SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 23. oktobra 2018(*)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Socialna varnost – Poklicna bolezen – Poklicni izvor bolezni – Člen 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov – Invalidska komisija – Obveznost obrazložitve – Očitna napaka pri presoji – Odgovornost – Nepremoženjska škoda“

V zadevi T‑567/16,

Robert McCoy, nekdanji uradnik pri Odboru regij, stanujoč v Bruslju (Belgija), ki ga zastopa L. Levi, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Odboru regij, ki ga zastopata J. C. Cañoto Argüelles in S. Bachotet, agenta, skupaj z B. Wägenbaurjem, odvetnikom,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 270 PDEU, ki se nanaša, prvič, na razglasitev ničnosti odločbe Odbora regij z dne 2. decembra 2014 o potrditvi sklepov invalidske komisije z dne 7. maja 2014, s katerimi je ta zavrnila zahtevo tožeče stranke za priznanje poklicnega izvora bolezni, ki jo je prizadela, in drugič, na odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 25.000 EUR, ki naj bi nastala tožeči stranki,

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi M. Prek, predsednik, F. Schalin (poročevalec), sodnik, in M. J. Costeira, sodnica,

sodna tajnica: M. Marescaux, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 13. decembra 2017

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

 Nepravilnosti v okviru Odbora regij in poklicni položaj tožeče stranke

1        Tožeča stranka, Robert McCoy, je v okviru Odbora regij najprej, to je od 1. januarja 2000 do 31. decembra 2002, opravljala naloge finančnega nadzornika, nato pa od 1. januarja 2003 delala kot notranji revizor.

2        Tožeča stranka je v okviru svojih nalog odkrila nepravilnosti pri upravljanju proračuna Odbora regij. O tem je najprej obvestila upravo in generalnega sekretarja Odbora regij, nato pa še Odbor Evropskega parlamenta za proračunski nadzor (v nadaljevanju: Cocobu), pred katerim je nastopila 19. marca 2003.

3        Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) je na opozorilo člana Parlamenta in člana odbora Cocobu opravil preiskavo nepravilnosti, ki jih je prijavila tožeča stranka, in 8. oktobra 2003 izdal poročilo o preiskavi (v nadaljevanju: poročilo urada OLAF). Urad OLAF je v okviru preiskave zaslišal tožečo stranko.

4        Urad OLAF je v poročilu ugotovil, da so bile pri upravljanju proračuna Odbora regij storjene različne nepravilnosti, in med drugim priporočil, naj se zoper nekatere člane osebja, zlasti zoper g. F. in go. Y., uvede disciplinska preiskava. Urad OLAF je tudi navedel, da je g. F. tožečo stranko opozoril, da bo, če ne bo prenehala delovati tako, kot da je še vedno finančni nadzornik Odbora regij, zoper njo zahteval uvedbo upravne preiskave, in da je bila tožeča stranka deležna vse večje sovražnosti svojih nadrejenih.

5        V sklepnih ugotovitvah poročila urada OLAF je poudarjeno, da je Odbor regij na splošno poskušal tožečo stranko „odvrniti“ od opravljanja njenih nalog finančnega nadzornika in nato notranjega revizorja oziroma jo v zvezi s temi nalogami „demoralizirati“ ter da Odbor regij očitno ni upošteval tretjega odstavka člena 2 Sklepa predsedstva Odbora regij št. 294/99 z dne 17. novembra 1999 o pogojih in načinih izvajanja notranjih preiskav v zvezi s preprečevanjem goljufij, korupcije in kakršnega koli nezakonitega ravnanja, ki škoduje interesom Skupnosti, v skladu s katerim se „[z] uradniki in uslužbenci generalnega sekretariata ne sme na noben način ravnati nepravično ali diskriminatorno zaradi tega, ker so poslali informacije iz prvega in drugega odstavka“.

6        Odbor Cocobu je 22. decembra 2003 predstavil svoje poročilo o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2001, katerega oddelek VII se nanaša prav na Odbor regij (v nadaljevanju: poročilo odbora Cocobu). Ob opiranju zlasti na poročilo urada OLAF je odbor Cocobu ne le „obsodil uradno oviranje, ki sta ga bila deležna finančni nadzornik/notranji revizor in njegovo osebje od uprave Odbora [regij]“, ampak tudi navedel, da „pričakuje, da bodo reformni ukrepi[, ki jih je predvidel Odbor regij,] omogočili razkrivanje goljufij in nepravilnosti brez tveganja individualnega ali institucionalnega nadlegovanja, kakršno se je dogajalo v preteklosti“.

7        Parlament je ob upoštevanju poročila urada OLAF in poročila odbora Cocobu 29. januarja 2004 v okviru pristojnosti, ki so mu bile podeljene s členoma 275 in 276 ES, da izda razrešnico glede izvrševanja splošnega proračuna Unije, sprejel resolucijo „s pripombami k sklepu o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2001 – Oddelek VII – Odbor regij“. Natančneje, Parlament je v točkah 14, 22 in 24 te resolucije „[obsodil] – brez poseganja v izid postopka, ki ga je notranji revizor začel na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov – uradno oviranje, ki sta ga bila deležna [ta revizor] in njegovo osebje“, in „individualno ali institucionalno nadlegovanje“, katerega žrtev je bila tožeča stranka, ter „[zahteval], naj notranji revizor prejme uradno opravičilo Odbora regij“.

8        Tožeča stranka, ki je trpela za tesnobo in depresijo ter imela simptome posttravmatskega stresa, je bila od 28. aprila 2004 na bolniškem dopustu. Ta bolniški dopust je bil podaljšan do 31. decembra 2006 in nato od 22. februarja 2007 do 30. junija 2007, ko je bila obvezno upokojena zaradi invalidnosti.

9        Ker je generalni sekretar Odbora regij ugotovil, da je bila tožeča stranka v zadnjih treh letih več kot dvanajst mesecev na bolniškem dopustu, se je 22. februarja 2006 odločil, da v skladu s členom 59(4) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) začne postopek za ugotavljanje invalidnosti tožeče stranke in jo pozval, naj imenuje zdravnika zaradi sklica prve invalidske komisije.

 Prva invalidska komisija in Urad Komisije za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO)

10      Prvo invalidsko komisijo so sestavljali zdravnik T., ki ga je imenoval Odbor regij, zdravnik G., ki ga je imenoval predsednik Sodišča Evropske unije za zastopanje tožeče stranke, in zdravnik O., ki sta ga sporazumno imenovala zdravnika T. in G.

11      Tožeča stranka se je 1. januarja 2007 vrnila na delo. Delala je do 21. februarja 2007 ali približno šest tednov, nato pa je ponovno odšla na bolniški dopust.

12      Tožeča stranka je 27. februarja 2007 na generalnega sekretarja Odbora regij naslovila zahtevo na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov in člena 16 pravil o zavarovanju, da bi dosegla priznanje poklicnega izvora svoje bolezni. Poleg tega je generalnemu sekretarju Odbora regij sporočila, da je, ker je bila ena invalidska komisija že imenovana, da bi odločila o nezmožnosti tožeče stranke za delo v smislu člena 78 Kadrovskih predpisov, to komisijo zaprosila, naj ne preuči le njene nezmožnosti za delo, temveč po potrebi tudi povezavo, ki bi obstajala med to nezmožnostjo in poklicno dejavnostjo tožeče stranke.

13      Generalni sekretar Odbora regij je z dopisom z dne 10. aprila 2007 tožečo stranko obvestil, da je bila njena zahteva na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov posredovana Komisiji Evropskih skupnosti kot ad hoc organu, pristojnemu za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), in da je bila njena prošnja, naj ta invalidska komisija odloči tudi, ali je morebitna invalidnost tožeče stranke poklicnega izvora, ustrezno posredovana tej komisiji.

14      Prva invalidska komisija je ob koncu sestanka z dne 23. maja 2007 ugotovila, da je tožečo stranko prizadela popolna trajna invalidnost, zaradi katere ni zmožna opravljati svojih nalog. Glede izvora invalidnosti pa je prva invalidska komisija navedla, da nima dovolj podatkov za odločitev o poklicnem izvoru invalidnosti in da bo počakala, da ji uprava zagotovi „verodostojne podatke“, na podlagi katerih bo lahko o tem odločila.

15      Predsedstvo Odbora regij je s sklepom z dne 11. junija 2007 na podlagi člena 53 Kadrovskih predpisov zaradi invalidnosti tožečo stranko obvezno upokojilo od 30. junija 2007.

16      Urad Komisije za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) je januarja 2008 v okviru postopka, začetega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, presodil, da upravna preiskava ni potrebna, „ker dokumenti iz spisa vsebujejo dovolj upravnih podatkov, da lahko zdravnik [urada PMO] opravi analizo“.

17      Urad PMO je s sklepom z dne 9. januarja 2009 priznal poklicni izvor bolezni tožeče stranke na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, pri čemer se je oprl na zdravniška poročila, ki jih je pripravil ali zahteval zdravnik urada PMO, zdravnik J., in sicer na poročilo tega zdravnika z dne 8. maja 2008 in njegove sklepe z dne 20. novembra 2008 ter na poročilo zdravnika R. z dne 18. septembra 2008. Poleg tega se je zdravnik urada PMO v poročilu z dne 8. maja 2008 skliceval na šest drugih zdravniških poročil, ki so jih pripravili zdravnik V. A. in drugi bolnišnični zdravniki ter jih je predložila tožeča stranka, in na več nezdravniških dokumentov, med katerimi je resolucija Parlamenta, navedena v točki 7 zgoraj. Zdravnik R. se je v svojem poročilu z dne 18. septembra 2008 skliceval tudi na psihološko oceno z dne 3. septembra 2008, ki jo je podal profesor D. M.

18      Zdravnik urada PMO je v svojem poročilu z dne 8. maja 2008 ob upoštevanju elementov iz spisa navedel, da je urad OLAF ugotovil, prvič, obstoj poneverb v Odboru regij in poskusov izključevanja tožeče stranke, zaradi katerih ta ni mogla ustrezno opravljati dela finančnega nadzornika, ter drugič, obstoj resnih medosebnih sporov med tožečo stranko in njenimi nadrejenimi. Nazadnje, zdravnik urada PMO je menil, da je treba ob upoštevanju psihiatričnega mnenja, za katerega je bil zaprošen zdravnik Re., ugotoviti zlasti „progresivni nastanek sindroma […], povezanega z nedopustnim ravnanjem nekaterih uradnikov Odbora regij na delovnem mestu“.

19      Zdravnik urada PMO je v svojih ugotovitvah z dne 20. novembra 2008 ugotovil, da tožeča stranka „ne more več opravljati nobene poklicne dejavnosti v okviru Evropskih skupnosti, zlasti ker je njeno klinično-psihološko stanje povezano s psihičnim nadlegovanjem, ki ga je doživljala na delovnem mestu, in z izgorelostjo, ki je posledica tega nadlegovanja“, ter da „so psihične in čustvene motnje[, ki jih ima,] v neposredni in nesporni vzročni zvezi [z njeno] poklicno dejavnostjo“.

20      Urad PMO je 2. marca 2010 na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov odločil, da stopnjo invalidnosti tožeče stranke, ki je posledica bolezni, za katero se prizna poklicni izvor, določi na 10 %. Ta sklep je bil sprejet na podlagi več dopolnilnih zdravniških poročil, za katera je zaprosil urad PMO, in sicer na podlagi psihološkega izvedenskega poročila, ki ga je 12. avgusta 2009 pripravil zdravnik D., nevropsihološke ocene, ki jo je 17. oktobra 2009 pripravil zdravnik M., „poročila o psihiatričnem pregledu“, ki ga je 3. novembra 2009 pripravil zdravnik Re., in sklepov zdravnika urada PMO z dne 11. februarja 2010, v katerih je bil ugotovljen tudi obstoj reaktivne motnje, povezane s sporom na delovnem mestu. Potem ko je zdravnik Re. 3. novembra 2009 pripravil svoje poročilo, je zdravnik urada PMO poklicno bolezen tožeče stranke opisal kot „anksiozno-depresivno motnjo, ki jo je mogoče pripisati resnemu sporu upravne narave, enakovrednemu psihičnemu nadlegovanju“, in stopnjo invalidnosti, ki je posledica te motnje, ocenil na 10 %. Vsi ti sklepi in zdravniška poročila so bili poslani prvi invalidski komisiji.

