SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 21. februarja 2018(*)
„Predhodno odločanje – Direktiva 2003/88/ES – Varovanje varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Člen 2 – Pojma ‚delovni čas‘ in ‚čas počitka‘ – Člen 17 – Odstopanja – Gasilci – Čas dežurstva – Dežurstvo na domu“
V zadevi C‑518/15,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo cour du travail de Bruxelles (Belgija) z odločbo z dne 14. septembra 2015, ki je na Sodišče prispela 28. septembra 2015, v postopku
Ville de Nivelles
proti
Rudyju Matzaku,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi J. L. da Cruz Vilaça, predsednik senata, E. Levits (poročevalec), A. Borg Barthet, sodnika, M. Berger, sodnica, in F. Biltgen, sodnik,
generalna pravobranilka: E. Sharpston,
sodna tajnica: V. Giacobbo-Peyronnel, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. decembra 2016,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za ville de Nivelles L. Markey, odvetnik,
– za R. Matzaka P. Joassart, A. Percy in P. Knaepen, odvetniki,
– za belgijsko vlado M. Jacobs in L. Van den Broeck, agentki, skupaj s F. Baertom in J. Clessejem, odvetnikoma,
– za francosko vlado D. Colas in R. Coesme, agenta,
– za nizozemsko vlado M. K. Bulterman, M. Noort in J. Langer, agenti,
– za vlado Združenega kraljestva G. Brown, S. Simmons in D. Robertson, agenti, skupaj z R. Hillom in B. Laskom, barristers,
– za Evropsko komisijo D. Martin in J. Tomkin, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. julija 2017
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2 in člena 17(3)(c)(iii) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med ville de Nivelles (mesto Nivelles) in Rudyjem Matzakom glede plačila za opravljene storitve v okviru gasilske službe tega mesta.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 1 Direktive 2003/88 določa:
„1. Ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.
2. Ta direktiva se nanaša na:
(a) minimalni čas dnevnega počitka, tedenskega počitka in letnega dopusta, kot tudi na odmore in najdaljši tedenski delovni čas; in
(b) določene vidike nočnega in izmenskega dela ter vzorcev dela.
3. Ta direktiva se uporablja za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, skladno s členom 2 [Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 349)], brez vpliva na člene 14, 17, 18 in 19 te direktive.
[…]
4. Določbe Direktive 89/391[…] se v celoti uporabljajo za zadeve iz odstavka 2, brez vpliva na bolj zavezujoče in/ali posebne določbe, vsebovane v tej direktivi.“
4 Člen 2 Direktive 2003/88, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v točkah 1 in 2 določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
1. ,delovni čas‘ pomeni vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso;
2. ,čas počitka‘ pomeni vsak čas, ki ni delovni čas“.
5 Člen 15 navedene direktive, naslovljen „Ugodnejše določbe“, določa:
„Ta direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da uporabljajo ali uvajajo zakone, podzakonske ali upravne akte, ki so ugodnejši za varovanje zdravja in varnosti delavcev, ali da olajšujejo ali dopuščajo izvajanje kolektivnih pogodb ali sporazumov, sklenjenih med socialnimi partnerji, ki so ugodnejši za varovanje zdravja in varnosti delavcev.“
6 Člen 17 Direktive 2003/88, naslovljen „Odstopanja“, določa:
„1. Ob upoštevanju splošnih načel varovanja zdravja in varnosti delavcev države članice lahko odstopajo od členov 3 do 6, 8 in 16 […]
[…]
3. V skladu z odstavkom 2 tega člena so mogoča odstopanja od členov 3, 4, 5, 8 in 16:
[…]
(b) v primeru dejavnosti varovanja in nadzora, ki zahtevajo stalno prisotnost, zaradi varovanja posesti ali oseb, zlasti varnostnikov in oskrbnikov ali podjetij za varovanje;
(c) v primeru dejavnosti, ki zahtevajo nepretrgano storitev ali proizvodnjo, zlasti:
[…]
(iii) tisk, radio, televizija, filmska produkcija, poštne in telekomunikacijske storitve, storitve prve pomoči, gasilcev in civilne zaščite;
[…]“
Belgijsko pravo
7 Z loi du 14 décembre 2000 fixant certains aspects de l’aménagement du temps de travail dans le secteur public (zakon z dne 14. decembra 2000 o nekaterih vidikih organizacije delovnega časa v javnem sektorju, Moniteur belge z dne 5. januarja 2001, str. 212) je opravljen prenos Direktive 2003/88 za javni sektor.
