SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 18. decembra 2007(*)
„Svoboda opravljanja storitev – Direktiva 96/71/ES – Napotitev delavcev v gradbeništvu – Nacionalna zakonodaja, ki določa pogoje za delo in zaposlitev v zvezi z zadevami iz člena 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), razen minimalne urne postavke – Kolektivna pogodba za gradbeništvo, katere določbe določajo ugodnejše pogoje ali pa se nanašajo na druge zadeve – Možnost sindikalnih organizacij, da s kolektivnimi ukrepi prisilijo podjetja s sedežem v drugih državah članicah k pogajanjem od primera do primera, da bi določili minimalne urne postavke, ki jo morajo plačati delavcem, in k podpisu kolektivne pogodbe za gradbeništvo“
V zadevi C-341/05,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Arbetsdomstolen (Švedska) z odločbo z dne 15. septembra 2005, ki je prispela na Sodišče 19. septembra 2005, v postopku
Laval un Partneri Ltd
proti
Svenska Byggnadsarbetareförbundet,
Svenska Byggnadsarbetareförbundets avdelning 1, Byggettan,
Svenska Elektrikerförbundet,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, A. Rosas, K. Lenaerts, U. Lõhmus (poročevalec) in L. Bay Larsen, predsedniki senatov, R. Schintgen, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, K. Schiemann, J. Makarczyk, P. Kūris, E. Levits in A. Ó Caoimh, sodniki,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodni tajnik: J. Swedenborg, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. januarja 2007,
ob upoštevanju stališč, so jih predložili:
– za Laval un Partneri Ltd A. Elmér in M. Agell, advokater,
– za Svenska Byggnadsarbetareförbundet, Svenska Byggnadsarbetareförbundets avd. 1, Byggettan in Svenska Elektrikerförbundet D. Holke, odgovoren za pravne zadeve, ter P. Kindblom in U. Öberg, advokater,
– za švedsko vlado A. Kruse, zastopnik,
– za belgijsko vlado M. Wimmer in L. Van den Broeck, zastopnika,
– za češko vlado T. Boček, zastopnik,
– za dansko vlado J. Molde in J. Bering Liisberg, zastopnika,
– za nemško vlado M. Lumma in C. Schulze-Bahr, zastopnika,
– za estonsko vlado L. Uibo, zastopnik,
– za špansko vlado N. Díaz Abad, zastopnica,
– za francosko vlado G. de Bergues in O. Christmann, zastopnika,
– za Irsko D. O’Hagan in C. Loughlin, zastopnika, skupaj z B. O’Moorom, SC, in N. Traversom, BL,
– za latvijsko vlado E. Balode-Buraka in K. Bārdiņa, zastopnici,
– za litovsko vlado D. Kriaučiūnas, zastopnik,
– za avstrijsko vlado C. Pesendorfer in G. Hesse, zastopnika,
– za poljsko vlado J. Pietras in M. Korolec ter M. Symańszka, zastopniki,
– za finsko vlado E. Bygglin in J. Himmanen, zastopnika,
– za vlado Združenega kraljestva E. O’Neill in D. Anderson, zastopnika,
– za islandsko vlado F. Birgisson, zastopnik,
– za norveško vlado K. Waage, E. Jarbo in F. Sejersted, zastopniki,
– za Komisijo Evropskih skupnosti J. Enegren, E. Traversa in K. Simonsson, zastopniki,
– za Nadzorni organ EFTA A. T. Andersen, N. Fenger in B. Alterskjær, zastopniki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 23. maja 2007
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 12 ES in 49 ES ter Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (UL 1997, L 18, str. 1).
2 Predlog je bil vložen v okviru spora med Laval un Partneri Ltd (v nadaljevanju: družba Laval), ki je družba latvijskega prava s sedežem v Rigi (Latvija), ter Svenska Byggnadsarbetareförbundet (švedski sindikat delavcev v sektorju gradbeništva in javnih del, v nadaljevanju: Byggnads), Svenska Byggnadsarbetareförbundet avdelning 1, Byggettan (sindikalni odbor št. 1 navedenega sindikata, v nadaljevanju: Byggettan) in Svenska Elektrikerförbundet (švedski sindikat električarjev, v nadaljevanju: Elektrikerna), zaradi postopka, ki ga je začela ta družba, da bi se, prvič, za nezakonita razglasila kolektivni ukrep Byggnads in Byggettan, ki je prizadel vsa gradbišča navedene družbe, ter solidarnostni ukrep Elektrikerna, ki se je nanašal na blokado vseh elektroinštalaterskih del, drugič, da bi se odredilo prenehanje obeh ukrepov, in, tretjič, da bi se tema sindikalnima organizacijama naložilo plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela navedena družba.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
3 Uvodne izjave 6, 13, 17 in 22 Direktive 96/71 določajo:
„ker se s čezmejnostjo delovnega razmerja pojavijo problemi glede tega, katero pravo se uporablja za to delovno razmerje; ker je v interesu pogodbenic, da opredelijo pogoje, ki urejajo predvideno delovno razmerje;“
ker mora biti zakonodaja držav članic usklajena, tako da je določeno jedro prisilnih predpisov glede minimalne zaščite, ki jih morajo v državi gostiteljici spoštovati delodajalci, ki napotujejo svoje delavce, da opravijo začasno delo na ozemlju države članice, kjer se opravlja storitev; ker je tako uskladitev mogoče doseči le skozi zakonodajo Skupnosti;
ker prisilni predpisi o minimalni zaščiti, ki veljajo v državi gostiteljici, ne smejo onemogočati uporabe pogojev za delo in zaposlitev, ki so za delavce ugodnejši;
ker ta direktiva ne vpliva na zakonodajo držav članic v zvezi s kolektivnim ukrepanjem za obrambo poklicnih interesov“.
4 V členu 1 Direktive 96/71 je določeno:
„1. Ta direktiva se uporablja za podjetja s sedežem v kateri od držav članic, ki v okviru čezmejnega opravljanja storitev napotijo delavce v skladu s členom 3 na ozemlje katere od držav članic.
[…]
3. Ta direktiva se uporablja, kolikor podjetja iz odstavka 1 uporabljajo katerega od naslednjih čezmejnih ukrepov:
(a) […]
ali
(b) napotijo delavce v ustanovo ali podjetje, ki je v lasti skupine na ozemlju katere od držav članic, pod pogojem, da v času napotitve obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti in delavcem;
[…]“
5 V členu 3 te direktive je določeno:
„Določbe in pogoji za zaposlitev
1. Države članice poskrbijo, da ne glede na to, katera zakonodaja se uporablja za delovno razmerje, podjetja iz člena 1(1) zagotovijo delavcem, ki so napoteni na njihovo ozemlje, pogoje za delo in zaposlitev v zvezi z naslednjimi zadevami, ki so urejene v državi članici, v kateri se opravlja delo:
– z zakonom ali drugim predpisom
in/ali
– s kolektivnimi pogodbami ali arbitražnimi odločbami, razglašenimi za splošno veljavne v smislu odstavka 8, kolikor zadevajo dejavnosti, omenjene v Prilogi:
(a) maksimalni delovni čas in minimalni počitek;
(b) minimalni plačani letni dopust;
(c) minimalne urne postavke, tudi za nadurno delo; ta točka se ne uporablja za programe dodatnega kolektivnega pokojninskega zavarovanja;
(d) pogoje za posredovanje dela delavcev, zlasti kadar gre za delavce, ki jih zagotovijo podjetja za začasno zaposlovanje;
(e) zdravje, varnost in higiena pri delu;
(f) varnostni ukrepi glede pogojev za delo in zaposlitev za noseče ženske ali ženske, ki so pred kratkim rodile, za otroke in mlade;
(g) enako obravnavanje moških in žensk in druge določbe o nediskriminiranju.
V tej direktivi je koncept minimalnih urnih postavk iz odstavka 1 točke (c) opredeljen z nacionalno zakonodajo in/ali prakso države članice[,] na katere ozemlje je delavec napoten.
[…]
7. Odstavki od 1 do 6 ne onemogočajo uporabe za delavce ugodnejših pogojev za delo in zaposlitev.
Šteje se, da so posebni dodatki, ki sodijo k napotitvi, del minimalne plače, razen če so izplačani kot povračilo za stroške, ki dejansko nastanejo zaradi napotitve, denimo potni stroški in stroški za stanovanje in hrano.
8. ‚Kolektivne pogodbe ali arbitražne odločbe, razglašene za splošno uporabne‘ pomenijo kolektivne pogodbe ali arbitražne odločbe, ki jih morajo spoštovati vsa podjetja na zadevnem geografskem območju in poklicu ali panogi.
Če ni sistema za razglasitev kolektivnih pogodb ali arbitražnih odločb za splošno veljavne v smislu prvega pododstavka, se lahko države članice odločijo, da izhajajo iz:
– kolektivnih pogodb ali arbitražnih odločb, ki imajo splošen učinek za vsa podobna podjetja na zadevnem geografskem območju in poklicu ali panogi,
in/ali
– kolektivne pogodbe, sklenjene med najbolj reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev na nacionalni ravni in ki se jih uporablja na ozemlju celotne države,
pod pogojem, da njihova uporaba s strani podjetij iz člena 1(1) zagotavlja v zadevah, navedenih v prvem pododstavku odstavka 1 tega člena, enako obravnavanje v teh podjetjih in v drugih podjetjih iz tega pododstavka, ki so v podobnem položaju.
Šteje se, da gre za enako obravnavanje v smislu tega člena, če nacionalna podjetja v podobnem položaju:
– imajo v kraju, za katerega gre, ali v zadevni panogi enake obveznosti kot podjetje, ki je delavca napotilo, v zvezi z zadevami, navedenimi v prvem pododstavku odstavka 1 tega člena,
in
– če morajo izpolnjevati take obveznosti z enakimi učinki.