21      Na podlagi sklepa urada PMO in po tem, ko so imeli dostop do zdravstvenega in upravnega spisa, so se 2. julija 2010 sestali trije člani prve invalidske komisije. Ta prva invalidska komisija je z večino – zgolj zdravnikov T. in O., ki sta podpisala te sklepe – ugotovila, da invalidnost tožeče stranke ni posledica poklicne bolezni. Zdravnik G., ki je bil po uradni dolžnosti imenovan za zastopanje tožeče stranke, je prav tako 2. julija 2010 podpisal ločene sklepe, v katerih je ugotovil, da invalidnost tožeče stranke je posledica poklicne bolezni.

22      Predsedstvo Odbora regij je kot OPI na sestanku z dne 10. septembra 2010 „potrdilo [sklepe zdravnikov T. in O., navedene v točki 21 zgoraj], v skladu s [katerimi] invalidnost [tožeče stranke] ni posledica poklicne bolezni v smislu člena 78, [peti odstavek], Kadrovskih predpisov“.

23      Tožeča stranka je z dopisom z dne 21. januarja 2011 zoper odločbo z dne 10. septembra 2010 vložila pritožbo. OPI je s sklepom z dne 20. maja 2011 to pritožbo zavrnil.

24      Tožeča stranka je 8. septembra 2011 pri Sodišču za uslužbence Evropske unije vložila tožbo zoper odločbo z dne 10. septembra 2010 in odločbo o zavrnitvi pritožbe z dne 20. maja 2011. S sodbo z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij (F‑86/11, EU:F:2013:56), je bila odločba z dne 10. septembra 2010 razglašena za nično. S to sodbo je bilo ugodeno tožbi tožeče stranke z obrazložitvijo, da poročilo prve invalidske komisije ne vsebuje zadostne obrazložitve in da je ta komisija storila očitno napako pri presoji. Obrazložitev je bila pomanjkljiva zaradi neobstoja razumljive povezave med zdravniškimi ugotovitvami prve invalidske komisije in ugotovitvami o izvoru invalidnosti tožeče stranke (sodba z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij, F‑86/11, EU:F:2013:56, točka 98). Očitna napaka pri presoji je bila ugotovljena na podlagi dejstva, da je prva invalidska komisija zatrjevala, da je priznanje poklicnega izvora bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov dejansko temeljilo „izključno na izjavah pacienta“, medtem ko je iz spisa razvidno, da je to priznanje temeljilo zlasti na več zdravniških poročilih in da se dejansko stanje v obravnavani zadevi odmika od tega smisla (sodba z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij, F‑86/11, EU:F:2013:56, točke od 106 do 111).

25      Tožeča stranka je 20. decembra 2012 v povezavi z zgoraj navedeno tožbo pri Sodišču za uslužbence vložila odškodninsko tožbo (zadeva F‑156/12, McCoy/Odbor regij). Kot je navedeno v točki 36 spodaj, tožeča stranka v okviru te tožbe Odboru regij očita krivdno ravnanje v zvezi z njo v obdobju po odkritju nepravilnosti v Odboru regij.

 Druga invalidska komisija

26      Odbor regij se je na podlagi sodbe z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij (F‑86/11, EU:F:2013:56), v dopisu z dne 7. julija 2013 odločil za ustanovitev druge invalidske komisije, sestavljene iz treh zdravnikov.

27      Tožeča stranka je za svojega zastopnika imenovala istega zdravnika, kot jo je predhodno zastopal v prvi invalidski komisiji, in sicer zdravnika G., Odbor regij pa je kot zastopnika imenoval zdravnika M.

28      Odbor regij je v dopisu z dne 30. oktobra 2013 tožečo stranko obvestil o tem, da sta se zdravnika M. in G. za ustanovitev druge invalidske komisije dogovorila o izbiri tretjega zdravnika, in sicer zdravnika L. Odbor regij je to informacijo dobil na podlagi izmenjave elektronskih sporočil med tema zdravnikoma, iz katere je razvidno, da je bil zdravnik G. naklonjen zdravniku L.

29      Tožeča stranka je 8. novembra 2013 Odbor regij obvestila o svojem nestrinjanju s to ugotovitvijo. Ne glede na elektronsko sporočilo zdravnika G. je trdila, da se zadnjenavedeni ni strinjal z imenom tretjega zdravnika. Poleg tega je Odbor regij prosila, naj ne predlaga imena za imenovanje tretjega zdravnika druge invalidske komisije in naj se to vprašanje predloži predsedniku Sodišča Evropske unije.

30      Odbor regij je 26. novembra 2013 tožeči stranki poslal dopis, da bi jo seznanil s tem, da ne nasprotuje predložitvi tega vprašanja predsedniku Sodišča Evropske unije. Poudaril pa je, da bi tak pristop povzročil dodatne postopke, ki bi na koncu zavlekli izid postopka.

31      Po tej izmenjavi dopisov je predsednik Sodišča Evropske unije na zaprosilo Odbora regij imenoval tretjega zdravnika za vključitev v drugo invalidsko komisijo. Odbor regij je bil o tem obveščen konec februarja 2014.

32      Zdravnik, ki ga je imenoval predsednik Sodišča Evropske unije, je bil zdravnik H. Drugo invalidsko komisijo so tako sestavljali zdravnik G., ki ga je imenovala tožeča stranka, zdravnik M., ki ga je imenoval Odbor regij, in zdravnik H., ki ga je imenoval predsednik Sodišča Evropske unije.

33      Druga invalidska komisija se je prvič sestala 15. aprila 2014. Ob koncu tega sestanka so se zdravniki dogovorili o drugem sestanku, da bi na njem spoznali tožečo stranko. Na drugem sestanku, ki je potekal 7. maja 2014, so bila tožeči stranki postavljena vprašanja, nato pa sta zdravnika M. in H. z večino sklenila, da gre za nepoklicni izvor invalidnosti tožeče stranke v smislu člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: sklepi z dne 7. maja 2014), zdravnik G. pa je ugotovil poklicni izvor te invalidnosti.

34      Zdravstvena služba Odbora regij je 10. novembra 2014 zdravniku G. poslala elektronsko sporočilo z zapisnikom dveh sestankov druge invalidske komisije in seznamom dokumentov, ki so na voljo v zdravstveni kartoteki tožeče stranke, in svojim seznamom dokumentov. Ta zapisnika sta podpisala le zdravnika M. in H.

35      Istega dne sta zdravnika M. in H. podpisala zbirno zdravniško poročilo, v katerem je obrazložitev sklepov z dne 7. maja 2014. To poročilo je bilo zdravniku G. poslano 23. marca 2015. Na isti dan je zdravnik M. OPI poslal tudi potrdilo, v katerem je navedel:

„Na tem mestu lahko trdim, da se je pazilo, da delo invalidske komisije poteka v pravilni in predpisani obliki ter da so njeni sklepi ustrezno obrazloženi.“

36      Sodišče za uslužbence je 18. novembra 2014 izreklo sodbo v zadevi med tožečo stranko in Odborom regij (sodba z dne 18. novembra 2014, McCoy/Odbor regij, F‑156/12, EU:F:2014:247), s katero je ugotovilo, da je Odbor regij kršil dolžnosti skrbnega ravnanja do tožeče stranke. V skladu s to sodbo Odbor regij namreč ni dokazal, da je v obdobju, upoštevnem v tej zadevi, in v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja, upošteval težke trenutke, ki jih je tožeča stranka preživljala na poklicnem in zasebnem področju, in vpliv, ki bi jih ti morda lahko imeli na njeno zdravje in njen osebni položaj. Iz točke 128 navedene sodbe je razvidno, da „[j]e glede na odločbo urada PMO z dne 2. marca 2010 in ugotovitve zdravnika urada PMO z dne 11. februarja 2010, prvič, očitno, da je vzročna zveza med ravnanjem Odbora regij in nastalo škodo nedvomna ter, drugič, da odškodnina, dodeljena na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov ne pokriva nepremoženjske škode, ki jo sestavlja podcenjevanje, obrekovanje, čakanje in frustracija, in jo je tožeča stranka utrpela zaradi opustitve skrbnega ravnanja Odbora regij v zvezi z njo“. V skladu s tem je bilo Odboru regij naloženo, naj tožeči stranki plača 20.000 EUR.

37      Zdravnik G. je 19. novembra 2014 poslal pripombe na zapisnika sestankov druge invalidske komisije ter zdravnika M. in H. opozoril na sodbo z dne 18. novembra 2014, McCoy/Odbor regij (F‑156/12, EU:F:2014:247). Predlagal je tudi, da bi se druga invalidska komisija ponovno sestala. Zdravnika M. in H. naj bi izjavila, da nov sestanek druge invalidske komisije ni potreben.

38      V dopisih z dne 23. in 30. novembra 2014 (zadnjenavedeni je bil po mnenju tožeče stranke dejansko poslan 2. decembra 2014) je zdravnik G. navedel svoje pripombe na zapisnik z dne 7. maja 2014, v katerem so sklepi, sprejeti z večino (s strani zdravnikov M. in H.). Zdravnik G. je v njih izrazil svoje nestrinjanje. Ugotovil je obstoj vzročne zveze med poklicnim položajem tožeče stranke in njeno invalidnostjo. Poudaril je, da druga invalidska komisija ni izpolnila svoje naloge. Zato je komisijo pozval, naj nadaljuje z delom.

39      Tožeča stranka je 26. novembra 2014 generalnemu sekretarju Odbora regij poslala dopis, v katerem ga obvešča o sklepih druge invalidske komisije in ga prosi, naj zadnjenavedeno pozove, „naj znova začne z delom in naj ga opravi pravilno“.

40      Predsedstvo Odbora regij je z odločbo z dne 2. decembra 2014 potrdilo sklepe z dne 7. maja 2014 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Ta odločba je bila vročena z dopisom z dne 22. decembra 2014, poslanem 5. januarja 2015 in prejetem 7. januarja 2015.

41      Tožeča stranka je 3. aprila 2015 vložila pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Ta pritožba je bila zavrnjena s sklepom z dne 24. julija 2015, ki je bil tožeči stranki vročen 27. julija 2015 (v nadaljevanju: sklep o zavrnitvi pritožbe).

42      Sklep o zavrnitvi pritožbe je temeljil na obvestilu, v katerem je zdravnik M. odgovoril na vprašanja, ki mu jih je pravna služba Odbora regij poslala za odgovor na pritožbo (v nadaljevanju: obvestilo z dne 8. maja 2015).

 Postopek in predlogi strank

43      Tožeča stranka je 3. novembra 2015 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložila tožbo v zadevi F-139/15.

44      Odbor regij je 25. januarja 2016 pri sodnemu tajništvu Sodišča za uslužbence vložil odgovor na tožbo.

45      24. februarja 2016 je bilo odločeno, da druga izmenjava pisnih vlog ni potrebna, in je bil pisni postopek končan.

46      V skladu s členom 3 Uredbe (EU, Euratom) 2016/1192 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o prenosu pristojnosti za odločanje o sporih med Evropsko unijo in njenimi uslužbenci na prvi stopnji na Splošno sodišče (UL 2016, L 200, str. 137) je bila obravnavana zadeva prenesena na Splošno sodišče v stanju, v kakršnem je bila 31. avgusta 2016. Evidentirana je bila pod številko T‑567/16 in dodeljena drugemu senatu.

47      Ker je Sodišče za uslužbence o koncu pisnega dela postopka odločilo pred 1. septembrom 2016, je Splošno sodišče 8. novembra 2016 na stranki naslovilo vprašanje, ali želita, da se opravi obravnava. Stranki sta na vprašanje odgovorili v predpisanem roku; tožeča stranka je Splošno sodišče 29. novembra 2016 obvestila, da želi, da se opravi obravnava, Odbor regij pa je v odgovoru z dne 7. decembra 2016 navedel, da meni, da obravnava ni potrebna.