8 Člen 3 tega zakona določa:
„V tem zakonu se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
1. delavci: osebe, ki v okviru zakonskega ali pogodbenega delovnega razmerja, vključno s pripravniki in začasnimi uslužbenci, opravljajo delo po navodilih druge osebe;
2. delodajalci: osebe, ki zaposlujejo osebe iz točke 1.“
9 V členu 8 navedenega zakona je delovni čas opredeljen kot „obdobje, v katerem je delavec na razpolago delodajalcu“.
10 Člen 186 loi du 30 décembre 2009 portant des dispositions diverses (zakon z dne 30. decembra 2009 o raznih določbah, Moniteur belge z dne 31. decembra 2009, str. 82925) določa:
„Člen 3 zakona z dne 14. decembra 2000 o nekaterih vidikih organizacije delovnega časa v javnem sektorju se razlaga tako, da prostovoljci v javnih gasilskih službah in varnostnih conah, kot jih določa zakon z dne 15. maja 2007 o civilni varnosti, in prostovoljci operativnih enot civilne zaščite ne spadajo pod opredelitev delavcev.“
11 Règlement organique du service d’incendie de la ville de Nivelles (uredba o gasilski službi mesta Nivelles), sprejeta v skladu z arrêté royal du 6 mai 1971 fixant les types de règlements communaux relatifs à l’organisation des services communaux d’incendie (kraljevi odlok z dne 6. maja 1971 o določitvi vrst občinskih predpisov glede organizacije občinskih gasilskih služb, Moniteur belge z dne 19. junija 1971, str. 7891), ureja vprašanja v zvezi z osebjem navedene službe.
12 Ta uredba vsebuje določbe za poklicno osebje in prostovoljce. Glede zaposlovanja, za katero veljajo enaki pogoji za obe kategoriji, člen 11a, točka 1, navedene uredbe določa:
„Ob koncu prvega leta pripravništva mora pripravnik prostovoljec […] izpolniti ta pogoj glede naslova prebivališča:
1. za osebje, ki je dodeljeno gasilskemu domu mesta Nivelles:
stalno ali začasno prebivati v takem kraju, da čas, potreben za prihod v gasilski dom mesta Nivelles, v običajnih prometnih razmerah in vožnji v skladu s cestnoprometnimi predpisi ne presega 8 minut.
Med obdobji pripravljenosti za delo mora vsak prostovoljec, ki deluje v gasilskem domu mesta Nivelles:
• ob vsakem času ostati na taki razdalji od gasilskega doma, da čas, ki ga potrebuje, da pride do tega doma, v običajnih prometnih razmerah ne preseže zgornje meje osmih minut;
• biti še posebej pozoren na to, da ostane dosegljiv za različna tehnična sredstva, ki se uporabljajo za priklic zaposlenih, in se ob takem priklicu delavcev v pripravljenosti takoj odpraviti na pot s sredstvom, ki je najbolj primerno“.
13 Glede plačila in nadomestila za osebje člen 39 temeljne uredbe o gasilski službi mesta Nivelles določa, da je poklicno osebje plačano v skladu z pogoji, ki jih določajo predpisi o denarnih prejemkih zaposlenih v mestu Nivelles.
14 Prostovoljec prejema dodatke, ki so podrobno določeni v členu 40 navedene uredbe. Višina teh dodatkov se izračuna sorazmerno glede na ure storitve. Za „dežurstvo na domu“ delavcev je določeno letno nadomestilo. To ustreza nadomestilu poklicnega osebja.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
15 Gasilska služba mesta Nivelles združuje poklicne gasilce in prostovoljne gasilce.
16 Prostovoljni gasilci sodelujejo pri intervencijah. Med drugimi nalogami, ki so jim dodeljene, sta zlasti dežurstvo in stalna prisotnost v gasilskem domu v skladu z urnikom, ki se določi na začetku leta.
17 R. Matzak je začel za mesto Nivelles delati 1. avgusta 1980, eno leto pozneje pa je pridobil status prostovoljnega gasilca. Poleg tega je zaposlen v zasebnem podjetju.
18 R. Matzak je 16. decembra 2009 sprožil sodni postopek, da bi se mestu Nivelles naložilo, naj mu plača začasni znesek 1 EUR iz naslova odškodnine, ker mu v vseh letih službovanja ni izplačalo plačila za delo kot prostovoljni gasilec, predvsem za storitve dežurstva na domu.
