SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 15. marca 2011

Zadeva F‑28/10

VE

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji iz člena 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Običajno prebivališče pred nastopom dela“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero VE v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 18. junija 2009, s katero mu je bila od 1. julija 2009 ukinjena pravica do izselitvenega dodatka, ki ga je prejemal od 1. julija 2005, ko je nastopil delo.

Odločitev:      Tožba tožeče stranke se zavrne. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Predmet – Običajno prebivališče v državi članici razporeditve v referenčnem obdobju – Pojem

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1)(a))

2.      Uradniki – Načela – Varstvo legitimnega pričakovanja – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 85)

1.      V zvezi z izselitvenim dodatkom običajno prebivališče v smislu člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom ustreza kraju, v katerem je zadevni uradnik ali uslužbenec v želji, da bi mu podelil stalnost, določil stalno ali običajno središče svojih interesov, ker je treba za določitev običajnega prebivališča upoštevati vse njegove dejanske elemente, zlasti dejansko prebivališče zadevne osebe.

Cilj izselitvenega dodatka je nadomestiti posebne izdatke in neugodnosti zaradi prevzema nalog v instituciji Unije uradnikom, ki morajo zato prenesti prebivališče iz države stalnega prebivališča v državo razporeditve in se vključiti v novo okolje, pojem izselitve pa je odvisen tudi od subjektivnega položaja uradnika, to je njegove ravni vključenosti v novo okolje, ki je posledica njegovega običajnega prebivališča ali opravljanja glavne poklicne dejavnosti. Namen izselitvenega dodatka je torej poleg tega odpraviti dejansko neenakost med uradniki, ki so vključeni v družbo države razporeditve, in uradniki, ki to niso.

Na podlagi prebivanja v državi, zlasti zaradi tamkajšnjega opravljanja študija, ki je po definiciji začasen, načeloma ni mogoče domnevati o obstoju zanesljive želje po premestitvi središča interesov v to državo, temveč kvečjemu o še negotovi možnosti za to. Vendar bi lahko bilo drugače, če bi to, da nekdo v državi prebiva kot študent, ob upoštevanju drugih upoštevnih dejstev dokazovalo obstoj trajnih družbenih in poklicnih vezi v zadevni državi; v teh okoliščinah lahko stalna navzočnost zadevne osebe v tej državi, kadar obdobju študija sledi poskusna doba ali zaposlitev na istem kraju, vzbudi – seveda izpodbojno – domnevo o morebitni želji te osebe po premestitvi stalnega ali običajnega središča njenih interesov in s tem običajnega prebivališča v to državo.

(Glej točke 22, 24, 31 in 32.)

Napotitev na:

Sodišče: 29. november 2007, Salvador García proti Komisiji, C‑7/06 P, točki 43 in 44;

Sodišče prve stopnje: 27. september 2000, Lemaître proti Komisiji, T‑317/99, točka 51; 3. maj 2001, Liaskou proti Svetu, T‑60/00, točka 55; 13. september 2005, Recalde Langarica proti Komisiji, T‑283/03, točka 114; 25. oktober 2005, Salvador García proti Komisiji, T‑205/02, točka 72;

Sodišče za uslužbence: 25. oktober 2005, Dedeu i Fontcuberta proti Komisiji, T‑299/02, točka 67; 26. september 2007, Salvador Roldán proti Komisiji, F‑129/06, točka 48; 9. marec 2010, Tzvetanova proti Komisiji, F‑33/09, točka 48.

2.      Tega, da uprava uradniku ali uslužbencu, tudi več let, izplačuje denarne prejemke, ni mogoče samega po sebi šteti za natančno, brezpogojno in skladno zagotovilo, kajti če bi bilo tako, bi sodišče Unije vsako odločbo uprave, da za prihodnost in morda z učinkom za nazaj zavrne izplačilo takih denarnih prejemkov, ki so se zadevni osebi neupravičeno izplačevali več let, sistematično razglasilo za nično na podlagi kršitve načela varstva legitimnega pričakovanja, zaradi česar bi predvsem člen 85 Kadrovskih predpisov o povračilu neupravičeno izplačanih zneskov izgubil velik del svojega polnega učinka.

(Glej točko 41.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točka 125.