48      Obravnavana zadeva je bila s sklepom z dne 23. februarja 2017 dodeljena novemu sodniku poročevalcu v sestavi drugega senata.

49      Stranki sta ustna stališča predstavili na obravnavi 13. decembra 2017.

50      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razglasi za nično v delu, v katerem je s potrditvijo sklepov druge invalidske komisije zavrnjeno priznanje poklicnega izvora invalidnosti, ki jo je utrpela v smislu člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov;

–        sklep o zavrnitvi pritožbe razglasi za ničen;

–        Odboru regij naloži plačilo 25.000 EUR iz naslova povrnitve nepremoženjske škode;

–        Odboru regij naloži plačilo vseh stroškov.

51      Odbor regij Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

52      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe in sklepa o zavrnitvi pritožbe navaja osem tožbenih razlogov; prvi se nanaša na kršitev člena 78 Kadrovskih predpisov zaradi neobstoja nadzora nad delom druge invalidske komisije in kršitve procesnih jamstev, drugi na kršitev obveznosti obrazložitve in pojma poklicna bolezen, tretji na očitno napako pri presoji, četrti na kršitev pooblastil druge invalidske komisije, peti na kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, šesti na kršitev člena 266 PDEU, sedmi na kršitev razumnega roka in osmi na kršitev kolegialnosti. Tožeča stranka predlaga tudi, naj se Odboru regij naloži plačilo 25.000 EUR iz naslova povrnitve nepremoženjske škode, nastale zaradi nezakonitosti, ki jih je storil Odbor regij.

53      Najprej je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno vloženi zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedeni predlogi nimajo samostojne vsebine (sodba z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij, F‑86/11, EU:F:2013:56, točka 55; glej v tem smislu sodbo z dne 17. januarja 1989, Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točka 8).

54      V obravnavani zadevi sklep o zavrnitvi pritožbe potrjuje izpodbijano odločbo, tako da podrobneje navaja razloge za njeno utemeljitev. V takem primeru je treba ravno zakonitost prvotnega akta, ki posega v položaj, presojati ob upoštevanju obrazložitev iz odločbe o zavrnitvi pritožbe, ta obrazložitev pa naj bi sovpadala s tem aktom (glej v tem smislu sodbi z dne 18. aprila 2012, Buxton/Parlament, F‑50/11, EU:F:2012:51, točka 21, in z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij, F‑86/11, EU:F:2013:56, točka 56).

55      Zato predlogi za razglasitev ničnosti, usmerjeni zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, nimajo samostojne vsebine in je treba za tožbo šteti, da je usmerjena zoper izpodbijano določbo, katere obrazložitev je navedena v odločbi o zavrnitvi pritožbe (glej v tem smislu sodbi z dne 10. junija 2004, Eveillard/Komisija, T‑258/01, točki 31 in 32, ter z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij, F‑86/11, EU:F:2013:56, točka 57).

56      Prav tako je treba ugotoviti, da prvi, peti in šesti tožbeni razlog temeljijo predvsem na morebitnem neobstoju nadzora nad delom invalidske komisije v fazi pritožbe, in sicer po sprejetju izpodbijane odločbe. Če bi se izkazali za utemeljene, zato ne bi upravičili razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe. Pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje tožeča stranka, naj namreč, če naj bi do njih prišlo po sprejetju izpodbijane odločbe, ne bi vplivale na samo vsebino mnenja invalidske komisije niti na vsebino te odločbe. Take pomanjkljivosti načeloma ne morejo spremeniti presoje invalidske komisije o poklicnem izvoru invalidnosti na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov.

57      Ker pa je tožeča stranka predlagala povrnitev nepremoženjske škode, ki ni nastala le zaradi nezakonitosti, ki so vplivale na izpodbijano odločbo in okoliščine, v katerih je bila sprejeta, temveč tudi zaradi nepravilnosti, ki izhajajo iz neobstoja nadzora OPI v fazi pritožbe, je treba zgoraj navedene tožbene razloge preučiti v delu, v katerem bi lahko vplivali na odškodninski zahtevek. Splošno sodišče glede na te ugotovitve meni, da je pred preučitvijo tožbenih razlogov, ki jih je mogoče upoštevati le v okviru odškodninskega zahtevka, primerno začeti s preučitvijo drugega, tretjega, četrtega, sedmega in osmega tožbenega razloga, ki bi lahko povzročili razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.

 Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na zakonitost izpodbijane odločbe

58      Pojasniti je treba, da zatrjevana kršitev obveznosti obrazložitve na eni strani in zatrjevana kršitev pojma poklicne bolezni na drugi strani nista očitno povezani. Vprašanje, ali je invalidska komisija ob kršitvi pojma poklicne bolezni upoštevala zdravstveno anamnezo in trenutno zdravstveno stanje tožeče stranke, se namreč nanaša na morebitno očitno napako pri presoji, in ne na kršitev obveznosti obrazložitve. Splošno sodišče tako meni, da bi bilo kršitev pojma poklicne bolezni primerno obravnavati v okviru tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, in ne v okviru drugega tožbenega razloga.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

59      Tožeča stranka meni, da je Odbor regij kršil obveznost obrazložitve v delu, v katerem na podlagi izpodbijane odločbe in sklepa o zavrnitvi pritožbe, s katerima so potrjeni sklepi druge invalidske komisije, ni mogoče razumeti, zakaj večina v tej komisiji ni upoštevala prejšnjih zdravniških poročil, in na katere elemente je, drugače od zdravniških poročil, ki jih je imela na voljo, oprla trditev, da invalidnost tožeče stranke ni poklicnega izvora.

60      V zvezi s tem tožeča stranka na prvem mestu trdi, da ni prav, da se je druga invalidska komisija napačno izrekla o njeni zmožnosti za delo, saj to ni bilo upoštevno za oceno poklicnega izvora njene bolezni. Na drugem mestu naj bi se ta komisija napačno oprla na zdravstveno stanje tožeče stranke leta 2014, saj to ni povezano z vprašanjem, ali je bila leta 2007 upokojena zaradi razlogov, povezanih s poklicno boleznijo. Na tretjem mestu naj dejstvo, da tožeča stranka ni jemala antidepresivov ali anksiolitikov leta 2014, ne bi bilo v nasprotju s stanjem siceršnjega čustvenega in psihično spremenljivega stanja, ki izvira iz slabega ravnanja, ki ga je trpela v okviru svojega prejšnjega dela, kar naj bi potrjevala vsa zdravniška dokumentacija.

61      Poleg tega tožeča stranka v bistvu trdi, da druga invalidska komisija ni upoštevala pravnih in upravnih dokumentov iz spisa, in sicer poročila Cocobu ter poročila urada OLAF. Poleg tega naj bi bili odgovori zdravnika M. v obvestilu z dne 8. maja 2015 protislovni in težko razumljivi. Zdravnika, ki imata v okviru druge invalidske komisije večino, naj tudi ne bi sporočila razlogov, zaradi katerih naj bi bilo izključeno, da bolezen tožeče stranke ni imela izvora – tudi – v opravljanju njenih nalog.

62      Odbor regij izpodbija trditve tožeče stranke. Odgovarja, da med sklepi druge invalidske komisije in predhodnimi zdravniškimi ugotovitvami, sprejetimi v okviru člena 73 Kadrovskih predpisov, ni bilo protislovja.

63      Odbor regij trdi, da so v sklepih z dne 7. maja 2014, ki jih je OPI potrdil v izpodbijani odločbi, navedeni različni razlogi, ki naj bi odražali večinsko mnenje druge invalidske komisije, ki je ugotovila neobstoj vzročne zveze med trajno nezmožnostjo za delo in zaposlitvijo tožeče stranke.

64      Odbor regij meni, da so v odločbi o zavrnitvi pritožbe navedena pojasnila zdravnika M. tako o načinu dela druge invalidske komisije kot tudi o razlogih, na podlagi katerih naj bi ugotovila neobstoj vzročne zveze med invalidnostjo tožeče stranke in njeno poklicno dejavnostjo.

65      V zvezi s trditvijo, da druga invalidska komisija ni zadostno obrazložila svojega stališča o tem, da je sprejela sklepe, ki so v nasprotju s tistimi iz prejšnjih zdravniških in upravnih poročil, Odbor regij trdi, da je treba to trditev zavrniti kot neutemeljeno. V zbirnem zdravniškem poročilu naj bi bila namreč navedena mnenja in ugotovitve iz prejšnjih zdravniških in upravnih poročil. Odbor regij namreč opozarja, da je v tem poročilu poudarjeno, da je v nekaterih zdravniških poročilih navedeno, da je bila tožeča stranka sposobna za ponovno opravljanje službe. Poleg tega naj bi bilo v njem navedeno, da je morala tožeča stranka opraviti „temeljit zdravniški pregled“, ki je drugi invalidski komisiji omogočil izpeljati sklepe, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da njena invalidnost ni bila posledica poklicne bolezni v smislu člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov.

66      Poleg tega naj bi se druga invalidska komisija v zbirnem zdravniškem poročilu izrecno sklicevala na nekatera zdravniška in upravna poročila. V poročilu naj bi bili jasno navedeni razlogi, zakaj naj ne bi bilo vzročne zveze med razmerami na delu in zdravstvenim stanjem tožeče stranke, ter razlogi, zaradi katerih se ne strinja z mnenjem iz predhodnih zdravniških poročil. Odbor regij tako opozarja, da je druga invalidska komisija ugotovila dolgoletno psihološko anamnezo, ki naj bi tožeči stranki preprečevala vrnitev na delo.

67      Opozoriti je treba, da je cilj, ki se želi doseči z določbami Kadrovskih predpisov v zvezi z invalidsko komisijo, zdravstvenim strokovnjakom prepustiti dokončno presojo vseh zdravstvenih vprašanj, ki ga zaradi svoje notranje upravne sestave ne more uresničiti noben OPI. V tem okviru zdravniška presoja v ožjem pomenu ne more biti predmet sodnega nadzora in jo je treba šteti za dokončno, če je opravljena zakonito. Drugače pa se sodni nadzor lahko opravlja nad zakonitostjo sestave in delovanja invalidske komisije ter nad mnenjem, ki ga ta izda. S tega vidika je Splošno sodišče pristojno, da preuči, ali mnenje vsebuje obrazložitev, ki omogoča presojo preudarkov, na katerih temeljijo sklepi tega mnenja, in ali obstaja razumljiva povezava med zdravniškimi ugotovitvami, ki jih vsebuje mnenje, in sklepi zadevne invalidske komisije (glej sodbo z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij, F‑86/11, EU:F:2013:56, točka 78 in navedena sodna praksa).

68      Na podlagi te sodne prakse je treba najprej ugotoviti, da v tem primeru sklepi z dne 7. maja 2014, ki jih je OPI potrdil v izpodbijani odločbi, vsebujejo med drugim te trditve:

–        „ne obstaja trditev, ki bi dokazovala vzročnost med nezmožnostjo za delo in poklicnimi dejavniki stresa, bolnik je večkrat potrdil, da se počuti dobro;

–        […] nasprotno, bolnik ima dolgotrajne psihološke težave in motnje, zaradi katerih je bil deležen različnih, po mnenju bolnika, uspešnih oblik zdravljenja.“

69      Vendar te trditve ne pojasnjujejo, kako je druga invalidska komisija prišla do te ugotovitve kljub zdravniškim in upravnim poročilom iz spisa, ki podpirajo nasprotno ugotovitev.

70      V zvezi s tem je treba spomniti, da bi morali taki razlogi, kadar uprava v odgovoru na pritožbo za utemeljitev svoje odločitve navede natančne razloge v zvezi s posameznim primerom, v skladu s sodno prakso sovpadati z odločbo o zavrnitvi in jih je treba šteti za informacije, ki se upoštevajo pri presoji zakonitosti te odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 9. decembra 2009, Komisija/Birkhoff, T‑377/08 P, EU:T:2009:485, točki 55 in 56, ter navedena sodna praksa).

