SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 27. junija 2012(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti my baby – Prejšnji nacionalni in mednarodni besedni znamki MYBABY in prejšnja nacionalna figurativna znamka mybaby – Relativni razlog za zavrnitev – Nepredložitev dokazov v jeziku postopka z ugovorom – Legitimno pričakovanje – Pravila 19(3), 20(1) in 98(1) Uredbe (ES) št. 2868/95“
V zadevi T‑523/10,
Interkobo sp. z o.o. s sedežem v Lodžu (Poljska), ki jo zastopata R. Skubisz in K. Ziemski, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa D. Walicka, zastopnica,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je bila
XXXLutz Marken GmbH s sedežem v Welsu (Avstrija), ki jo zastopa H. Pannen, odvetnik,
zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 8. septembra 2010 (zadeva R 88/2009‑4) glede postopka z ugovorom med Interkobo sp. z o.o. in XXXLutz Marken GmbH,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi O. Czúcz, predsednik, I. Labucka, sodnica, in D. Gratsias (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. novembra 2010,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je UUNT vložil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 24. marca 2011,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 17. marca 2011,
na podlagi pisnega vprašanja Splošnega sodišča tožeči stranki in njenega odgovora, ki ga je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 22. decembra 2011,
ker stranki v roku enega meseca po tem, ko sta bili obveščeni o koncu pisnega postopka, nista vložili predloga za razpis obravnave in je zato Splošno sodišče na podlagi poročila sodnika poročevalca in člena 135a Poslovnika Splošnega sodišča odločilo, da ne bo opravilo ustnega postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Intervenientka, družba XXXLutz Marken GmbH, je 10. februarja 2006 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)), vložila prijavo za registracijo znamke Skupnosti.
2 Ta prijava je bila sestavljena v nemščini, kot drugi jezik pa je bila v skladu z določbami člena 115(3) Uredbe št. 40/94 (postal člen 119(3) Uredbe št. 207/2009) določena angleščina.
3 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je ta figurativni znak:
4 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 12, 20, 24 in 28 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, ter, za vsak razred, ustrezajo temu opisu:
– razred 12: „Vozila; naprave za premikanje po zemlji, zraku ali vodi“;
– razred 20: „Pohištvo, ogledala, okviri; izdelki, vključeni v razred 20, iz lesa, plute, trsa, rogoza, vrbovega protja, roževine, kosti, slonovine, ribje kosti, želvovine, jantarja, biserne matice, morske pene in nadomestkov vseh teh snovi ali iz umetnih snovi;
– razred 24: „Tkanine in tekstilni proizvodi, vključeni v razred 24; pregrinjala za postelje in mize“;
– razred 28: „Igre, igrače; izdelki za gimnastiko in šport, vključeni v razred 28; okraski za novoletno jelko“.
5 Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 35/2006 z dne 28. avgusta 2006.
6 Tožeča stranka, družba Interkobo sp. z o.o., je 28. novembra 2006 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za proizvode: „Igre, igrače; izdelki za gimnastiko in šport“, ki spadajo v razred 28.
7 Ugovor, sestavljen v nemščini, je temeljil na prejšnji mednarodni besedni znamki MYBABY, na prejšnji poljski besedni znamki MYBABY in nazadnje na tej prejšnji poljski figurativni znamki:
8 Te znamke so označevale proizvode iz razreda 28, ki ustrezajo temu opisu: „Igre, igrače in izdelki za šport“.
9 V utemeljitev ugovora so bili navedeni razlogi iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009).
10 Ker je jezik, izbran za ugovor, ustrezal jeziku prijave znamke, je ta jezik, torej nemščina, na podlagi člena 115(6) Uredbe št. 40/94 (postal člen 119(6) Uredbe št. 207/2009) postal jezik postopka pred UUNT.
11 Oddelek za ugovore je 19. novembra 2008 ugodil ugovoru glede verjetnosti zmede, ki je po njegovem mnenju obstajala med prijavljeno znamko in prejšnjo poljsko besedno znamko.
12 Intervenientka je 13. januarja 2009 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 (postali členi od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009) pri UUNT vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore.
13 Četrti odbor za pritožbe pri UUNT je z odločbo z dne 8. septembra 2010, sprejeto v zadevi R 88/2009‑4 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), ugodil pritožbi, razveljavil odločbo oddelka za ugovore in zavrnil ugovor.
14 Menil je, da tožeča stranka ni dokazala obsega varstva prejšnje poljske besedne znamke in da ni dokazala obstoja, veljavnosti in obsega varstva preostalih prejšnjih znamk, omenjenih v točki 7 zgoraj, namreč mednarodne besedne znamke in poljske figurativne znamke. V teh okoliščinah je menil, da je treba ugovor zavrniti v skladu s pravilom 20(1) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe št. 40/94 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189), kakor je bila spremenjena.
Predlogi strank
15 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano odločbo;
– UUNT in intervenientki naloži plačilo stroškov, priglašenih v upravnem postopku pred oddelkom za ugovore in odborom za pritožbe;
– UUNT in intervenientki naloži plačilo stroškov, priglašenih v tem postopku pri Splošnem sodišču.
16 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
17 Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– UUNT naloži plačilo stroškov postopka.
Pravo
18 V podporo tožbi tožeča stranka uveljavlja dva tožbena razloga, kršitev pravila 20(1) Uredbe št. 2868/95 v povezavi s pravilom 19(2) in (3) iste uredbe in kršitev načela varstva legitimnega pričakovanja.
Prvi tožbeni razlog: kršitev pravila 20(1) Uredbe št. 2868/95 v povezavi s pravilom 19(2) in (3) iste uredbe
Uvodne ugotovitve
19 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga hkrati navaja določbe Uredbe št. 2868/95 in določbe smernic UUNT. Zato je treba najprej natančno določiti obseg teh besedil.
– Dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva prejšnje znamke ali prejšnje pravice v postopku z ugovorom
20 Pravilo 20(1) Uredbe št. 2868/95, ki je vključeno v naslov II „Postopek ugovora in dokaz o uporabi“, določa:
„Če stranka, ki ugovarja, ne dokaže obstoja, veljavnosti in obsega varstva prejšnje znamke ali pravice, kakor tudi upravičenosti do vložitve ugovora do izteka roka iz pravila 19(1), se ugovor kot neutemeljen zavrne.“
21 Pravilo 19 iste uredbe določa:
„1. Urad omogoči stranki, ki ugovarja, da predstavi dejstva, dokaze in navedbe v podkrepitev ugovora ali da dopolni dejstva, dokaze ali navedbe, ki so že bili predloženi na podlagi pravila 15(3), v roku, ki ji ga določi in ki znaša najmanj 2 meseca od datuma, ki se šteje za začetek postopka ugovora […]“
2. V roku iz odstavka 1 lahko stranka, ki ugovarja, vloži dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva svoje prejšnje znamke ali prejšnje pravice […]. Stranka, ki ugovarja, priskrbi zlasti naslednje dokaze:
(a) če ugovor temelji na znamki, ki ni znamka Skupnosti, dokaz o njeni vložitvi ali registraciji, s predložitvijo:
(i) če znamka še ni registrirana, prepisa zadevnega potrdila o vložitvi ali enakovrednega dokumenta, ki ga je izdal organ, pri katerem je bila vložena prijava znamke; ali
(ii) če je znamka registrirana, prepisa zadevnega potrdila o registraciji in, odvisno od primera, zadnjega potrdila o podaljšanju, iz katerega je razvidno, da rok varstva znamke traja čez rok iz odstavka 1 in vsako podaljšanje tega roka, ali enakovrednih dokumentov, ki jih je izdal organ, pri katerem je bila znamka registrirana;
[…].