[…]
10. Ta direktiva ne onemogoča državam članicam, da uporabljajo v skladu s Pogodbo za nacionalna podjetja in za podjetja iz drugih držav, na podlagi enakega obravnavanja:
– pogoje za delo in zaposlitev za druge zadeve kot za tiste, navedene v prvem pododstavku odstavka 1, kolikor gre za predpise na področju javnega reda,
– pogoje za delo in zaposlitev, opredeljene v kolektivnih pogodbah ali arbitražnih odločbah v smislu odstavka 8 in v zvezi z drugimi dejavnostmi, kot so navedene v tej prilogi.“
6 V členu 4 Direktive 96/71 je določeno:
„Sodelovanje pri obveščanju
1. Države članice imenujejo za potrebe izvajanja te direktive v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso enega ali več uradov za sodelovanje ali enega ali več pristojnih nacionalnih organov.
2. Države članice poskrbijo za sodelovanje med javnimi organi, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo odgovorni za spremljanje pogojev za delo in zaposlitev iz člena 3. To sodelovanje obsega predvsem odgovarjanje na utemeljene prošnje teh organov za informacije o čezmejnem posredovanju dela delavcem, tudi o očitnih zlorabah ali morebitnih primerih nezakonitih čezmejnih dejavnosti.
Komisija in javni organi iz prvega pododstavka tesno sodelujejo, da preučijo morebitne težave, ki bi lahko nastale pri uporabi člena 3(10).
Administrativno pomoč si med seboj nudijo brezplačno.
3. Vsaka država članica sprejme ustrezne ukrepe, da so informacije o pogojih za delo in zaposlitev iz člena 3 vsesplošno dostopne.
4. Vsaka država članica uradno obvesti vse druge države članice in Komisijo o uradih za sodelovanje in/ali o pristojnih državnih organih iz odstavka 1.“
Nacionalna ureditev
Prenos Direktive 96/71
7 Iz spisa izhaja, da Kraljevina Švedska nima sistema za razglasitev kolektivnih pogodb ali arbitražnih odločb za splošno veljavne in zato, da ne bi prišlo do diskriminacije, zakon tujim podjetjem ne nalaga, naj uporabijo švedske kolektivne pogodbe, ker kolektivna pogodba ne zavezuje vseh švedskih delodajalcev.
8 Direktiva 96/71 je bila v švedsko pravo prenesena z zakonom (1999:678) o napotitvi delavcev (lag (1999:678) om utstationering av arbetstagare) z dne 9. decembra 1999 (v nadaljevanju: zakon o napotitvi delavcev). Iz vlog izhaja, da so pogoji za delo in zaposlitev, ki veljajo za napotene delavce in se nanašajo na zadeve iz člena 3(1), prvi pododstavek, točke (a), (b) in od (d) do (g), Direktive 96/71, določeni z zakonom v smislu člena 3(1), prvi pododstavek, prva alinea, te direktive. Švedska zakonodaja pa ne predvideva minimalne plače, zadeve, urejene v členu 3(1), prvi pododstavek, točka (c), navedene direktive.
9 Iz spisa izhaja, da je urad za sodelovanje (Arbetsmiljöverket), ustanovljen na podlagi člena 4(1) Direktive 96/71, odgovoren predvsem za to, da opozori na obstoj kolektivnih pogodb, ki se lahko uporabljajo v takem primeru, in za več informacij vse zainteresirane osebe napoti na stranke kolektivne pogodbe.
Pravica do izvedbe kolektivnih ukrepov
10 Poglavje 2 švedske ustave (Regeringsformen) našteva temeljne svoboščine in pravice, ki jih imajo državljani. Na podlagi člena 17 te ustave imajo organizacije delavcev, delodajalci in organizacije delodajalcev pravico do izvedbe kolektivnih ukrepov, razen če ni drugače določeno z zakonom ali pogodbo.
11 Zakon (1976:580) o sodelovanju delavcev pri odločanju (lag (1976:580) om medbestämmande i arbetslivet) z dne 10. junija 1976 (v nadaljevanju: MBL) določa pravila, ki veljajo na področju pravice do združevanja in pogajanja, kolektivnih pogodb, mediacije pri kolektivnih delovnih sporih in obveznosti socialnega miru in vsebujejo določbe, ki omejujejo pravico sindikalnih organizacij do izvedbe kolektivnih ukrepov.
12 Iz člena 41 MBL izhaja, da med partnerji, ki jih zavezuje kolektivna pogodba, vlada obvezni socialni mir, in da je med drugim prepovedano izvesti kolektivne ukrepe, da bi se dosegla sprememba pogodbe. Kolektivni ukrepi pa so dovoljeni, če partnerji med seboj niso sklenili kolektivne pogodbe.
13 Člen 42 zakona MBL določa:
„Organizacija delodajalcev ali delavcev ne sme organizirati niti kako drugače spodbujati nezakonitih kolektivnih ukrepov. Prav tako ne smejo pri nezakonitem kolektivnem ukrepu sodelovati z zagotavljanjem podpore ali kako drugače. Organizacija, ki jo zavezuje kolektivna pogodba, mora v primeru, ko njeni člani nameravajo organizirati ali organizirajo nezakonit kolektivni ukrep, skušati preprečiti ukrep ali prispevati k njegovemu prenehanju.
Če se sproži nezakonit kolektivni ukrep, tretje osebe pri njem ne smejo sodelovati.
Določbe iz prvih dveh stavkov prvega odstavka se uporabljajo, le če organizacija sprejme kolektivni ukrep zaradi delovnih razmerij, ki spadajo neposredno na področje uporabe tega zakona.“
14 V skladu s členom 42, prvi odstavek, MBL, kot ga razlaga sodna praksa, je prepovedano izvesti kolektivni ukrep, da bi se dosegla razveljavitev ali sprememba kolektivne pogodbe, sklenjene med tretjimi strankami. V tako imenovani sodbi „Britannia“ (1989, št. 120) je Arbetsdomstolen razsodilo, da se ta prepoved nanaša tudi na kolektivne ukrepe, sprožene na Švedskem, katerih namen je doseči razveljavitev ali spremembo kolektivne pogodbe, ki so jo tuje stranke sklenile za delovno mesto v tujini, če je tak kolektivni ukrep prepovedan s tujim pravom, ki se uporablja za podpisnice navedene kolektivne pogodbe.
15 Zakonodajalec je z zakonom, t. i. „lex Britannia“, ki je začel veljati 1. julija 1991, želel omejiti obseg načela, ki je bilo razvito v sodbi Britannia. Lex Britannia zajema tri določbe, vključene v MBL, namreč člene 25a, 31a in 42, tretji odstavek, tega zakona.
16 Iz pojasnil, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče, izhaja, da od vstavitve tega tretjega odstavka člena 42 MBL kolektivni ukrepi, izvedeni proti tujemu delodajalcu, ki začasno opravlja svojo dejavnost na Švedskem, niso več prepovedani, če se na podlagi presoje celotne situacije lahko zaključi, da je povezava s to državo članico prešibka, da bi se za MBL lahko štelo da se neposredno uporablja za zadevne pogoje za delo.
Kolektivna pogodba za gradbeništvo
17 Byggnads je sindikalna organizacija, ki na Švedskem združuje delavce iz gradbenega sektorja. Iz stališč, ki jih je ta posredovala, izhaja, da je imela leta 2006 31 lokalnih odborov, med katerimi je bil Byggettan, da je imela 128.000 članov, med katerimi je bilo 95.000 delovno aktivnih oseb, in da je združevala predvsem delavce iz lesnega in betonskega sektorja, zidarje, polagalce parketa, delavce iz gradbenega in cestnega sektorja ter vodoinštalaterje. Približno 87 % delavcev v gradbeništvu je bilo članov te organizacije.
18 Kolektivno pogodbo sta sklenila Byggnads, kot osrednja organizacija za zastopanje delavcev v gradbeništvu, in Sveriges Byggindustrier (osrednja organizacija delodajalcev iz gradbenega sektorja) (v nadaljevanju: kolektivna pogodba za gradbeništvo).
19 Kolektivna pogodba za gradbeništvo vsebuje posebna pravila v zvezi z delovnim časom in letnim dopustom, zadevi, v katerih lahko kolektivne pogodbe odstopajo od zakonodajnih določb. Poleg tega navedena pogodba zajema določbe v zvezi z začasno brezposelnostjo, dobo čakanja, povračilom potnih stroškov in poklicnih stroškov, varstvom pred odpovedmi delovnih razmerij, plačano odsotnostjo z dela zaradi usposabljanja in strokovnim usposabljanjem.
20 Pristop h kolektivni pogodbi za gradbeništvo pomeni – tudi za zadevna podjetja – sprejetje več finančnih obveznosti. Tako morajo ta podjetja plačati Byggettanu znesek, ki je enak 1,5 % plačne mase za nadzor, ki ga izvaja ta sindikalni odbor nad plačami, in zavarovalnici FORA zneske, ki predstavljajo, na eni strani, 0,8 % plačne mase iz naslova dajatev, imenovanih „dodatne dajatve“ ali „posebni dodatek v gradbeništvu“, in na drugi strani 5,9 % te mase iz naslova več zavarovalnih premij.
21 Dajatev, imenovana „dodatne dajatve“ ali „posebni dodatek v gradbeništvu“, je namenjena financiranju skupinskih pogodb o življenjskem in skrbstvenem zavarovanju, ki krijejo nezgode, ki se zgodijo zunaj delovnega časa, financiranju skladov za raziskave švedskih gradbenih podjetij (Svenska Byggbranschens Utvecklingsfond), financiranju organizacije Galaxen, ki jo upravlja zveza delodajalcev in katere naloga je prilagajanje delovnih mest osebam z zmanjšano gibljivostjo in prekvalifikacija teh oseb, financiranju spodbujanja razvoja poklicnega usposabljanja v gradbeništvu in financiranju administrativnih stroškov in stroškov upravljanja.
22 Različne zavarovalne pogodbe, ki jih je ponudila FORA, so delavcem zagotavljale dodatno pokojninsko zavarovanje, nadomestila ob bolezni, dajatve ob brezposelnosti, odškodnino ob nezgodi pri delu in finančno pomoč preživelim družinskim članom ob smrti delavca.