71      Na prvem mestu je OPI v sklepu o zavrnitvi pritožbe navedel, da je zdravnika M. prosil, naj „potrdi […], ali nezmožnost R. McCoya za opravljanje njegovih delovnih nalog, ki je bila že priznana 23. maja 2007 (člen 78), dejansko nima niti delne zveze s poklicno boleznijo (‚anksiozno-depresivno motnjo, ki jo je mogoče pripisati resnemu sporu upravne narave, enakovrednemu psihičnemu nadlegovanju‘) (glej sodbo z dne 18. novembra 2014, McCoy/Odbor regij, F‑156/12, EU:F:2014:247, točka 64), ki mu je bila priznana 9. januarja 2009 (člen 73), [in ali je bila ta] ugotovitev obrazložena v [zbirnem] zdravniškem poročilu, ki pojasnjuje predvsem, zakaj se je [druga] invalidska komisija odločila, da ne bo upoštevala prejšnjih poročil, ugodnih za R. McCoya“.

72      Zdravnik M. v odgovoru na to vprašanje opiše način, na katerega je druga invalidska komisija prišla do ugotovitev in v bistvu poudarja, kot sledi:

–        „obstoj anamneze pred prevzemom svojih dolžnosti na Odboru regij je jasno razviden iz zdravniške kartoteke [R. McCoya]“;

–        „dva dokumenta iz kartoteke vsebujta mnenje […], ki potrjuje, da je bil R. McCoy v stanju, da se v zadevnem obdobju lahko vrne na delo“;

–        [zdravnik H. se je seznanil s kartoteko,] „opravil je temeljit psihiatrični pregled R. McCoya tako, da mu je postavil vprašanja, katerih namen je bila določitev stanja, v katerem je [zadnjenavedeni] bil“;

–        soglasno je bilo odločeno, da se ne uporabi zunanje izvedensko mnenje niti, da se splošnih zdravnikov, ki so R. McCoya zdravili med letoma 1996 in 2000, ne zaprosi za zdravstvene podatke.

73      Na drugem mestu je OPI zdravnika M. prosil, naj „potrdi, da so v sklepih druge invalidske komisije, na podlagi katerih invalidnost R. McCoya na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov ne izhaja iz poklicne bolezni, upoštevani upravni dokumenti, navedeni v sodbi z dne 7. maja 2013“. Zdravnik M. je tako v bistvu pojasnil, da „so bili vsi dokumenti, četudi ne izrecno navedeni, na voljo drugi invalidski komisiji“ in da so bili ti dokumenti dani na voljo trem članom druge invalidske komisije, ki so jih ti tudi preučili.

74      Glede na navedeno OPI v sklepu o zavrnitvi pritožbe trdi, da „se je prepričal, da je invalidska komisija v svojem poročilu skrbno pojasnila razloge, zaradi katerih je z zdravstvenega vidika presodila, da ni mogoče priznati niti delnega poklicnega izvora invalidnosti pritožnice na podlagi člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov in da so bili za to upoštevani vsi zdravniški in nezdravniški dokumenti, ki so mu bili na voljo, pri čemer pa ni vedel za zdravstvene razloge in torej ni mogel presoditi, ali izpolnjujejo zahteve, ki jih je postavilo Splošno sodišče v sodbi z dne 7. maja 2013“.

75      Vendar je kljub odgovorom zdravnika M. treba ugotoviti, kot je razvidno iz spisa in kot je bilo ugotovljeno v sodbi z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij (F‑86/11, EU:F:2013:56), da zdravniški in upravni spisi v skladu z njihovo vsebino potrjujejo nasprotni sklep, v skladu s katerim je bolezen, ki je razlog za invalidnost tožeče stranke, poklicnega izvora.

76      V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da mora invalidska komisija, kadar odloča o zahtevnih zdravstvenih vprašanjih, ki se nanašajo na vzročno zvezo med boleznijo, ki je prizadela zadevno osebo, in njenim opravljanjem poklicne dejavnosti za neko institucijo, med drugim navesti elemente iz spisa, na katere se opira, ter v primeru bistvene razlike pojasniti razloge, zaradi katerih ni upoštevala nekaterih predhodnih in upoštevnih zdravniških poročil, ki so za zadevno osebo ugodnejša (glej sodbo z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij, F‑86/11, EU:F:2013:56, točka 85 in navedena sodna praksa).

77      Poleg tega, tudi če lahko invalidska komisija, ki odloča na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov, oblikuje drugačne sklepe od tistih, ki jih sprejme zdravniška komisija, ki odloča na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, to ne spremeni dejstva, da mora invalidska komisija predstaviti razloge, zaradi katerih ni upoštevala presoje v zdravniških poročilih, ki so omogočila priznanje poklicnega izvora bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, ter te razloge jasno in razumljivo navesti (glej sodbo z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij, F‑86/11, EU:F:2013:56, točka 86 in navedena sodna praksa), bodisi v svojih sklepih, poslanih OPI, bodisi v svojem zbirnem zdravniškem poročilu, ki se lahko pripravi pozneje.

78      Spomniti je treba, da je bilo zdravniških poročil, preučenih v okviru postopka, ki se je začel na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov in jih je imela druga invalidska komisija na voljo, ko je sprejela sklepe z dne 7. maja 2014, najmanj deset (bolnišnična poročila z dne 16. januarja 2006, poročilo profesorja D. M. z dne 16. oktobra 2006, poročilo zdravnika R. z dne 26. oktobra 2006, poročilo zdravnika urada PMO z dne 8. maja 2008, poročilo zdravnika R. z dne 18. septembra 2008, ugotovitve zdravnika urada PMO z dne 20. novembra 2008, poročilo M. D. z dne 12. avgusta 2009, poročilo profesorja M. z dne 17. oktobra 2009, poročilo zdravnika Re. z dne 3. novembra 2009 in ugotovitve zdravnika urada PMO z dne 11. februarja 2010). Poročila so na primer razkrila:

–        „izbruh sindroma reakcijsko pogojene anksiozne depresije […], povezanega z nedopustnim ravnanjem nekaterih uradnikov Odbora regij na delovnem mestu“;

–        „anksiozno-depresivno stanje“ da je „anksiozno-depresivni vidik pomembnejši od reakcijsko pogojenega depresivnega vidika, ki je lažji“, in da „[j]e to stanje reakcija na nadlegovanje na delovnem mestu in ‚burn-out‘, ki izhaja iz tega“;

–        „sindrom živčne izčrpanosti, t. i. ‚burn-out‘, povezan s psihičnim nasiljem v okviru njegovih poklicnih dejavnosti“;

–        „[a]nksiozno-depresivne motnje, ki jih je mogoče pripisati resnemu sporu upravne narave, enakovrednemu psihičnemu nadlegovanju“;

–        „[da] je, glede na to, da je bila zadevna oseba nekaj let v resnem sporu upravne narave, enakovrednemu psihičnemu nadlegovanju, mogoče priznati, da reakcijsko pogojene anksiozno-depresivne motnje spremljajo motnje pozornosti in kognitivne motnje, ki povzročajo čustveno škodo“.

79      Kar pa zadeva ugotovitve v zdravniških poročilih, navedenih v točki 78 zgoraj, je treba ugotoviti, da je druga invalidska komisija v zbirnem zdravniškem poročilu na prvem mestu trdila, da „‚trajna invalidnost, ki šteje za popolno, saj [tožeči stranki] preprečuje opravljanje teh nalog, ki ustrezajo zaposlitvi v njenem razredu‘, kot je pojasnjeno v členu 78, ne izhaja iz ‚poklicne bolezni‘“. Druga invalidska komisija navaja, da je do tega sklepa prišla ob upoštevanju zdravstvenih in upravnih spisov ter teh ugotovitev:

–        tožeča stranka, ki je bila podvržena „temeljitemu zdravniškemu pregledu“, ki ga je opravila druga invalidska komisija, ne kaže nobenih simptomov posttravmatske stresne motnje;

–        v nekaterih poročilih iz zdravstvene kartoteke se tožeči stranki priporoča postopna vrnitev na delo;

–        gre za dolgotrajne psihične težave bolnika pred letom 2000 in dogodki, ki so predmet poročila urada OLAF, ki so preprečevale njeno vrnitev na delo, ki bi bila sicer mogoča.

80      Na prvem mestu je treba glede „temeljitega zdravniškega pregleda“ ugotoviti, da iz spisa, predloženega Splošnemu sodišču, ni razvidno, kaj natančno naj bi ta zajemal. Zdravnik M. se je nanj nejasno skliceval v obvestilu z dne 8. maja 2015, ko navaja, da je zdravnik H. na podlagi zdravstvene kartoteke tožeče stranke pripravil vprašanja za sestanek z dne 7. maja 2014. Iz poročila zdravnika G. pa je razvidno, da je druga invalidska komisija tožečo stranko videla le za 15 minut. Iz tega sledi, da iz uporabe izraza „temeljit zdravniški pregled“ ni mogoče enostavno sklepati, da je ta drugi invalidski komisiji omogočil priti do ugotovitve, ki je v nasprotju s predhodnimi zdravniškimi poročili, ki so poleg tega temeljili na obsežnejših psiholoških pregledih in testih. Poleg tega druga invalidska komisija ne navaja razlogov, ki bi pojasnili, kako naj bi bilo mogoče na podlagi „temeljitega zdravniškega pregleda“ tožeče stranke leta 2014 oceniti njeno zdravstveno stanje v času nastanka njene invalidnosti, to je sedem let pred tem.

81      Na drugem mestu druga invalidska komisija glede ugotovitve, da naj bi se bila tožeča stranka sposobna vrniti na delo, navaja odlomka iz dveh različnih poročil. Prvi odlomek, v skladu s katerim „[se je] McCoy Robert […] sposoben vrniti na delo, če se razporedi na primerno delovno mesto“, je v poročilu zdravnika V. A. z dne 13. novembra 2006. Drugi odlomek, v skladu s katerim „[je] vrnitev na produktivno delovno mesto v najkrajšem možnem času […] bistvena“, je v poročilu profesorja L. z dne 16. novembra 2006. Vendar ta odlomka očitno nista upoštevna. Na prvem mestu je v poročilih, v katerih sta ta odlomka, ugotovljena poklicna bolezen tožeče stranke. Na drugem mestu so navedbe uporabljene zunaj konteksta. Čeprav je profesor L. novembra 2006 menil, da je vrnitev na delovno mesto „bistvena“, se je to pripisalo posebnim okoliščinam, in sicer „[z]a njegovo samozavest in nadaljnje izboljšanje stanja R. McCoya“, in se ni dvomilo o poklicnem izvoru bolezni tožeče stranke. V istem poročilu je dejansko navedeno, da „je izvor bolezni opisan v dopisu zdravnika A. in da so jo sprožili dogodki, ki se nanašajo na njegovo vlogo finančnega nadzornika Odbora regij“. Poleg tega je treba navesti, da je iz dopisa z dne 16. januarja 2006, ki ga je sestavil isti zdravnik, razvidno, da „[j]e verjetno, da se bodo simptomi posttravmatske stresne motnje, anksioznosti in depresije poslabšali, če bi se moral R. McCoy v bližnji prihodnosti vrniti v delovno okolje, ki je povzročilo njegovo trenutno zdravstveno stanje“. Poleg tega je navedba zdravnika V. A. podana v okviru obravnave, saj zdravnik V. A. ni predlagal, naj se tožeča stranka vrne na svoje staro delovno mesto, temveč, da se lahko vrne na delo, če bo to delo primerno.

82      Na tretjem mestu je treba ugotoviti, da sta oba zadevna odlomka datirana novembra 2006, medtem ko je zdravnik V. A. tožečo stranko februarja 2007 poslal na bolniški dopust po zgolj šestih mesecih od njene vrnitve na delo. Dejstva torej kažejo, da je, čeprav sta oba zdravnika menila, da bi se tožeča stranka lahko novembra 2006 vrnila na delo, vsaj eden od njiju februarja 2007 spremenil mnenje. Poleg tega je treba opozoriti, da je prva invalidska komisija v sklepih z dne 23. maja 2007 o obstoju invalidnosti razglasila, da je tožeča stranka utrpela trajno invalidnost, ki šteje za popolno in ji onemogoča opravljanje njenih nalog.