3. Informacije in dokazi iz odstavkov 1 in 2 so v jeziku postopka ali jim je priložen prevod. Prevod se predloži v roku, določenem za predložitev originalnega dokumenta.
4. Urad ne upošteva pisnih stališč ali dokumentov ali njihovih delov, ki niso bili predloženi ali ki niso bili prevedeni v jezik postopka v roku, ki ga je določil Urad.“
22 Pravilo 98(1) te uredbe, ki je vključeno v naslov XI „Splošne določbe“, določa:
„Če naj se vloži prevod dokumenta, mora biti prevod istoveten z dokumentom, na katerega se nanaša, in prikazati zgradbo in vsebino originalnega dokumenta. Urad lahko v roku, ki ga določi, zahteva vložitev potrdila, da se prevod ujema z izvirnim besedilom. […]“
23 Iz teh določb izhaja, da mora stranka, ki ugovarja, v postopku z ugovorom, kadar so informacije in dokazi iz pravila 19(1) in (2) Uredbe št. 2868/95 predloženi v jeziku, ki ni jezik postopka, v roku, določenem za predložitev teh informacij in dokazov, predložiti njihov prevod, ki mora zadostiti natančnim zahtevam glede oblike in vsebine.
24 Prvič, pravilo 19(3) Uredbe št. 2868/95 določa, da mora biti informacijam in dokazom, ki niso predloženi v jeziku postopka, „priložen“ prevod. Pravilo 98(1) te uredbe določa, da mora biti prevod „istoveten“ z dokumentom, na katerega se nanaša, in mora prikazovati zlasti njegovo „zgradbo“. Ti pravili, v medsebojni povezavi, predvsem določata, da se prevod ene od informacij ali enega od dokazov iz pravila 19(1) in (2) Uredbe št. 2868/95 vloži v določeni obliki, in ne kot zgolj opomba v izvirnem besedilu, temveč v enem ali več pisnih aktih, ki so ločeni od izvirnega dokumenta. Če ta zahteva obličnosti ni spoštovana, omenjenih informacij in dokazov, ki jih predloži stranka, ki ugovarja, ni mogoče upoštevati v postopku z ugovorom.
25 Namen te zahteve obličnosti je na eni strani to, da lahko druga stranka v postopku z ugovorom in organi UUNT zlahka ločijo izvirno besedilo od njegovega prevoda, na drugi strani pa to, da je ta prevod dovolj jasen. Povedano drugače, namen je med drugim omogočiti, da razprava med strankami v postopku z ugovorom poteka na zanesljivih osnovah v skladu z načelom kontradiktornosti postopka in enakosti orožij med strankami (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 13. junija 2002 v zadevi Chef Revival USA proti UUNT – Massagué Marín (Chef), T‑232/00, Recueil, str. II‑2749, točka 42, in z dne 30. junija 2004 v zadevi GE Betz proti UUNT – Atofina Chemicals (BIOMATE), T‑107/02, ZOdl., str. II‑1845, točka 72).
26 Drugič, iz pravila 98(1) Uredbe št. 2868/95, ki se razlaga ob upoštevanju preudarkov iz prejšnje točke, je razvidno, da mora prevod, predložen – kot že navedeno – v obliki ločenega pisnega akta, verodostojno prikazati vsebino izvirnega dokumenta. V primeru dvoma o njegovi verodostojnosti lahko organi UUNT zahtevajo, da zadevna stranka predloži potrdilo o skladnosti prevoda z izvirnikom.
– Dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva prejšnje znamke ali prejšnje pravice pred odborom za pritožbe
27 Pravilo 50(1) Uredbe št. 2868/95, ki je vključeno v naslov X „Pritožbe“, določa, da „[se], razen če ni drugače določeno, […] določbe v zvezi s postopkom na oddelku, ki je sprejel odločbo, proti kateri je vložena pritožba, v pritožbenem postopku smiselno uporabljajo“. Iz te določbe natančneje izhaja, da se pravila, navedena v prejšnjih točkah, zlasti pravilo iz točke 24 zgoraj, uporabljajo smiselno pred odborom za pritožbe.
– Smernice UUNT
28 UUNT je, da bi določil svojo prakso „ob upoštevanju zakonodaje v zvezi z znamko Skupnosti“, sprejel smernice, ki so namenjene njegovemu osebju in strokovnim osebam, ki jih zanima njegovo delovanje, in ki predvsem urejajo postopek z ugovorom.
29 Take smernice so le kodifikacija pravil o ravnanju, ki si jih je UUNT sam predlagal v sprejetje (sodbi Splošnega sodišča z dne 12. maja 2009 v zadevi Jurado Hermanos proti UUNT (JURADO), T‑410/07, ZOdl., str. II‑1345, točka 20, in z dne 7. julija 2010 v zadevi Valigeria Roncato proti UUNT – Roncato (CARLO RONCATO), T‑124/09, neobjavljena v ZOdl., točka 27). Njihove določbe kot take zato ne smejo prevladati nad določbami uredb št. 207/2009 in št. 2868/95, niti ne smejo vplivati na razlago teh uredb, ki jo poda sodišče Evropske unije. Nasprotno, razlagati jih je treba le ob upoštevanju določb uredb št. 207/2009 in št. 2868/95.
30 Trditve tožeče stranke v zvezi z dokazom o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva prejšnjih poljskih znamk na eni strani in na drugi strani prejšnje mednarodne znamke, omenjenih v točki 7 zgoraj, je treba preučiti ob upoštevanju teh uvodnih preudarkov.
Prejšnja poljska besedna znamka
31 Iz spisa v postopku pred UUNT, ki je bil v skladu s členom 133(3) Poslovnika Splošnega sodišča posredovan Splošnemu sodišču, izhaja, da je tožeča stranka, da bi dokazala obstoj, veljavnost in obseg varstva prejšnje poljske besedne znamke, organom UUNT predložila dva dokumenta, enemu od njiju pa je priložila prevod v ločenem pisnem aktu.
32 Prvega izmed njiju je tožeča stranka predložila kot prepis izvlečka iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej (poljski patentni urad). Gre za enostranski dokument, na vrhu katerega je grb Republike Poljske, neposredno na njegovi desni pa napis „Polish Patent Office“ (poljski patentni urad). Pod tem naslovom lahko preberemo naslov: „Industrial property information retrieval“ (izvleček informacij o industrijski lastnini), ki je nad preglednico. Ta preglednica vsebuje različne informacije o zadevni znamki. Dve rubriki z naslovoma „Kind of right, number and date“ (vrsta pravice, številka in datum) in „Kind of right and number“ (vrsta pravice in številka) vsebujeta najprej številke. Nato je v rubriki z naslovom „Kind of trade mark“ (vrsta blagovne znamke) v poljščini navedena beseda „slowny“ (besedna), ki je v nemščino z odebeljenimi črkami prevedena z besedo „wörtlich“. Sledita rubriki z naslovoma „Persons“ (osebe) in „Publications“ (objave). Na koncu so v rubriki z naslovom „Nice classes“ (Nicejski razredi) navedene poljske besede: „(510) gry, zabawki, artykuły sportowe“ (igre, igrače, izdelki za šport), ki so z odebeljenimi črkami prevedene v nemški jezik z besedami: „Spielen, Spielzeugen, Sportartikeln“.
