SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 24. oktobra 2019(*)
„Ničnostna tožba – Pravo institucij – Obveznost dodelitve prevajalskih storitev, potrebnih za delovanje EUIPO, Prevajalskemu centru za organe Evropske unije (CdT) – Razdrtje dogovora med CdT in EUIPO – Objava javnega razpisa za prevajalske storitve – Ugovor nedopustnosti – Neobstoj pravnega interesa – Delna ustavitev postopka – Delna nedopustnost“
V zadevi T‑417/18,
Prevajalski center za organe Evropske unije (CdT), ki ga zastopata J. Rikkert in M. Garnier, agenta,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata N. Bambara in D. Hanf, agenta,
tožena stranka,
zaradi, na prvem mestu, predloga na podlagi člena 263 PDEU, da se razglasi ničnost, prvič, dopisa EUIPO z dne 26. aprila 2018 v delu, v katerem je sporočil, da dogovora, sklenjenega leta 2016 s CdT, ki se nanaša na prevajalske storitve, potrebne za delovanje EUIPO, ne namerava podaljšati na obdobje po 31. decembru 2018, drugič, dopisa EUIPO z dne 26. aprila 2018 v delu, v katerem je CdT obvestil, da namerava sprejeti potrebne previdnostne ukrepe za zagotovitev neprekinjenosti prevajalskih storitev po 31. decembru 2018, zlasti z objavo javnih razpisov, in tretjič, odločitve EUIPO, da v Uradnem listu Evropske unije objavi javni razpis za prevajalske storitve pod referenčno številko 2018/S 114 - 258472, na drugem mestu, predloga, da se EUIPO prepove podpisovanje pogodb na podlagi tega javnega razpisa, in, na tretjem mestu, predloga, da se objava javnega razpisa za prevajalske storitve od agencije ali drugega organa ali urada Evropske unije, v zvezi s katerim je v uredbi o ustanovitvi določeno, da prevajalske storitve zagotavlja CdT, razglasi za nezakonito,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi: H. Kanninen, J. Schwarcz (poročevalec) in C. Iliopoulos, sodniki,
sodna tajnica: M. Marescaux, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 22. maja 2019
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Prevajalski center za organe Evropske unije (CdT) je organ, ustanovljen z Uredbo Sveta (ES) št. 2965/94 z dne 28. novembra 1994 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 304). Njegova naloga je zagotavljati prevajalske storitve organom iz člena 2(1), prvi pododstavek, te uredbe ter institucijam in organom Unije v skladu z odstavkom 3 navedenega člena.
2 V skladu z drugo uvodno izjavo Uredbe št. 2965/94 ustanovitev enotnega specializiranega centra ponuja praktične rešitve za zadovoljevanje prevajalskih potreb številnih organov v različnih krajih Unije.
3 CdT v skladu s členom 2(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2965/94 „zagotavlja potrebne prevajalske storitve za delo“ Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke, vzorci, modeli) (UUNT), ki je v skladu z določbami Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1) postal Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).
4 Poleg tega je v členu 2(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2965/94 določeno, da CdT in organi, navedeni v prvem pododstavku istega odstavka, torej tudi EUIPO, „sklene[jo] dogovore o načinih sodelovanja“.
5 Svet Evropske unije v izjavi št. 1 Uredbe št. 2965/94 poudarja, da „daje izreden pomen zagotavljanju ustrezne uporabe načel ekonomičnosti in ugodnosti“.
6 Člen 148 Uredbe 2017/1001 določa, da „[p]revajalske storitve, potrebne za delovanje [EUIPO], izvaja [CdT]“. Ta člen ustreza prejšnjemu členu 121 Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena.
7 CdT in EUIPO sta 13. decembra 2016 sklenila dogovor v smislu člena 2(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2965/94 (v nadaljevanju: dogovor iz leta 2016).
8 Dogovor iz leta 2016 je nadomestil predhodni dogovor, sklenjen 30. novembra 2015.
9 Člen 11 dogovora iz leta 2016 je določal poseben postopek, ki naj bi se uporabil v primeru nesoglasja med CdT in EUIPO.
10 V členu 15 dogovora iz leta 2016 je bil kot datum začetka njegove veljavnosti določen 1. januar 2017, kot datum njegovega izteka pa 31. december istega leta, pri čemer je bilo v njem še določeno, da se bo ta dogovor tiho obnavljal za dvanajstmesečno obdobje, če se dva meseca pred iztekom ne bo razdrl s priporočenim pismom ene od podpisnic.
11 EUIPO je 26. aprila 2018 CdT poslal dopis (v nadaljevanju: dopis z dne 26. aprila 2018), v katerem je izrazil nezadovoljstvo z njegovimi storitvami in pogoji, pod katerimi so se mu te storitve zaračunavale. EUIPO je poleg tega navedel, da namerava razdreti dogovor iz leta 2016 in, če ne bo mogoče skleniti novega dogovora, vzpostaviti sistem za zagotavljanje prevajalskih storitev. V istem dopisu je CdT predlagal, naj čim prej organizira sestanek za sklenitev novega dogovora pred koncem leta 2018. Za določitev datuma tega sestanka je bilo izmenjanih več dodatnih dopisov.
12 EUIPO je 16. junija 2018 v Dodatku k Uradnemu listu objavil obvestilo o javnem naročilu za zagotavljanje prevajalskih storitev (2018/S 114‑258472) (v nadaljevanju: obvestilo o javnem naročilu), ki je vključevalo javni razpis (v nadaljevanju: javni razpis).