23 Delodajalce, vključno s tistimi, ki so napotili delavce na Švedsko, ob pristopu h kolektivni pogodbi za gradbeništvo načelno zavezujejo vse določbe te pogodbe, pri čemer se določena pravila vsekakor uporabljajo od primera do primera, predvsem glede na vrsto gradbišča in način, kako se dela izvajajo.
Določitev plač
24 Iz stališč švedske vlade izhaja, da na Švedskem plače zaposlenih delavcev določajo socialni partnerji s kolektivnim pogajanjem. Na splošno kolektivne pogodbe ne vsebujejo določb, ki bi predvidevale minimalno plačo. Najmanjša plača, ki se pojavlja v številnih kolektivnih pogodbah, se nanaša na nekvalificirane delavce brez delovnih izkušenj, kar pomeni, da navadno zadeva zelo malo oseb. Plače drugih delavcev so določene v okviru pogajanj, ki potekajo na kraju, kjer se delo opravlja, glede na njihovo usposobljenost in naloge, ki jih opravljajo.
25 V skladu s stališči, ki so jih v tej zadevi predložile tri sindikalne organizacije –tožene stranke v postopku v glavni stvari – je plačilo po učinku običajna oblika plačila v sektorju gradbeništva. Ureditev plačila po učinku pomeni, da naj bi bili za vsak gradben projekt sklenjeni novi sporazumi o plačah. Delodajalci in lokalni odbor sindikalne organizacije pa se lahko dogovorijo o uporabi urne postavke za določeno gradbišče. Za skupino delavcev, na katere se nanaša postopek v glavni stvari, se ne more uporabiti noben sistem na podlagi mesečne plače.
26 Po mnenju teh sindikalnih organizacij se pogajanja o plačah odvijajo v okviru socialnega miru, ki je obvezen po sklenitvi kolektivne pogodbe. Sporazum o plačah se načeloma sklepa na lokalni ravni med sindikatom in delodajalcem. Če socialni partnerji ne dosežejo sporazuma na tej ravni, postanejo pogajanja o plačah predmet centraliziranih pogajanj, v katerih ima Byggnads glavno vlogo na strani delavcev. Če socialni partnerji še vedno ne dosežejo sporazuma v okviru zadnjeomenjenih pogajanj, je osnovna plača določena v skladu z „rezervno klavzulo“. Po mnenju navedenih sindikalnih organizacij se je „rezervna“ plača, ki naj bi bila dejansko le skrajni pogajalski mehanizem in naj ne bi bila minimalna plača, v drugi polovici leta 2004 znašala 109 SEK (približno 12 eurov) na uro.
Spor o glavni stvari
27 Iz predložitvene odločbe izhaja, da je Laval družba latvijskega prava s sedežem v Rigi. Od maja do decembra 2004 je na Švedsko napotila približno 35 delavcev za delo na gradbiščih družbe L&P Baltic Bygg AB (v nadaljevanju: družba Baltic), družbe švedskega prava, katere kapital je bil do konca leta 2003 v stoodstotni lasti družbe Laval, predvsem za gradnjo šolske stavbe v Vaxholmu.
28 Družbe Laval, ki je 14. septembra in 20. oktobra 2004 v Latviji podpisala kolektivne pogodbe z latvijskim sindikatom delavcev v gradbeništvu, ni zavezovala nobena kolektivna pogodba, sklenjena z Byggnads, Byggettanom ali Elektrikerno, ki niso imeli članov med delavci družbe Laval. Približno 65 % zadevnih latvijskih delavcev je bilo članov sindikata delavcev v gradbeništvu v svoji matični državi.
29 Iz spisa izhaja, da so junija 2004 Byggettan na eni strani in družbi Baltic ter Laval na drugi strani stopili v stik in so se začela pogajanja za pristop družbe Laval h kolektivni pogodbi za gradbeništvo. Družba Laval je zahtevala, naj se plače in drugi pogoji za delo opredelijo vzporedno s temi pogajanji, da bi bila s tem raven plačil in pogojev za delo določena že ob pristopu k tej pogodbi. Byggettan je pristal na to zahtevo, čeprav se mora pogajanje v zvezi s kolektivno pogodbo običajno končati, preden se začne razprava o plačah in drugih pogojih za delo v okviru obveznega socialnega miru. Byggettan je zavrnil uvedbo sistema mesečnih plač, vendar je sprejel predlog družbe Laval glede načela urne postavke.
30 Iz predložitvene odločbe izhaja, da je Byggettan na pogajalski seji z dne 15. septembra 2004 od družbe Laval zahteval, prvič, pristop h kolektivni pogodbi za gradbeništvo za gradbišče v Vaxholmu in, drugič, zagotovilo, da bodo napoteni delavci prejemali urno postavko 145 SEK (približno 16 eurov). Ta urna postavka je temeljila na statistikah o plačah regije Stockholm (Švedska) za prvo četrtletje leta 2004, ki jih prejemajo delavci iz betonskega in lesnega sektorja, ki imajo poklicno spričevalo. Byggettan je izrazil pripravljenost, da takoj sproži kolektivni ukrep, če se ne doseže tak sporazum.
31 Glede na dokumente v spisu je družba Laval med postopkom pred Arbetstomstolen izjavila, da je svojim delavcem izplačevala mesečno plačo v višini 13.600 SEK (približno 1500 eurov), h kateri so bile dodane ugodnosti v naravi v obliki obrokov, nastanitve in prevozov v vrednosti 6000 SEK (približno 660 eurov) na mesec.
32 Ob pristopu h kolektivni pogodbi za gradbeništvo bi bile načelno vse določbe te pogodbe, vključno s tistimi v zvezi s finančnimi obveznostmi do Byggettana in FORE, navedenimi v točki 22 te sodbe, za družbo Laval zavezujoče. Družbi Laval so bile zavarovalne pogodbe s FORO dane v podpis v obliki izjave na obrazcu, ki je bil nanjo naslovljen decembra 2004.
33 Ker navedena pogajanja niso bila uspešna, je Byggettan od Byggnads zahteval, naj sprejme vse ukrepe, namenjene izvedbi kolektivnega ukrepa proti družbi Laval, ki je bil napovedan na pogajalski seji 15. septembra 2004. Vnaprejšnje opozorilo je bilo izdano oktobra 2004.
34 Blokada gradbišča v Vaxholmu se je začela 2. novembra 2004. Med drugim je obsegala preprečitev dobave blaga na gradbišče, postavitev stavkovne straže in prepoved vstopa na gradbišče latvijskim delavcem in vozilom. Družba Laval je zahtevala pomoč policije, ki je družbi sporočila, da ne sme posredovati niti odstraniti fizične ovire, ki preprečujejo dostop do gradbišča, ker je kolektivni ukrep v skladu z nacionalnim pravom zakonit.
35 Družba Laval se je konec novembra 2004 obrnila na urad za sodelovanje, omenjen v točki 9 te sodbe, da bi pridobila informacije o pogojih za delo in zaposlitev, ki jih mora uporabiti na Švedskem, o obstoju minimalne plače in o vrsti prispevkov, ki jih mora plačati. Z dopisom z dne 2. decembra 2004 ji je direktor pravne službe tega organa sporočil, da mora uporabiti določbe, na katere se sklicuje zakon o napotitvi delavcev, da je dolžnost socialnih partnerjev, da se sporazumejo o plači, da se minimalni pogoji, predvideni s kolektivnimi pogodbami, uporabijo tudi za tuje napotene delavce in da se lahko zadevo predloži sodiščem, če se tuji delodajalec sreča z dvojnimi prispevki. Družba Laval se je za seznanitev z veljavnimi pogodbenimi določbami morala obrniti na socialne partnerje zadevne panoge.
36 Na arbitražnem naroku, organiziranem 1. decembra 2004, in v postopku konciliacije, ki je potekal pred Arbetsdomstol 20. decembra 2004, je Byggettan povabil družbo Laval, naj pristopi h kolektivni pogodbi za gradbeništvo pred razpravljanjem o plačah. Če bi družba Laval sprejela ta predlog, bi kolektivni ukrep takoj prenehal veljati in bi takoj nastopil socialni mir, ki bi omogočil začetek pogajanj o plačah. Vendar je družba Laval zavrnila pristop k navedeni pogodbi, ker ji ni bilo omogočeno, da bi se predhodno seznanila z obveznostmi, ki bi ji bile naložene glede plač.
37 Kolektivni ukrepi proti družbi Laval so se decembra 2004 stopnjevali. Elektrikerna je 3. decembra 2004 začela solidarnostni ukrep. Ta ukrep je učinkoval tako, da je preprečil švedskim podjetjem, ki so bila člani organizacije delodajalcev elektroinštalaterjev, opravljanje storitev za družbo Laval. Ob božiču so se delavci, ki jih je napotila družba Laval, vrnili v Latvijo in se niso vrnili na zadevno gradbišče.
38 Druge sindikalne organizacije so januarja 2005 napovedale solidarnostne ukrepe v obliki bojkota vseh gradbišč, na katerih je bila dejavna družba Laval na Švedskem, tako da ta družba ni bila več sposobna opravljati svoje dejavnosti na ozemlju te države članice. Mesto Vaxholm je februarja 2005 zahtevalo razdrtje pogodbe z družbo Baltic in 24. marca 2005 je ta družba napovedala stečaj.
Vprašanji za predhodno odločanje
39 Družba Laval je 7. decembra 2004 pri Arbetsdomstolen vložila tožbo zoper Byggnads, Byggettan in Elektrikerno, v kateri je predlagala, naj se blokada ter solidarnostni ukrep na vseh njenih gradbiščih razglasita za nezakonita in naj se odredi njuno prenehanje. Ravno tako je predlagala, naj se tem sindikalnim organizacijam naloži plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala. Z odločbo z dne 22. decembra 2004 je predložitveno sodišče zavrnilo predlog družbe Laval za izdajo začasne odredbe za prenehanje kolektivnih ukrepov.
