ki veljajo na nacionalni ustavni ravni.
26. Drugo vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na način, na katerega je treba upoštevati temeljne pravice pri razlagi izjem in omejitev avtorskih pravic, določenih z Direktivo 2001/29. Čeprav to vprašanje ni izrecno postavljeno, je vseeno iz njegove ubeseditve razvidno, da želi predložitveno sodišče izvedeti, ali upoštevanje temeljnih pravic in, natančneje, pravice do obveščenosti, lahko vodi v razlago teh izjem, ki bi zajemala uporabo dokumentov iz postopka v glavni stvari.
27. Nazadnje, pri tretjem vprašanju za predhodno odločanje se pojavi težava morebitnega obstoja drugih izjem ali omejitev avtorske pravice, ki ne bi bile predvidene z določbami Direktive 2001/29 (niti z nobenim drugim aktom prava Unije), vendar bi bile neizogibne za zagotovitev spoštovanja temeljnih pravic.
28. Ta tri vprašanja, postavljena zelo na splošno, so bila postavljena tudi v dveh drugih zadevah, v zvezi s katerima še teče postopek pred Sodiščem in ki izvirata iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe istega predložitvenega sodišča.(15) Toda te tri zadeve se nanašajo na popolnoma različne dejanske okoliščine in gre v njih za različne temeljne pravice. Drugi možni dejanski in pravni položaji, v katerih bi se lahko postavila ista splošna vprašanja v zvezi z razmerjem med avtorsko pravico in temeljnimi pravicami, so verjetno neskončni.
29. Zdi se mi torej brezpredmetno, da bi se težava, obravnavana v sporu o glavni stvari, analizirala tako na splošno. Vsako vprašanje, ki bi bilo postavljeno na splošno ter pri katerem se ne bi upošteval dejanski položaj morebitnega nasprotja med avtorsko pravico in temeljno pravico, bi bilo pretogo in ne bi omogočalo morebiti potrebne prilagoditve sistema avtorske pravice ali pa bi bilo preohlapno, saj bi v katerih koli okoliščinah zbudilo dvome o tem sistemu in bi mu tako odvzelo pravno varnost.
30. To velja toliko bolj, kot bom podrobneje pojasnil v nadaljevanju, ker avtorsko pravo samo vključuje mehanizme za uskladitev s spoštovanjem temeljnih pravic, zlasti s svobodo izražanja. Praviloma bi morali ti mehanizmi zadostovati, razen če se ne pojavi dvom o veljavnosti samih določb avtorskega prava glede na navedene temeljne pravice. Vendar v obravnavanem primeru ni bila navedena težava veljavnosti določb Direktive 2001/29, kar se mi niti ne zdi potrebno.
31. Vsako pretehtavanje avtorske pravice na podlagi temeljnih pravic, ki presega golo razlago določb navedenega prava, kar je dejanje, ki je na meji med razlago prava in njegovo uporabo, je torej treba po mojem mnenju izvesti ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera. Ta pristop glede na posamezni primer omogoča najpravičnejšo uporabo načela sorazmernosti in tako preprečuje neupravičene posege tako v avtorsko pravico kot tudi v temeljne pravice.
32. Ta spor o glavni stvari se nanaša na uporabo avtorske pravice v primeru, ki je poseben z več vidikov. Prvič, varovani predmet namreč sestavljajo državni dokumenti, ki so, kot sem že ugotovil, le informativni. Težko je torej te dokumente kot predmet avtorske pravice ločiti od informacij, ki jih vsebujejo. Drugič, imetnik navedene avtorske pravice je država, to je akter, ki ni v položaju imetnika temeljnih pravic, temveč subjekta, ki mora te pravice spoštovati. Nazadnje, tretjič, čeprav se tu uporabljajo mehanizmi varstva avtorske pravice, odkrito izraženi cilj pa ni uporaba dela, temveč varstvo zaupnosti v njem vsebovanih informacij. Iz teh razlogov omejitev na vprašanja za predhodno odločanje, kot jih je oblikovalo predložitveno sodišče, po mojem mnenju ne bi omogočala ustrezne rešitve težave, s katero se spopada predložitveno sodišče.