13 V točki I.3 obvestila o javnem naročilu je bil naveden elektronski naslov, na katerem je bila na voljo dokumentacija v zvezi z javnim naročilom, v točki II.1.1 pa je bila navedena referenčna številka AO/010/18.
14 V skladu s točko II.1.4 obvestila o javnem naročilu „je [bil] cilj [javnega razpisa] zagotoviti prevajalske storitve v zvezi z znamkami Evropske unije in registriranimi modeli Skupnosti ter splošnimi upravnimi dokumenti“.
15 V skladu s točkama II.2.6 in II.2.7 obvestila o javnem naročilu je ocenjena vrednost javnega naročila brez davka na dodano vrednost (DDV) znašala 40,8 milijona EUR, prvotno obdobje trajanja pa je bilo določeno na 48 mesecev.
16 V skladu s točko IV.2.2 obvestila o javnem naročilu je bil kot rok za prejem ponudb določen 23. julij 2018.
Postopek in predlogi strank
17 CdT je 6. julija 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil to tožbo.
18 CdT v tožbi Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi ničnost odločitve EUIPO z dne 26. aprila 2018 o razdrtju dogovora iz leta 2016;
– razglasi ničnost odločitve EUIPO z dne 26. aprila 2018, s katero „je prevzel pravico do izvajanja vseh predhodnih ukrepov, potrebnih za zagotovitev neprekinjenosti njegovih prevajalskih storitev, zlasti z objavo javnih razpisov“;
– razglasi ničnost odločitve EUIPO o objavi javnega razpisa;
– EUIPO prepove podpisovanje pogodb na podlagi javnega razpisa;
– razglasi nezakonitost objave javnega razpisa za prevajalske storitve od agencije ali drugega organa ali urada Unije, v zvezi s katerim je v uredbi o ustanovitvi določeno, da prevajalske storitve zagotavlja CdT;
– EUIPO naloži plačilo stroškov.
19 CdT je z ločeno vlogo, evidentirano v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 9. julija 2018, vložil predlog za izdajo začasne odredbe. EUIPO je svoja stališča o predlogu za izdajo začasne odredbe predložil 17. julija 2018.
20 Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 20. julija 2018, CdT/EUIPO (T‑417/18 R, neobjavljen, EU:T:2018:502), zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe in pridržal odločitev o stroških.
21 EUIPO je z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. septembra 2018, vložil ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča.
22 EUIPO v ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo v celoti zavrže kot nedopustno;
– CdT naloži plačilo stroškov v zvezi s tem postopkom in postopkom za izdajo začasne odredbe.
23 CdT je z aktom, vloženim 5. novembra 2018, predstavil svoja stališča o ugovoru nedopustnosti.
24 CdT v svojih stališčih o ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– ugovor nedopustnosti zavrne;
– zavrne vse predloge in zahtevke EUIPO;
– EUIPO naloži plačilo stroškov;
– odredi vse druge potrebne pravne ukrepe.
25 Splošno sodišče (četrti senat) je na predlog sodnika poročevalca v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika 22. januarja 2019 strankama postavilo pisno vprašanje. Stranki sta nanj odgovorili v za to določenem roku.
26 Splošno sodišče (četrti senat) je v skladu s členom 130(6) Poslovnika odločilo, da začne ustni del postopka, omejen na vprašanje dopustnosti tožbe.
27 Stranki sta na obravnavi 22. maja 2019 podali ustne navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča. EUIPO je na zahtevo Splošnega sodišča na obravnavi 23. maja 2019 predložil nov dogovor s CdT, podpisan 7. decembra 2018 ter sklenjen za leti 2019 in 2020 (v nadaljevanju: dogovor iz leta 2018). Ustni del postopka je bil končan 3. junija 2019.
Pravo
28 CdT v tožbi v bistvu trdi, da je EUIPO kršil člena 2 in 11 Uredbe št. 2965/94, člen 148 Uredbe 2017/1001 ter člen 11 dogovora iz leta 2016.
29 EUIPO v ugovoru nedopustnosti v skladu s členom 130(1) Poslovnika predlaga, naj Splošno sodišče odloči o nedopustnosti in nepristojnosti, brez vsebinske razprave. Na prvem mestu, po navedbah EUIPO zoper akta, ki ju izpodbija CdT, in sicer dopis z dne 26. aprila 2018 in obvestilo o javnem naročilu, ni mogoče vložiti ničnostne tožbe na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, ker naj bi šlo za pripravljalna akta, ki nista odločbi in se ne nanašata neposredno na CdT. Po drugi strani naj bi nedopustnost tožbe izhajala tudi iz nezadostnosti pravnih argumentov, ki jih je navedel CdT. Na drugem mestu, EUIPO glede nepristojnosti Splošnega sodišča trdi, da dopis z dne 26. aprila 2018, sestavljen na podlagi člena 15 dogovora iz leta 2016, spada v popolnoma pogodbeni okvir in ni eden od pravnih aktov Unije iz člena 288 PDEU, katerih razglasitev ničnosti je mogoče zahtevati na podlagi člena 263 PDEU.
Pravilnost vložitve ugovora nedopustnosti EUIPO
30 CdT v uvodnem delu svojih stališč o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložil EUIPO, navaja, da se glede dopustnosti navedenega ugovora zgolj z obličnostnega vidika zanaša na preudarnost Splošnega sodišča.