83      Tretjič, v zvezi z dolgotrajnimi psihičnimi težavami tožeče stranke je treba ugotoviti, da je bila taka ugotovitev podana, ne da bi ji sledila kakršnakoli analiza ali sklep, ter da nikakor ni bila zadostna za pojasnitev, iz katerih razlogov številni zdravniški pregledi in elementi, kot so navedeni v zdravstvenih in upravnih poročilih, niso mogli vsaj deloma potrditi poklicnega izvora invalidnosti tožeče stranke. V zbirnem zdravniškem poročilu je navedeno prekomerno uživanje psihotropnih snovi in alkohola v daljšem obdobju ter več dejavnikov zunaj poklicnega okolja, zlasti velike družinske napetosti, depresivna preteklost in osebnostne motnje. Vendar so ta dejstva obstajala pred dogodki, povezanimi s pritiski in nadlegovanjem, ki jih je tožeča stranka utrpela v okviru svojih nalog, in zdravnikom, avtorjem poročil iz zdravstvene kartoteke, niso preprečila priti do ugotovitve, da je bil izvor anksiozno-depresivnega stanja in izgorelosti tožeče stranke njen poklicni položaj.

84      Poleg tega, če je treba ugotovitev teh težav razumeti tako, da je tožečo stranko bolezen prizadela, preden je prevzela delovno mesto notranjega revizorja, ta ugotovitev sama ne zadošča za to, da se pri preučevanju izvora invalidnosti tožeče stranke ne bi upošteval poklicni izvor bolezni v smislu člena 78 Kadrovskih predpisov, ker je lahko poklicna bolezen tudi poslabšanje prej obstoječe bolezni, ki izvira od drugod.

85      Res je, da druga invalidska komisija navaja odlomke iz spisa, ne pojasni pa jasnih in razumljivih razlogov, zaradi katerih ni upoštevala predhodnih in upoštevnih zdravniških poročil, ki so za zainteresirano stranko ugodnejša (glej sodno prakso, navedeno v točkah 76 in 77 zgoraj). Druga invalidska komisija v zbirnem zdravniškem poročilu navaja le, da meni, da „‚anksiozno-depresivne motnje, ki jih je mogoče pripisati resnemu sporu upravne narave, enakovrednemu psihičnemu nadlegovanju‘, navedene v […] poročilu zdravnika J. z dne 11. [februarja] 2010, zaradi katerih je bila priznana ‚10‑odstotna stopnja trajne invalidnosti‘, ker ‚na podlagi predpisov reakcijsko pogojene anksiozno-depresivne motnje še naprej obstajajo, ki jih spremljajo čustvene in kognitivne motnje‘, ne bi mogle prispevati k bolnikovi trajni invalidnosti, ki šteje za popolno“ in to brez navedbe dodatnih pojasnil.

86      Poleg tega druga invalidska komisija navaja, da „ne zanemarja dejstva, da je v zgoraj navedenem poročilu zdravnika J. navedeno, da ‚R. McCoy ne more več opravljati nikakršne poklicne dejavnosti, da pa je treba nasprotno priznati, da zadevna oseba ostaja popolnoma, ne glede na starost, sposobna opravljati poklicne dejavnosti v okviru svojega zasebnega življenja‘“. Vendar je navedla le, da „se s to ugotovitvijo ne strinja na podlagi temeljitega zdravniškega pregleda, ki ga je opravila“, ne da bi pojasnila, kako je bilo mogoče na podlagi tega temeljitega pregleda priti do nasprotne ugotovitve.

87      Res je, da čeprav ima invalidska komisija obveznost podrobne obrazložitve, zakaj ni upoštevala predhodnih zdravniških poročil, ji ni mogoče naložiti, naj za vsako poročilo poda podrobnejšo in posamezno obrazložitev. Mora pa jasno in razumljivo pojasniti razloge, zaradi katerih se s temi mnenji ne strinja. Vendar je druga invalidska komisija v obravnavani zadevi le z nejasnimi in nenatančnimi besedami skušala pojasniti, zakaj ni upoštevala predhodnih zdravniških poročil. V zvezi s tem je treba poudariti, da ni dovolj le navesti, kot je to storil zdravnik M. v obvestilu z dne 8. maja 2015, da „je imela invalidska komisija na voljo vse dokumente, tudi če ti niso bili izrecno navedeni“. To ni jasen in razumljiv način pojasnitve, zakaj druga invalidska komisija ni upoštevala za tožečo stranko ugodnih zdravniških in upravnih poročil. Poleg tega je druga invalidska komisija pripombe podala le na dva stavka iz zdravstvene kartoteke, čeprav ta vsebuje vsaj deset zdravniških poročil.

88      Nazadnje iz zgoraj navedenega izhaja, da druga invalidska komisija po eni strani ni pravno zadostno pojasnila razlogov, zaradi katerih ni upoštevala predhodnih zdravniških poročil, ki jasno potrjujejo poklicni izvor bolezni tožeče stranke, in da po drugi strani poleg tega ni zadostno pojasnila, zakaj izvor invalidnosti tožeče stranke ne bi mogel biti poklicni. V zvezi s tem druga invalidska komisija zlasti ni zadostno pojasnila dejstva, da ni preučila morebitnega vpliva dejstev, ki izhajajo iz upravnega spisa o zdravstvenem stanju tožeče stranke, saj je v spisu jasno naveden resen spor na delovnem mestu in „nadlegovanje“ tožeče stranke. Ta nezadostna obrazložitev pa vpliva na sklepe, poslane OPI, in na izpodbijano odločbo, tako da je treba ta tožbeni razlog sprejeti kot utemeljen.

89      Opozoriti je treba, kot je bilo navedeno v točki 58 zgoraj, da Splošno sodišče meni, da je treba trditve glede domnevne kršitve pojma poklicne bolezni obravnavati v okviru tretjega tožbenega razloga, ki se sam nanaša na očitno napako pri presoji.

 Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji in kršitev pojma poklicne bolezni

90      Tožeča stranka trdi, da se je druga invalidska komisija zanimala le za njeno trenutno zdravstveno stanje, ne da bi raziskala izvor njene bolezni. To naj bi zlasti izhajalo iz vprašanj, ki sta jih na sestanku z dne 7. maja 2014 postavila zdravnika M. in H. Iz njih naj bi sledilo, da naj bi ugotovitev, v skladu s katero naj ne bi bilo utemeljitev, ki bi dokazovale vzročno zvezo med nezmožnostjo za delo in dejavnikom poklicne obremenitve, temeljila na očitni napaki pri presoji. Tožeča stranka se v utemeljitev svojih trditev sklicuje na odlomke iz različnih zdravniških poročil, v katerih je ugotovljeno, da je izvor njene nezmožnosti za delo posledica pritiska, ki ga je utrpela na delovnem mestu.

91      Poleg tega tožeča stranka meni, da če bi druga invalidska komisija menila, da je izvor njene invalidnosti posledica prekomernega uživanja alkohola, bi ji morala o tem predložiti zdravniške dokaze. Vendar tožeča stranka poudarja, da o tem v spisu ni ničesar. Natančneje, v spisu naj ne bi bilo nobenega dokaza o kakršnem koli – sploh pa ne o prekomernem – uživanju alkohola. Tožeča stranka meni, da naj bi drugi invalidski komisiji zadostovali rezultati analiz krvi, ki jih je opravila pred letom 2000, kar naj bi poleg tega dokazovalo, da ni uživala alkohola.

92      Ker je večina v drugi invalidski komisiji izvor invalidnosti pripisala dejavnikom zunaj delovnega okolja, vprašanje, ali obstoj teh dejavnikov zunaj delovnega okolja lahko opredeli vzrok, in to edini, za invalidnost, v nasprotju s trditvijo OPI v sklepu o zavrnitvi pritožbe ni zdravniška presoja.

93      Tožeča stranka prav tako trdi, da druga invalidska komisija s tem, da je pregled opravila le glede njenega trenutnega zdravstvenega stanja ter glede njenega zdravstvenega stanja pred dogodki, ki so predmet poročila urada OLAF, krši pojem poklicne bolezni, saj se ni izrekla o poslabšanju njenega zdravstvenega stanja, ki je posledica njenega poklicnega položaja.

94      Odbor regij izpodbija trditve tožeče stranke. Meni, da je OPI učinkovito izvedel nadzor, ker je preveril in presodil, ali se je druga invalidska komisija prepričala, da ima vse potrebne elemente za izpolnitev svoje naloge in da je bila ustrezno seznanjena z zahtevami, ki izhajajo iz izvršitve sodbe z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij (F‑86/11, EU:F:2013:56).

95      Poleg tega naj bi tožeča stranka napačno trdila, da se je druga invalidska komisija oprla zgolj na trenutno zdravstveno stanje. Nepoklicni izvor njene invalidnosti naj bi bil namreč ugotovljen po tem, ko je preučila zdravstveni in upravni spis tožeče stranke in se sklicevala na njeno zdravstveno in psihično anamnezo ter na njeno trenutno zdravstveno stanje in pojasnila tožeče stranke.

96      Nazadnje Odbor regij poudarja, da je upoštevanje trenutnega stanja tožeče stranke za oceno morebitnega poklicnega izvora njene invalidnosti zdravniška presoja v ožjem pomenu, zato nadzor Splošnega sodišča ni potreben. Enako naj bi veljalo za dejavnike invalidnosti, ki so zunaj delovnega okolja.

97      Opozoriti je treba, da glede na omejen sodni nadzor, ki ga mora opraviti Splošno sodišče, kadar gre za zdravniške presoje v ožjem pomenu, očitka v zvezi z očitno napako pri presoji, ki naj bi jo vsebovalo mnenje invalidske komisije, ni mogoče sprejeti (glej v tem smislu sodbo z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij, F‑86/11, EU:F:2013:56, točka 103 in navedena sodna praksa).

98      Vendar mora sodišče Unije kot pri nadzoru, ki se izvaja na področjih, na katerih so potrebne zapletene presoje, zlasti v zadevah, v katerih so na voljo številni elementi, kot so izvedenska poročila, mnenja ali posvetovanja, pri nadzoru odločbe, ki jo izda invalidska komisija, ali odločbe OPI, ki sama temelji na taki odločbi, med drugim preveriti ne le materialno pravilnost navajanih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, temveč tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati za presojo zapletenega položaja, in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izpeljane sklepe (glej po analogiji sodbo z dne 8. decembra 2011, Chalkor/Komisija, C‑386/10 P, EU:C:2011:815, točka 54).

99      Sodišče Unije mora zlasti opraviti nadzor zakonitosti tako, da preizkusi elemente, ki jih tožeča stranka predloži v utemeljitev navajanih razlogov, ne da bi bilo njegov nadzor mogoče omejiti z diskrecijsko pravico invalidske komisije ali OPI pri izbiri elementov, ki se upoštevajo ali izključijo za utemeljitev njegove odločbe. V teh okoliščinah omejen sodni nadzor glede zdravniških presoj v ožjem pomenu sodišču Unije ne sme preprečiti, da preveri, ali je invalidska komisija upoštevala vse elemente, ki so očitno upoštevni za nalogo, ki ji je zaupana.

100    V tem primeru je, kot opozarja Odbor regij, iz zbirnega zdravniškega poročila razvidno, da je druga invalidska komisija preučila zdravstveni in upravni spis tožeče stranke in se je sklicevala na njeno nepoklicno in psihološko anamnezo, ter na njeno trenutno zdravstveno stanje in pojasnila tožeče stranke, da bi prišla do ugotovitve nepoklicnega izvora njene invalidnosti. To potrjuje dejstvo, da se je druga invalidska komisija, kot trdi tožeča stranka, oprla le na njeno nepoklicno in psihološko anamnezo ter na njeno zdravstveno stanje leta 2014. V zvezi s tem je treba opozoriti, da se druga invalidska komisija izrecno sklicuje na psihološko anamnezo in druge nepoklicne dejavnike, kot so čezmerno uživanje psihoaktivnih snovi in alkohola, kar izhaja iz zdravstvene kartoteke, medtem ko je težak poklicni položaj tožeče stranke razviden tudi iz zdravniškega in upravnega spisa, vendar je naveden zelo nejasno, tako da ga je mogoče brez pojasnil izključiti (glej točke od 79 do 81 zgoraj). Če bi namreč druga invalidska komisija preučila morebitno zvezo med poklicnim položajem in zdravjem tožeče stranke, bi bila ta, vsaj v zbirnem zdravniškem poročilu, predmet tako obsežnih pojasnil, kot so ta glede njene psihološke anamneze in njenega zdravstvenega stanja leta 2014. V obravnavani zadevi pa se le navaja dejstvo, da je druga invalidska komisija upoštevala zdravniški in upravni spis brez drugih pojasnil.