33. Sodišču torej predlagam, naj za to, da bi predložitvenemu sodišču dalo koristen odgovor za rešitev dejanskega spora, ki še teče pred njim v postopku v glavni stvari, preoblikuje vprašanja za predhodno odločanje tako, da jih obravnava skupaj in kot izhodišče ne vzame avtorskega prava Zvezne republike Nemčije, temveč svobodo izražanja družbe Funke Medien. Po mojem mnenju namreč predložitveno sodišče v bistvu želi izvedeti, ali je treba člen 11 Listine razlagati tako, da se država članica ne more sklicevati na svojo avtorsko pravico na dokumentih, kakršni so obravnavani v postopku v glavni stvari, da bi omejila svobodo izražanja, podeljeno z navedenim členom.
Avtorska pravica in svoboda izražanja
34. V skladu s členom 11 Listine je „svoboda […] sprejemanja in širjenja vesti ali idej“ del svobode izražanja in obveščanja, podeljene s tem členom. V njegovem odstavku 2 je dodana svoboda medijev. Ta pravica ima svoj ekvivalent v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisani 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), ki v svojem členu 10 opredeljuje svobodo izražanja z enako ubeseditvijo kot člen 11(1) Listine.
35. Nasprotno avtorska pravica, kakor je bila usklajena v pravu Unije, avtorjem daje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo reproduciranje svojih del in njihovo priobčitev javnosti. Čeprav, kot podrobneje pojasnjujem v nadaljevanju, avtorska pravica ne varuje informacij ali idej, vsebovanih v delih, temveč njihove izrazne oblike, ta pravica hitro pride v nasprotje s svobodo izražanja. Prvič, priobčitev avtorskopravno varovanega dela namreč, ne glede na to, ali ga priobči sam avtor s svojim dovoljenjem ali se to priobči brez takega dovoljenja, seveda spada na področje uporabe te svobode. Drugič, tudi kadar delo ni edini ali glavni predmet priobčitve, je včasih zelo težko, celo nemogoče, da bi se priobčile nekatere ideje, ne da bi se hkrati – vsaj delno – priobčilo tuje delo. Kot primer lahko navedemo umetnostno kritiko. Avtorska pravica torej zaradi zahteve po pridobitvi predhodnega dovoljenja avtorja (in z izključno dodelitvijo možnosti temu avtorju, da dovoljenja ne da) nujno omejuje svobodo izražanja.
36. Splošno je sprejeto, da sama avtorska pravica vsebuje mehanizme, ki omogočajo odpravo morebitnih nasprotij med temeljnimi pravicami, med drugim svobodo izražanja, in avtorsko pravico.(16)
37. Prvič, gre za načelo, v skladu s katerim avtorska pravica ne varuje idej, temveč izrazne oblike. Tako je zaščitena svoboda izražanja, kar zadeva prenos in prejem informacij. To načelo sem že preučil v delu, ki se nanaša na dopustnost vprašanj za predhodno odločanje,(17) zato ne bom ponavljal.
38. Drugič, avtorska pravica je združljiva s temeljnimi pravicami z uporabo različnih izjem. Te izjeme omogočajo uporabo del v različnih položajih, ki lahko spadajo na področje uporabe različnih temeljnih pravic in svoboščin, ne da bi bila ob tem avtorjem odvzeta bistvena vsebina njihovih pravic, to je spoštovanje njihove povezave z njihovimi deli in možnostmi gospodarske uporabe teh del.
39. V pravu Unije so bile izjeme od avtorskih pravic usklajene, med drugim s členom 5 Direktive 2001/29. Drži, da so te izjeme neobvezne; državam članicam jih uradno ni treba določiti v svojem nacionalnem pravu. Vendar menim, da gre prej za način, na katerega je zakonodajalec Unije državam članicam omogočil večjo prožnost pri izvajanju teh izjem, kot pa dejansko možnost, da jih določijo ali ne. Avtorska pravica je namreč v pravnih sistemih držav članic obstajala dolgo pred uskladitvijo na ravni Unije z Direktivo 2001/29. To je tudi razlog za to uskladitev.(18) Vendar zakonodajalec Unije očitno ni želel preveč posegati v različne tradicije in opredelitve izjem, ki so tako nastale v nacionalnih pravnih sistemih. To nikakor ne spremeni dejstva, da večina izjem, določenih v členu 5 Direktive 2001/29, obstaja v taki ali drugačni obliki v vseh nacionalnih avtorskih pravih držav članic.(19)
40. Ob običajnem poteku dogodkov nacionalne omejitve avtorske pravice omogočajo na splošno zadovoljivo združitev temeljnih pravic in svoboščin z izključnimi pravicami avtorjev, kar zadeva uporabo njihovih del. Vendar še vedno ostaja dejstvo, da kljub obstoju teh omejitev za uporabo avtorske pravice kot vsake druge sestavine prava še naprej velja zahteva spoštovanja temeljnih pravic, katerih spoštovanje lahko nadzirajo sodišča. Če bi se izkazalo, da pri zaščiti temeljne pravice v razmerju do avtorske pravice obstajajo sistemske pomanjkljivosti, bi to omajalo veljavnost zadnjenavedene in bi se torej postavilo vprašanje zakonodajne spremembe. Vendar lahko pride do izjemnih položajev, v katerih mora avtorska pravica, ki bi lahko v drugih okoliščinah povsem legitimno uživala pravno in sodno varstvo, dati prednost višjemu interesu, povezanemu z uresničevanjem temeljne pravice ali svoboščine.