31 V zvezi s tem je treba pod predpostavko, da CdT s to navedbo izpodbija pravilnost ugovora nedopustnosti, poudariti, da ne navaja nobenega argumenta v utemeljitev take nepravilnosti.
Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o tej tožbi
32 Po navedbah EUIPO dogovor iz leta 2016 ne vsebuje nobene arbitražne klavzule, na podlagi katere bi bila sodišču Unije podeljena pristojnost za odločanje v primeru spora v zvezi s tem dogovorom, in to čeprav bi bilo tako klavzulo mogoče uvesti na podlagi člena 118(2) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 145(2) Uredbe 2017/1001), ki se je uporabljala na datum sklenitve dogovora iz leta 2016. EUIPO poudarja, da se s to klavzulo konkretno izvaja splošna določba iz člena 272 PDEU. Po njegovem mnenju se sodišče Unije v teh okoliščinah ne more izreči za pristojno za razglasitev ničnosti popolnoma pogodbenih aktov. EUIPO se v zvezi s tem opira na sodbo z dne 27. septembra 2012, Applied Microengineering/Komisija (T‑387/09, EU:T:2012:501, točka 37).
33 CdT meni, da je tožba dopustna v delu, v katerem se nanaša na dopis z dne 26. aprila 2018, saj naj njegovo razmerje z EUIPO ne bi spadalo v popolnoma pogodbeni okvir, temveč naj bi, nasprotno, šlo za medinstitucionalno razmerje, urejeno z uredbama št. 2965/94 in 2017/1001. Namen dogovora iz leta 2016 naj bi bil le konkretno uresničevati načela iz teh uredb.
34 V zvezi s tem je treba ugotoviti, ali, kot trdi EUIPO, zadevna tožba spada v popolnoma pogodbeni okvir, za katerega naj Splošno sodišče ne bi bilo pristojno.
35 Čeprav namreč sodišča Unije v skladu s členom 263 PDEU nadzirajo le zakonitost aktov, ki so jih sprejele institucije in ki naj bi imeli zavezujoče pravne učinke za tretje osebe, tako da bistveno spremenijo njihov pravni položaj (sodba z dne 17. junija 2010, CEVA/Komisija, T‑428/07 in T‑455/07, EU:T:2010:240, točka 51), se ta pristojnost nanaša le na akte iz člena 288 PDEU, ki jih morajo institucije sprejeti pod pogoji iz Pogodbe pri izvajanju prerogativ javne oblasti (glej v tem smislu sklepa z dne 10. maja 2004, Musée Grévin/Komisija, T‑314/03 in T‑378/03, EU:T:2004:139, točke 62, 63 in 81, in z dne 26. februarja 2007, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑205/05, neobjavljen, EU:T:2007:59, točka 39). Nasprotno pa akti institucij, ki spadajo v popolnoma pogodbeni okvir, od katerega jih ni mogoče ločiti, zaradi svoje narave ne spadajo med akte iz člena 288 PDEU, za katere je mogoče na podlagi člena 263 PDEU predlagati razglasitev ničnosti (sklep z dne 10. maja 2004, Musée Grévin/Komisija, T‑314/03 in T‑378/03, EU:T:2004:139, točka 64, in sodba z dne 17. junija 2010, CEVA/Komisija, T‑428/07 in T‑455/07, EU:T:2010:240, točka 52).
36 V obravnavani zadevi je bil dogovor iz leta 2016 sklenjen na podlagi člena 2(1) Uredbe št. 2965/94, kot je EUIPO priznal na obravnavi. Ta dogovor, ki se izrecno sklicuje na navedeno uredbo, spada v okvir te določbe in tudi v okvir člena 148 Uredbe 2017/1001.
37 CdT v skladu z zadnjenavedenima določbama zagotavlja prevajalske storitve, potrebne za delovanje EUIPO, v okviru dogovora, v katerem so opredeljeni podrobni pogoji njunega sodelovanja.
38 Poleg tega je treba poudariti, da se v Uredbi št. 2965/94 v skladu z njenim členom 2(1) in (2) razlikuje med „dogovori“, ki jih CdT sklene z uradi, organi ali institucijami iz navedene določbe in v katerih so opredeljeni podrobni pogoji njihovega sodelovanja, in popolnoma pogodbenimi razmerji, katerih podrobna pravila so urejena z ločeno določbo Uredbe št. 2965/94, to je členom 18(1) navedene uredbe. V zadnjenavedeni določbi je navedeno le, da je pogodbena odgovornost CdT urejena z zakonom, ki se uporablja za zadevno pogodbo, in da ima Sodišče Evropske unije pristojnost za odločanje na podlagi vsake arbitražne klavzule, ki jo vsebujejo pogodbe, ki jih je sklenil CdT. Poudariti je treba, da so v navedeni določbi omenjene pogodbe, ki jih je sklenil CdT, medtem ko se člen 2 Uredbe št. 2965/94 nanaša na dogovore, sklenjene s CdT.