101    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz spisa, predloženega Splošnemu sodišču, razvidno, da čeprav je imela tožeča stranka zdravstvene težave v preteklosti, teh težav, ko je začela opravljati delo na Odboru regij, ni imela. V času opravljanja nalog na Odboru regij pa je v njihovem okviru doživela psihično nadlegovanje in pritiske ter se je v tem obdobju in malo zatem soočila z zdravstvenimi težavami. Očitno pa druga invalidska komisija ni preučila teh dejstev, ki pa so v obravnavani zadevi zelo pomembna.

102    Ker je bil cilj dela druge invalidske komisije dokazati ali izključiti povezavo med poklicnim položajem in invalidnostjo tožeče stranke, je treba presoditi, da komisija ne bi smela, ne da bi kršila pojem poklicne bolezni in tako v svojem zbirnem zdravniškem poročilu storila očitno napako pri presoji, razkriti, da se je oprla le na njeno psihološko in nepoklicno anamnezo ter na njeno zdravstveno stanje iz leta 2014. To velja zlasti zato, ker je bilo v upravnem spisu ugotovljeno, da je bila tožeča stranka žrtev nadlegovanja in pritiskov v okviru svojih nalog. V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora zdravniška komisija v zapletenih primerih, v katerih uradnik zboli zaradi različnih vzrokov na delovnem mestu in zunaj njega, fizičnih ali psihičnih, ki skupaj prispevajo k nastanku bolezni, ugotoviti, ali je opravljanje dela v institucijah Unije neposredno povezano z boleznijo uradnika, na primer kot sprožilni dejavnik te bolezni. V takih primerih se za priznanje poklicnega izvora bolezni ne zahteva, da je vzrok bolezni edini, bistveni, prevladujoči ali glavni pri opravljanju nalog (sodba z dne 14. septembra 2010, AE/Komisija, F‑79/09, EU:F:2010:99, točka 83).

103    Glede na zgoraj navedeno je treba presoditi, da je treba tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji in kršitev pojma poklicne bolezni, sprejeti kot utemeljen.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev pooblastil druge invalidske komisije

104    Tožeča stranka v bistvu trdi, da je druga invalidska komisija ob preučitvi njenega zdravstvenega stanja leta 2014 kršila svoja pooblastila, v okviru katerih je morala presoditi, ali je v trenutku nastanka njene invalidnosti leta 2007 zbolela za boleznijo poklicnega izvora.

105    Odbor regij meni, da je druga invalidska komisija spoštovala svoja pooblastila. Meni, da je zadnjenavedena do zdravstvenih sklepov prišla na podlagi svojega dela in da dejstvo, da se je oprla zlasti na „temeljit zdravniški pregled“ tožeče stranke 7. maja 2014 in na njeno anamnezo, ne pomeni kršitve njenih pooblastil. Odbor regij meni, da je glede tega mogoče le zavrniti trditev tožeče stranke, da „bi se morala“ druga invalidska komisija „leta 2007 izreči retroaktivno“, ker bi bila s tem tej komisiji odvzeta pravica, da leta 2014 opravi kakršen koli „temeljit zdravniški pregled“ in da poda zdravniško presojo o celotnem spisu.

106    Opozoriti je treba, da bi morala druga invalidska komisija v okviru svojih pooblastil podati zdravniško presojo glede poklicnega izvora invalidnosti tožeče stranke. Ta invalidska komisija bi morala torej raziskati, ali je invalidnost tožeče stranke z zdravstvenega vidika posledica poklicne bolezni, ki izvira iz njenih delovnih pogojev, ko je opravljala svoje naloge v okviru Odbora regij (glej v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 1987, Rienzi/Komisija, 76/84, EU:C:1987:17, točki 9 in 12).

107    Ker je mogoče četrti tožbeni razlog razumeti tako, da se nanaša na to, da druga invalidska komisija ni spoštovala svojih pooblastil glede preučitve izvora invalidnosti tožeče stranke, je treba opozoriti, da mora komisija v okviru svojih pooblastil opraviti zdravniško presojo glede poklicnega izvora invalidnosti, ne pa pravne. Raziskati bi torej morala, ali je invalidnost tožeče stranke z zdravstvenega vidika posledica poklicne bolezni, ki izvira iz njenih delovnih pogojev (glej v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 1987, Rienzi/Komisija, 76/84, EU:C:1987:17, točki 9 in 12).

108    S tega vidika je treba ugotoviti, da je invalidska komisija, v ozkem pomenu te besede, opravila nalogo, ki ji je bila zaupana, saj je v sklepih z dne 7. maja 2014 navedla, da invalidnost tožeče stranke z zdravstvenega vidika „ni posledica poklicne bolezni“.

109    Glede na navedeno četrti tožbeni razlog ni utemeljen in ga je treba zavrniti.

 Sedmi tožbeni razlog: neupoštevanje razumnega roka

110    Tožeča stranka meni, da je na podlagi 19‑mesečnega obdobja, ki je poteklo med razglasitvijo sodbe z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij (F‑86/11, EU:F:2013:56), in delom druge invalidske komisije, 10. novembra 2014, glede na njegovo dolžino mogoče ugotoviti neupoštevanje razumnega roka. Tožeča stranka Odboru regij očita, da je drugo invalidsko komisijo ustanovil šele 14. februarja 2014. Dalje trdi, da se ta komisija ni sestala pred 15. aprilom in 7. majem 2014. Poleg tega tožeča stranka zdravniku H. očita, da je čakal do 10. novembra 2014, da je njenemu zastopniku, zdravniku G., poslal podpisana zapisnika. Prav tako trdi, da čeprav je bila izpodbijana odločba sprejeta 2. decembra 2014, ji je bila posredovana šele z dopisom z dne 22. decembra 2014, poslanim 5. januarja 2015.

111    Tožeča stranka meni, da pojasnila OPI v sklepu o zavrnitvi pritožbe, iz katerega izhaja, da je bil eden od dokumentov poškodovan, ne upravičujejo zamude pri pošiljanju zapisnikov.

112    Odbor regij izpodbija trditve tožeče stranke.

113    Opozoriti je treba, da obveznost upoštevanja razumnega roka pri izvajanju upravnih postopkov pomeni splošno načelo prava Unije, katerega upoštevanje zagotavlja sodišče in ki je poleg tega v členu 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določeno kot sestavni del pravice do dobrega upravljanja (glej sodbo z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij, F‑86/11, EU:F:2013:56, točka 135 in navedena sodna praksa).

114    Vendar s kršitvijo načela upoštevanja razumnega roka, tudi če bi bila dokazana, ne bi bilo mogoče upravičiti razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe zaradi kršitve postopka. Morebitno zavlačevanje pri obravnavanju zahteve, ki jo je tožeča stranka vložila za priznanje poklicnega izvora bolezni na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov, namreč načeloma ne more vplivati niti na vsebino mnenja invalidske komisije niti na vsebino izpodbijane odločbe. Tak rok namreč, razen v izjemnih primerih, ne more spremeniti presoje, ki jo je invalidska komisija podala o poklicnem izvoru invalidnosti na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov (sodba z dne 21. oktobra 2009, V/Komisija, F‑33/08, EU:F:2009:141, točka 210; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 11. aprila 2006, Angeletti/Komisija, T‑394/03, EU:T:2006:111, točka 163). Čeprav drži, da lahko trajanje zdravniškega postopka vpliva na presojo resnosti in posledic bolezni ter oteži preučitev njenih vzrokov (sodba z dne 14. septembra 2010, AE/Komisija, F‑79/09, EU:F:2010:99, točka 102), v obravnavanem primeru ni niti dokazano niti zatrjevano, da je predolgo trajanje postopka vplivalo na vsebinske elemente, na podlagi katerih je druga invalidska komisija sprejela svoje sklepe. Predolgo trajanje, tudi če bi bilo ugotovljeno, torej ne bi moglo vplivati na zakonitost sklepov komisije in s tem prav tako ne na zakonitost izpodbijane odločbe.

115    Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka potek 19‑mesečnega roka in iz tega izhajajočo odgovornost za neupoštevanje razumnega roka, neupravičeno očita Odboru regij. V nasprotju s trditvijo tožeče stranke je Odbor regij namreč na njeno prošnjo predsednika Sodišča Evropske unije pozval, naj imenuje tretjega zdravnika. Odbor regij pa je bil o imenovanju zdravnika H. obveščen šele februarja 2014. Poleg tega je iz izmenjave elektronskih sporočil med zdravnikoma M. in G. razvidno, da je zadnjenavedeni 19. septembra 2013 izrazil svojo naklonjenost zdravniku L., ki ga je predlagal zdravnik M. Tožeča stranka je šele 8. novembra 2013 Odbor regij obvestila, da se niti ona sama niti zdravnik G. nista strinjala z imenovanjem zdravnika L. Zato je treba ugotoviti, da je tožeča stranka sama prispevala k zamudi, ki je nastala zato, ker je moral zdravnika imenovati predsednik Sodišča Evropske unije.

116    Zato je treba sedmi tožbeni razlog, ki se nanaša na neupoštevanje razumnega roka, zavrniti kot neutemeljen.

 Osmi tožbeni razlog: kršitev načela kolegialnosti

117    Tožeča stranka trdi, da je dejstvo, da je OPI zaslišal le zdravnika M., ki je govoril le z zdravnikom H., ne da bi obvestil zdravnika G., kršitev načela kolegialnosti.

118    Odbor regij ob sklicevanju na sestanke druge invalidske komisije z dne 15. aprila in 7. maja 2014 ter na izmenjavo dopisov, ki je sledila, meni, da je imel vsak član druge invalidske komisije možnost ustrezno predstaviti svoje stališče in da zato to načelo ni bilo kršeno. Odbor regij opozarja tudi, da so dejstva v obravnavani zadevi precej podobna dejanskemu stanju v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij (F‑86/11, EU:F:2013:56), v kateri je bilo razsojeno, da načelo kolegialnosti ni bilo kršeno.

119    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora invalidska komisija svoje delo opravljati kolegialno, pri čemer mora vsak od njenih članov dobiti možnost, da svobodno izrazi svoje mnenje (glej v tem smislu sodbi z dne 22. novembra 1990, V./Parlament, T‑54/89, EU:T:1990:71, točka 34, ter z dne 27. februarja 2003, Camacho-Fernandes/Komisija, T‑20/00, EU:T:2003:47, točka 45 in naslednje).

120    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da načelo, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni bilo kršeno. Druga invalidska komisija se je namreč sestala dvakrat, 15. aprila in 7. maja 2014. Na teh sestankih je lahko vsak zdravnik, potem ko se je seznanil s celotnim zdravstvenim in upravnim spisom tožeče stranke, izrazil svoje mnenje, tako ustno kot pisno. Zdravnika M. in H. sta sprejela podpisane sklepe, zdravnik G. pa je lahko sprejel drugačne sklepe. Ti trije zdravniki so imeli poleg tega možnost sestaviti poročilo, ki je bilo nato vloženo v zdravstveno kartoteko. Tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je druga invalidska komisija kršila načelo kolegialnosti, je treba torej zavrniti.

121    Osmi tožbeni razlog je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

122    Iz tega sledi, da je treba četrti, sedmi in osmi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljene. Sicer pa je treba izpodbijano odločbo, ker sta bila drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, in tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji in kršitev pojma poklicne bolezni, sprejeta kot utemeljena, na njuni podlagi razglasiti za nično.