19 Tribunal du travail de Nivelles (delovno sodišče v Nivellesu, Belgija) je s sodbo z dne 22. marca 2012 tožbi R. Matzaka v velikem delu ugodilo.
20 Mesto Nivelles se je zoper to sodbo pritožilo pri cour du travail de Bruxelles (delovno sodišče v Bruslju, Belgija).
21 Predložitveno sodišče je s sodbo z dne 14. septembra 2015 tej pritožbi delno ugodilo. Glede zahtevanega plačila za storitve dežurstva na domu, ki jih je po mnenju R. Matzaka treba šteti za delovni čas, se predložitveno sodišče sprašuje, ali se lahko za take storitve šteje, da spadajo pod opredelitev delovnega časa v smislu Direktive 2003/88.
22 V teh okoliščinah je cour du travail de Bruxelles (delovno sodišče v Bruslju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 17(3)(c)(iii) [Direktive 2003/88] razlagati tako, da državam članicam dovoljuje, da nekatere kategorije gasilcev, ki jih zaposlujejo javne gasilske službe, izključijo iz vseh določb, s katerimi se prenaša ta direktiva, vključno z določbo, ki opredeljuje delovni čas in čas počitka?
2. Ali je treba [Direktivo 2003/88], ker določa le minimalne zahteve, razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da nacionalni zakonodajalec ohrani ali sprejme manj omejevalno opredelitev delovnega časa?
3. Ali je treba ob upoštevanju člena 153(5) PDEU in ciljev [Direktive 2003/88] člen 2 te direktive v delu, v katerem opredeljuje najpomembnejše pojme, ki jih ta uporablja, med njimi tudi delovni čas in čas počitka, razlagati tako, da se ne nanaša na pojem delovni čas, ki omogoča določitev plačila, ki pripada za primer [dežurstva] na domu?
4. Ali [Direktiva 2003/88] nasprotuje temu, da se čas [dežurstva] na domu šteje za delovni čas, če zahteve, ki so delavcu, kadar je ta [dežuren] na svojem domu, naložene med [dežurstvom] (kot je dolžnost odzvati se na poziv delodajalca v osmih minutah), zelo omejujejo možnosti za opravljanje drugih dejavnosti?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Uvodne ugotovitve
23 Uvodoma je treba poudariti, prvič, da tako mesto Nivelles kot Evropska komisija trdita, da so vprašanja za predhodno odločanje v delu, v katerem se nanašajo na pojem plačila, nedopustna. Direktiva 2003/88, ki temelji na členu 153(2) PDEU, naj se namreč na podlagi odstavka 5 istega člena ne bi uporabljala za vprašanje plačila delavcev, ki spadajo na njeno področje uporabe. Predmet spora o glavni stvari pa naj bi bila presoja vprašanja plačila R. Matzaku za storitve dežurstva na domu, ki jih je opravljal kot prostovoljni gasilec pri mestu Nivelles.
24 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Direktiva 2003/88, razen posebne izjeme iz člena 7(1) te direktive v zvezi s plačanim letnim dopustom, omejena na urejanje nekaterih vidikov organizacije delovnega časa, da se zagotovita varnost in zdravje delavcev, tako da se načeloma ne uporablja za plačila delavcev (sodba z dne 26. julija 2017, Hälvä in drugi, C‑175/16, EU:C:2017:617, točka 25 in navedena sodna praksa).
25 Vendar ta ugotovitev ne pomeni, da ni treba odgovoriti na vprašanja za predhodno odločanje, ki so bila Sodišču predložena v tej zadevi.
26 Namreč, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 20 sklepnih predlogov, je iz predložitvene odločbe razvidno, da nacionalno sodišče želi pojasnila glede razlage člena 2 in člena 17(3)(c)(iii) Direktive 2003/88, za katero meni, da je potrebna za rešitev spora, o katerem odloča. To, da se ta razlaga nanaša, in fine, na vprašanje plačila, v tem okviru ni pomembno, saj mora nacionalno sodišče, in ne Sodišče, o tem vprašanju odločiti v okviru spora o glavni stvari.