41. Na obstoj take zunanje omejitve avtorske pravice je pred kratkim opozorilo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). ESČP je v dveh odločbah(20) menilo, da se lahko delovanje države članice, ki je pogodbenica EKČP, na področju varstva avtorske pravice nadzira z vidika njene skladnosti s svobodo izražanja, podeljeno s členom 10 EKČP. ESČP v nobeni od zgoraj navedenih zadev ni ugotovilo kršitve svobode izražanja. ESČP je namreč ob upoštevanju narave zadevnih priobčitev (katerih namen je bil komercialen) in pravic drugih udeleženih oseb (imetnikov avtorskih pravic) ugotovilo, da so imele nasprotne stranke (to so države podpisnice EKČP) široko polje proste presoje, kar zadeva vprašanje, ali je treba v demokratični družbi omejiti navedeno svoboščino zaradi avtorske pravice.
42. Vendar bi bil lahko v okoliščinah, ki se razlikujejo od tistih, obravnavanih v zgoraj navedenih zadevah, rezultat analize drugačen, zlasti v položaju, v katerem je, tako kot v obravnavani zadevi, priobčitev domnevno varovanega dela prispevala k razpravi v splošnem interesu in v katerem to delo vključuje uradne dokumente države, ki imajo informativno naravo. Sodišču torej predlagam, naj sprejme podobno razlogovanje, kot ga je navedlo ESČP.
43. Ta predlog je toliko bolj utemeljen, ker je v členu 52(3) Listine izrecno pojasnjeno, da če ta vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa EKČP. Člen 11 Listine torej ustreza členu 10 EKČP.(21) Res je, kot ugotavlja predložitveno sodišče v svojem predlogu, da je Sodišče razsodilo, da EKČP ni uradno vključena v pravni red Unije in da je zato treba tako veljavnost določb prava Unije kot tudi nacionalnega prava presojati izključno z vidika Listine.(22) Vendar to ne pomeni, da se EKČP, kakor jo je razlagalo ESČP, ne sme upoštevati pri razlagi Listine, izvedeni za namen te presoje.(23) V takem primeru bi bil namreč člen 52(3) Listine popolnoma brez pomena.
Varstvo avtorske pravice na vojaških poročilih z vidika člena 11 Listine
44. Člen 51(1) Listine se med drugim nanaša na države članice, ko te izvajajo pravo Unije. Jasno je, da je uporaba določb za prenos Direktive 2001/29 s strani nemških sodišč v postopku v glavni stvari del izvajanja prava Unije. Zanjo torej veljajo določbe Listine, med drugim obveznost, da se pri tem izvajanju spoštuje svoboda izražanja družbe Funke Medien, kot je določena v členu 11 Listine. Vendar je mogoče na podlagi več okoliščin obravnavanega primera ugotoviti, da bi bilo varstvo zadevnih dokumentov v nasprotju z navedenim členom Listine.
Možne omejitve svobode izražanja
45. Po mojem mnenju je nedvomno dejstvo, da objava zaupnih dokumentov, kakršni so obravnavani v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe svobode izražanja.(24) Menim, da je prav tako jasno, da avtorska pravica, na katero se sklicuje Zvezna republika Nemčija, omejuje svobodo izražanja.(25) Teh dejstev ni več treba obravnavati. Take omejitve navedene svoboščine niso absolutno prepovedane. V členu 10(2) EKČP in tudi členu 52(1) Listine so našteti razlogi, s katerimi je mogoče utemeljiti omejitve svobode izražanja, in pogoji, ki jih morajo izpolnjevati.