 Tožbeni razlogi, ki temeljijo na okoliščinah, nastalih po sprejetju izpodbijane odločbe, in odškodninski zahtevek

123    Kot je bilo navedeno v točkah 56 in 57 zgoraj, prvi, peti in šesti tožbeni razlog ne morejo vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe. Nezakonitosti, navedene v okviru teh tožbenih razlogov, pa je treba upoštevati pri odškodninskem zahtevku.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 78 Kadrovskih predpisov zaradi neobstoja nadzora nad delom druge invalidske komisije

124    Tožeča stranka v bistvu navaja tri očitke, katerih namen je dokazati, da OPI ni izpolnil svoje obveznosti nadzora nad delom druge invalidske komisije. Na prvem mestu naj bi OPI storil napako, ker ni pregledal zdravstvene kartoteke tožeče stranke, čeprav je bil pozvan, naj to stori. Na drugem mestu naj bi storil napako, ker se je omejil na zaslišanje zdravnika M. (glej točko 42 zgoraj) glede pravilnosti dela druge invalidske komisije, da bi se prepričal o pravilnem poteku tega dela. Tožeča stranka meni, da tak pristop pomeni, da se OPI oprosti nadzora in temu odvzame polni učinek. Tretjič, tožeča stranka trdi, da je OPI kršil procesna jamstva, ker je zaslišal le zdravnika, ki ga je imenoval Odbor regij, da bi odgovoril na vprašanja v zvezi z nadzorom nad zakonitostjo dela druge invalidske komisije, s čimer naj bi bilo kršeno zlasti načelo nepristranskosti.

125    Odbor regij izpodbija trditve tožeče stranke.

126    Odbor regij v zvezi s prvim očitkom navaja, da je nadzor OPI omejen in da ga je ta opravil v skladu s pravili, ki se uporabljajo.

127    Odbor regij se sklicuje na dokument z naslovom „Priročnik o postopku pred invalidsko komisijo“ in opozarja, da se ta pod naslovom IV, „Delovanje invalidske komisije“, nanaša na neodvisnost in tajnost dela invalidske komisije. Iz tega naj bi sledilo, da naj OPI ne bi mogel dostopati do informacij v okviru tega dela in da naj bi imel za sprejetje odločbe na voljo le sklepe druge invalidske komisije, ki ne vsebujejo nobenih informacij zdravniške narave.

128    Odbor regij tudi trdi, da OPI v nasprotju s trditvami tožeče stranke ni bil dolžan pregledati zdravstvene kartoteke. Kvečjemu bi morala tožeča stranka OPI izrecno predložiti informacije iz zdravstvene kartoteke, da bi preučil njeno pritožbo, pri tem pa pojasniti povezave, ki jih je našla v njej, z očitki iz pritožbe.

129    Poleg tega naj bi poziv tožeče stranke, naj OPI pregleda zdravstveno kartoteko, sledil vložitvi pritožbe.

130    Odbor regij je tudi opozoril, da zdravniške presoje v ožjem pomenu ni mogoče izpodbijati v okviru pritožbenih postopkov. Zaradi omejenega nadzora OPI na tem področju bi moral ta le pravilno presoditi dejstva in paziti na pravilno uporabo zakonskih določb, ki se uporabljajo v okviru dela invalidske komisije.

131    Zato Odbor regij meni, da OPI ni mogoče očitati, da ni pravilno presodil dejstev ali da je kršil veljavne zakonske določbe.

132    Odbor regij v zvezi z drugim očitkom meni, da je ravnal v skladu s pravili, ko je zaslišal zdravnika M. Odbor regij namreč trdi, da je OPI s tem, da se je odločil, da bo informacije, potrebne za obravnavo pritožbe, zbral z uporabo vprašalnika, izbral najmanj invaziven način, da ne bi posegal v zaupnost dela druge invalidske komisije, zdravniško zaupnost in varstvo občutljivih osebnih podatkov.

133    V zvezi s tretjim očitkom, da naj bi OPI s tem, da je zaslišal le zdravnika, ki ga je imenovala institucija, storil napako, Odbor regij trdi, da so bila vprašanja OPI dovolj nevtralna in natančna, da je lahko ta zdravnik nanje objektivno odgovoril. Odbor regij poleg tega v zvezi z deontološkimi pravili, ki urejajo poklic zdravnika M., opozarja le, da se zdi malo verjetno, da zadnjenavedeni ne bi spoštoval svoje dolžnosti neodvisnosti. Zato dejstvo, da je bil zdravnik M. zaprošen, naj odgovori na vprašanja o nadzoru, ne krši načela nepristranskosti. Taka trditev bi vzbujala dvom o nepristranskosti OPI, ko je obravnaval pritožbo.

134    Poleg tega Odbor regij trdi, da so bili trije zdravniki, ki sestavljajo drugo invalidsko komisijo, imenovani v skladu z veljavnimi pravili in so imeli možnost izraziti svoja mnenja na sestankih 15. aprila in 7. maja 2014, kar so dejansko storili. Odbor regij trdi, da je bil zdravnik M. zaslišan šele po koncu dela druge invalidske komisije in po vložitvi pritožbe, s katero je tožeča stranka, ki ji je po potrebi pomagal njen zdravnik, lahko navedla svoje očitke.

135    Na prvem mestu je treba v zvezi z očitkom, da OPI ni opravil zadostnega nadzora nad delom druge invalidske komisije, ker ni pregledal zdravstvene kartoteke, najprej ugotoviti, kot trdi Odbor regij, da čeprav se je tožeča stranka odrekla tajnosti dela invalidske komisije, bi morala OPI izrecno obvestiti o informacijah iz zdravstvene kartoteke, da bi ta lahko preučil njeno pritožbo, in pojasniti povezave, ki jih je našla v njej, z navajanimi očitki.

136    Ugotoviti je treba tudi, da je v obravnavani zadevi OPI pozornost zdravnika M. usmeril na glavne točke, ki so pripeljale do razglasitve ničnosti odločbe prve invalidske komisije v sodbi z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij (F‑86/11, EU:F:2013:56). OPI je v elektronskem sporočilu z dne 2. aprila 2014 glede te sodbe namreč opozoril zlasti, da je pomembno, da ima invalidska komisija vse podatke vnaprej, da spoštuje obveznost obrazložitve (splošno in posebno), da organizira zdravniški pregled in da po potrebi izvede nadaljnje preglede, da svoje ugotovitve predloži upravi in da zdravstveno kartoteko dopolni z vsaj enim zbirnim zdravniškim poročilom.

137    Vendar bi moral Odbor regij glede na te ugotovitve in dejstvo, da je tožeča stranka v pritožbi navedla več trditev, s katerimi je nameravala dokazati, da so bili ne le sklepi invalidske komisije, temveč tudi zbirno zdravniško poročilo, nezakoniti zlasti glede na sodbo z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij (F‑86/11, EU:F:2013:56), poročilo vsaj pregledati. Vendar, ko je tožeča stranka Odbor regij pozvala, naj pregleda njeno zdravniško kartoteko, je ta v elektronskem sporočilu z dne 8. junija 2015 podal odgovor: „[N]e nameravamo vas prositi za dostop do zbirnega zdravniškega poročila v okviru postopka za odgovor na pritožbo […]“.

138    Presoditi je treba, da je treba nepreučitev tega dokumenta, čeprav je tožeča stranka OPI pozvala, naj ga pregleda kot pomembno listino za obravnavo pritožbe, šteti za opustitev nadzora nad delom druge invalidske komisije. Res je, da je zdravstvena kartoteka zaupna in da je Odbor regij ni imel možnosti pregledati pred sprejetjem izpodbijane odločbe, vendar bi lahko zadnjenavedeni vsaj pregledal zbirno zdravniško poročilo ob prejemu pritožbe in po tem, ko ga je tožeča stranka pozvala, naj to stori. To bi Odboru regij dejansko omogočilo, da preveri, ali je invalidska komisija spoštovala pravne in postopkovne obveznosti, ki jih ima, ne da bi se izrekla o zdravniški presoji.

139    V zvezi z drugim očitkom je treba opozoriti, da je OPI v obravnavani zadevi zdravniku, ki ga je imenoval Odbor regij, postavil več vprašanj za odgovor na pritožbo.

140    Vendar s tem, da se je omejil le na postavljanje teh vprašanj zdravniku, ki ga je imenovala institucija, in se je zanašal le na odgovore iz obvestila z dne 8. maja 2015, OPI ni poskrbel za zadostni nadzor nad pravilnostjo dela druge invalidske komisije. OPI je imel namreč s tem, da se ni posvetoval z drugima zdravnikoma in da ni pregledal zbirnega zdravniškega poročila, le delni pregled nad delom druge invalidske komisije. V tej zadevi pa je bilo še posebej pomembno, da si OPI zagotovi celoten pregled nad tem delom za nadzor njegove zakonitosti, zlasti glede na to, da različni postopki med tožečo stranko in Odborom regij trajajo že več let.

141    V zvezi s tretjim očitkom je treba opozoriti, da je iz sodne prakse razvidno, da ima „[v] skladu s členom 41 Listine […] vsakdo med drugim pravico, da institucije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko [in da t]a zahteva nepristranskosti zajema subjektivno nepristranskost v smislu, da noben član zadevne institucije, ki vodi postopek v zadevi, ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, ter objektivno pristranskost v smislu, da mora institucija zagotoviti primerna jamstva, da se v zvezi s tem izključi vsak upravičen dvom“ (sodba z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 155).

142    Glede na to sodno prakso je treba razsoditi, da OPI s tem, da se ni posvetoval z drugimi zdravniki, ki sestavljajo drugo invalidsko komisijo, ni mogel zagotoviti, da je postopal tako, da bi bila njegova preučitev zakonitosti dela te komisije oproščena vsakršnega dvoma o njegovi nepristranskosti. Tako je treba poudariti, da mora v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, OPI zagotoviti ne le, da Odbor regij deluje nepristransko, ampak tudi, da so njegova dejanja zasnovana kot taka v razmerju do tožeče stranke in tretjih oseb. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je tožeča stranka v pritožbi že podvomila o nepristranskosti zdravnika M. Njeni dvomi so temeljili na dejstvu, da se je ta zdravnik že na prvem sestanku druge invalidske komisije neugodno izrekel v razmerju do nje, čeprav ni mogel biti opravljen noben zdravniški pregled in še manj „temeljit“ zdravniški pregled, kot je navedeno v zapisniku drugega sestanka z dne 7. maja 2015.

143    Zato Odbor regij ni opravil popolnega nadzora nad delom druge invalidske komisije in ni zadostno zagotovil spoštovanja načela nepristranskosti.

144    Iz tega sledi, da so trije očitki, navedeni v okviru prvega tožbenega razloga, očitno utemeljeni in se bodo upoštevali pri preučitvi odškodninskega zahtevka.

 Peti tožbeni razlog: kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja

145    Tožeča stranka trdi, da je bil Odbor regij seznanjen z neobstojem nadzora in kršitvami postopkovnih jamstev, kot so navedeni v okviru prvega tožbenega razloga, tako da bi se moral zadnjenavedeni odzvati, česar pa ni storil. To naj bi torej pomenilo kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja.

146    Odbor regij zatrjuje, da OPI ni posegal v delo invalidske komisije, ki mora delovati povsem samostojno. Prav tako meni, da se je OPI z zastavljanjem vprašanj zdravniku M. ustrezno prepričal, da je delo druge invalidske komisije potekalo pravilno. Odbor regij opozarja tudi, da je prišlo do izmenjave več dopisov ter da so med tožečo stranko in najvišjimi organi Odbora regij potekali sestanki. Tako naj zadnjenavedeni ne bi kršil svoje dolžnosti skrbnega ravnanja.

147    Opozoriti je treba, da v skladu s sodno prakso dolžnost skrbnega ravnanja in načelo dobrega upravljanja, ki zavezuje upravo, pomenita zlasti, da OPI, kadar odloča o položaju uradnika, upošteva vse elemente, ki lahko vplivajo na njegovo odločitev, in da pri tem ne upošteva samo interesa službe, temveč tudi interes zadevnega uradnika (sklep z dne 7. junija 1991, Weyrich/Komisija, T‑14/91, EU:T:1991:28, točka 50).