39 Nazadnje, čeprav je EUIPO v dopisu z dne 26. aprila 2018 sporočil svojo namero, da dogovora iz leta 2016 ne podaljša za naslednje leto na podlagi člena 15 tega dogovora (glej točko 10 zgoraj), je treba ugotoviti, da to v ničemer ne spremeni obveznosti EUIPO, da spoštuje določbe uredb št. 2965/94 in 2017/1001, tako da okoliščin obravnavane zadeve ni mogoče šteti za popolnoma pogodbene. V zvezi s tem je treba poudariti, da je EUIPO na obravnavi v bistvu priznal, da iz uredb št. 2965/94 in 2017/1001 izhaja obveznost EUIPO in CdT, da skleneta dogovor o načinih njunega sodelovanja. Tako lahko EUIPO po lastnih navedbah v bistvu le v nekaterih izrednih in nujnih okoliščinah začasno sam zagotavlja prevajalske storitve, dokler Komisija ne reši njegovega morebitnega spora s CdT.
40 V teh okoliščinah za zadevni spor ni mogoče šteti, da spada v popolnoma pogodbeni okvir. Splošno sodišče je zato pristojno za odločanje o tej tožbi.
Dopustnost tožbe, vložene zoper dopis z dne 26. aprila 2018, v delu, v katerem je sporočena namera EUIPO, da dogovora iz leta 2016 ne podaljša na obdobje po 31. decembru 2018
41 EUIPO trdi, da dopis z dne 26. aprila 2018 ni akt, ki bi imel pravne učinke v smislu člena 263, četrti in peti odstavek, PDEU. Z domnevno „nezakonitostjo“ tega dopisa naj bi se členu 15 dogovora iz leta 2016 odvzela vsebina. EUIPO poudarja, da CdT ni podal ugovora nezakonitosti tega člena glede na člen 148 Uredbe 2017/1001. Poleg tega naj bi bil dopis z dne 26. aprila 2018 le pripravljalni akt. Po navedbah EUIPO bi bili učinki dopisa z dne 26. aprila 2018, tudi če bi se obravnaval kot akt, ki ima pravne učinke in je opredeljen kot odločba v zvezi s CdT, prihodnji in negotovi.
42 CdT trdi, da dopis z dne 26. aprila 2018, katerega besedilo naj bi bilo jasno in nedvoumno, ni zgolj pripravljalni akt, temveč je odločna in dokončna uradna obvestitev o prekinitvi razmerja med strankama. Zato naj bi ta odločba, ki naj bi bila izpodbojen akt na podlagi člena 263 PDEU, neposredno zadevala obe stranki. Po navedbah CdT učinki dopisa z dne 26. aprila 2018 nikakor niso prihodnji in negotovi, ker je EUIPO določil datum razdrtja dogovora iz leta 2016. Hipotetičen in negotov pa naj bi bil podpis novega dogovora. Nepodaljšanje dogovora iz leta 2016 in objava javnega razpisa naj bi namreč pomenila vrsto skladnih indicev, ki dokazujejo, da je EUIPO želel razdreti navedeni dogovor, da bi prekinil sodelovanje s CdT in tako od 1. januarja 2019 začel izvajati pogodbe za zagotavljanje prevajalskih storitev. Poleg tega naj bi EUIPO s prekinitvijo sodelovanja s CdT zlorabil člen 15 dogovora iz leta 2016, s čimer naj bi kršil uredbi št. 2965/94 in 2017/1001.
43 V zvezi s tem, kot je bilo že navedeno, pomenijo akti ali odločbe, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo v smislu člena 263 PDEU, ukrepe z zavezujočimi pravnimi učinki, s katerimi se posega v interese tožeče stranke s tem, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (sodbi Sodišča z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9, in z dne 16. julija 1998, Regione Toscana/Komisija, T‑81/97, EU:T:1998:180, točka 21).
44 Natančneje, pri aktih ali odločitvah, ki nastajajo v več fazah, zlasti po koncu notranjega postopka, so izpodbojni akti načeloma samo ukrepi, ki dokončno določajo položaj institucije po koncu tega postopka, ne pa tudi vmesni ukrepi, katerih cilj je pripraviti končno odločbo (sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 10, in z dne 10. julija 1990, Automec/Komisija, T‑64/89, EU:T:1990:42, točka 42).
45 Poleg tega je ničnostna tožba fizične ali pravne osebe v skladu z ustaljeno sodno prakso dopustna le takrat, kadar ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Pogoj za tak interes je, da ima lahko razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist (sodbi z dne 17. septembra 2009, Komisija/Koninklijke FrieslandCampina, C‑519/07 P, EU:C:2009:556, točka 63, in z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 55).
46 Pravni interes tožeče stranke mora biti obstoječ in dejanski. Ne more se nanašati na prihodnji in hipotetičen položaj (sodba z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 56).
47 Ta interes mora namreč ob upoštevanju predmeta tožbe obstajati ob vložitvi tožbe, sicer ta ni dopustna, in biti podan do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi (sodba z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 57, in sklep z dne 23. maja 2019, Fujifilm Recording Media/EUIPO – iTernity (d:ternity), T‑609/18, neobjavljen, EU:T:2019:366, točka 25).
48 V obravnavani zadevi je treba preučiti, ali tožba zoper dopis z dne 26. aprila 2018 v delu, v katerem je sporočena namera EUIPO, da ne podaljša dogovora iz leta 2016, izpolnjuje pogoje dopustnosti.
49 V zvezi s tem je treba poudariti, da sta CdT in EUIPO v odgovor na pisna vprašanja Splošnega sodišča strankama z dne 22. januarja 2019 med drugim navedla, da je bilo po pogajanjih za leti 2019 in 2020 doseženo soglasje, in sicer v obliki dogovora iz leta 2018.