33 Drugi dokument, ki ga je predložila tožeča stranka, je prepis potrdila o registraciji. Gre za tristranski dokument v poljščini, ki mu je priložen prevod v nemškem jeziku. Na prvi strani je na vrhu grb Republike Poljske, pod njimi pa lahko preberemo napis „Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej“ in „Świadectwa ochronne“ (potrdila o varstvu). V jedru dokumenta je navedeno, da je zadevna znamka, katere imetnica je tožeča stranka, zavarovana od 15. februarja 2002. Na drugi strani je navedeno besedilo zadevne besedne znamke, to je „MYBABY“. Na koncu so na tretji strani navedene različne dodatne informacije, in sicer: datum vložitve (Data zgłoszenia), številka prijave (Numer zgłoszenia), prednost (Pierwszeństwo), datum objave odločbe o podelitvi pravice do varstva (Data wydania decyzji o udzieleniu prawa ochronnego), številka varstva (numer prawa ochronnego), napotilo na uradni bilten, v katerem sta bili objavljeni znamka in firma tožeče stranke. Zadnja vrstica na tretji strani vsebuje besede „28 gry, zabawki, artykuły sportowe“ (igre, igrače, izdelki za šport), pred njimi pa so delno neberljivi vpisi. Vsi vpisi na tej strani, razen zadnje vrstice, so bili v nemščino prevedeni z ločenim pisnim aktom.
34 Iz točk 12 in 15 izpodbijane odločbe je razvidno, da je odbor za pritožbe menil, da noben predložen dokument ni izkazal obsega varstva prejšnje znamke.
35 Prvič, „[i]zvleček iz zbirke podatkov z navedbo proizvodov v nemščini ,igre, igrače, izdelki za šport‘ […] [ni] niti dokument [Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej], ki bi bil primerljiv [s] potrdil[om] o registraciji, niti nemški prevod tega dokumenta. Odbor [naj dejansko] ne bi vedel za noben primer, ko naj bi bili izvlečki, v angleščini, iz zbirke podatkov [Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej] delno sestavljeni v nemščini. Čeprav so nemške besede [po mnenju odbora za pritožbe] razumljive, naj bi vseeno vsebovale jezikovne napake. Zato [naj bi] obstajal dvom o tem, ali gre za izvirni dokument, ki ga je izdal [Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej], ali pa je vpise v nemščini vnesla tretja oseba. Sama [tožeča stranka] [naj bi] v spremnem dopisu obvestila [UUNT] le o tem, da so proizvodi, na katerih temelji ugovor, torej ,Spielen, Spielzeugen, Sportartikeln‘, razvidni iz priloženega izvlečka. Po mnenju odbora naj bi ta skladnost pravopisnih napak pri navedbi proizvodov pričala tudi o tem, da so bili vpisi v nemščini pozneje vključeni v izvleček iz zbirke podatkov. Teh vpisov ne [bi mogli] šteti za prevod izvlečka iz zbirke podatkov, [izdelanega] v skladu s pravilom 19(3) [Uredbe št. 2868/95], […] saj izvirnik in prevod nista obvezno ločena“ (točka 14 izpodbijane odločbe).
36 Drugič, potrdilo o registraciji bi zanesljivo vsebovalo „seznam prijavljenih proizvodov in storitev, vendar očitno [ni bil] preveden v jezik postopka“. „[P]riloženi nemški prevod […] naj namreč ne bi omenjal nobenega proizvoda ali storitve. Manjkala naj bi torej navedba proizvodov in storitev, na katere se opira ugovor, [čeprav] je ta navedba nujna za utemeljitev ugovora“ (točka 13 izpodbijane odločbe).
37 Tožeča stranka s tožbo oporeka ugotovitvam odbora za pritožbe. Zatrjuje, da je kršil določbe pravila 20(1) v povezavi s pravilom 19(2) in (3) Uredbe št. 2868/95.
38 Za presojo utemeljenosti tega tožbenega razloga je treba najprej navesti in pojasniti pravne in dejanske ugotovitve, na katere se je oprl odbor za pritožbe.
39 Glede dokumenta, opisanega v točki 32 zgoraj, ki ga je tožeča stranka predložila kot prepis izvlečka iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej, je iz izpodbijane odločbe, natančneje iz točke 14, katere ugotovitve so povzete v točki 35 zgoraj, razvidno, da ta dokument po mnenju odbora za pritožbe vsebuje vpise v nemščini, čeprav naj to ne bi bila praksa Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej. Odbor za pritožbe je pojasnil, da so bile v teh vpisih „slovnične napake“, saj so se nemški izrazi „Spiele“, „Spielzeuge“ in „Sportartikel“ nepravilno končali s črko „n“. Na podlagi teh ugotovitev je sklepal o teh možnostih: ali so navedeni vpisi sestavni del izvirnega dokumenta, v tem primeru jih ni mogoče šteti za verodostojne, ali pa so prevod, ki je bil pozneje vključen v izvirni dokument, v tem primeru ta prevod ne izpolnjuje zahtev iz pravila 19(3) Uredbe št. 2868/95. Odbor za pritožbe je zato ocenil, da tega dokumenta nikakor ne sme upoštevati.
40 V zvezi s prepisom potrdila o registraciji, opisanim v točki 33 zgoraj, je iz točke 13 izpodbijane odločbe, katere vsebina je povzeta v točki 36 zgoraj, razvidno, da je odbor za pritožbe ocenil, da ta prepis potrdila ne dokazuje obsega varstva uveljavljane prejšnje znamke. Po njegovem mnenju naj njegov prevod ne bi vseboval označb proizvodov in storitev, ki jih označuje ta znamka.
41 Nazadnje je odbor za pritožbe menil, da noben dokazni predlog, ki mu je bil predložen, ne dokazuje obsega varstva prejšnje znamke.
42 V nasprotju s trditvami tožeče stranke ta ugotovitev ne krši pravila 20(1) Uredbe št. 2868/95 v povezavi s pravilom 19(2) in (3) iste uredbe.
43 Prvič, iz spisa UUNT je razvidno, da dokument, ki ga je tožeča stranka predložila kot izvleček iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej in je opisan v točki 32 zgoraj, vsebuje le dva vpisa v jeziku postopka pred UUNT, to je v nemščini. Gre za besedo „wörtlich“ in besede „Spielen, Spielzeugen, Sportartikeln“ (sic). Tožeča stranka sicer sama priznava v točkah od 30 do 32 tožbe, da sta bila ta vpisa „vključena“ in da nista sestavni del izvirnika, temveč sta njegov prevod. Vendar tak prevod ni bil predložen z ločenim pisnim aktom. Zato nikakor ne izpolnjuje obličnostnih pogojev, ki so navedeni v točki 24 zgoraj. Zato je odbor za pritožbe, ki je bil v položaju vezane pristojnosti, moral zavrniti upoštevanje zadevnega dokumenta.