148    Ugotoviti je treba, da bi bilo v obravnavani zadevi glede na to načelo in glede na zgoraj navedeno v zvezi z učinkovitim nadzorom OPI v interesu službe in tožeče stranke, da bi OPI upošteval vse elemente, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev. Glede na to bi moral za celovitejši vpogled v spis poleg sklepov z dne 7. maja 2014 pregledati tudi zbirno zdravniško poročilo in mnenja treh zdravnikov, ki so sestavljali drugo invalidsko komisijo. Ker to ni bilo storjeno, je OPI tudi kršil dolžnost skrbnega ravnanja. Ponoviti je namreč treba, da bi se moral Odbor regij glede na dolgo trajanje vseh različnih postopkov med tožečo stranko in Odborom regij ter na dejstvo, da je tožeča stranka lahko dvomila o nepristranskosti zdravnika, ki ga je imenovala institucija, prepričati, da taki dvomi ne obstajajo. Odbor regij pa s tem, da ni sprejel takih ukrepov, ni izpolnil dolžnosti skrbnega ravnanja.

149    Peti tožbeni razlog je treba torej razglasiti za utemeljen in ga upoštevati pri preučitvi odškodninskega zahtevka.

 Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 266 PDEU

150    Tožeča stranka trdi, da Odbor regij ni izvršil sodbe z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij (F‑86/11, EU:F:2013:56). OPI naj namreč ne bi učinkovito nadziral dela druge invalidske komisije, saj se je omejil na postavljanje vprašanj zdravniku, ki ga je imenovala institucija, kot je bilo navedeno zgoraj.

151    Odbor regij izpodbija trditve tožeče stranke in trdi, da je dejansko izvršil sodbo z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij (F‑86/11, EU:F:2013:56).

152    Spomniti je treba, da kadar Sodišče razglasi ničnost akta institucije, mora ta v skladu s členom 266 PDEU sprejeti ustrezne ukrepe za izvršitev sodbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora institucija, ki je sprejela akt, pozneje razglašen za ničen, da bi se ravnala po ničnostni sodbi in jo v celoti izvršila, upoštevati izrek sodbe in tudi obrazložitev, ki je vodila do njega in ki pomeni potrebno utemeljitev, saj je pomembna za določitev natančnega pomena tistega, o čemer je bilo razsojeno v izreku. Prav v tej obrazložitvi je namreč po eni strani natančno opredeljena določba, ki šteje za nezakonito, po drugi strani pa so v njej navedeni natančni razlogi za nezakonitost, ki je ugotovljena v izreku in jo mora zadevna institucija upoštevati, ko nadomesti akt, ki je bil razglašen za ničen (glej sklep z dne 29. junija 2005, Pappas/Odbor regij, T‑254/04, EU:T:2005:260, točka 36 in navedena sodna praksa).

153    Opozoriti je treba tudi, da člen 266 PDEU zadevni instituciji nalaga, da mora preprečiti, da bi akt, ki nadomešča akt, razglašen za ničen, vseboval enake nepravilnosti, kot so bile ugotovljene v ničnostni sodbi (glej v tem smislu sodbo z dne 10. novembra 2010, UUNT/Simões Dos Santos, T‑260/09 P, EU:T:2010:461, točke od 70 do 72).

154    Glede učinkov akta, ki ga je Sodišče razglasilo za ničnega, velja ničnost ex tunc in se torej nični akt retroaktivno odstrani iz pravnega reda. Tožena institucija mora na podlagi člena 266 PDEU sprejeti potrebne ukrepe za odpravo učinkov ugotovljenih nezakonitosti, kar v primeru že izvršenega akta pomeni vrniti tožečo stranko v položaj, v katerem je bila pred tem aktom (sklep z dne 29. junija 2005, Pappas/Odbor regij, T‑254/04, EU:T:2005:260, točka 37, in sodba z dne 15. aprila 2010, Angelidis/Parlament, F‑104/08, EU:F:2010:23, točka 36).

155    Glede na ta načela je treba preučiti, ali je Odbor regij v obravnavanem primeru pravilno izvršil sodbo z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij (F‑86/11, EU:F:2013:56).

156    V zvezi s tem je treba poudariti, da je tožeča stranka, kot je bilo ugotovljeno v okviru preučitve prvega tožbenega razloga, uspela dokazati, da Odbor regij ni v zadostni meri nadzoroval dela druge invalidske komisije. Vendar pa tak neobstoj nadzora sam po sebi ne zadošča za ugotovitev, da je Odbor regij kršil člen 266 PDEU. Tudi tožeča stranka mora namreč glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 152 do 154 zgoraj, pojasniti, kako je ta neobstoj nadzora prispeval h kršitvi obveznosti izvršitve sodbe z dne 7. maja 2013, McCoy/Odbor regij (F‑86/11, EU:F:2013:56), česar pa ni storila.

157    V teh okoliščinah je treba šesti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen. Zato se v okviru odškodninskega zahtevka ne bo upošteval.

 Odškodninski zahtevek

158    Tožeča stranka zahteva odškodnino v višini 5000 EUR zaradi nezakonitosti, ki so prispevale k čakanju in negotovosti, ter 20.000 EUR zaradi kršitve člena 266 PDEU, ki jo je storil Odbor regij.

159    Tožeča stranka trdi, da je bila zaradi sprejetja izpodbijane odločbe ponovno postavljena v položaj čakanja na dokončno rešitev postopka, začetega na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov, po tem, ko je bila junija 2007 ugotovljena njena invalidnost. Meni, da je tako podaljšanje čakanja in negotovosti zaradi nezakonitosti tako odločbe z dne 10. septembra 2010 kot tudi izpodbijane odločbe povzročilo nepremoženjsko škodo, ki jo zatrjuje.

160    Poleg tega se tožeča stranka sklicuje na resnost izpodbijane odločbe, naravo storjene nezakonitosti in na okoliščine, v katerih je bila ta nezakonitost storjena. Poudarja tudi, da je sam predhodni postopek prispeval k poudarjanju drugih nezakonitosti, ki kažejo, da je Odbor regij zavrnil izvajanje svoje pristojnosti in je predvsem dvakrat želel pridobiti enostransko mnenje zdravnika, ki ga je imenovala institucija.

161    Razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe po mnenju tožeče stranke sama po sebi ne more biti ustrezna in zadostna odškodnina za povzročeno nepremoženjsko škodo, saj je bila z nezakonitostjo te odločbe povzročena škoda, ki se nanaša na veliko negotovost in zaskrbljenost.

162    Odbor regij izpodbija odškodninski zahtevek tožeče stranke. V bistvu trdi, da tožeča stranka ni dokazala nastale škode, da izpodbijana odločba ni nezakonita in da člen 266 PDEU ni bil kršen.

163    Glede utemeljenosti odškodninskega zahtevka tožeče stranke je treba opozoriti, da odgovornost Unije predpostavlja izpolnjevanje vseh pogojev v zvezi z nezakonitostjo ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode ter vzročno zvezo med ravnanjem in navedeno škodo (sodba z dne 25. oktobra 2017, Lucaccioni/Komisija, T‑551/16, neobjavljena, EU:T:2017:751, točka 122).

164    Opozoriti je treba, da je bilo razsojeno, da za tožbe za povrnitev škode, ki jo povzroči institucija uradniku ali uslužbencu, vložene na podlagi člena 270 PDEU ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, veljajo posebna pravila, različna od tistih na podlagi splošnih načel, ki urejajo nepogodbeno odgovornost Unije v okviru člena 268 PDEU in člena 340, drugi odstavek, PDEU. Iz Kadrovskih predpisov namreč izhaja, da v nasprotju s katerim koli drugim posameznikom uradnika ali uslužbenca Unije z institucijo, pri kateri je zaposlen, povezuje delovno razmerje, ki vključuje ravnovesje posebnih vzajemnih pravic in dolžnosti, ki je izraženo z dolžnostjo skrbnega ravnanja institucije do zadevne osebe. Iz tega sledi, da Unija kot delodajalka nosi veliko odgovornost, ki se kaže z obveznostjo povračila škode, ki jo njeno osebje utrpi zaradi kakršne koli nezakonitosti, ki jo stori kot delodajalka, ne da bi bilo za obstoj nepogodbene odgovornosti institucije v sporih s področja evropske javne uprave treba dokazati „dovolj resno kršitev“ ali „očitno in hudo nespoštovanje“ mej diskrecijske pravice institucije (glej sodbo z dne 19. junija 2013, Goetz/Odbor regij, F‑89/11, EU:F:2013:83, točka 98 in navedena sodna praksa).

165    V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko že razglasitev ničnosti nezakonitega akta šteje za primerno in načeloma zadostno odškodnino za kakršno koli nepremoženjsko škodo, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti, in ki je s to razglasitvijo ničnosti ne bi bilo mogoče v celoti povrniti (sodba z dne 14. julija 2011, Petrilli/Komisija, F‑98/07, EU:F:2011:119, točka 28 in navedena sodba praksa).

166    Odškodninski zahtevek tožeče stranke je treba preizkusiti glede na ta načela.

167    V zvezi z nezakonitostjo ali kršitvijo, ki se jo lahko pripiše Odboru regij, je treba na prvem mestu opozoriti, da v obravnavanem primeru ni bilo dokazano, da je Odbor regij kršil člen 266 PDEU.

168    Na drugem mestu je treba spomniti, da je bilo v tej zadevi odločeno, da izpodbijana odločba, ki potrjuje sklepe druge invalidske komisije, ni bila obrazložena in da je bila v njej storjena očitna napaka pri presoji. Prav tako je pomembno ugotoviti, kot trdi tožeča stranka, da so bile v predhodnem postopku storjene druge nezakonitosti. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da Odbor regij ni izvajal zadostnega nadzora nad delom druge invalidske komisije, da je kršil načelo nepristranskosti in dolžnost skrbnega ravnanja. V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot v bistvu v okviru tožbenih razlogov v utemeljitev tožbe navaja tožeča stranka, da bi se bilo nezakonitostim v izpodbijani odločbi mogoče izogniti. OPI bi lahko namreč, če ne bi zaupal le obvestilu z dne 8. maja 2015, ampak bi sprejel pobude za zadosten nadzor nad delom invalidske komisije, zlasti s sprejetjem vabila tožeče stranke k vpogledu zbirnega zdravniškega poročila in s postavljanjem vprašanj drugim zdravnikom druge invalidske komisije, odpravil nezakonitosti iz izpodbijane odločbe. Ker pa ni ravnal tako, je Odbor regij prispeval k podaljšanju negotovosti in zaskrbljenosti tožeče stranke.

169    Na tretjem mestu je treba navesti, da razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v obravnavani zadevi ni dovolj za povrnitev škode, nastale tožeči stranki. Zaradi nezakonitosti izpodbijane odločbe in nezakonitosti v fazi pritožbe je namreč tožeča stranka ponovno v enakem položaju čakanja in negotovosti, kot je bila zaradi nezakonitosti odločbe z dne 10. septembra 2010. Tako podaljšanje čakanja in negotovosti zaradi nezakonitosti izpodbijane odločbe, pomeni nepremoženjsko škodo, ki jo je treba povrniti in jo mora Odbor regij nadomestiti z ustrezno odškodnino, ocenjeno ex æquo et bono (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2017, Lucaccioni/Komisija, T‑551/16, neobjavljena, EU:T:2017:751, točka 144).

170    Glede na vse zgoraj navedene okoliščine je treba ugotoviti, da je tožeča stranka utrpela gotovo nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče neposredno pripisati ravnanju Odbora regij. Zato je treba odškodnino, ki jo je treba dodeliti tožeči stranki zaradi nezakonitosti, ki jih je storil Odbor regij, iz naslova povrnitve nepremoženjske škode določiti ex æquo et bono v znesku 5000 EUR.

 Stroški

171    V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Odbor regij ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo:

1.      Odločba predsedstva Odbora regij z dne 2. decembra 2014 o zavrnitvi priznanja poklicnega izvora bolezni, ki je povzročila invalidnost Roberta McCoya v smislu člena 78, peti odstavek, Kadrovskih predpisov, se razglasi za nično.

2.      Odbor regij mora R. McCoyu plačati 5000 EUR.

3.      Odboru regij se naloži plačilo stroškov.

Prek Schalin Costeira

Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 23. oktobra 2018.

Podpisi

*      Jezik postopka: francoščina.