40 Ker je Arbetsdomstolen dvomilo o tem, ali člena 12 ES in 49 ES ter Direktiva 96/71 nasprotujejo temu, da skušajo sindikalne organizacije s kolektivnim ukrepom prisiliti tuje podjetje, ki napoti delavce na Švedsko, k uporabi švedske kolektivne pogodbe, je 29. aprila 2005 prekinilo postopek in Sodišču predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe. V predložitveni odločbi, ki jo je sprejelo 15. septembra 2005, je to sodišče zastavilo ti vprašanji za predhodno odločanje:
„1. Ali je poskus sindikatov, da bi s kolektivnim ukrepom v obliki blokade prisilili tujega izvajalca storitev, da v državi gostiteljici pristopi h kolektivni pogodbi o pogojih za delo in zaposlitev, kot je [kolektivna pogodba za gradbeništvo], združljiv s pravili Pogodbe ES o svobodi opravljanja storitev in prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva ter z Direktivo 96/71 [...], če v državi gostiteljici zakonodaja, s katero se je prenesla navedena direktiva, ne vsebuje izrecnih določb o uporabi pogojev za delo in zaposlitev iz kolektivnih pogodb?
2. [MBL] sindikatu prepoveduje kolektivne ukrepe, katerih namen je odstopiti od kolektivne pogodbe, sklenjene med drugimi socialnimi partnerji. Vendar ta prepoved v skladu s posebno določbo, ki je del zakona, imenovanega ‚lex Britannia‘, velja, le če sindikat začne kolektivni ukrep zaradi pogojev za delo, za katere se [MBL] uporablja neposredno, kar v praksi pomeni, da prepoved ne velja za kolektivne ukrepe zoper tuja podjetja, ki začasno in z lastno delovno silo izvajajo dela na Švedskem. Ali pravili iz Pogodbe ES o svobodi opravljanja storitev in prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva ter Direktiva 96/71 nasprotujejo uporabi navedenega pravila – ki skupaj z drugimi določbami zakona lex Britannia v praksi pomeni, da se švedske kolektivne pogodbe uporabljajo in prevladajo nad tujimi, že sklenjenimi kolektivnimi pogodbami – za kolektivni ukrep v obliki blokade, ki ga švedski sindikati izvedejo zoper izvajalca storitev, ki začasno opravlja dejavnost na Švedskem?“
41 Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 15. novembra 2005 zavrnil predlog predložitvenega sodišča z dne 15. septembra 2005, da bi se ta zadeva obravnavala po hitrem postopku, predvidenem v členu 104a, prvi odstavek, Poslovnika.
Dopustnost
42 Byggnads, Byggettan in Elektrikerna izpodbijajo dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe.
43 Prvič, navajajo, da ne obstaja povezava med zastavljenima vprašanjema in dejanskimi okoliščinami v postopku v glavni stvari. Predložitveno sodišče namreč od Sodišča zahteva, naj razlaga določbe v zvezi s prostim pretokom storitev in Direktivo 96/71, medtem ko je imela družba Laval v skladu s členom 43 ES na Švedskem sedež prek družbe Baltic, njene odvisne družbe, katere kapital je bil do konca leta 2003 v stoodstotni lasti družbe Laval. Ker so bili imetniki kapitala družbe Laval in družbe Baltic iste osebe, ker sta imeli ti družbi iste zastopnike in sta uporabljali isto znamko, bi ju bilo treba obravnavati z vidika prava Skupnosti kot en sam gospodarski subjekt, čeprav sta dve različni pravni osebi. Družba Laval pa bi morala imeti obveznost izvajati svojo dejavnost na Švedskem v pogojih, kot jih opredeljuje zakonodaja te države članice za svoje državljane, v smislu člena 43, drugi odstavek, ES.
44 Drugič, trdijo, da se želi družba Laval s postopkom v glavni stvari izogniti švedski zakonodaji in ima ta postopek zaradi tega vsaj deloma umeten pečat. Družba Laval, katere dejavnost je bila začasno zagotoviti osebje iz Latvije družbam, ki opravljajo svojo dejavnost na švedskem trgu, naj bi se skušala izogniti vsem obveznostim, ki izhajajo iz švedskih zakonov in drugih predpisov v zvezi s kolektivnimi pogodbami, in bi tako skušala nedopustno s sklicevanjem na določbe Pogodbe v zvezi s storitvami ter na Direktivo 96/71 izkoristiti možnosti, ki jih ponuja pravo Skupnosti.
45 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v okviru postopka, določenega v členu 234 ES, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, presoja zadevnih dejstev spada v pristojnost nacionalnega sodišča. Le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, presodi glede na posebnosti zadeve potrebo po izdaji odločbe za predhodno odločanje, da bi lahko izdalo sodbo, in ustreznost vprašanj, ki jih predlaga Sodišču. Zato ker se predloženi vprašanji nanašata na razlago prava Skupnosti, je Sodišče načeloma dolžno odločati (glej zlasti sodbe z dne 25. februarja 2003 v zadevi IKA, C‑326/00, Recueil, str. I-1703, točka 27; z dne 12. aprila 2005 v zadevi Keller, C‑145/03, ZOdl., str. I-2529, točka 33, in z dne 22. junija 2006 v zadevi Conseil général de la Vienne, C-419/04, ZOdl. str. I-5645, točka 19).
46 Vendar je Sodišče prav tako odločilo, da mora v izjemnih primerih samo preizkusiti okoliščine, v katerih mu je zadevo predložilo nacionalno sodišče, da preveri, ali je zanjo pristojno (v tem smislu glej sodbo z dne 16. decembra 1981 v zadevi Foglia, 244/80, Recueil, str. 3045, točka 21). Zavrnitev odločanja o vprašanju za predhodno odločanje je mogoča le, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih podatkov, da bi lahko koristno odgovorilo na zastavljena vprašanja (glej zlasti sodbi z dne 13. marca 2001 v zadevi PreussenElektra, C-379/98, Recueil, str. I-2099, točka 39, in z dne 22. januarja 2002 v zadevi Canal Satélite Digital, C-390/99, Recueil, str. I-607, točka 19, ter zgoraj navedeno sodbo Conseil général de la Vienne, točka 20).
47 Poleg tega je treba opozoriti, da mora Sodišče pri delitvi pristojnosti med sodišči Skupnosti in nacionalnimi sodišči upoštevati dejanski in pravni okvir, v katerega se umeščajo vprašanja za predhodno odločanje, kot so opredeljena v predložitveni odločbi (glej zlasti sodbi z dne 25. oktobra 2001 v zadevi Ambulanz Glöckner, C‑475/99, Recueil, str. I-8089, točka 10, in z dne 2. junija 2005 v zadevi Dörr in Ünal, C-136/03, ZOdl., str. I-4759, točka 46, ter zgoraj navedeno sodbo Conseil général de la Vienne, točka 24).
48 V tem primeru, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 97 sklepnih predlogov, predložitveno sodišče s svojima vprašanjema prosi za razlago členov 12 ES in 49 ES ter določb Direktive 96/71 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev. Iz predložitvene odločbe izhaja, da se ti vprašanji zastavljata v okviru spora med družbo Laval ter Byggnads, Byggettanom in Elektrikerno v zvezi s kolektivnimi ukrepi, ki so jih sprožile te organizacije, potem ko je družba Laval zavrnila pristop h kolektivni pogodbi za gradbeništvo, da se ta spor nanaša na pogoje za delo in zaposlitev, ki veljajo za latvijske delavce, ki jih je družba Laval napotila na gradbišče na Švedskem, na katerem dela izvaja družba, ki pripada skupini Laval, ter da so se napoteni delavci po teh kolektivnih ukrepih in prekinitvi del vrnili v Latvijo.
49 Zato sta zastavljeni vprašanji očitno povezani s predmetom spora o glavni stvari, kot ga je opredelilo predložitveno sodišče, in na podlagi dejanskega okvira, v katerega se umeščata vprašanji, ni mogoče zaključiti, da ima ta spor umeten pečat.
50 Torej je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
Prvo vprašanje
51 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je poskus sindikatov – da bi s kolektivnim ukrepom v obliki blokade prisilili tujega izvajalca storitev, da v državi gostiteljici podpiše kolektivno pogodbo o pogojih za delo in zaposlitev, kot je kolektivna pogodba za gradbeništvo – združljiv s pravili pogodbe ES o svobodi opravljanja storitev in prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva ter z Direktivo 96/71, če v državi gostiteljici zakonodaja, s katero se je prenesla navedena direktiva, ne vsebuje izrecnih določb v zvezi z uporabo pogojev za delo in zaposlitev iz kolektivnih pogodb.
52 Iz predložitvene odločbe izhaja, da sta bila razloga za kolektivni ukrep, ki sta ga začela Byggnads in Byggettan, zavrnitev družbe Laval, da bo svojim delavcem, napotenim na Švedsko, zagotovila urno postavko, ki sta jo zahtevali ti sindikalni organizaciji, medtem ko zadevna država članica ne predvideva minimalne urne postavke, ter zavrnitev te družbe, da pristopi h kolektivni pogodbi za gradbeništvo, katere določbe za nekatere zadeve iz člena 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), Direktive 96/71 določajo ugodnejše pogoje, kot so pogoji, določeni v upoštevnih zakonodajnih določbah, medtem ko se druge določbe nanašajo na zadeve, ki niso predvidene v navedenem členu.