44 Drugič, ni sporno, da je bil, v nasprotju z dokumentom iz prejšnje točke, prepis potrdila o registraciji, ki je opisan v točki 33 zgoraj in je sestavljen v poljščini, v jezik postopka pred UUNT preveden z ločenim pisnim aktom. Vendar iz spisa v postopku pred UUNT izhaja, da v tem prevodu niso natančno določeni proizvodi ali storitve, ki jih označuje prejšnja poljska besedna znamka. Iz pravila 19(4) Uredbe št. 2868/95 v povezavi s pravilom 50 iste uredbe izhaja, da odbor za pritožbe ne sme upoštevati delov dokumenta, ki je predložen UUNT, če je sestavljen v jeziku, ki ni jezik postopka (glej v tem smislu sodbo BIOMATE, navedena v točki 25 zgoraj, točka 74, in sodbo Splošnega sodišča z dne 6. novembra 2007 v zadevi SAEME proti UUNT – Racke (REVIAN’s), T‑407/05, ZOdl., str. II‑4385, točka 40). Odbor za pritožbe je tako ob upoštevanju prevoda, ki mu je bil predložen, utemeljeno ocenil, da zgoraj navedeni prepis potrdila o registraciji ne dokazuje obsega varstva znamke, na katerega se sklicuje tožeča stranka.
45 Iz obeh prejšnjih točk izhaja, da je odbor za pritožbe moral ugotoviti, da enega od dokumentov, ki sta mu bila predložena, ni smel upoštevati in da drugi ni omogočal presoje obsega varstva, ki ga zagotavlja prejšnja znamka. V teh okoliščinah je odbor za pritožbe pravilno menil, da tožeča stranka ni dokazala obsega tega varstva.
46 Sicer pa tožeča stranka z nobeno trditvijo ne more omajati tega sklepa.
47 Prvič, tožeča stranka navaja, da je izvleček iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej v skladu s pravilom 19(2) in (3)(a)(ii) Uredbe št. 2868/95 lahko dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva prejšnjih pravic. Dodaja, da je bil prevod izvlečka iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej v jezik postopka popoln. Meni namreč, da ni bila dolžna prevesti v jezik postopka vseh elementov izvirnega dokumenta in da zlasti ni bila dolžna prevesti naslova izvlečka iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej „s kodami INID“.
48 Vendar te navedbe temeljijo na napačni razlagi izpodbijane odločbe.
49 Po eni strani ni odbor za pritožbe na nobeni stopnji razlogovanja oporekal, da bi izvleček iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej kot tak lahko izkazal obstoj, veljavnost in obseg varstva poljske znamke.
50 Po drugi strani pa, če se je odbor za pritožbe na koncu odločil, da ne bo upošteval dokumenta, ki ga je tožeča stranka predložila kot izvleček iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej in je opisan v točki 32 zgoraj, to ni bilo zato, ker naj bi bil domnevno nepopolno preveden v jezik postopka, kot to zatrjuje tožeča stranka, temveč med drugim zato ker ni bil preveden v ločenem pisnem aktu.
51 Drugič, tožeča stranka navaja, da o verodostojnosti izvlečka iz zbirke podatkov, ki ga je predložila odboru za pritožbe, ni mogoče podvomiti zgolj zato, ker so vanj vključeni podatki v nemščini. Nasprotno, dokument bi bilo mogoče prevesti in se omejiti zgolj na to, da bi vanj vnesli pripombe v jeziku postopka. V vsakem primeru pa naj, po mnenju tožeče stranke, način prevoda, uporabljen v obravnavanem primeru, ne bi privedel do tega, da „dokument in prevod ne bi bila ločena“. Podatki v nemščini naj bi bili vneseni poleg podatkov v izvirnem jeziku in ne namesto njih. Podatki v nemščini naj bi bili ločeni od drugih na podlagi uporabljenih tipografskih znakov. Ne nazadnje naj ne bi bilo običajno, da so izvlečki iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej v angleščini delno sestavljeni v nemščini. Zato naj bi bilo nemški prevod zlahka ločiti od besedila izvirnega dokumenta.
52 Ta trditev ni utemeljena.
53 Odbor za pritožbe je namreč poudaril, da je obstajal dvom, ali je dokument, ki ga je tožeča stranka predložila kot izvleček iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej in je opisan v točki 32 zgoraj, verodostojen. Vendar je treba, kot je bilo opozorjeno v točki 39 zgoraj, navesti, da odbor za pritožbe ni zavrnil upoštevanja tega dokumenta le iz tega razloga. Ugotovil je tudi, da ta dokument ni bil preveden z ločenim pisnim aktom. Kot torej izhaja iz točke 43 zgoraj, tak razlog sam po sebi zadošča za utemeljitev odločitve, da ne upošteva zadevnega dokumenta.
54 Tretjič, tožeča stranka meni, da jo obveznost, da dokaže obstoj, veljavnost in obseg varstva prejšnje znamke, ne zavezuje, „ker je v roku predložila izvleček iz zbirke podatkov [Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej] in na tem dokumentu označila nemški prevod“.
55 Ta trditev ni utemeljena. Iz navedenega v točki 43 zgoraj namreč izhaja, da za dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva, ki ga zagotavlja prejšnja poljska besedna znamka, ni bilo dovolj, da je v roku iz pravila 19(1) Uredbe št. 2868/95 predložila dokument, ki je opisan v točki 32.
56 Četrtič, tožeča stranka trdi, da določb Uredbe št. 2868/95 ni mogoče razlagati tako, da je pogoje v zvezi z obstojem, veljavnostjo in obsegom varstva prejšnjih pravic treba dokazati s predložitvijo posameznega dokumenta. Dalje še navaja, da bi odbor za pritožbe moral „upoštevati vse“ podatke iz obeh dokumentov, ki ju je predložila, torej iz izvlečka iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej in iz prepisa potrdila o registraciji. Ta dokumenta se namreč dopolnjujeta. Prepis potrdila o registraciji naj bi izkazal obstoj in veljavnost znamke, medtem ko naj bi izvleček iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej dokazoval obseg varstva.
57 Ta argumentacija temelji na napačni razlagi izpodbijane odločbe. Iz te odločbe je namreč razvidno, da odbor za pritožbe ni nikoli trdil, da je treba obstoj, veljavnost in obseg varstva prejšnje pravice „dokazati s predložitvijo posameznega dokumenta“. Kot je navedeno v točkah 39 in 40 zgoraj, je le ugotovil, da ni mogoče upoštevati prvega od obeh dokumentov, ki ju je predložila tožeča stranka, in da prevod drugega dokumenta ni vseboval nobenega podatka o obsegu varstva prejšnje znamke, na katero se sklicuje tožeča stranka, tako da je treba ugotoviti, da ti podatki manjkajo. S tem torej ni kršil pravila 20(1) Uredbe št. 2868/95 v povezavi s pravilom 19(2) in (3) iste uredbe, kot je navedeno v točkah 42 in 45 zgoraj.