46. Ne bom se spuščal v razpravo o morebitni primarnosti razlogov za omejitev iz EKČP glede na razloge iz Listine v primerih svoboščin, podobno zaščitenih z navedenima instrumentoma.(26) Predlagam, naj se raje obravnavajo kot enakovredni, kar je po mojem mnenju najbolj v skladu s predpostavko iz člena 52(3) Listine, da morajo imeti pravice, ki sovpadajo v obeh instrumentih, enak smisel in enak obseg.
47. Kar zadeva omejevanje svobode izražanja v položaju, kakršen je obravnavani v postopku v glavni stvari, se mi zdi najočitnejši razlog ta, da se prepreči razširjanje zaupnih informacij v povezavi z zahtevami nacionalne varnosti. Ta razloga za omejevanje svobode izražanja sta izrecno navedena v členu 10(2) EKČP.
48. Listina ni tako izrecna: v njenem členu 52(1) je le splošno navedeno „cilji splošnega interesa, ki jih priznava Unija“. Vendar v skladu s pojasnilom člena 52 Listine ti interesi poleg ciljev Unije, naštetih v členu 3 PEU, vključujejo interese držav članic, ki jih mora Unija spoštovati. Zlasti je v tem pojasnilu izrecno naveden člen 346 PDEU, v skladu s katerim „nobena država članica ni dolžna dajati informacij, za katere meni, da bi bilo njihovo razkritje v nasprotju z bistvenimi interesi njene varnosti“. Zaščita nacionalne varnosti je tudi med „temeljnimi državnimi funkcijami“, ki jih mora v skladu s členom 4(2) PEU spoštovati Unija.
49. Iz navedenega izhaja, da je varstvo zaupnosti nekaterih informacij zaradi zaščite nacionalne varnosti legitimen razlog za omejitev svobode izražanja, tako z vidika EKČP kot tudi Listine. Vendar se spor o glavni stvari nanaša na varstvo zadevnih dokumentov ne kot zaupnih informacij, temveč kot predmetov avtorske pravice. V skladu z izrecno trditvijo predstavnika nemške vlade na obravnavi namreč, tudi če je edini cilj tožbe proti družbi Funke Medien varstvo zaupnih informacij, vsebovanih v navedenih dokumentih, je Zvezna republika Nemčija menila, da grožnja za državno varnost, ki bi izhajala iz njihovega razširjanja, ni bila tako velika, da bi bil upravičen poseg v svobodo izražanja in tiska. Tako je ta država članica, namesto da bi uvedla kazenski pregon zaradi razširjanja zaupnih informacij, uporabila „neobičajno“ pravno sredstvo, in sicer zaščito svoje avtorske pravice na teh dokumentih.
50. Treba je torej ugotoviti, ali se lahko z varstvom te avtorske pravice upraviči omejitev svobode izražanja z vidika člena 10 EKČP in člena 11 Listine.
Avtorska pravica države na vojaških poročilih kot razlog, ki upravičuje omejitev svobode izražanja
51. Izvajanje avtorske pravice kot subjektivne pravice navadno ne izhaja iz splošnega interesa. Imetnik, ki se sklicuje na svojo avtorsko pravico, ne uresničuje splošnega interesa, temveč svoj posamični interes. Torej, čeprav je mogoče z avtorsko pravico upravičiti omejitev temeljnih pravic, kot je svoboda izražanja, je to zaradi varstva pravic drugih, pri čemer je razlog za omejitev določen v členu 10(2) EKČP in tudi členu 52(1) Listine.(27)
52. Te pravice drugega na prvem mestu zajemajo pravice in svoboščine, zagotovljene z EKČP in Listino. Tak položaj, v katerem si nasprotujejo različne temeljne pravice, zahteva njihovo tehtanje.(28) Avtorska pravica kot pravica intelektualne lastnine je za potrebe tega varstva izenačena z lastninsko pravico, zagotovljeno s členom 1 dodatnega protokola k EKČP in členom 17 Listine.(29) Sodišče je večkrat priznalo, da je treba zagotoviti pravično ravnovesje med pravico intelektualne lastnine, vključno z avtorsko pravico, in drugimi temeljnimi pravicami iz Listine.(30)
53. Vendar se mi ne zdi, da bi se ta logika lahko uporabila v posebnem položaju, v katerem je tako kot v obravnavanem primeru imetnik avtorske pravice država članica. Države članice in tudi države podpisnice EKČP niso imetnice temeljnih pravic, temveč subjekti, ki morajo te pravice spoštovati. Njihova dolžnost je, da spoštujejo in ščitijo te pravice ne v svojem imenu, temveč v imenu posameznikov. Pred kom naj bi namreč države ščitile njihove temeljne pravice? Očitno ne pred njimi samimi, torej pred posamezniki. To bi bilo v nasprotju s samo logiko temeljnih pravic, kakršna velja od Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789, v skladu s katero se ne ščiti državni organ proti posamezniku, temveč posameznik proti državnemu organu.