53 Zato je treba razumeti, da s prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člena 12 ES in 49 ES ter Direktivo 96/71 razlagati tako, da nasprotujejo temu, da lahko v državi članici, v kateri se pogoji za delo in zaposlitev, ki se nanašajo na zadeve iz člena 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), te direktive, razen minimalne urne postavke, pojavijo v zakonodajnih določbah, sindikalna organizacija poskusi prisiliti s kolektivnim ukrepom v obliki blokade gradbišč, kot je ta v postopku v glavni stvari, izvajalca storitev, ki ima sedež v drugi državi članici, da začne pogajanje o urnih postavkah, ki jih mora plačati napotenim delavcem, ter da pristopi h kolektivni pogodbi, katere določbe za nekatere navedene zadeve določajo ugodnejše pogoje, kot so pogoji, določeni v upoštevnih zakonodajnih določbah, medtem ko se druge določbe nanašajo na zadeve, ki niso predvidene v členu 3 navedene direktive.
Določbe Skupnosti, ki se uporabijo
54 Da bi se določilo, katere določbe prava Skupnosti se uporabijo v zadevi, kot je ta v postopku v glavni stvari, je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 12 ES, ki povzema splošno načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, samostojno uporablja le v položajih, ki jih ureja pravo Skupnosti, za katere pa Pogodba ne določa posebnega pravila prepovedi diskriminacije (glej sodbe z dne 26. novembra 2002 v zadevi Oteiza Olazabal, C‑100/01, Recueil, str. I‑10981, točka 25, in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Weigel, C-387/01, Recueil, str. I-4981, točka 57).
55 Kar pa zadeva svobodno opravljanje storitev, je to načelo izvedeno in konretizirano v členu 49 ES (sodbi z dne 16. septembra 1999 v zadevi Becu in drugi, C-22/98, Recueil, str. I-5665, točka 32, in z dne 28. oktobra 1999 v zadevi Vestergaard, C-55/98, Recueil, str. I-7641, točka 17). Torej se Sodišču ni treba izreči glede člena 12 ES.
56 Glede začasne napotitve delavcev v drugo državo članico, da bi tam opravljali gradbena dela ali javna dela v okviru storitev, ki jih opravlja njihov delodajalec, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da člena 49 ES in 50 ES nasprotujeta temu, da bi država članica prepovedala ponudniku storitev s sedežem v drugi državi članici, da se prosto giblje na njenem ozemlju z vsemi svojimi zaposlenimi, ali da bi ta država članica za napotitev zadevnega osebja določila omejevalne pogoje. Uvedba takih pogojev za ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici je namreč zanj diskriminacijska glede na njegove konkurente s sedežem v državi gostiteljici, ki lahko svobodno uporabljajo svoje zaposlene, in poleg tega vpliva na njegovo sposobnost opravljanja storitve (sodba z dne 27. marca 1990 v zadevi Rush Portuguesa, C-113/89, Recueil, str. I-1417, točka 12).
57 Nasprotno, pravo Skupnosti ne nasprotuje temu, da države članice razširijo svojo zakonodajo ali kolektivne pogodbe, ki so jih sklenili socialni partnerji, v zvezi z minimalnimi plačami na vse osebe, ki opravljajo zaposlitev, čeprav začasno, na njihovem ozemlju, ne glede na državo članico sedeža delodajalca (glej zlasti sodbi z dne 3. februarja 1982 v zadevi Seco in Desquenne & Giral, 62/81 in 63/81, Recueil, str. 223, točka 14, in z dne 24. januarja 2002 v zadevi Portugaia Construções, C-164/99, Recueil, str. I-787, točka 21). Uporaba takih pravil mora biti primerna za uresničitev zastavljenega cilja, in sicer varstva napotenih delavcev, pri tem pa ne sme prekoračiti okvirov, ki so potrebni za njegovo doseganje (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 23. novembra 1999 v zadevi Arblade in drugi, C-369/96 in C-376/96, Recueil, str. I-8453, točka 35, in z dne 14. aprila 2005 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-341/02, ZOdl. str. I-2733, točka 24).
58 V tem kontekstu je zakonodajalec Skupnosti sprejel Direktivo 96/71, da bi, kot izhaja iz uvodne izjave 6, v interesu delodajalcev in njihovega osebja opredelil pogoje, ki se uporabljajo za delovno razmerje, če podjetje s sedežem v zadevni državi članici začasno napoti delavce na ozemlje druge države članice v okviru opravljanja storitev.
59 Iz uvodne izjave 13 Direktive 96/71 izhaja, da mora biti zakonodaja držav članic usklajena, tako da je določeno jedro prisilnih predpisov glede minimalne zaščite, ki jih morajo v državi gostiteljici spoštovati delodajalci, ki tja napotijo svoje delavce.
60 Vendar pa Direktiva 96/71 ni uskladila materialne vsebine teh prisilnih predpisov minimalne zaščite. To vsebino lahko države članice ob upoštevanju Pogodbe in splošnih načel prava Skupnosti zato prosto opredelijo (sodba z dne 18. julija 2007 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-490/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 19).
61 Ker so dejstva iz postopka v glavni svari, kot so opisana v predložitveni odločbi, nastala v letu 2004, to je po izteku roka, predpisanega državam članicam za prenos Direktive 96/71, pri čemer je bil ta datum določen na 16. december 1999, in ker ta dejstva spadajo na področje uporabe te direktive, je treba prvo vprašanje preučiti glede na določbe te direktive, ki se jih razlaga glede na člen 49 ES (sodba z dne 12. oktobra 2004 v zadevi Wolff & Müller, C-60/03, ZOdl., str. I-9553, točke od 25 do 27 in 45), in po potrebi glede na to zadnjo določbo samo.
Možnosti, ki jih imajo države članice za določitev pogojev za delo in zaposlitev, ki veljajo za napotene delavce, vključno z minimalno urno postavko
62 V postopku sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenim s členom 234 ES, in s ciljem dati nacionalnemu sodišču uporaben odgovor, ki mu bo omogočil rešitev spora, o katerem odloča (glej sodbe z dne 17. julija 1997 v zadevi Krüger, C-334/95, Recueil, str. I-4517, točka 22; z dne 28. novembra 2000 v zadevi Roquette Frères, C-88/99, Recueil, str. I-10465, točka 18, in z dne 15. junija 2006 v zadevi Air Liquide Industries Belgium, C-393/04 in C-41/05, ZOdl., str. I-5293, točka 23), je treba preučiti možnosti, ki jih imajo države članice za določitev pogojev za delo in zaposlitev v zvezi z zadevami, predvidenimi v členu 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), Direktive 96/71, vključno z minimalno urno postavko, ki jo morajo podjetja zagotoviti delavcem, ki jih napotijo v okviru čezmejnega opravljanja storitev.
63 Iz predložitvene odločbe in iz stališč, predstavljenih v okviru tega postopka, namreč izhaja, prvič, da je pri določitvi pogojev za delo napotenih delavcev v zvezi z navedenimi zadevami minimalna urna postavka edini pogoj za zaposlitev, ki na Švedskem ni določen na način, predviden z Direktivo 96/71, in drugič, da sta temelj spora v postopku v glavni stvari obveznost družbe Laval, da se pogaja s sindikalnimi organizacijami, da bi se seznanila s plačami, ki jih mora plačati svojim delavcem, in obveznost pristopiti h kolektivni pogodbi za gradbeništvo.
64 Na podlagi člena 3(1), prvi pododstavek, prva in druga alinea, Direktive 96/71 so pogoji za delo in zaposlitev v zvezi z zadevami iz točk od (a) do (g) te določbe za čezmejno opravljanje storitev na področju gradbeništva določeni bodisi z zakonom ali drugim predpisom bodisi s kolektivnimi pogodbami ali arbitražnimi odločbami, razglašenimi za splošno veljavne. Kolektivne pogodbe in arbitražne odločbe v smislu te določbe so tiste, ki jih morajo spoštovati vsa podobna podjetja na zadevnem geografskem območju in poklicu ali panogi.
65 Člen 3(8), drugi pododstavek, Direktive 96/71 daje poleg tega državam članicam možnost, da v primeru, če ni sistema za razglasitev kolektivnih pogodb ali arbitražnih odločb za splošno veljavne, izhajajo iz kolektivnih pogodb ali arbitražnih odločb, ki imajo splošen učinek za vsa podobna podjetja na zadevnem geografskem območju in panogi, ali kolektivne pogodbe, sklenjene med najbolj reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev na nacionalni ravni in ki se jih uporablja na ozemlju celotne države.
66 Iz besedila te določbe izhaja, da uporaba te zadnje možnosti zahteva, prvič, da jo države članice izberejo, in drugič, da uporaba kolektivnih pogodb za podjetja, ki napotijo delavce, zagotavlja tem delavcem glede zadev, naštetih v členu 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), Direktive 96/71, enako obravnavanje glede na nacionalna podjetja, ki spadajo v zadevno panogo ali poklic in ki so v podobnem položaju. Enakost obravnavanja v smislu člena 3(8) navedene direktive je podana, če imajo zadnjeomenjena podjetja enake dolžnosti v zvezi z navedenimi zadevami kot podjetja, ki napotujejo, in so obojim naložene te obveznosti z enakimi učinki.
67 Dejstvo je, da so bili na Švedskem pogoji za delo in zaposlitev v zvezi z zadevami iz člena 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), Direktive 96/71, razen minimalne urne postavke, določeni z zakonom. Dejstvo je tudi, da kolektivne pogodbe niso razglašene za splošno veljavne in da država članica ni uporabila možnosti, predvidene v členu 3(8), drugi pododstavek, te direktive.
68 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ker Direktiva 96/71 ne skuša doseči usklajevanja sistemov določitve pogojev za delo in zaposlitev v državah članicah, lahko te prosto izberejo na nacionalni ravni sistem, ki ni izrecno naveden med sistemi, predvidenimi s to direktivo, če ne ovira opravljanja storitev med državami članicami.
69 Iz spisa izhaja, da so na Švedskem nacionalni organi prepustili socialnim partnerjem skrb, da s kolektivnimi pogajanji določijo urno postavko, ki jo morajo nacionalna podjetja plačevati svojim delavcem, in da v primeru gradbenih podjetij ta sistem pomeni pogajanja v vsakem posameznem primeru na kraju, kjer se delo opravlja, ob upoštevanju usposobljenosti in nalog zadevnih zaposlenih.