50 V teh okoliščinah si je treba – ne da bi bila sploh potrebna presoja, ali je dopis z dne 26. aprila 2018 vseboval dokončno odločitev ali pa, kot trdi EUIPO, je šlo le za pripravljalni akt z negotovimi učinki, ki se ni nanašal neposredno na CdT – postaviti vprašanje, ali se pravni interes ohrani po podpisu novega dogovora iz leta 2018 (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 57).
51 Najprej je treba ugotoviti, da je, kot izhaja iz uvodnega dopisa k dogovoru iz leta 2018, ki ga je izvršni direktor EUIPO 6. decembra 2018 poslal direktorici CdT, podpis dogovora iz leta 2018 rezultat prizadevanj v okviru sodelovanja teh dveh organov.
52 Dalje, iz člena 15 dogovora iz leta 2018 je razvidno, da se ta, kot sta stranki poudarili v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča, postavljena na obravnavi, dejansko nanaša na obdobje od 1. januarja 2019 do 31. decembra 2020. V skladu z istim členom morata stranki šest mesecev pred zadnjenavedenim datumom začeti pogajanja za sklenitev novega dogovora.
53 Nazadnje, iz branja dogovora iz leta 2018 poleg tega izhaja, da je sodelovanje med EUIPO in CdT v zvezi s prevajalskimi storitvami, ki naj bi jih izvajal slednji, predvideno in določeno. Dogovor iz leta 2018 vključuje podrobnosti, ki se med drugim nanašajo na predpisane postopke pri prevajanju, pa tudi tehnične priloge, ki se nanašajo na roke, cene, tako imenovane večjezične storitve in drugo.
54 V teh okoliščinah je treba neodvisno od vprašanja, ali je bil dopis z dne 26. aprila 2018 izpodbojni akt in ali je vseboval dokončno odločitev o razdrtju dogovora iz leta 2016, ugotoviti, da po dopisu z dne 26. aprila 2018 ni bilo obdobja, v katerem razmerje med CdT in EUIPO ne bi bilo urejeno z dogovorom, ki sta ga podpisali obe agenciji. Dogovor iz leta 2016 je namreč učinkoval do 31. decembra 2018, novi dogovor iz leta 2018 pa je začel veljati takoj 1. januarja 2019 (glej točko 52 zgoraj). Tudi če je CdT prvotno imel pravni interes za izpodbijanje domnevne odločitve, vsebovane v dopisu z dne 26. aprila 2018, je zato treba ugotoviti, da je ta interes izgubil zaradi sklenitve novega dogovora iz leta 2018. Nikakor ni jasno, zakaj naj bi se z odločitvijo, ki naj bi bila vsebovana v dopisu z dne 26. aprila 2018, izboljšal položaj CdT. Natančneje, CdT ne more trditi, da ima pravni interes za to, da Splošno sodišče sprejme popolnoma ugotovitveno sodbo, v kateri bi opozorilo na obveznost sodelovanja med EUIPO in CdT. Prav tako v nasprotju s trditvami CdT, ki poleg tega niso podprte, ni mogoče šteti, da je imel dopis z dne 26. aprila 2018 učinek, zaradi katerega je bil ogrožen njegov obstoj.
55 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se interes CdT za razglasitev ničnosti odločitve EUIPO o razdrtju dogovora iz leta 2016, ki naj bi bila vsebovana v dopisu z dne 28. aprila 2018, po sklenitvi dogovora iz leta 2018 nikakor ni ohranil.
Dopustnost tožbe, vložene zoper dopis z dne 26. aprila 2018, v delu, v katerem je bil CdT obveščen o nameri EUIPO, da sprejme previdnostne ukrepe, potrebne za zagotovitev neprekinjenosti prevajalskih storitev po 31. decembru 2018
56 EUIPO v bistvu trdi, da je v dopisu z dne 26. aprila 2018 zavzel le začasno stališče, tako da ni šlo za akt, ki posega v položaj. Po mnenju EUIPO so bile poleg objave obvestila o javnem naročilu odprte še druge možnosti.
57 CdT navaja, da je imel dopis z dne 26. aprila 2018 zanj pravne učinke. Odločitev EUIPO, da si dovoli enostransko sprejeti potrebne ukrepe, naj ne bi bila zakonita, ker naj bi bili z njo kršeni uredbi št. 2965/94 in 2017/1001 ter člen 11 dogovora iz leta 2016. Z ukrepom nadomestitve, to je internalizacijo prevajalskih storitev v EUIPO, naj bi se upravičila posledična ustvaritev določenega števila delovnih mest znotraj tega urada in se odvzela vsebina vsem določbam, v skladu s katerimi ima CdT vlogo edinega specializiranega centra za zadovoljevanje prevajalskih potreb EUIPO. Po mnenju CdT je EUIPO dvakratno razdrl njuno razmerje, prvič zaradi dopisa z dne 26. aprila 2018 in drugič zaradi postopka javnega razpisa. EUIPO naj bi v nasprotju z načeli iz uredb št. 2965/94 in 2017/1001 v dopisu z dne 26. aprila 2018 začel postopek, ki je vključeval več poznejših odločitev in vodil do začetka javnega razpisa.