Prejšnja poljska figurativna znamka
58 Iz spisa v postopku pred UUNT izhaja, da je tožeča stranka, da bi dokazala obstoj, veljavnost in obseg varstva pravic, povezanih s prijavo za registracijo prejšnje poljske figurativne znamke, organom UUNT predložila le en dokument. Gre za dokument, ki ga je predložila kot prepis izvlečka iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej. Ta enostranski dokument na vrhu vsebuje grb Republike Poljske in takoj na desni, napis „Polish Patent Office“ (poljski patentni urad). Pod tem naslovom lahko preberemo ta naslov: „Industrial property information retrieval“ (izvleček podatkov o industrijski lastnini), ki se nahaja nad preglednico. Ta preglednica vsebuje različne informacije o zadevni znamki. Dve rubriki z naslovoma „Kind of right, number and date“ (vrsta pravice, številka in datum) in „Kind of right and number“ (vrsta pravice in številka) vsebujeta najprej številke. Dalje je v rubriki z naslovom „Kind of trade mark“ navedeno v poljščini „slowno‑graficzny“ (figurativno), kar je v nemščino prevedeno z odebeljenimi črkami z „wörtlich‑grafisch“. Sledijo tri rubrike z naslovi „Persons“ (osebe), „Classifications“ (klasifikacija) in „Publications“ (objave). Na koncu rubrika z naslovom „Nice classes“ (Nicejski razredi) vsebuje te poljske besede: „(510) gry, zabawki, artykuły sportowe“ (igre, igrače, izdelki za šport), ki so z odebeljenimi črkami prevedene v nemščino z besedami: „Spielen, Spielzeugen, Sportartikeln“.
59 Odbor za pritožbe je menil, da ta dokument ne zadošča za dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva prejšnje znamke. Po njegovem mnenju namreč to, „kar je bilo predstavljeno […] [v zvezi s prejšnjo poljsko besedno znamko] po analogiji velja za ta izvleček iz zbirke podatkov. Ne gre za izvirni dokument, niti za njegov prevod […]“ (točka 17 izpodbijane odločbe).
60 Tožeča stranka zatrjuje, da ta ugotovitev ni utemeljena. Poudarja namreč, da je v roku, ki ga je določil UUNT, predložila izvleček v angleščini iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej, ki mu je predložila nemški prevod, ki je vključen v ta dokument in ki se nanaša tudi na njena stališča glede prejšnje poljske besedne znamke.
61 S temi trditvami se ni mogoče strinjati.
62 Iz spisa v postopku pred UUNT je namreč razvidno, da dokument, ki ga je tožeča stranka predložila kot izvleček iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej in je opisan v točki 58 zgoraj, vsebuje le dva vpisa v jeziku postopka pred UUNT. Gre za besedo „wörtlich‑grafisch“ in besede „Spielen, Spielzeugen, Sportartikeln“. Iz točke 38 tožbe v povezavi z njenimi točkami od 30 do 32 implicitno, vendar nujno izhaja, da je tožeča stranka priznala, da sta bila ta vpisa vključena v ta dokument in da torej pomenita prevod. Vendar ta prevod ni bil predložen z ločenim pisnim aktom. Zato ne izpolnjuje zahtev obličnosti, ki so navedene v točki 24 zgoraj. Odbor za pritožbe, ki je bil v položaju vezane pristojnosti, je zato moral zavrniti upoštevanje zadevnega dokumenta. Zato bi lahko iz tega sklepal le, da obstoj, veljavnost in obseg varstva pravic, ki so povezane s prijavo registracije poljske figurativne znamke, niso bili dokazani.
63 V zvezi s tem je treba poudariti, da te ugotovitve ne morejo omajati trditve, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v zvezi s prejšnjo poljsko besedno znamko (glej točke od 47 do 55 zgoraj).
Prejšnja mednarodna znamka
64 Iz spisa v postopku pred UUNT je razvidno, da je tožeča stranka, da bi dokazala obstoj, veljavnost in obseg varstva prejšnje mednarodne znamke, organom UUNT predložila en sam dokument. Gre za dokument, ki ga je tožeča stranka opisala kot prepis izvlečka iz zbirke podatkov Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO). Ta dokument vsebuje seznam tipografskih navedb na listu papirja brez glave. Ta po številki 541 med drugim vsebuje napis „Reproduction of the mark where the mark is represented in standard characters“ (reprodukcija znamke, v kateri je znamka predstavljena v standardnih znakih) in nato številko 511 z navedbo: „28 Games and playthings, sporting articles. Jeux et jouets, articles de sport. Spielen und Spielzeugen, Sportartikeln“.
65 Odbor za pritožbe je v točki 19 izpodbijane odločbe menil, da ni mogoče šteti, da je ta dokument izdal WIPO. Ta dokument naj bi namreč vseboval nemške vpise, kar naj ne bi bilo v skladu s prakso WIPO.
66 Odbor za pritožbe je dalje v točki 20 te odločbe navedel, da „vključitev nemških besed [ne bi] zadosti[la] zahtevam prevoda, ker izvirni dokument in prevod nista bila obvezno ločena“.
67 V teh okoliščinah je sklenil, da dokumenta, ki mu je bil predložen, ne sme upoštevati, ker ne pomeni dokaza v smislu pravila 19(2)(a) Uredbe št. 2868/95 in ne izpolnjuje zahtev, ki jih za prevode določa pravilo 19(3) iste uredbe.
68 Tej ugotovitvi odbora za pritožbe je treba pritrditi.
69 Iz spisa v postopku pred UUNT namreč izhaja, da dokument, ki je opisan v točki 64 zgoraj in ga je tožeča stranka predložila kot prepis izvlečka iz zbirke podatkov WIPO, vsebuje le vpis v jeziku postopka pred UUNT. Gre za besede „Spielen und Spielzeugen, Sportartikeln“. Iz točk od 42 do 44 tožbe pa izhaja, da tožeča stranka priznava, da je bil ta dokument „dopolnjen“ s „podatki v nemščini“, kar je „njegov prevod“. Vendar tak prevod ni bil predložen z ločenim pisnim aktom. Zato nikakor ne izpolnjuje zahtev obličnosti, ki so navedene v točki 24 zgoraj.
70 Odbor za pritožbe, ki je bil v položaju vezane pristojnosti, je zato moral zavrniti upoštevanje zadevnega dokumenta. V tem okviru je torej lahko le ugotovil, da obstoj, veljavnost in obseg varstva prejšnje mednarodne znamke niso bili dokazani.
71 Poudariti je treba, da take ugotovitve ne omaja nobena od štirih trditev tožeče stranke.
72 V prvi trditvi tožeča stranka navaja, da je v roku, ki ga je določil UUNT, predložila izvleček iz uradne zbirke podatkov WIPO, natančneje iz zbirke podatkov „Madrid express database“, ki mu je priložila nemški prevod, ki je vključen v ta dokument. Meni, da bi bilo ta dokument, glede na njegovo obliko, treba opredeliti kot dokument WIPO. Izvlečki iz zbirke podatkov Madrid express database naj bi bili namreč sestavljeni v skladu z enotnim sistemom, s katerim je odbor za pritožbe seznanjen, predloženi izvleček iz zbirke podatkov pa naj bi temu ustrezal.
73 Z drugo trditvijo tožeča stranka zatrjuje, da ni bilo mogoče izpodbijati verodostojnosti dokumenta, ki ga je predložila, zgolj iz razloga, da so bili v njem podatki v nemščini. Po njenem mnenju iz pravila 19(3) Uredbe št. 2868/95 izhaja, da je mogoče prevesti dokument tako, da se vanj vnese le pripombe.