27 Drugič, Sodišče je razsodilo, da se mora Direktiva 2003/88 uporabljati za dejavnosti gasilcev, čeprav jih izvajajo intervencijske sile na terenu, pri čemer ni pomembno, ali je njihov cilj gašenje požara ali nudenje pomoči drugače, če se jih opravlja v običajnih razmerah, v skladu z nalogo, dodeljeno zadevni službi, in to kljub temu, da so posredovanja, ki jih te dejavnosti lahko obsegajo, po naravi nepredvidljiva in lahko delavce, ki jih izvajajo, izpostavljajo določenim tveganjem v zvezi z njihovo varnostjo in/ali zdravjem (sklep z dne 14. julija 2005, Personalrat der Feuerwehr Hamburg, C‑52/04, EU:C:2005:467, točka 52).
28 Tretjič, glede opredelitve R. Matzaka kot „delavca“ je treba poudariti, da za uporabo Direktive 2003/88 tega pojma ni mogoče razlagati različno glede na nacionalne pravne ureditve, temveč ima v pravu Unije avtonomen pomen (sodba z dne 14. oktobra 2010, Union syndicale Solidaires Isère, C‑428/09, EU:C:2010:612, točka 28). V skladu z ustaljeno sodno prakso na zadevnem področju je treba za „delavca“ šteti vsako osebo, ki opravlja resnično in konkretno dejavnost, z izjemo tako očitno omejenih dejavnosti, da jih je mogoče šteti za postranske in pomožne. Značilnost, ki opredeljuje delovno razmerje, je, da oseba v določenem času v korist druge osebe in pod njenim vodstvom opravi storitve, za katere prejme plačilo (sodba z dne 26. marca 2015, Fenoll, C‑316/13, EU:C:2015:200, točka 27 in navedena sodna praksa).
29 Sodišče je prav tako pojasnilo, da pravna narava delovnega razmerja glede na nacionalno pravo ne more imeti nikakršnih posledic na status delavca v smislu prava Unije (sodba z dne 20. septembra 2007, Kiiski, C‑116/06, EU:C:2007:536, točka 26 in navedena sodna praksa).
30 Tako glede postopka v glavni stvari dejstvo, da R. Matzak na podlagi nacionalnega prava nima statusa poklicnega gasilca, temveč status prostovoljnega gasilca, ni upoštevno za njegovo opredelitev kot „delavca“ v smislu Direktive 2003/88.
31 Glede na zgoraj navedeno je treba šteti, da je treba osebo v položaju R. Matzaka šteti za „delavca“ v smislu Direktive 2003/88, saj je iz informacij, ki so na voljo Sodišču, razvidno, da je bil ta vključen v gasilsko službo mesta Nivelles, v kateri je opravljal nekatere resnične in konkretne dejavnosti pod vodstvom druge osebe, za katere je prejel plačilo, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
32 Četrtič, glede na to, da je besedilo členov od 1 do 8 Direktive 2003/88 v bistvu enako besedilu členov od 1 do 8 Direktive 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 197), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2000/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 27), je mogoče razlago zadnjenavedenih členov, ki jo je podalo Sodišče, prenesti na navedene člene Direktive 2003/88 (sklep z dne 4. marca 2011, Grigore, C‑258/10, neobjavljen, EU:C:2011:122, točka 39 in navedena sodna praksa).
Prvo vprašanje
33 S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(3)(c)(iii) Direktive 2003/88 razlagati tako, da lahko države članice za nekatere kategorije gasilcev, ki jih zaposlujejo javne gasilske službe, odstopajo od vseh obveznosti, ki izhajajo iz določb te direktive, vključno z njenim členom 2, ki med drugim opredeljuje pojma „delovni čas“ in „čas počitka“.
34 V zvezi s tem je Sodišče presodilo, da člen 2 Direktive 2003/88 ni naveden med določbami te direktive, od katerih je dovoljeno odstopati (sklep z dne 4. marca 2011, Grigore, C‑258/10, neobjavljen, EU:C:2011:122, točka 45).
35 V skladu z besedilom člena 17(1) Direktive 2003/88 lahko namreč države članice odstopajo od členov od 3 do 6, 8 in 16 te direktive, odstavek 3 tega člena pa določa, da so za storitve iz navedenega odstavka, med njimi za dejavnosti gasilcev, mogoča odstopanja od členov 3, 4, 5, 8 in 16 navedene direktive.
36 Tako že samo besedilo člena 17 Direktive 2003/88 ne dovoljuje odstopanja od člena 2 te direktive, ki opredeljuje najpomembnejše pojme iz te direktive.