58 CdT v zvezi s tem ne more trditi, da je imel dopis z dne 26. aprila 2018 zavezujoče pravne učinke, ki bi lahko vplivali na njegove interese, ker bi se bistveno spremenil njegov pravni položaj, saj je bilo v njem navedeno, da si je EUIPO „pridržal pravico“ do sprejetja previdnostnih ukrepov, potrebnih za zagotovitev neprekinjenosti prevajalskih storitev po 31. decembru 2018, če se pogajanja ne bi končala pred iztekom leta 2018.
59 Kot je namreč EUIPO priznal na obravnavi, v zvezi s tem na datum pošiljanja dopisa z dne 26. aprila 2018 ni bila sprejeta nobena konkretna odločitev. V tem dopisu je uporabljena negotova formulacija glede ukrepov, v zvezi s katerimi si je EUIPO pridržal pravico, da jih sprejme iz previdnostnih razlogov. Poleg tega iz odgovora EUIPO na vprašanja Splošnega sodišča izhaja, da se je zaradi sprejetja novega dogovora iz leta 2018 uvedba posebnih ukrepov za zagotovitev prevajalskih storitev, ki jih potrebuje EUIPO v primeru prekinitve zagotavljanja prevajalskih storitev od CdT, izkazala za nepotrebno.
60 Nazadnje, če CdT to, da je EUIPO objavil obvestilo o javnem naročilu, ki vključuje javni razpis, razlaga kot enega od posebnih ukrepov, sprejetih za zagotovitev prevajalskih storitev, ki jih je EUIPO potreboval, je treba uporabiti analizo, navedeno v nadaljevanju.
Dopustnost tožbe, vložene zoper odločitev EUIPO o začetku javnega razpisa
61 EUIPO navaja, da se z obvestilom o javnem naročilu pravni položaj CdT ne spremeni bistveno, tako da zoper njega ni mogoče vložiti ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU. Po mnenju EUIPO interes CdT v zvezi s tem ni niti obstoječ niti dejanski.
62 CdT trdi, da njegova tožba ni usmerjena zoper obvestilo o javnem naročilu, temveč zoper odločitev o uvedbi javnega razpisa, s sprejetjem katere naj bi bili kršeni uredbi št. 2965/94 in 2017/1001. Njegov pravni interes naj bi bil neposreden in specifičen, ker naj bi bil v teh uredbah izrecno naveden kot izključni ponudnik prevajalskih storitev za EUIPO. Povezava med navedenima organoma naj bi bila pojasnjena tudi v točkah 38, 39 in 50 sklepa z dne 20. julija 2018, CdT/EUIPO (T‑417/18 R, neobjavljen, EU:T:2018:502). Poleg tega je bil, kot navaja CdT, zaradi odločitve o objavi javnega razpisa resno okrnjen njegov ugled, zlasti ker naj bi druge agencije Unije, ki so njegove stranke, vedele za zakonodajni okvir, ki se uporablja.
63 Nazadnje, CdT navaja, da je bil njegov pravni interes obstoječ in dejanski, ker naj bi EUIPO bistveno kršil uredbi št. 2965/94 in 2017/1001 že od objave javnega razpisa. Tudi če bi EUIPO jasno želel zamenjati ponudnika, naj bi njegova trditev, da je upošteval le „trend na trgu“, potrjevala njegovo slabonamernost. Neposredni in takojšnji interes CdT naj bi bil dokazan, ker naj v primeru, da javni razpis ne bi bil razveljavljen, od 1. januarja 2019 ne bi več obstajal in bi bil obstoj CdT ogrožen, če bi EUIPO podpisal pogodbe, ki bi izhajale iz javnega razpisa. CdT predlaga, naj se za vsako od strank ponovno vzpostavi isti pravni položaj, v kakršnem je bila pred domnevno nezakonito objavo javnega razpisa.
64 Najprej je treba opozoriti, da objava obvestila o javnem naročilu praviloma ne more pomeniti odločbe, zoper katero bi bilo mogoče vložiti ničnostno tožbo, ali akta, ki posega v položaj v smislu člena 263 PDEU, ker taka obvestila o javnem naročilu zadevnim osebam samo omogočajo sodelovanje v postopku in predložitev ponudbe (glej v tem smislu sodbi z dne 8. oktobra 2008, Sogelma/AER, T‑411/06, EU:T:2008:419, točka 86, in z dne 29. oktobra 2015, Direct Way in Direct Way Worldwide/Parlament, T‑126/13, EU:T:2015:819, točka 27).
65 V obravnavani zadevi je treba, natančneje, presoditi, ali je dopustno, da CdT izpodbija odločitev o uvedbi javnega razpisa, ki jo je EUIPO domnevno sprejel ob kršitvi uredb št. 2965/94 in 2017/1001, saj CdT po eni strani trdi, da je bil v teh uredbah omenjen kot „izključni“ ponudnik prevajalskih storitev za EUIPO, po drugi strani pa trdi, da predlaga razveljavitev obvestila o javnem naročilu kot specializirana agencija Unije in ne kot ponudnik.
66 V zvezi s tem je treba ugotoviti – ne da bi bilo treba odločati o domnevno izključni naravi razmerja med CdT in EUIPO glede prevajalskih storitev, potrebnih za delovanje slednjega – da iz objave obvestila o javnem naročilu, ki vključuje javni razpis, ni izhajalo, da je bilo izključeno, da se hkrati s postopkom javnega razpisa izvedejo pogajanja med EUIPO in CdT, kot so bila predvidena v dopisu z dne 26. aprila 2018. Kot je poleg tega EUIPO potrdil v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi, se postopek javnega naročila na datum sklenitve dogovora iz leta 2018 še ni končal.