70 Glede na to, da se lahko obveznosti glede plač naložijo izvajalcem storitev, ki imajo sedež v drugih državah članicah, je treba opozoriti, da se člen 3(1), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 96/71 nanaša samo na minimalno urno postavko. Zato se ni mogoče sklicevati na to določbo, da bi se utemeljila obveznost teh izvajalcev storitev, da spoštujejo urne postavke, kot so te, ki jih hočejo v tej zadevi naložiti sindikalne organizacije, tožene stranke v postopku v glavni stvari, v okviru švedskega sistema, ki pa niso minimalne plače in poleg tega niso določene v skladu s pravili, ki so v zvezi s tem predvidena v členu 3(1) in (8) navedene direktive.
71 Zato je treba na tej stopnji zaključiti, da država članica, v kateri minimalne urne postavke niso določene z enim od načinov, predvidenih v členu 3(1) in (8) Direktive 96/71, ni upravičena na podlagi te direktive zahtevati od podjetij, ki imajo sedež v drugih državah članicah, da se v okviru čezmejnega opravljanja storitev pogajajo v vsakem posameznem primeru na kraju, kjer se delo opravlja, ob upoštevanju usposobljenosti in nalog zaposlenih, da bi se seznanila s plačo, ki jo morajo plačati svojim napotenim delavcem.
72 V nadaljevanju te sodbe je treba podrobneje presoditi o obveznostih, ki nastanejo iz takega sistema določitve plač za podjetja druge države članice glede na člen 49 ES.
Zadeve, na katere se lahko razširijo pogoji za delo in zaposlitev, ki veljajo za napotene delavce
73 Da bi se zagotovilo spoštovanje jedra prisilnih predpisov glede minimalne zaščite, člen 3(1), prvi pododstavek, Direktive 96/71 predvideva, da države članice poskrbijo, da ne glede na to, katera zakonodaja se uporablja za delovno razmerje, v okviru čezmejnega opravljanja storitev podjetja zagotovijo delavcem, ki so napoteni na njihovo ozemlje, pogoje za delo in zaposlitev v zvezi z zadevami, naštetimi v tej določbi, in sicer maksimalni delovni čas in minimalni počitek; minimalni plačani letni dopust; minimalne urne postavke, tudi za nadurno delo; pogoje za posredovanje dela delavcev, zlasti delavcev, ki jih zagotovijo podjetja za začasno zaposlovanje; zdravje, varnost in higieno pri delu; varnostne ukrepe glede pogojev za delo in zaposlitev za noseče ženske ali ženske, ki so pred kratkim rodile, za otroke in mlade ter enako obravnavanje moških in žensk in druge določbe o nediskriminiranju.
74 Namen te določbe je, prvič, zagotoviti lojalno konkurenco med nacionalnimi podjetji in podjetji, ki čezmejno opravljajo storitve, ker slednjim nalaga, naj priznajo svojim delavcem glede omejenega seznama zadev pogoje za delo in zaposlitev, ki so v državi članici gostiteljici določeni z zakonom ali drugim predpisom ali s kolektivnimi pogodbami ali arbitražnimi odločbami v smislu člena 3(8) Direktive 96/71, ki so prisilni predpisi glede minimalne zaščite.
75 Navedena določba torej preprečuje, da bi lahko podjetja s sedežem v drugih državah članicah glede teh zadev, s tem ko bi uporabila za svoje delavce pogoje za delo in zaposlitev, ki veljajo v matični državi članici, v okviru čezmejnega opravljanja storitev izvajala nelojalno konkurenco nasproti podjetjem države članice gostiteljice, če je raven socialnega varstva višja v tej zadnji državi članici.
76 Poleg tega ta določba skuša zagotoviti napotenim delavcem uporabo predpisov glede minimalne zaščite države članice gostiteljice glede pogojev za delo in zaposlitev v zvezi z navedenimi zadevami, medtem ko začasno opravljajo delo na ozemlju omenjene države članice.
77 Posledica priznanja take minimalne zaščite – če je raven zaščite, ki izhaja iz pogojev za delo in zaposlitev, za napotene delavce v matični državi članici glede zadev iz člena 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), Direktive 96/71, nižja od ravni minimalne zaščite, priznane v državi članici gostiteljici – je, da ti delavci uživajo boljše pogoje za delo in zaposlitev v tej slednji državi.
78 Iz točke 19 te sodbe pa izhaja, da v postopku v glavni stvari nekatere določbe kolektivne pogodbe za gradbeništvo v določenih zadevah iz člena 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), Direktive 96/71, predvsem glede delovnega časa in letnega dopusta, odstopajo od švedske zakonodaje, ki določa pogoje za delo in zaposlitev za napotene delavce, tako da uvajajo ugodnejše pogoje.
79 Člen 3(7) Direktive 96/71 res določa, da odstavki od 1 do 6 tega člena ne onemogočajo uporabe za delavce ugodnejših pogojev za delo in zaposlitev. Poleg tega iz uvodne izjave 17 navedene direktive izhaja, da prisilni predpisi o minimalni zaščiti, ki veljajo v državi gostiteljici, ne smejo onemogočati uporabe pogojev za delo in zaposlitev, ki so za delavce ugodnejši.
80 Kljub temu člena 3(7) Direktive 96/71 ni mogoče razlagati tako, da omogoča državi članici gostiteljici, da izvedbo storitev na svojem ozemlju pogojuje z upoštevanjem pogojev za delo in zaposlitev, tako da presega prisilne predpise glede minimalne zaščite. Direktiva 96/71 glede zadev iz člena 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), izrecno določa stopnjo zaščite, katere spoštovanje država članica gostiteljica lahko naloži podjetjem s sedežem v drugi državi članici v korist njihovih delavcev, napotenih na ozemlje te države članice gostiteljice. Poleg tega taka razlaga navedeni direktivi odvzame polni učinek.
81 Zato je s pridržkom možnosti, ki jo imajo podjetja s sedežem v drugih državah članicah, da v državi članici gostiteljici, predvsem v okviru obveznosti, ki jo imajo do svojega napotenega osebja, prostovoljno pristopijo h kolektivni pogodbi, ki je eventualno ugodnejša, raven zaščite, ki jo je treba zagotoviti napotenim delavcem na ozemlju države članice gostiteljice, načelno omejena z ravnijo zaščite, predvidene v členu 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), Direktive 96/71, če navedeni delavci ne uživajo že ugodnejših pogojev za delo in zaposlitev v zvezi z zadevami, določenimi v omenjeni določbi, na podlagi zakona ali kolektivnih pogodb v matični državi članici.
82 Poleg tega je treba pojasniti, da države članice na podlagi člena 3(10), prva alinea, Direktive 96/71 lahko predpišejo pogoje za delo in zaposlitev v zvezi z zadevami, na katere se odstavek 1, prvi pododstavek, točke od (a) do (g), navedenega člena 3 direktive posebej ne nanaša, ob spoštovanju Pogodbe in če gre za predpise na področju javnega reda, ki se uporabljajo enako za nacionalna podjetja in za podjetja iz drugih držav članic.
83 V postopku v glavni stvari se nekatere določbe kolektivne pogodbe za gradbeništvo nanašajo na zadeve, ki niso posebej določene v členu 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), Direktive 96/71. V zvezi s tem iz točke 20 te sodbe izhaja, da pristop k tej kolektivni pogodbi povzroči, da morajo podjetja sprejeti finančne obveznosti, kot so obveznost plačati Byggettanu znesek, enak 1,5 % plačne mase za nadzor, ki ga izvaja ta sindikalna organizacija nad plačami, in zavarovalnici FORA na eni strani 0,8 % plačne mase iz naslova „posebnega dodatka v gradbeništvu“ in na drugi strani 5,9 % te mase iz naslova različnih zavarovalnih premij.
84 Vendar ni sporno, da so bile te obveznosti naložene, ne da bi nacionalni organi uporabili člen 3(10) Direktive 96/71. Sporne določbe kolektivne pogodbe za gradbeništvo so bile namreč uvedene na podlagi pogajanj med socialnimi partnerji, ki niso osebe javnega prava in ki se ne morejo sklicevati na to določbo, da bi z razlogi javnega reda utemeljili združljivost kolektivnega ukrepa, kakršen je obravnavani v postopku v glavni stvari, s pravom Skupnosti.
85 Glede člena 49 je treba presoditi še kolektivni ukrep, ki so ga izvedle sindikalne organizacije, tožene stranke v postopku v glavni stvari, tako z vidika, da je bil njegov namen prisiliti izvajalca s sedežem v drugi državi članici, da začne pogajanja o plačah, ki jih mora plačati napotenim delavcem, kot tudi z vidika, da je bil njegov namen prisiliti tega izvajalca, da pristopi h kolektivni pogodbi, katere določbe uvajajo za določene zadeve iz člena 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), Direktive 96/71 ugodnejše pogoje, kot so pogoji, določeni v upoštevnih nacionalnih zakonih, medtem ko se druge določbe nanašajo na zadeve, ki niso predvidene v tej določbi.
Presoja spornega kolektivnega ukrepa iz postopka v glavni stvari glede na člen 49 ES
86 Tožene stranke v postopku v glavni stvari ter danska in švedska vlada glede izvajanja sredstev pritiska, ki jih imajo na voljo sindikalne organizacije, da prisilijo k pristopu h kolektivni pogodbi ter h pogajanjem o plačah, trdijo, da pravica do kolektivnih ukrepov v okviru pogajanj z delodajalcem ne spada na področje uporabe člena 49 ES, ker v skladu s členom 137(5) ES, kot je bil spremenjen s Pogodbo iz Nice, Skupnost ni pristojna za urejanje te pravice.