37 Poleg tega, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 27 sklepnih predlogov, ni nobenega prostora za sprejetje široke razlage člena 17 navedene direktive, ki bi lahko presegala besedilo v njem določenih odstopanj.
38 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je namreč razvidno, da glede možnosti odstopanj, določenih z Direktivo 2003/88, med drugim v njenem členu 17, kot izjem od ureditve Evropske unije na področju organizacije delovnega časa, ki je določena v tej direktivi, je treba ta odstopanja razlagati tako, da se njihovo področje uporabe omeji na to, kar je nujno potrebno za varstvo interesov, katerih varstvo ta odstopanja omogočajo (glej v tem smislu sodbo z dne 14. oktobra 2010, Union syndicale Solidaires Isère, C‑428/09, EU:C:2010:612, točki 39 in 40).
39 Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17(3)(c)(iii) Direktive 2003/88 razlagati tako, da države članice za nekatere kategorije gasilcev, ki jih zaposlujejo javne gasilske službe, ne smejo odstopati od vseh obveznosti, ki izhajajo iz določb te direktive, vključno z njenim členom 2, ki med drugim opredeljuje pojma „delovni čas“ in „čas počitka“.
Drugo vprašanje
40 Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15 Direktive 2003/88 razlagati tako, da dopušča, da države članice ohranijo ali sprejmejo opredelitev pojma „delovni čas“, ki je manj omejevalna od opredelitve v členu 2 te direktive.
41 Za odgovor na to vprašanje je treba preučiti besedilo člena 15 Direktive 2003/88, in sicer ob upoštevanju sistematike in namena te direktive.
42 V skladu s členom 15 Direktive 2003/88 imajo države članice pravico, da uporabljajo ali uvajajo zakone in druge predpise, ki so ugodnejši za varovanje varnosti in zdravja delavcev. Iz tega člena izhaja, da so nacionalne določbe, na katere se ta sklicuje, tiste, ki jih je mogoče primerjati s tistimi iz Direktive 2003/88 za varovanje varnosti in zdravja delavcev.
43 Zadnjenavedene določbe pa so lahko le tiste, ki so glede na svojo funkcijo in predmet namenjene določitvi minimalne ravni varovanja varnosti in zdravja delavcev. To velja za določbe iz poglavij 2 in 3 te direktive. Vendar so določbe poglavja 1 navedene direktive, ki vsebuje člena 1 in 2 te direktive, drugačne. Zadnjenavedena člena namreč ne določata minimalnega časa počitka in se ne nanašata na druge vidike organizacije delovnega časa, temveč vzpostavljata potrebne opredelitve za določitev predmeta Direktive 2003/88 ter njenega področja uporabe.
44 Tako iz besedila člena 15 Direktive 2003/88 ob upoštevanju sistema, ki ga vzpostavlja, izhaja, da pravica, določena v tem členu, ne velja glede opredelitve pojma „delovni čas“ iz člena 2 te direktive.
45 Ta razlaga je podkrepljena z namenom Direktive 2003/88. Kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 33 sklepnih predlogov, je cilj te direktive na področjih, ki spadajo na njeno področje uporabe, zagotoviti minimalno varstvo, ki velja za vse delavce v Uniji. V ta namen in da bi se zagotovil polni učinek navedene direktive, opredelitev, določenih v členu 2 te direktive, ni mogoče razlagati različno glede na nacionalne pravne ureditve, temveč imajo, kot je bilo pojasnjeno v točki 28 te sodbe v zvezi s pojmom „delavec“, v pravu Unije avtonomen pomen (glej v tem smislu sodbo z dne 1. decembra 2005, Dellas in drugi, C‑14/04, EU:C:2005:728, točka 44 in navedena sodna praksa).
46 V tem okviru je treba vseeno pojasniti, da čeprav države članice niso pristojne za spremembo opredelitve „delovnega časa“ v smislu člena 2 Direktive 2003/88, pa lahko, kot je bilo opozorjeno v točki 42 te sodbe, v svojih nacionalnih pravnih redih prosto sprejemajo določbe glede dolžine delovnega časa in časa počitka, ki so za delavce ugodnejše od tistih, določenih v tej direktivi.
47 Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 15 Direktive 2003/88 razlagati tako, da ne dopušča, da države članice ohranijo ali sprejmejo opredelitev pojma „delovni čas“, ki je manj omejevalna od opredelitve v členu 2 te direktive.