54. Seveda ne želim reči, da država ne more uživati državljanske lastninske pravice, vključno z intelektualno lastnino. Vendar se država članica ne more sklicevati na temeljno lastninsko pravico, da bi omejila drugo temeljno pravico, zagotovljeno z EKČP ali Listino.
55. Poleg tega, tudi če bi upoštevali le pravice drugega, omenjene v členu 10(2) EKČP in členu 52(1) Listine, kot možno utemeljitev omejitve svobode izražanja, te ne zajemajo le pravic, zaščitenih s tema instrumentoma, temveč tudi druge pravice, in sicer iz istih razlogov, kakor so pojasnjeni zgoraj, menim, da ta utemeljitev ne more temeljiti na pravicah same države članice. Če bi se namreč država lahko sklicevala na svoje posamične pravice, ki niso povezane s splošnim interesom, da bi omejila temeljne pravice, bi s tem izničila zadnjenavedene.
56. Tako je edini razlog, na katerega se lahko sklicuje država članica za utemeljitev omejitve temeljne pravice, zagotovljene z EKČP ali Listino, splošni interes. Vendar, kot sem navedel zgoraj, je v obravnavanem primeru Zvezna republika Nemčija menila, da bi bila omejitev svobode izražanja in tiska, ki naj bi izhajala iz pregona družbe Funke Medien zaradi razširjanja zadevnih dokumentov iz postopka v glavni stvari, nesorazmerna glede na splošni interes varstva zaupnosti navedenih dokumentov. V takem položaju se država članica ne more – namesto na splošni interes – sklicevati na svojo avtorsko pravico.
57. Tudi če bi to težavo premostili na primer s tem, da bi šteli, da varstvo avtorskih pravic države spada pod javni interes, kar je po mojem mnenju vprašljivo, člen 10(2) EKČP in tudi člen 52(1) Listine določata, da so omejitve svobode izražanja potrebne.(31) Vendar menim, da ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen.
Potreba po varstvu avtorske pravice na vojaških poročilih
58. Z avtorsko pravico se uresničujeta dva glavna cilja. Prvi je varstvo osebne povezave avtorja z njegovim delom kot njegove intelektualne stvaritve in torej na določen način izraz njegove osebnosti. Gre predvsem področje moralnih pravic. Drugi cilj je avtorjem omogočiti, da gospodarsko uporabljajo svoja dela in tako ustvarijo dobiček iz svojega ustvarjalnega napora. Gre za področje premoženjskih pravic, ki so predmet uskladitve na ravni prava Unije. Da bi bilo mogoče omejitev svobode izražanja, izhajajočo iz avtorske pravice, opredeliti kot potrebno, mora izpolnjevati vsaj enega od teh dveh ciljev. Vendar se mi zdi, da avtorskopravno varstvo vojaških poročil, kakršna so obravnavana v postopku v glavni stvari, ne izpolnjuje nobenega med njima.
59. Prvič, kar zadeva varstvo povezave avtorja z njegovim delom, je treba ugotoviti, da čeprav je lahko Zvezna republika Nemčija na podlagi nekakšne pravne domneve imetnica avtorske pravice na zadevnih dokumentih, nedvomno iz očitnih razlogov ni njihova avtorica. Dejanski pripravljavec ali verjetneje pripravljavci poročil so povsem anonimni, saj se zadevni dokumenti pripravljajo neprekinjeno in morajo tako kot vsak uradni dokument skozi hierarhično zasnovan nadzor. Ti pripravljavci pripravljajo dokumente ali njihove dele ne v okviru svoje osebne ustvarjalne dejavnosti, temveč v okviru svojih poklicnih dolžnosti, kot uslužbenci ali uradniki.(32) Ni torej, strogo rečeno, dejanskega avtorja teh dokumentov v smislu, kakršnega ima ta pojem v avtorskem pravu, zato ni mogoče govoriti o varstvu njegove povezave z delom.