74 S tretjo trditvijo tožeča stranka navaja, da Uredba št. 2868/95 ne določa oblike za tak izvleček. Zato po njenem mnenju ni mogoče zahtevati posebne oblike.
75 Vendar te tri trditve niso utemeljene.
76 Odbor za pritožbe je sicer presodil, da dokument, ki je opisan v točki 64 zgoraj, ni verodostojen. Vendar je treba, kot je bilo opozorjeno v točki 66 zgoraj, ugotoviti, da upoštevanje tega dokumenta ni zavrnil le iz tega razloga. Ugotovil je tudi, da ta dokument ni bil preveden z ločenim pisnim aktom. Kot izhaja iz točke 70 zgoraj, je tak razlog, katerega utemeljenost ne more omajati nobena od treh že navedenih trditev, zadoščal za utemeljitev odločitve, da ne upošteva zadevnega dokumenta.
77 Tožeča stranka s četrto trditvijo zatrjuje, da po smernicah UUNT (stran 32 točke C.1 smernic v angleškem jeziku) izvleček iz te zbirke lahko pomeni dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva prejšnjih pravic.
78 Vendar je treba ugotoviti, da ta trditev temelji na napačni razlagi izpodbijane odločbe.
79 Odbor za pritožbe ni na nobeni stopnji razlogovanja oporekal, da bi verodostojni izvleček iz zbirke podatkov WIPO kot tak lahko izkazal obstoj, veljavnost in obseg varstva mednarodne znamke.
80 Iz tega sledi, da je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
81 Poleg tega te ugotovitve ne more ovreči sklicevanje v okviru tega tožbenega razloga na smernice UUNT, ki jih je treba razlagati v skladu z določbami uredb št. 207/2009 in št. 2868/95, kot je bilo poudarjeno v točki 29 zgoraj.
Drugi tožbeni razlog: kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj
82 Tožeča stranka trdi, da izpodbijana odločba krši načelo varstva legitimnih pričakovanj. Po njenem mnenju bi namreč lahko do sprejetja te odločbe legitimno, glede na navodila UUNT, predvsem v njegovih smernicah, domnevala, da so dokumenti, ki jih je predložila pred UUNT, zadoščali za dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva njenih prejšnjih znamk.
83 Pred preučitvijo štirih trditev, uveljavljanih v podporo temu tožbenemu razlogu, je treba spomniti na to, da ima po ustaljeni sodni praksi pravico zahtevati varstvo legitimnih pričakovanj vsak posameznik, ki je v položaju, iz katerega je razvidno, da mu je institucija Unije vzbudila utemeljena pričakovanja (sodbi Sodišča z dne 22. junija 2006 v združenih zadevah Belgija in Forum 187 proti Komisiji, C‑182/03 in C‑217/03, ZOdl., str. I‑5479, točka 147, in z dne 25. oktobra 2007 v zadevi Komninou in drugi proti Komisiji, C‑167/06 P, neobjavljena v ZOdl., točka 63; glej sodbo BIOMATE, točka 25 zgoraj, točka 80 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem je treba pojasniti, da so taka zagotovila, ne glede na obliko, v kateri so posredovana, sestavljena iz natančnih, brezpogojnih in skladnih informacij (zgoraj navedena sodba Sodišča Komninou in drugi proti Komisiji, točka 63, in sodba z dne 16. decembra 2010 v zadevi Kahla Thüringen Porzellan proti Komisiji, C‑537/08 P, ZOdl., str. I-12917, točka 63) in da ne morejo ustvariti legitimnega pričakovanja ob neupoštevanju upoštevnih določb prava Unije (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 6. februarja 1986 v zadevi Vlachou proti Računskemu sodišču, 162/84, Recueil, str. 481, točka 6; sodbe Splošnega sodišča z dne 5. novembra 2002 v zadevi Ronsse proti Komisiji, T‑205/01, RecFP, str. I‑A‑211 in II‑1065, točka 54; z dne 16. marca 2005 v zadevi Ricci proti Komisiji, T‑329/03, RecFP, str. I‑A‑69 in II‑315, točka 79, in z dne 9. julija 2008 v zadevi Reber proti UUNT – Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (Mozart), T‑304/06, ZOdl., str. II‑1927, točka 64).
Prva trditev
84 Tožeča stranka s prvo trditvijo navaja, da je treba v skladu z določbami Uredbe št. 2868/95 upoštevati vse dokazne predloge, ki jih je predložila pred UUNT.
85 Prvič, ta uredba naj bi med drugim dopuščala dokaz o registraciji ali podaljšanju prejšnje znamke z izvlečki iz zbirke podatkov Urząd Patentowy Rzeczypospolitej Polskiej ali WIPO. Drugič, stranka, ki ugovarja, bi lahko v postopku z ugovorom „predložila dodatne dokumente v zvezi z obstojem, veljavnostjo in obsegom [varstva] prejšnjih pravic v podporo svojemu ugovoru (pod pridržkom upoštevanja določenega roka)“. Tretjič, ni nujno, da se prevod dokumentov, ki so predloženi pred organi UUNT, v jezik postopka predloži v strogo določeni obliki. Četrtič, stranka, ki ugovarja, bi lahko v postopku z ugovorom predložila „dopolnilne prevode v zvezi z isto prejšnjo pravico (pod pridržkom upoštevanja določenega roka)“. Petič, ni nujno, da „se v jeziku postopka pojasnijo vsi elementi dokumentov v zvezi s prejšnjima znamkama“.
86 Vendar je treba zavrniti tudi to trditev, ki je povsem neupoštevna za dokazovanje, da naj bi izpodbijana odločba kršila načelo varovanja legitimnih pričakovanj, in v bistvu pomeni le preoblikovanje prvega tožbenega razloga.
87 Iz točk 45, 62 in 70 zgoraj je namreč razvidno, da je odbor za pritožbe na podlagi določb Uredbe št. 2868/95 moral ugotoviti, da treh dokumentov, ki so mu bili predloženi, ni smel upoštevati in da četrti dokument ni dopuščal presoje o obsegu varstva, ki ga zagotavlja ena od znamk, na kateri se sklicuje tožeča stranka.
Druga trditev
88 Tožeča stranka se v okviru druge trditve prek hiperpovezav sklicuje na dva ločena dokumenta. Prvi dokument so smernice UUNT v „končni različici“ v angleščini iz „novembra 2007“. Drugi dokument, ki ga navaja tožeča stranka, je konsolidirana različica smernic UUNT v angleščini z naslovom „Manual of Trade Mark Practice“. Ta dokument ne vključuje le besedila smernic UUNT, ki se ujema s „končno različico“ iz „novembra 2007“, temveč tudi poznejše spremembe smernic UUNT.
89 Tožeča stranka trdi, da bi UUNT, če bi sledil svojim smernicam, moral upoštevati dokazne predloge, ki jih je podala v postopku z ugovorom.
90 Prvič, v teh smernicah naj bi bilo po njenem mnenju navedeno, da je mogoče izvlečke iz uradnih zbirk podatkov „nacionalnega urada“ uporabiti kot dokaze o prejšnjih pravicah, na katere se opira ugovor (strani 32 in 35 točke C.1 smernic; strani 37 in 38 „Manual of Trade Mark Practice“, naveden v točki 88 zgoraj).