87 V zvezi s tem zadošča spomniti, da čeprav na področjih, ki ne spadajo v pristojnost Skupnosti, države članice lahko načelno prosto določajo pogoje obstoja zadevnih pravic in pravila za izvajanje teh pravic, pa morajo te države pri izvajanju te pristojnosti kljub temu spoštovati pravo Skupnosti (glej po analogiji v zvezi s področjem socialne varnosti sodbi z dne 28. april 1998 v zadevi Decker, C-120/95, Recueil, str. I-1831, točki 22 in 23, ter v zadevi Kohll, C-158/96, Recueil, str. I-1931, točki 18 in 19; v zvezi z neposredno obdavčitvijo sodbi z dne 4. marca 2004 v zadevi Komisija proti Franciji, C-334/02, Recueil, str. I-2229, točka 21, in z dne 13. decembra 2005 v zadevi Marks & Spencer, C-446/03, ZOdl., str. I-10837, točka 29).
88 Zato okoliščina, da se člen 137 ES ne nanaša niti na pravico do stavke niti na pravico izprtja, ni taka, da bi kolektivni ukrep, kakršen je sporni v postopku v glavni stvari, izvzela s področja svobodnega opravljanja storitev.
89 Glede na stališča danske in švedske vlade je pravica do kolektivnega ukrepa temeljna pravica, ki bi morala biti izvzeta s področja uporabe člena 49 in uporabe Direktive 96/71.
90 V zvezi s tem je treba poudariti, da pravico do kolektivnega ukrepa priznavajo različni mednarodni instrumenti, pri katerih so države članice sodelovale ali pa so k njim pristopile, kot je Evropska socialna listina, podpisana v Torinu 18. oktobra 1961, izrecno omenjena v členu 136 ES, in Konvencija št. 87 Mednarodne organizacije dela z dne 9. julija 1948 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic ter instrumenti, ki so jih izdelale navedene države članice na ravni Skupnosti ali v okviru Evropske unije, kot je Listina Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev, sprejeta med zasedanjem Evropskega sveta v Strasbourgu 9. decembra 1989, tudi omenjena v členu 136 ES, in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašena 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1).
91 Čeprav je pravico do kolektivnega ukrepa torej treba priznati kot temeljno pravico, ki je sestavni del splošnih načel prava Skupnosti, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče, pa je njeno izvajanje kljub temu podvrženo določenim omejitvam. Kot potrjuje člen 28 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je zaščitena v skladu s pravom Skupnosti in nacionalno zakonodajo ter običaji.
92 Čeprav pravica do kolektivnih ukrepov, kot opozarja švedska vlada, na Švedskem in v drugih državah članicah res uživa varstvo na ustavni ravni, pa se kljub temu lahko, kot izhaja iz točke 10 te sodbe, v skladu s švedsko ustavo ta pravica, ki v tej državi članici zajema blokado gradbišča, izvaja, razen če temu ne nasprotujejo določbe zakona ali pogodbe.
93 V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da je varstvo temeljnih pravic tak zakoniti interes, ki načeloma upravičuje omejitev obveznosti, ki jih nalaga pravo Skupnosti, celo na podlagi temeljne svoboščine, ki jo zagotavlja Pogodba, kot je prosti pretok blaga (glej sodbo z dne 12. junija 2003 v zadevi Schmidberger, C‑112/00, Recueil, str. I-5659, točka 74) ali svobodno opravljanje storitev (glej sodbo z dne 14. oktobra 2004 v zadevi Omega, C-36/02, ZOdl., str. I-9609, točka 35).
94 Kot je Sodišče razsodilo v zgoraj navedenih sodbah Schmidberger in Omega, izvajanje zadevnih temeljnih pravic, in sicer svobode izražanja oziroma spoštovanja človeškega dostojanstva, spada na področje uporabe določb Pogodbe. To izvajanje mora biti usklajeno z zahtevami v zvezi s pravicami, ki so zaščitene z navedeno pogodbo, in mora biti v skladu z načelom sorazmernosti (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Schmidberger, točka 77, in Omega, točka 36).
95 Iz vsega navedenega izhaja, da temeljni značaj, ki se navezuje na pravico do kolektivnega ukrepa, ni tak, da zaradi tega tak ukrep, usmerjen proti podjetju s sedežem v drugi državi članici, ki napoti delavce v okviru čezmejnega opravljanja storitev, ne bi spadal na področje uporabe prava Skupnosti.
96 Zato je treba preučiti, ali dejstvo, da lahko sindikalne organizacije države članice izvedejo kolektivni ukrep v zgoraj navedenih pogojih, pomeni omejitev svobodnega opravljanja storitev, in če je odgovor pritrdilen, ali jo je mogoče utemeljiti.
97 V zvezi s tem je treba spomniti, da se člen 49 ES, s tem da skuša odpraviti omejitve svobode opravljanja storitev, ki izhajajo iz okoliščine, da ima izvajalec sedež v drugi državi članici, kot je država, v kateri mora biti storitev opravljena, neposredno uporablja v pravnih redih držav članic po prenehanju prehodnega obdobja in podeljuje posameznikom pravice, ki jih lahko uveljavljajo pred sodiščem in ki jih morajo nacionalna sodišča varovati (glej zlasti sodbe z dne 3. decembra 1974 v zadevi van Binsbergen, 33/74, Recueil, str. 1299, točka 26; z dne 14. julija 1976 v zadevi Donà, 13/76, Recueil, str. 1333, točka 20; z dne 4. decembra 1986 v zadevi Komisija proti Irski, 206/84, Recueil, str. 3817, točka 16, in z dne 11. januarja 2007 v zadevi ITC, C-208/05, Recueil, str. I-181, točka 67).
98 Spomniti je treba tudi na to, da je spoštovanje člena 49 ES nujno tudi pri nejavnih predpisih, katerih namen je kolektivno urejati opravljanje storitev. Odprava ovir za svobodo opravljanja storitev med državami članicami bi bila namreč ogrožena, če bi odpravo državnih meja lahko izničile ovire, ki bi bile posledica izvajanja pravne neodvisnosti združenj ali organov, za katere se javno pravo ne uporablja (glej sodbe z dne 12. decembra 1974 v zadevi Walrave in Koch, 36/74, Recueil, str. 1405, točki 17 in 18; z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C-415/93, Recueil, str. I-4921, točki 83 in 84, in z dne 19. februarja 2002 v zadevi Wouters in drugi, C-309/99, Recueil, str. I-1577, točka 120).
99 V postopku v glavni stvari je treba ugotoviti, da lahko pravica sindikalnih organizacij države članice do izvedbe kolektivnih ukrepov – na podlagi katerih se lahko podjetja s sedežem v drugi državi članici čutijo prisiljena pristopiti h kolektivni pogodbi za gradbeništvo, v kateri nekatere določbe odstopajo od zakonodajnih določb, s tem da uvajajo ugodnejše pogoje za delo in zaposlitev v zvezi z zadevami iz člena 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), Direktive 96/71, druge določbe pa se nanašajo na zadeve, ki niso navedene v tej določbi – povzroči, da je izvajanje gradbenih del na švedskem ozemlju za ta podjetja manj privlačno, celo težavnejše, in zato pomeni omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 49 ES.
100 Isto izhaja a fortiori iz okoliščine, da bi se lahko podjetja, zato da bi se seznanila z minimalno urno postavko, ki jo morajo plačati svojim napotenim delavcem, čutila na podlagi kolektivnih ukrepov prisiljena k neskončnim pogajanjem s sindikalnimi organizacijami na kraju izvajanja storitev.
101 Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ker je svobodno opravljanje storitev eno izmed temeljnih načel Skupnosti (glej zlasti sodbi z dne 4. decembra 1986 v zadevi Komisija proti Franciji, 220/83, Recueil, str. 3663, točka 17, in Komisija proti Danski, 252/83, Recueil, str. 3713, točka 17), je omejitev te svoboščine mogoče utemeljiti, le če se z njo zasleduje legitimen cilj, ki je združljiv s Pogodbo, in jo upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu, če v takem primeru lahko zagotovi zasledovani cilj in ne presega tega, kar je nujno potrebno za dosego tega cilja (glej zlasti sodbe z dne 5. junija 1997 v zadevi SETTG, C-398/95, Recueil, str. I-3091, točka 21; z dne 30. marca 2006 v zadevi Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti, C-451/03, ZOdl., str. I-2941, točka 37, in z dne 5. decembra 2006 v zadevi Cipolla in drugi, C-94/04 in C-202/04, ZOdl., str. I-11421, točka 61).
102 Sindikalne organizacije, tožene stranke v postopku v glavni stvari, in švedska vlada trdijo, da so zadevne omejitve utemeljene, ker so nujne za zagotovitev varstva temeljne pravice, ki jo priznava pravo Skupnosti, in ker je njihov cilj varstvo delavcev, ki je nujni razlog v splošnem interesu.
103 V zvezi s tem je treba poudariti, da je lahko pravica do kolektivnega ukrepa, katerega cilj je varstvo delavcev države gostiteljice pred morebitnim socialnim dampingom, tak nujni razlog v splošnem interesu v smislu sodne prakse Sodišča, da načelno lahko utemelji omejitev temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Arblade in drugi, točka 36; sodbe z dne 15. marca 2001 v zadevi Mazzoleni in ISA, C-165/98, Recueil, str. I-2189, točka 27; z dne 25. oktobra 2001 v zadevi Finalarte in drugi, C-49/98, C-50/98, od C‑52/98 do C-54/98 in od C-68/98 do C-71/98, Recueil, str. I-7831, točka 33, in z dne 11. decembra 2007 v zadevi International Transport Workers’ Federation in Finnish Seamen’s Union, C-438/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 77).
104 Dodati je treba, da glede na člen 3(1), točki (c) in (j), ES dejavnosti Skupnosti vključujejo ne samo „notranji trg, za katerega je značilna odprava ovir pri prostem pretoku blaga, oseb, storitev in kapitala med državami članicami“, ampak tudi „politiko na socialnem področju“. Člen 2 ES namreč navaja, da je naloga Skupnosti med drugim spodbujati „skladen, uravnotežen in trajnosten razvoj gospodarskih dejavnosti“ in „visoko stopnjo zaposlenosti in socialne zaščite“.