60. Drži, da – kot potrjuje uvodna izjava 19 Direktive 2001/29 – moralne pravice ostajajo zunaj njenega področja uporabe in tudi sicer prava Unije na splošno. Vendar – tako moralne kot premoženjske – avtorske pravice imajo svoj izvor in utemeljitev v posebni povezavi med avtorjem in njegovim delom. Tako v primeru neobstoja avtorja ni – niti moralnih niti premoženjskih – avtorskih pravic.
61. Drugič, kar zadeva gospodarsko uporabo, je ugotovljeno, da je bil ednini cilj tožbe Zvezne republike Nemčije v postopku v glavni stvari varstvo zaupnosti – ne zadevnih dokumentov v celoti, saj je bila le ena njihova različica objavljena v obliki UdÖ, temveč izključno nekaterih zatrjevano občutljivih informacij. Vendar to nima nobene povezave s cilji avtorske pravice. Avtorska pravica je torej tu instrumentalizirana zaradi uresničevanja ciljev, ki sploh niso povezani z njo.
62. Ker je Zvezna republika Nemčija menila, da interes varstva zadevnih dokumentov kot zaupnih informacij ni upravičeval omejitve svobode izražanja, ki naj bi izhajala iz njega, se je odločila, da bo dosegla isti rezultat s sklicevanjem na svojo avtorsko pravico na teh dokumentih, čeprav ima avtorska pravica popolnoma drugačne cilje in čeprav niti ni dokazano, da so ti dokumenti dela v smislu tega prava.
63. Mislim, da take prakse ni mogoče sprejeti.
64. Omejitev svobode izražanja, ki bi izhajala iz avtorskopravnega varstva zadevnih dokumentov, ni le nepotrebna v demokratični družbi, temveč bi ji močno škodovala. Eden najpomembnejših ciljev svobode izražanja in njenega sestavnega dela, svobode medijev, ki je posebej navedena v členu 11(2) Listine, je nadzor državljanov nad oblastjo, kar je neizogiben element vsake demokratične družbe. Ta nadzor se lahko izvaja med drugim z razširjanjem nekaterih informacij ali nekaterih dokumentov, katerih vsebino ali celo obstoj (in tudi neobstoj) bi želela oblast prikriti. Nekatere informacije morajo seveda ostati tajne, tudi v demokratični družbi, če njihovo razširjanje ogroža bistvene interese države in s tem te same družbe. Zato jih je treba opredeliti kot tajne in jih zaščititi v skladu z ustreznimi postopki, ki se izvajajo pod sodnim nadzorom. Vendar zunaj teh postopkov ali če jih sama država ne želi izvajati, ji ni mogoče dovoliti, da se sklicuje na avtorsko pravico na katerem koli dokumentu, da bi preprečila nadzor nad svojim delovanjem.
Vmesna ugotovitev
65. Če povzamemo, morebitno avtorskopravno varstvo zadevnih dokumentov v postopku v glavni stvari ne spada na področje uporabe temeljne pravice intelektualne lastnine in jo je zato treba obravnavati izključno kot omejitev svobode izražanja, kakor je bila navedena v členu 11 Listine. Vendar ta omejitev ni potrebna in dejansko ne ustreza nobenemu splošnemu interesu niti potrebi po varstvu pravic drugega v smislu njenega člena 52(1).
66. Če se Sodišče odloči vsebinsko analizirati vprašanja za predhodno odločanje v obravnavanem primeru, mu torej predlagam, naj odgovori, da je treba člen 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi z njenim členom 52(1) razlagati tako, da se država članica ne more sklicevati na svojo avtorsko pravico, ki izhaja iz člena 2(a) in člena 3(1) Direktive 2001/29, da bi v okviru razprave, ki se nanaša na vprašanja splošnega interesa, preprečila priobčitev svojih zaupnih dokumentov javnosti. Ta razlaga ne nasprotuje temu, da ta država članica ob spoštovanju prava Unije uporabi druge določbe svojega nacionalnega prava, zlasti tiste, ki se nanašajo na varstvo zaupnih podatkov.