Tretje vprašanje
48 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2 Direktive 2003/88 razlagati tako, da državam članicam nalaga, da morajo plačilo za obdobja dežurstva na domu, kot so ta iz postopka v glavni stvari, določiti glede na opredelitev teh obdobij kot „delovni čas“ in „čas počitka“.
49 V zvezi s tem je treba opozoriti, kot poudarja predložitveno sodišče, da ni sporno, da Direktiva 2003/88 ne ureja vprašanja plačila delavcev, saj ta vidik v skladu s členom 153(5) PDEU ni v pristojnosti Unije.
50 Zato čeprav so države članice pooblaščene, da določijo plačilo delavcev, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2003/88, glede na opredelitev pojmov „delovni čas“ in „čas počitka“ iz člena 2 te direktive, tega niso dolžne storiti.
51 Tako lahko države članice v svojem nacionalnem pravu določijo, da se plačilo delavca za „delovni čas“ razlikuje od plačila delavca za „čas počitka“, in to celo do te mere, da za zadnjenavedeno vrsto obdobja ne dodelijo nobenega plačila.
52 Glede na zgoraj navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2 Direktive 2003/88 razlagati tako, da državam članicam ne nalaga, da plačilo za obdobja dežurstva na domu, kot so ta iz postopka v glavni stvari, določijo glede na opredelitev teh obdobij kot „delovni čas“ ali „čas počitka“.
Četrto vprašanje
53 S četrtim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2 Direktive 2003/88 razlagati tako, da je treba čas dežurstva, ki ga delavec preživi na domu, pri čemer ima obveznost odzvati se na pozive delodajalca v roku 8 minut, kar znatno omejuje možnosti za opravljanje drugih dejavnosti, šteti za „delovni čas“.
54 V zvezi s tem je treba spomniti, da se je Sodišče že imelo priložnost izreči o vprašanju opredelitve časa dežurstva kot „delovnega časa“ ali „časa počitka“ delavcev, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2003/88.
55 V tem okviru je Sodišče pojasnilo, najprej, da se pojma „delovni čas“ in „čas počitka“ izključujeta (glej v tem smislu sodbi z dne 3. oktobra 2000, Simap, C‑303/98, EU:C:2000:528, točka 47, ter z dne 10. septembra 2015, Federación de Servicios Privados del sindicato Comisiones obreras, C‑266/14, EU:C:2015:578, točka 26 in navedena sodna praksa). Tako je treba ugotoviti, da je treba v skladu s sedanjim stanjem prava Unije čas dežurstva, ki ga delavec preživi v okviru dejavnosti, ki jih opravlja za delodajalca, šteti bodisi za „delovni čas“ bodisi za „čas počitka“.
56 Poleg tega med značilnimi elementi pojma „delovni čas“ v smislu člena 2 Direktive 2003/88 ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti (sodba z dne 1. decembra 2005, Dellas in drugi, C‑14/04, EU:C:2005:728, točka 43).
57 Dalje, razsojeno je bilo, da je treba za fizično navzočnost in razpoložljivost delavca na delovnem mestu v času dežurstva zaradi nudenja strokovnih storitev šteti, da spada pod opravljanje njegovih nalog, čeprav se dejansko opravljena aktivnost spreminja glede na okoliščine (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2000, Simap, C‑303/98, EU:C:2000:528, točka 48).
58 Če bi se namreč iz pojma „delovni čas“ izključilo obdobje dežurstva na podlagi sistema fizične navzočnosti na delovnem mestu, bi to ogrozilo cilj Direktive 2003/88, ki je zagotoviti varnost in zdravje delavcev s tem, da so upravičeni do minimalnega počitka in ustreznih odmorov (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2000, Simap, C‑303/98, EU:C:2000:528, točka 49).
59 Poleg tega je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je odločilni dejavnik za opredelitev „delovnega časa“ v smislu Direktive 2003/88 to, da je delavec zavezan biti fizično prisoten na kraju, ki ga določi delodajalec, in da mu mora biti tam na razpolago, da bi lahko takoj opravil ustrezne naloge, če bi bilo to potrebno. Za te obveznosti, ki zadevnim delavcem onemogočajo izbiro kraja bivanja med obdobji dežurstva, je treba namreč šteti, da spadajo k opravljanju njihovih nalog (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2003, Jaeger, C‑151/02, EU:C:2003:437, točka 63, ter sklep z dne 4. marca 2011, Grigore, C‑258/10, neobjavljen, EU:C:2011:122, točka 53 in navedena sodna praksa).
