SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 2. julija 2014

Zadeva F‑63/13

Aristidis Psarras

proti

Evropski agenciji za varnost omrežij in informacij (ENISA)

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Odpoved pogodbe – Člen 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do izjave – Nepremoženjska škoda – Posledično nezakonita odločba – Pretiran poseg v pravice tretje osebe – Naložitev plačila odškodnine po uradni dolžnosti – Neizvršitev ničnostne sodbe“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, s katero A. Psarras predlaga zlasti razglasitev ničnosti odločbe Evropske agencije za varnost omrežij in informacij (ENISA) (v nadaljevanju: Agencija) z dne 4. septembra 2012 o odpovedi njegove pogodbe začasnega uslužbenca.

Odločitev: Odločba izvršnega direktorja Evropske agencije za varnost omrežij in informacij z dne 4. septembra 2012 o odpovedi pogodbe začasnega uslužbenca A. Psarrasa se razglasi za nično. Evropski agenciji za varnost omrežij in informacij se naloži, naj A. Psarrasu plača 40.000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Evropska agencija za varnost omrežij in informacij nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov, ki jih je priglasil A. Psarras.

Povzetek

1.      Uradniki – Načela – Pravica do obrambe – Obveznost, da se zadevni osebi pred sprejetjem akta, ki posega v njen položaj, da možnost izjave – Obseg

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2))

2.      Tožba uradnikov – Ničnostna sodba – Učinki – Posledična razglasitev ničnosti poznejših aktov v zvezi s tretjimi osebami – Nezakonitost odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi – Razglasitev ničnosti kot pretirana sankcija, ki negativno vpliva na pravico tretjih oseb – Popravilo škode s plačilom odškodnine

(Člen 340(2) PDEU; Kadrovski predpisi, člena 90 in 91; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 117)

3.      Tožba uradnikov – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, s katero ni zagotovljeno ustrezno povračilo nepremoženjske škode – Dodelitev denarne odškodnine

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 117)

4.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Neizpolnitev obveznosti izvršitve ničnostne sodbe – Nepravilno ravnanje organa, ki samo po sebi povzroči nepremoženjsko škodo

(Člena 266 PDEU in 340(2) PDEU)

1.      Člen 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določa, da ima vsaka oseba pravico, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene, med drugim odločbe o odpovedi njene pogodbe.

Ker je bistvo temeljne pravice do izjave dati vsakomur možnost, da izrazi svoje stališče o ukrepu, ki ga prizadene, vsebina te temeljne pravice pomeni, da ima zadevna oseba možnost vplivati na obravnavani proces odločanja, s čimer se zagotovi, da odločba, ki bo sprejeta, ne bo vključevala vsebinskih napak ter bo rezultat ustreznega tehtanja interesa službe in osebnega interesa zadevne osebe.

(Glej točke 34, 35 in 41.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: sodba Marcuccio/Komisija, T‑236/02, EU:T:2011:465, točka 115;

Sodišče za uslužbence: sodba CH/Parlament, F‑129/12, EU:F:2013:203, točki 33 in 34.

2.      Kadar ponovna vzpostavitev položaja pred razglasitvijo ničnosti akta zahteva razglasitev ničnosti poznejših aktov, ki pa se nanašajo na tretje osebe, se taka posledična razglasitev ničnosti izvede, le če ob upoštevanju zlasti narave storjene nezakonitosti in interesa službe ni pretirana.

Ko pa se na podlagi primerjave zadevnih interesov izkaže, da zaradi interesa službe in interesa tretje osebe posledična razglasitev ničnosti odločb, kot je odločba o imenovanju, ni mogoča, lahko sodišča Unije, da v interesu tožeče stranke zagotovijo polni učinek ničnostne sodbe, uporabijo neomejeno pristojnost, ki jim je podeljena v sporih finančne narave, in tudi po uradni dolžnosti toženi instituciji naložijo plačilo odškodnine. Če je akt, ki posega v položaj, odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katere razglasitev ničnosti bi povzročila razglasitev ničnosti posledične odločbe o imenovanju tretje osebe, je dodelitev odškodnine za nepremoženjsko škodo, povzročeno odpuščeni osebi, oblika popravila škode, ki hkrati najbolje ustreza interesom tožeče stranke in zahtevam službe.

(Glej točki 46 in 47.)

Napotitev na:

Sodišče: sodba Oberthür/Komisija, 24/79, EU:C:1980:145, točke 11, 13 in 14;

Sodišče prve stopnje: sodbe Kotzonis/Ekonomsko-socialni odbor, T‑586/93, EU:T:1995:54, točka 108; Wenk/Komisija, T‑159/96, EU:T:1998:86, točka 122; Girardot/Komisija, T‑10/02, EU:T:2004:94, točki 85 in 89.

3.      Razglasitev ničnosti nezakonitega akta je lahko sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti, in je ni mogoče v celoti povrniti s to razglasitvijo ničnosti.

Če resnost odločbe, narava storjene nezakonitosti, tj. kršitev člena 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in okoliščine, v katerih je bila storjena nezakonitost, povzročijo resno stanje negotovosti in zaskrbljenosti, sama razglasitev ničnosti odločbe ne more biti ustrezno in zadostno povračilo za povzročeno nepremoženjsko škodo.

(Glej točki 54 in 55.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: sodba CH/Parlament, EU:F:2013:203, točka 64.

4.      Organ, ki je izdal akt, ki je razglašen za ničen, krši člen 266 PDEU in stori napako službe, zaradi katere je mogoče uveljavljati njegovo odgovornost, kadar ne sprejme nobenega ukrepa za izvršitev ničnostne sodbe in opusti celo vsakršno ukrepanje v zvezi s tožečo stranko, da bi preučil možnost sporazumne rešitve spora. Neizvršitev ničnostne sodbe pomeni kršitev zaupanja, ki ga mora imeti vsak posameznik v pravni sistem Unije in ki temelji zlasti na spoštovanju odločb, ki jih izdajo sodišča Unije, zato taka neizvršitev že sama po sebi – neodvisno od premoženjske škode, ki bi lahko nastala zaradi nje – povzroči nepremoženjsko škodo za stranko, katere predlogom je bilo v sodbi ugodeno.

(Glej točki 60 in 63.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: sodbi Hautem/EIB, T‑11/00, EU:T:2000:295, točka 51; C/Komisija, T‑166/04, EU:T:2007:24, točki 49 in 52;

Sodišče za uslužbence: sodba C in F/Komisija, F‑44/06 in F‑94/06, EU:F:2007:66, točka 69.