67 V teh okoliščinah je treba poudariti – ne da bi se bilo treba Splošnemu sodišču izreči o pojasnilu EUIPO, da je bil namen navedenega obvestila o javnem naročilu, da mu omogoči pridobitev natančnejših informacij glede cen zadevnih storitev na trgu, da bi se lahko s CdT pogajal ob poznavanju dejstev – da pravni interes tožeče stranke ne more zadevati prihodnjega in hipotetičnega položaja (sodba z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 56), to je položaja, ki izhaja iz morebitne dodelitve zadevnega javnega naročila konkretnemu ponudniku. V obravnavani zadevi okoliščina, da CdT predlaga razveljavitev javnega razpisa kot specializirana agencija Unije in ne kot ponudnik, v ničemer ne spremeni te analize, saj mora CdT še vedno dokazati, da je izpolnjeval pogoje, zahtevane v členu 263, četrti odstavek, PDEU.
68 Poleg tega EUIPO upravičeno navaja, da ga objava obvestila o javnem naročilu, ki je vključevala javni razpis, ni obvezovala k dodelitvi zadevnega javnega naročila.
69 Ugotoviti je namreč treba, da je iz javnega razpisa razvidno, da ta za EUIPO na datum objave ni bil zavezujoč. Izrecno je bilo navedeno, da pogodbene obveznosti EUIPO začnejo veljati šele s podpisom pogodbe z izbranim ponudnikom. Poleg tega je bilo predvideno, da se lahko EUIPO do navedenega podpisa bodisi odreče objavljenemu javnemu naročilu bodisi konča postopek javnega razpisa. EUIPO je poleg tega na obravnavi potrdil, da ni bilo gotovo, da bo po javnem razpisu podpisana pogodba. To je bilo po njegovih navedbah namreč odvisno od posledic, povezanih z izvajanjem novega dogovora iz leta 2018, in sprememb, ki bi iz tega izhajale.
70 V teh okoliščinah dejstvo, da sta EUIPO in CdT podpisala nov dogovor za leti 2019 in 2020, čeprav je CdT vedel za obstoj postopka javnega razpisa, ob neobstoju kakršnega koli dokaza ali številčne ocene konkretnega vpliva objave obvestila o javnem naročilu, ki je vključeval javni razpis, na ugled CdT samo potrjuje, da navedena objava nanj ni negativno vplivala. CdT prav tako ne more koristno trditi, da EUIPO „ni blagovolil razveljaviti postopka javnega razpisa, ki ga je začel“. Tako je treba zavrniti trditev, da po 1. januarju 2019 ne bi več obstajal.
71 Glede trditve CdT, navedene v odgovoru na pisna vprašanja Splošnega sodišča, ko je zmanjšano število spisov v zvezi z blagovnimi znamkami Evropske unije, ki mu jih je EUIPO poslal v prevod v obdobju od oktobra 2018 do januarja 2019, primerjal s statističnimi podatki, ki jih je objavil EUIPO in ki naj bi kazali, da se je število zahtev za registracijo znamk Evropske unije, vloženih v istem obdobju, povečalo, je treba ugotoviti, da ta trditev nikakor ne vpliva na vprašanje dopustnosti. Poleg tega navedena trditev ni podprta z nobenim številčnim podatkom in ne zadeva obdobja, na katero se nanaša novi dogovor, ki se uporablja od 1. januarja 2019.
72 Nazadnje, javnega razpisa v nasprotju s trditvami CdT ni mogoče dojemati tako, da CdT od 1. januarja 2019 ne bi več obstajal in da „bi bilo vsakemu dogovoru, ki bi bil izjemoma sklenjen, torej odvzeto bistvo njegove vsebine, ker bi prevajalsko delo potemtakem opravljali ponudniki, ki bi jih izbral EUIPO“. V zvezi s tem je treba poudariti, da je CdT na obravnavi potrdil, da zaradi podpisa dogovora iz leta 2018 „njegov položaj ni bil več tako katastrofalen“. Sklenitev dogovora iz leta 2018 in njegova vsebina torej ovržeta trditve CdT.
73 V teh okoliščinah CdT ni dokazal, da je domnevna odločitev EUIPO, da enostransko razdre razmerje med strankama in objavi javni razpis, nanj vplivala.
Dopustnost predloga CdT, da se EUIPO prepove sklepanje pogodb na podlagi javnega razpisa
74 EUIPO trdi, da CdT ne navaja nobenega tožbenega razloga v utemeljitev svojega predloga, da se mu prepove podpisovanje pogodb, ki bi lahko bile sklenjene po odločitvi o dodelitvi naročila morebitnemu izbranemu ponudniku, na podlagi postopka, izvedenega po objavi obvestila o javnem naročilu, ki vključuje javni razpis.
75 CdT trdi, da je vsekakor navedel tožbene razloge v utemeljitev tožbe. Navedel naj bi namreč, da sta bili odločitev o enostranski odpovedi razmerja med strankama in odločitev o objavi javnega razpisa sprejeti v nasprotju z uredbama št. 2965/94 in 2017/1001. Zato naj bi bile tudi vse poznejše odločitve, vključno z odločitvijo o dodelitvi naročila in sklenitvijo pogodb na tej podlagi, nezakonite in brez pravne podlage. Trditev, da bi Splošno sodišče s tem, ko bi EUIPO prepovedalo podpisovanje prihodnjih pogodb, sklenjenih na podlagi javnega razpisa, naložilo obveznost „opustitve“, naj bi bila brezpredmetna. To bi bila namreč zgolj logična posledica razveljavitve javnega razpisa.