91 Drugič, smernice naj bi vsem strankam v postopku pred UUNT dovoljevale, da predložijo „druge dokumente v zvezi s prejšnjimi pravicami, ki dopolnjujejo že predložene dokumente“ (stran 38 „Manual of Trade Mark Practice“, naveden v točki 88 zgoraj). Povedano drugače, ni nujno, da se pogoje v zvezi z obstojem, veljavnostjo in obsegom varstva prejšnjih pravic dokazuje s predložitvijo enega samega dokumenta.
92 Tretjič, smernice naj ne bi zahtevale, da se v jezik postopka z ugovorom prevedejo „vsi elementi dokumenta, ki dokazujejo prejšnje pravice (prejšnje znamke)“. Zlasti naj ne bi zahtevale predložitve prevoda ali „pojasnila“ „kod INID“ in „nacionalnih kod“ (stran 34 točke C.1 smernic; stran 41 „Manual of Trade Mark Practice“, naveden v točki 88 zgoraj).
93 Četrtič, v njih naj bi bilo navedeno, da nikakor ni obvezno, da se v jeziku postopka predloži različica „podatkov v zvezi s prejšnjimi pravicami v samostojnem dokumentu (to je v dokumentu, ki je ločen od njegovega prevoda)“ (stran 37 točke C.1 smernic; stran 44 „Manual of Trade Mark Practice“, naveden v točki 88 zgoraj).
94 Vendar je to trditev treba zavrniti.
95 Sicer drži, da se je mogoče na smernice UUNT, čeprav kot take ne morejo prevladati nad določbami uredb št. 207/2009 in št. 2868/95 (glej točko 29 zgoraj), učinkovito sklicevati pred sodišči Unije v podporo tožbenega razloga kršitve splošnega pravnega načela, kot je načelo varstva legitimnih pričakovanj, če le med drugim dajejo natančne, brezpogojne in skladne informacije posamezniku in upoštevajo določbe uredb št. 207/2009 in št. 2868/95.
96 Vendar „končna različica“ smernic UUNT iz točke 88 zgoraj izhaja iz sklepa EX‑07‑6 predsednika UUNT z dne 29. novembra 2007, s katerim so bile sprejete smernice v zvezi s postopki pred UUNT, ki je bil objavljen v „uradnem glasilu na spletu UUNT decembra 2007“. Iz spisa v postopku pred UUNT, predvsem iz dopisa tožeče stranke z dne 20. julija 2007, je razvidno, da sta bila dokumenta, s katerima je tožeča stranka nameravala dokazati obstoj, veljavnost in obseg varstva, ki je bilo zagotovljeno njenima prejšnjima pravicama, oddelku za ugovore UUNT predložena pred 29. novembrom 2007. Tožeča stranka tudi ne pojasnjuje, kako naj bi bile pred 29. novembrom 2007 uporabljive določbe „končne različice“ smernic UUNT, na katere se sklicuje. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da so te določbe lahko vzbudile pri njej kakršna koli pričakovanja v zvezi z dopustnostjo omenjenih dokumentov.
97 V vsakem primeru je treba najprej poudariti, da argumentacija tožeče stranke delno temelji na napačni razlagi izpodbijane odločbe. V nasprotju s trditvijo tožeče stranke (glej točko 90 zgoraj) namreč odbor za pritožbe ni nikoli navedel, da izvlečkov iz zbirk podatkov nacionalnega organa ni mogoče predložiti v podporo ugovoru. Odbor za pritožbe v nasprotju z namigovanjem tožeče stranke (glej točko 91 zgoraj) prav tako na nobeni stopnji razlogovanja ni navedel, da je treba dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva pravice ali znamke predložiti v obliki enega dokumenta.
98 Drugič, na strani 31 angleške različice točke C.1 smernic UUNT, na katere se je sklicevala tudi tožeča stranka, je navedeno, da točka C.II te točke z naslovom „Dokaz o obstoju in veljavnosti prejšnjih pravic“ določa:
„Dokaze [o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva prejšnjih pravic, na katere se sklicuje stranka, ki ugovarja,] je treba predložiti v jeziku postopka ali pa jim mora biti priložen prevod.“
99 Iz strani 36 in 37 angleške različice točke C.1 smernic UUNT, na katere se je sklicevala tožeča stranka, je razvidno, da točka C.II.2 te točke z naslovom „Prevodi dokazov o registraciji znamke“ določa:
„[…] [D]okazi, ki jih predloži stranka, ki ugovarja […] in vsi drugi predhodno predloženi dokumenti ali potrdila […] morajo biti sestavljeni v jeziku postopka ali mora biti priložen prevod […]
Pravilo 98(1) določa, da prevod prikazuje zgradbo in vsebino izvirnega dokumenta. Načeloma je treba celoten dokument ustrezno prevesti.
Predvsem ni dopustno, da se prevod omeji na dele, ki jih stranka, ki ugovarja, šteje za ,bistvene‘[,] ali na dele, za katere se ,pričakuje, da jih prijavitelj ne bo razumel‘ […]
Prevod mora biti samostojen in ne sme biti skupek izvlečkov iz drugih dokumentov […]
Vendar U[UNT] dopušča, da se ne prevedejo naslovi informacij iz potrdila (kot [sta] ,datum vložitve‘, ,zahteva glede barv‘), ker jih je mogoče opredeliti na podlagi standardnih nacionalnih kod ali INID kod.
Stranka, ki ugovarja, ni dolžna predložiti prevoda pojasnil INID kod ali nacionalnih kod v jezik postopka.
Nepomembnih administrativnih navedb ali elementov, ki ne vplivajo na zadevo, ni treba prevesti […]
U[UNT] sprejema preproste prevode, ki jih opravi kdorkoli. […] U[UNT] sprejema tudi lastnoročne opombe na prepisih izvirnih potrdil, ki nakazujejo pomen različnih elementov v jeziku postopka, seveda pod pogojem, da so ti vpisi popolni in berljivi […]“
100 Kot je bilo opozorjeno v točki 92 zgoraj, je tožeča stranka s trditvijo, da smernice UUNT ne zahtevajo, da se v jezik postopka prevedejo „vsi elementi dokumenta, ki dokazujejo prejšnje pravice (prejšnje znamke)“, napačno razlagala določbe, navedene v prejšnjih točkah. Te določbe namreč načeloma zahtevajo, da stranka, ki ugovarja, prevede vse dokazne predloge, ki jih predloži v jeziku, ki ni jezik postopka, in izjemo od te obveznosti določajo le glede „neupoštevnih administrativnih navedb“, „elementov, ki ne vplivajo na zadevo“ in „pojasnila INID kod ali nacionalnih kod“. Dalje je treba navesti, da je trditev, da navedene smernice ne zahtevajo predložitve prevoda ali „pojasnila“ „kod INID“ in „nacionalnih kod“, povsem neupoštevna v okviru tega spora, ker odbor za pritožbe takšne zahteve ni oblikoval.
101 Tretjič, kot je bilo ipoudarjeno v točki 99 zgoraj, točka C.II.2 točke C.1 smernic UUNT v različici, na katero se sklicuje tožeča stranka, na koncu določa, da UUNT „sprejema preproste prevode, ki jih opravi kdorkoli“ in „tudi lastnoročne opombe na prepisih izvirnih potrdil, ki nakazujejo pomen različnih elementov v jeziku postopka, seveda pod pogojem, da so ti vpisi popolni in berljivi“.