Vprašanja za predhodno odločanje
67. Kot sem opozoril v uvodnih opombah, Sodišču predlagam, naj vprašanja za predhodno odločanje preoblikuje, da bi analiziralo možnost uporabe avtorske pravice, kakor je bila usklajena v pravu Unije, z zadevnimi dokumenti v postopku v glavni stvari z vidika svobode izražanja. Ta analiza in posledično predlagana rešitev sta v izhodišču vprašanj za predhodno odločanje, kakor so bila ubesedena v predložitveni odločbi.
68. Prvo vprašanje za predhodno odločanje se namreč nanaša na polje proste presoje, ki ga imajo države članice pri prenosu Direktive 2001/29. Kot je navedlo predložitveno sodišče v svojem predlogu, je bilo to vprašanje postavljeno v okviru sodne prakse Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče). V skladu s to sodno prakso velja, da če imajo države članice polje proste presoje pri uporabi prava Unije, je treba to uporabo presojati z vidika temeljnih pravic, kot so navedene v nemški ustavi, če pa takega polja proste presoje ni, naj bi bila kot referenčna točka upoštevna le Listina. Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče) naj bi to sodno prakso razvilo kot posledico sodne prakse Sodišča.(33) Vendar odgovor, ki ga predlagam, v celoti temelji na razmerju med določbami prava Unije, to so določbe Direktive 2001/29, in določbami Listine, ne da bi bilo treba analizirati polje proste presoje držav članic.
69. Predložitveno sodišče se z drugim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje o možnosti (ali potrebi), da se upošteva svoboda izražanja z namenom razlage izjem od avtorskega prava, določenih v členu 5 Direktive 2001/29. Res je, da je tako upoštevanje priporočilo Sodišče v sodbi Deckmyn in Vrijheidsfonds.(34) Vendar je bil položaj v tej zadevi drugačen od položaja v obravnavani zadevi. Rešitev v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Deckmyn in Vrijheidsfonds, je namreč temeljila na domnevi, da je bilo v navedenem primeru mogoče uporabiti zadevno izjemo (in sicer izjemo parodije).(35) Šlo je za vprašanje, ali jo je bilo mogoče ne uporabiti, saj so bili legitimni interesi imetnikov zadevnih avtorskih pravic v nasprotju s to uporabo.(36)
70. V obravnavani zadevi se zdi, da predložitveno sodišče predlaga široko razlago, na katero vpliva svoboda izražanja, glede samega obsega in pogojev za uporabo izjem, ki se lahko uporabijo. Vendar menim, da je treba v posebnem položaju, kakršen je obravnavani v postopku v glavni stvari, avtorskopravno varstvo zavrniti kljub morebitni možnosti uporabe izjeme.
71. Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje poziva Sodišče, naj predvidi možnost, da se za avtorsko pravico zaradi varstva svobode izražanja predvidijo druge izjeme ali omejitve, kot so predvidene z Direktivo 2001/29. Odgovor, ki ga predlagam, bi se lahko zdel ugoden za predlog, naveden v tem vprašanju za predhodno odločanje. Vendar obstaja precejšnja razlika med pristopom predložitvenega sodišča in pristopom, ki ga predlagam v teh sklepnih predlogih. Eno je namreč dati prednost svobodi izražanja pred avtorsko pravico v dejanskem in zelo posebnem položaju, drugo pa je – zunaj določb pozitivnega prava Unije, ki ureja to področje – v sistem usklajene avtorske pravice uvesti izjeme in omejitve, ki bi se lahko zaradi svoje narave uporabljale na splošno.
72. Iz teh razlogov Sodišču predlagam, naj ne analizira podrobno vprašanj za predhodno odločanje. Ker so bila poleg tega enaka vprašanja postavljena v dveh drugih zadevah, ki sem ju že omenil, bo imelo Sodišče priložnost, da nanje odgovori. Ti drugi zadevi se nanašata na značilne položaje, v katerih je bila uporabljena avtorska pravica in v katerih bo analiza teh vprašanj zelo koristna.
Predlog
73. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), odgovori:
Člen 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi z njenim členom 52(1) je treba razlagati tako, da se država članica ne more sklicevati na svojo avtorsko pravico, ki izhaja iz člena 2(a) in člena 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, da bi v okviru razprave, ki se nanaša na vprašanja splošnega interesa, preprečila priobčitev svojih zaupnih dokumentov javnosti. Ta razlaga ne nasprotuje temu, da navedena država članica ob spoštovanju prava Unije uporabi druge določbe svojega nacionalnega prava, zlasti tiste, ki se nanašajo na varstvo zaupnih podatkov.