105 Ker ima Skupnost tako ne samo gospodarski, temveč tudi socialen cilj, je treba pravice, ki izhajajo iz določb Pogodbe ES v zvezi s prostim pretokom blaga, oseb, storitev in kapitala, uravnotežiti s cilji, ki jih zasleduje socialna politika, med katerimi sta, kot izhaja iz člena 136 ES, izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev, tako da se ob ohranjanju izboljšav omogoči njihova uskladitev, ustrezna socialna zaščita ter dialog med socialnimi partnerji.
106 V postopku v glavni stvari Byggnads in Byggettan trdita, da je bil cilj, ki se ga je zasledovalo z blokado zoper družbo Laval, varstvo delavcev.
107 V zvezi s tem je treba poudariti, da načeloma blokada, ki jo začne sindikalna organizacija države članice gostiteljice in katere namen je zagotoviti delavcem, napotenim v okviru čezmejnega opravljanja storitev, pogoje za delo in zaposlitev na določeni ravni, spada v cilj varstva delavcev.
108 Vendar je treba upoštevati, da glede posebnih obveznosti, povezanih s pristopom h kolektivni pogodbi za gradbeništvo, h kateremu skušajo sindikalne organizacije s kolektivnim ukrepom, kot je ta v postopku v glavni stvari, prisiliti podjetja s sedežem v drugih državah članicah, ovire, ki je posledica tega ukrepa, ni mogoče utemeljiti glede na ta cilj. Poleg tega, kar izhaja iz točk 81 in 83 te sodbe glede delavcev, napotenih v okviru čezmejnega opravljanja storitev, mora delodajalec teh delavcev zaradi učinka usklajevanja, ki je bilo izvedeno z Direktivo 96/71, upoštevati jedro prisilnih predpisov glede minimalne zaščite v državi članici gostiteljici.
109 Končno, glede pogajanja v zvezi s plačami, h kateremu naj bi sindikalne organizacije s kolektivnim ukrepom, kot je ta v postopku v glavni stvari, prisilile podjetja s sedežem v drugi državi članici, ki začasno napotijo delavce na ozemlje države članice gostiteljice, je treba poudariti, da pravo Skupnosti gotovo ne prepoveduje državam članicam, da taka podjetja z ustreznimi sredstvi prisilijo k spoštovanju njihovih pravil glede minimalne plače (glej zgoraj navedene sodbe Seco in Desquenne & Giral, točka 14; Rush Portuguesa, točka 18, in Arblade in drugi, točka 41).
110 Vendar kolektivnih ukrepov, kot so ti sporni v postopku v glavni stvari, ni mogoče utemeljiti glede na cilj v splošnem interesu, omenjenem v točki 102 te sodbe, ker pogajanje glede plač, h kateremu skušajo prisiliti podjetja s sedežem v drugi državi članici, sodi v nacionalni kontekst, v katerem ni nobenih določb, ki bi bile dovolj natančne in dostopne, da ne bi bilo zaradi njih v praksi podjetju nemogoče ali izjemno težko ugotoviti, katere obveznosti mora spoštovati glede minimalne plače (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Arblade in drugi, točka 43).
111 Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti tako, da je treba člen 49 ES in člen 3 Direktive 96/71 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da lahko v državi članici, v kateri so pogoji za delo in zaposlitev, ki se nanašajo na zadeve iz člena 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), te direktive, razen minimalne urne postavke, predpisani v zakonodajnih določbah, sindikalna organizacija poskusi prisiliti s kolektivnim ukrepom v obliki blokade gradbišč, kot je ta v postopku v glavni stvari, izvajalca storitev, ki ima sedež v drugi državi članici, da začne pogajanje o urnih postavkah, ki jih mora plačati napotenim delavcem, ter da pristopi h kolektivni pogodbi, katere določbe za nekatere navedene zadeve določajo ugodnejše pogoje, kot so pogoji, določeni v upoštevnih zakonodajnih določbah, medtem ko se druge določbe nanašajo na zadeve, ki niso predvidene v členu 3 navedene direktive.
Drugo vprašanje
112 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člena 49 ES in 50 ES nasprotujeta temu, da bi bila v državi članici prepoved sindikalnim organizacijam, da izvedejo kolektivni ukrep z namenom, da dosežejo razveljavitev ali spremembo kolektivne pogodbe, sklenjene med tretjimi strankami, podrejena temu, da je ukrep usmerjen k pogojem za delo in zaposlitev, za katere se nacionalni zakon neposredno uporablja, kar podjetju, ki napoti delavce v to državo članico v okviru čezmejnega opravljanja storitev in ki ga zavezuje kolektivna pogodba, ki je predmet prava druge države članice, onemogoči, da uveljavlja to prepoved v razmerju do omenjenih organizacij.
113 To vprašanje se nanaša na uporabo določb MBL, ki je uvedel sistem boja proti socialnemu dampingu, na podlagi katerega izvajalec storitev nima pravice pričakovati v državi članici, v kateri izvaja svojo storitev, katerokoli upoštevanje obveznosti, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb, ki že veljajo zanj v državi članici, v kateri ima sedež. Iz tega sistema izhaja, da so kolektivni ukrepi dovoljeni proti podjetjem, ki jih zavezuje kolektivna pogodba, za katero velja zakon druge države članice, iz istega naslova, kot so dovoljeni proti tistim podjetjem, ki jih ne zavezuje nobena kolektivna pogodba.
114 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da svoboda opravljanja storitev vključuje zlasti odpravo vsakršne diskriminacije ponudnika na podlagi državljanstva ali okoliščine, da ima sedež v državi, ki ni država, v kateri se opravlja storitev (glej zlasti sodbe z dne 26. februarja 1991 v zadevi Komisija proti Franciji, C-154/89, Recueil, str. I-659, točka 12; v zadevi Komisija proti Italiji, C-180/89, Recueil, str. I-709, točka 15; v zadevi Komisija proti Grčiji, C-198/89, Recueil, str. I-727, točka 16, in z dne 18. julija 2007 zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nemčiji, točka 83).
115 Ravno tako iz ustaljene sodne prakse izhaja da lahko diskriminacijo pomeni le uporaba različnih pravil v primerljivih položajih ali uporaba istega pravila v različnih položajih (glej zlasti sodbe z dne 14. februarja 1995 v zadevi Schumacker, C-279/93, Recueil, str. I-225, točka 30; z dne 22. marca 2007 v zadevi Talotta, C-383/05, ZOdl., str. I-2555, točka 18, in z dne 18. julija 2007 v zadevi Lakebrink in Peters-Lakebrink, C-182/06, še neobjavljena v ZOdl., točka 27).
116 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da nacionalna zakonodaja, kot je sporna v postopku v glavni stvari, ki ne upošteva kolektivnih pogodb – ne glede na njihovo vsebino –, ki že zavezujejo podjetja, ki napotijo delavce na Švedsko, v državi članici, v kateri imajo sedež, ustvarja diskriminacijo teh podjetij, če jih obravnava isto kot nacionalna podjetja, ki niso sklenila kolektivne pogodbe.
117 Iz člena 46 ES, ki ga je treba razlagati ozko, pa izhaja, da so lahko diskriminatorna pravila utemeljena le na podlagi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja (glej zgoraj navedeno sodbo z dne 18. julija 2007 v zadevi Komisija proti Nemčiji, točka 86).
118 Glede tega iz predložitvene odločbe izhaja, da je neposreden namen uporabe te zakonodaje za podjetja s sedežem v drugih državah članicah, ki jih zavezujejo kolektivne pogodbe, za katere ne velja švedsko pravo, prvič, omogočiti sindikalnim organizacijam, da ukrepajo, da bi vsi delodajalci, ki so prisotni na švedskem trgu dela, plačevali plače in uporabljali druge pogoje dela, ki ustrezajo tistim, ki so običajni na Švedskem, in drugič, ustvariti stanje lojalne konkurence z enakimi pogoji med švedskimi delodajalci in podjetniki, ki pridejo iz drugih držav članic.
119 Ker nobeden od razlogov, omenjenih v prejšnji točki, ne spada med razloge javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja v smislu člena 46 ES v povezavi s členom 55 ES, je treba ugotoviti, da diskriminacije, kot je obravnavana v postopku v glavni stvari, ni mogoče utemeljiti.
120 Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti tako, da člena 49 ES in 50 ES nasprotujeta temu, da bi bila v državi članici prepoved sindikalnim organizacijam, da izvedejo kolektivni ukrep z namenom, da dosežejo razveljavitev ali spremembo kolektivne pogodbe, sklenjene med tretjimi strankami, pogojena s tem, da se ukrep nanaša na pogoje za delo in zaposlitev, za katere se nacionalni zakon neposredno uporablja.
Stroški
121 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1) Člen 49 ES in člen 3 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da lahko v državi članici, v kateri so pogoji za delo in zaposlitev, ki se nanašajo na zadeve iz člena 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), te direktive, razen minimalne urne postavke, predpisani v zakonodajnih določbah, sindikalna organizacija poskusi prisiliti s kolektivnim ukrepom v obliki blokade gradbišč, kot je ta v postopku v glavni stvari, izvajalca storitev, ki ima sedež v drugi državi članici, da začne pogajanje o urnih postavkah, ki jih mora plačati napotenim delavcem, ter da pristopi h kolektivni pogodbi, katere določbe za nekatere navedene zadeve določajo ugodnejše pogoje, kot so pogoji, določeni v upoštevnih zakonodajnih določbah, medtem ko se druge določbe nanašajo na zadeve, ki niso predvidene v členu 3 navedene direktive.
2) Člena 49 ES in 50 ES nasprotujeta temu, da bi bila v državi članici prepoved sindikalnim organizacijam, da izvedejo kolektivni ukrep z namenom, da dosežejo razveljavitev ali spremembo kolektivne pogodbe, sklenjene med tretjimi strankami, pogojena s tem, da se ukrep nanaša na pogoje za delo in zaposlitev, za katere se nacionalni zakon neposredno uporablja.
Podpisi