76 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v okviru ničnostne tožbe, ki temelji na členu 263 PDEU, pristojnost sodišča Unije omejena na nadzor nad zakonitostjo izpodbijanega akta in da Splošno sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso pri izvajanju svojih pristojnosti ne more izrekati navodil institucijam Unije (sodbi z dne 8. julija 1999, DSM/Komisija, C‑5/93 P, EU:C:1999:364, točka 36, in z dne 24. februarja 2000, ADT Projekt/Komisija, T‑145/98, EU:T:2000:54, točka 83). Zadevna institucija mora pri razglasitvi ničnosti izpodbijanega akta na podlagi člena 266 PDEU sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev ničnostne sodbe (sodbi z dne 27. januarja 1998, Ladbroke Racing/Komisija, T‑67/94, EU:T:1998:7, točka 200, in z dne 10. septembra 2008, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑465/04, neobjavljena, EU:T:2008:324, točka 35). Ista sodna praksa se po analogiji uporablja za organe Unije.
77 V obravnavani zadevi Splošno sodišče poudarja, na eni strani, da CdT – kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 73 – ni dokazal, da ima obstoječ in dejanski interes za izpodbijanje odločitve EUIPO, da objavi obvestilo o javnem naročilu, ki vključuje javni razpis. Na drugi strani je bilo že ugotovljeno, da EUIPO ni bilo treba dodeliti zadevnega javnega razpisa in da torej ni bilo vnaprej sprejeto, da bo sklenil pogodbo s ponudnikom ali da bo znan morebiten obseg dodeljenih prevodov.
78 Nazadnje, hipotetična prekrivanja z dogovorom iz leta 2018, do katerih bi lahko prišlo po morebitni prihodnji dodelitvi pogodbe ponudniku ob koncu postopka javnega razpisa, nikakor niso predmet zadevnega ugovora nedopustnosti.
79 Zato predlog CdT, da se EUIPO prepove sklepanje pogodb na podlagi javnega razpisa, ni dopusten.
Dopustnost predloga CdT, da se objava javnega razpisa za prevajalske storitve od agencije ali drugega organa ali urada Unije, v zvezi s katerim je v uredbi o ustanovitvi določeno, da prevajalske storitve zagotavlja CdT, razglasi za nezakonito
80 EUIPO trdi, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da Splošno sodišče v okviru nadzora nad zakonitostjo na podlagi člena 263 PDEU ni pristojno za izrekanje ugotovitvenih sodb. Poleg tega naj ne bi obstajalo pravno sredstvo, na podlagi katerega bi lahko sodišče Unije izdalo sodbo, s katero bi se objava obvestila o javnem naročilu „razglasila“ za nezakonito.
81 CdT navaja, da Splošnemu sodišču ne predlaga, naj razglasi nezakonitost vseh objav obvestila o javnem razpisu, temveč samo objave javnega razpisa za prevajalske storitve v primeru agencij in organov Unije, v zvezi s katerimi je v uredbi o ustanovitvi določeno, da prevajalske storitve zagotavlja CdT.
82 Ugotoviti je treba, da je treba zadevni predlog CdT razlagati bodisi kot predlog za izdajo ugotovitvene sodbe bodisi kot predlog, naj Splošno sodišče izreče odredbe EUIPO ali drugim organom Unije, kar je v nasprotju s sodno prakso, povzeto zgoraj v točki 76.
83 Zato je treba ta predlog CdT zavreči kot nedopusten.
84 Glede na zgoraj navedeno se postopek glede tožbenega predloga za razglasitev ničnosti razdrtja dogovora iz leta 2016 ustavi. V preostalem tožba ni dopustna.
Stroški
85 V skladu s členom 135(2) Poslovnika lahko Splošno sodišče stranki, tudi tisti, ki je uspela, naloži plačilo dela ali vseh stroškov, če je to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe, zlasti če je ta stranka drugi stranki povzročila stroške, ki so po mnenju Splošnega sodišča povzročeni brez razloga ali iz nagajivosti.
86 V obravnavani zadevi je EUIPO s svojim pristopom med pogajanji s CdT o njunem medsebojnem sodelovanju na področju prevajalskih storitev postavil CdT v negotov položaj, zaradi katerega je ta vložil zadevno tožbo, saj od 1. januarja 2019 ni bila zagotovljena neprekinjenost sodelovanja z EUIPO. V teh okoliščinah Splošno sodišče EUIPO nalaga, naj poleg svojih stroškov nosi tudi polovico stroškov CdT, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe v zadevi T‑417/18 R.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Postopek se glede tožbenega predloga za razglasitev ničnosti razdrtja dogovora, ki sta ga 13. decembra 2016 sklenila Prevajalski center za organe Evropske unije (CdT) in Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ustavi.
2. Tožba se v preostalem zavrže.
3. EUIPO nosi svoje stroške in polovico stroškov CdT, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe v zadevi T‑417/18 R.
Kanninen | Schwarcz | Iliopoulos |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. oktobra 2019.
Podpisi