60 Nazadnje je treba poudariti, da je drugače v položaju, v katerem delavec opravlja dežurstvo po sistemu pripravljenosti za delo, po katerem mora biti stalno dosegljiv, ne da bi moral biti prisoten na delovnem mestu. V tem položaju lahko namreč delavec, čeprav je delodajalcu na razpolago, ker mora biti dosegljiv, s svojim časom upravlja z manj omejitvami in se lahko posveča lastnim interesom. V teh okoliščinah je treba za „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88 šteti le čas dejanskega opravljanja storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2003, Jaeger, C‑151/02, EU:C:2003:437, točka 65 in navedena sodna praksa).
61 V postopku v glavni stvari glede na informacije, ki so na voljo Sodišču in ki jih mora predložitveno sodišče preveriti, R. Matzak ni moral biti le dosegljiv med časom dežurstva. Na eni strani se je bil dolžan odzvati na poziv svojega delodajalca v roku 8 minut, na drugi strani pa je moral biti fizično prisoten na kraju, ki ga je določil delodajalec. Vendar je bil ta kraj stalno prebivališče R. Matzaka, in ne, kot v zadevah, ki so bile podlaga za sodno prakso, navedeno v točkah od 57 do 59 te sodbe, njegovo delovno mesto.
62 V zvezi s tem je treba spomniti, da sta v skladu s sodno prakso Sodišča pojma „delovni čas“ in „čas počitka“ v smislu Direktive 2003/88 pojma prava Unije, ki ju je treba opredeliti glede na objektivne značilnosti, ob sklicevanju na sistem in namen te direktive, ki je vzpostavitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev (sodba z dne 10. septembra 2015, Federación de Servicios Privados del sindicato Comisiones obreras, C‑266/14, EU:C:2015:578, točka 27).
63 Vendar obveznost fizične prisotnosti na kraju, ki ga določi delodajalec, in omejitev, ki z geografskega in časovnega vidika izhaja iz obveznosti, da lahko pride na delovno mesto v roku 8 minut, objektivno omejujeta možnosti delavca, ki je v položaju R. Matzaka, za posvečanje svojim osebnim in družbenim interesom.
64 Glede na takšne omejitve se položaj R. Matzaka razlikuje od položaja delavca, ki mora biti med dežurstvom zgolj na razpolago delodajalcu, da ga ta lahko prikliče.
65 V teh okoliščinah je treba pojem „delovni čas“ iz člena 2 Direktive 2003/88 razlagati tako, da se uporablja za položaj, v katerem je delavec zavezan obdobje dežurstva preživljati na domu, tam biti na razpolago svojemu delodajalcu in biti zmožen priti na delovno mesto v roku 8 minut.
66 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2 Direktive 2003/88 razlagati tako, da je treba čas dežurstva, ki ga delavec preživi na domu, pri čemer ima obveznost odzvati se na pozive delodajalca v roku 8 minut, kar znatno omejuje možnosti za opravljanje drugih dejavnosti, šteti za „delovni čas“.
Stroški
67 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
1. Člen 17(3)(c)(iii) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da države članice za nekatere kategorije gasilcev, ki jih zaposlujejo javne gasilske službe, ne smejo odstopati od vseh obveznosti, ki izhajajo iz določb te direktive, vključno z njenim členom 2, ki med drugim opredeljuje pojma „delovni čas“ in „čas počitka“.
2. Člen 15 Direktive 2003/88 je treba razlagati tako, da ne dopušča, da države članice ohranijo ali sprejmejo opredelitev pojma „delovni čas“, ki je manj omejevalna od opredelitve v členu 2 te direktive.
3. Člen 2 Direktive 2003/88 je treba razlagati tako, da državam članicam ne nalaga, da plačilo za obdobja dežurstva na domu, kot so ta iz postopka v glavni stvari, določijo glede na predhodno opredelitev teh obdobij kot „delovni čas“ ali „čas počitka“.
4. Člen 2 Direktive 2003/88 je treba razlagati tako, da je treba čas dežurstva, ki ga delavec preživi na domu, pri čemer ima obveznost odzvati se na pozive delodajalca v roku 8 minut, kar znatno omejuje možnosti za opravljanje drugih dejavnosti, šteti za „delovni čas“.
Podpisi