102 Kot je razvidno iz točke 93 zgoraj, te določbe po mnenju tožeče stranke določajo, da UUNT sprejema upoštevanje prevodov, ki niso v obliki „samostojnega“ dokumenta, torej v dokumentu, ki je ločen od izvirnika. Odbor za pritožbe naj bi s tem, da je upoštevanje treh dokumentov, ki jih je predložila v postopku z ugovorom, zavrnil zato, ker jim ni bil predložen prevod v obliki pisnega akta, ki bi bil ločen od izvirnika, kršil smernice UUNT in po mnenju tožeče stranke naj bi s tem kršil tudi načelo varstva legitimnih pričakovanj.
103 Vendar je treba ugotoviti, da določbe iz točke C.II.2 točke C.1 smernic UUNT, ki so navedene v točki 101 zgoraj, tudi če bi se uporabljale pred 29. novembrom 2007, ko je predsednik UUNT sprejel sklep iz točke 96 zgoraj, pri tožeči stranki ne morejo vzbuditi upravičenih pričakovanj v smislu sodne prakse, ki je navedena v točki 83 zgoraj.
104 Sicer drži, da smernice, če jih obravnavamo ločeno, lahko razlagamo tako, kot je predlagala tožeča stranka (glej točko 102 zgoraj). Vendar jih je mogoče razlagati tudi drugače, v skladu z besedilom in cilji Uredbe št. 2868/95. V skladu s to razlago, če je predložen izvirni dokument, ki je sestavljen v jeziku, ki ni jezik postopka, UUNT priznava, da ga je mogoče opremiti s pripombami, da bi se tako olajšalo branje in nadzor nad njegovim prevodom, ki je predložen z ločenim pisnim aktom. Taka razlaga je sicer v skladu z drugimi navodili, ki jih zagotavljajo smernice UUNT. Te namreč dopuščajo sklepanje, da je dokazne predloge treba prevesti z ločenim pisnim aktom. Kot je bilo opozorjeno v točkah 98 in 99 zgoraj, je v točkah C.II in C.II.2 točke C.1 teh smernic navedeno, da je treba informacije in dokaze iz pravila 19(1) in (2) Uredbe št. 2868/95 predložiti v jeziku postopka ali jim je treba „priložiti“ prevod. Dalje je v točki C.II.2, ki sicer povzema določbe pravila 98(1) Uredbe št. 2868/95, navedeno, da „prevod prikazuje zgradbo in vsebino izvirnega dokumenta“. Na koncu je v isti točki dodano, da „mora biti prevod samostojen in ne sme biti skupek izvlečkov iz drugih dokumentov“.
105 Navodila iz točke C.II.2 točke C.1 smernic UUNT, kot jih razlaga tožeča stranka, tudi niso v skladu z informacijami, ki jih je UUNT v obravnavanem primeru posredoval tožeči stranki. Iz spisa v postopku pred UUNT namreč izhaja, da je UUNT v dopisu z dne 19. marca 2007, ki je bil na tožečo stranko naslovljen v postopku z ugovorom, nedvoumno navedel, da morajo biti vsi prevodi dokumenta, ki niso sestavljeni v jeziku postopka, predloženi „v obliki ločenega pisnega akta“ in morajo prikazovati zgradbo in vsebino izvirnega dokumenta. Iz spisa v postopku pred UUNT tudi izhaja, da je tožeča stranka v telefaksu z dne 20. julija 2007 omenila „prijavo“ UUNT z dne 19. marca 2007. Ker iz spisa v postopku pred UUNT ni razvidno, da naj bi UUNT 19. marca 2007 naslovil na tožečo stranko drug dopis, kot je prejnavedeni, ta omemba pomeni, da je tožeča stranka dejansko prejela ta dopis. V tem okviru bi morala kot razumen in preudaren gospodarski subjekt predvideti možnost, da njena razlaga smernic UUNT ni pravilna in da bi organ UUNT lahko sprejel ukrep, ki bi bil v nasprotju z njenimi interesi.
106 Zato ni utemeljena njena trditev, da je odbor za pritožbe kršil načelo varstva legitimnih pričakovanj s tem, ko je zavrnil, da bi upošteval predložene izvlečke iz zbirk podatkov zgolj zato, ker njihov prevod ni bil predložen z ločenim pisnim aktom.
Tretja trditev
107 Tožeča stranka s tretjo trditvijo zatrjuje, da je glede na odločbo oddelka za ugovore lahko legitimno štela, da je veljavno dokazala obstoj, veljavnost in obseg varstva prejšnje poljske besedne znamke. Zato implicitno, vendar nujno navaja, da je odločba oddelka za ugovore pri njej vzbudila utemeljena pričakovanja v smislu sodne prakse, ki je navedena v točki 83 zgoraj.
108 Vendar je treba to trditev zavrniti.
109 Iz člena 63(1) Uredbe št. 207/2009 je namreč razvidno, da odbor za pritožbe po preučitvi utemeljenosti pritožbe odloči o pritožbi in da lahko ob tem „izvrši katero koli pooblastilo v pristojnosti oddelka, ki je izdal odločbo“, kar v obravnavanem primeru pomeni, da se samo izreče o ugovoru s tem, da ga zavrne ali ga razglasi za utemeljen, s čimer potrdi ali razveljavi izpodbijano odločbo. Z drugimi besedami, odbor za pritožbe mora pri pritožbi, o kateri odloča, v celoti na novo preizkusiti pravno in dejansko utemeljenost ugovora (sodba Sodišča z dne 13. marca 2007 v zadevi UUNT proti Kaul, C‑29/05 P, ZOdl., str. I‑2213, točki 56 in 57).
110 Iz tega sledi, da odločbe oddelka za ugovore, kot je odločba iz točke 11 zgoraj, ni mogoče enačiti z ravnanjem uprave Unije, ki lahko vzbudi utemeljena pričakovanja pri stranki, ki ugovarja.
Četrta trditev
111 Tožeča stranka s četrto trditvijo izpostavlja, da odbor za pritožbe, preden je sprejel izpodbijano odločbo, ni ugotovil nezadostnosti dokaznih predlogov, ki jih je predložila tožeča stranka. Trdi, da v tem okviru, ker ni bilo dvoma o zakonitosti odločbe oddelka za ugovore, ni mogla „predvideti, da bodo predmet razprave […] novi dokumenti v zvezi z njenimi prejšnjimi pravicami“.
112 Vendar je tudi treba to trditev zavrniti.
113 Prvič, iz razlogov, ki so opisani v točki 109 zgoraj, dejstvo, da odbor za pritožbe tožeči stranki ni navedel, da namerava spremeniti nekatere ugotovitve oddelka za ugovore, samo po sebi ne more kršiti načela varstva legitimnih pričakovanj.
114 Drugič, tožeča stranka se v nobenem primeru ne more upravičeno sklicevati na to, da ni imela razloga za predložitev novih dokaznih predlogov odboru za pritožbe. Iz spisa v postopku pred UUNT izhaja, da je intervenientka pred odborom za pritožbe med drugim navedla, da varstvo nobene od znamk, na kateri se je sklicevala tožeča stranka, ni bilo „dovolj dokazano“.
115 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti in zato tožbo zavrniti kot neutemeljeno.
Stroški
116 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Interkobo sp. z o.o. se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 27. junija 2012.
Podpisi