SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(prvi senat)
z dne 9. marca 2010
Zadeva F‑26/09
N
proti
Evropskemu parlamentu
„Javni uslužbenci – Uradniki – Odškodninska tožba – Dopustnost – Psihično nadlegovanje – Dolžnost skrbnega ravnanja – Nepremoženjska škoda“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero N predlaga naložitev Parlamentu, naj mu plača 12.000 EUR za škodo, ki je nastala po eni strani zaradi psihičnega in poklicnega nadlegovanja, katerega žrtev naj bi bil med 16. avgustom 2006 in 1. majem 2007, in po drugi strani zato, ker neodvisni organ ni opravil notranje upravne preiskave.
Odločitev: Parlamentu se naloži, naj tožeči stranki plača odškodnino 2000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Parlament nosi svoje stroške in tri četrtine stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi četrtino svojih stroškov.
Povzetek
1. Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Nesprejetje ukrepa, ki ga nalagajo Kadrovski predpisi – Opustitev pomoči institucije svojim uradnikom – Izključitev – Izjema
(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 24, 90 in 91)
2. Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem – Vedenje, katerega namen je razvrednotiti uradnika ali poslabšati njegove delovne razmere – Zahteva po ponavljajočem se vedenju
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a(3))
3. Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem – Ocenjevalno poročilo z negativnimi, vendar nežaljivimi pripombami zoper uradnika – Izključitev
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a(3))
4. Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Spoštovanje razumnega roka
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90)
5. Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Neopredelitev ciljev
6. Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, s katerim ni zagotovljena ustrezna povrnitev nepremoženjske škode
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)
1. Uradnik, ki meni, da se lahko sklicuje na člen 24 Kadrovskih predpisov, mora instituciji, pod katero spada, načeloma predložiti prošnjo za pomoč. Le v nekaterih izjemnih okoliščinah mora institucija brez predhodne zahteve zadevne osebe, torej na svojo pobudo, sprožiti ukrep pomoči. Če takih okoliščin ni, dejstvo, da institucija svojim uradnikom in uslužbencem ne pomaga spontano, ni akt, ki posega v položaj. Če uradnik v zvezi s tem prosi za povrnitev škode, ker institucija ni izpolnila obveznosti pomoči, je dopustnost predlogov za povrnitev škode odvisna od tega, ali ob njihovi predložitvi obstaja odločba o zavrnitvi prošnje za pomoč ali ne.
Za prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov ni mogoče šteti dopisa, s katerim je uradnik organu, pristojnemu za imenovanja, predložil odškodninski zahtevek zaradi psihičnega nadlegovanja in neizpolnjevanja dolžnosti skrbnega ravnanja. Za prošnjo za pomoč ni mogoče šteti niti pritožbe, s katero se predlaga povrnitev škode zaradi neizpolnjevanja obveznosti pomoči.
(Glej točke od 47 do 49.)
Napotitev na:
Sodišče: 12. junij 1986, Sommerlatte proti Komisiji, 229/84, Recueil, str. 1805, točka 20;
Sodišče prve stopnje: 18. december 2008, Belgija in Komisija proti Genette, T‑90/07 P in T‑99/07 P, ZOdl., str. II‑3859, točke od 101 do 103;
Sodišče za uslužbence: 31. maj 2006, Frankin in drugi proti Komisiji, F‑91/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑25 in II‑A‑1‑83, točka 24.
2. Psihično nadlegovanje je v členu 12a(3) Kadrovskih predpisov opredeljeno kot „neprimerno ravnanje“, pri katerem morata biti izpolnjena dva kumulativna pogoja. Prvi pogoj se nanaša na obstoj fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, ki „traja[jo], se ponavlja[jo] ali […] [so] sistematičn[i]“, kar pomeni, da je treba psihično nadlegovanje razumeti kot proces, ki je nujno časovno umeščen in vzbuja domnevo o obstoju ponavljajočih se ali trajajočih ravnanj, ki so „namerna“. Drugi pogoj, ki je ločen od prvega z veznikom „in“, nalaga, da navedeni fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto osebe. Ker pridevnik „namerna“ zadeva prvi pogoj in ne drugega, je mogoče dvojno sklepanje. Po eni strani morajo biti fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov namerni, kar pomeni, da so iz področja uporabe navedene določbe izključena ravnanja, ki bi bila povzročena nenamerno. Po drugi strani pa se ne zahteva, da so navedeni fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja bili storjeni, da bi razvrednotili osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto osebe. Z drugimi besedami, lahko gre za psihično nadlegovanje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov, ne da bi želel nadlegovalec s svojimi ravnanji razvrednotiti žrtev ali namerno poslabšati njene delovne razmere. Zadostuje, da so imela navedena ravnanja, če so bila storjena namerno, objektivno take posledice.
(Glej točko 72.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 9. december 2008, Q proti Komisiji, F‑52/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑409 in II‑A‑1‑2235, točka 135, predmet pritožbe, o kateri trenutno odloča Splošno sodišče Evropske unije, zadeva T‑80/09 P.
3. Če je Sodišče za uslužbence razglasilo ocenjevalno poročilo uradnika za nično, zlasti ker ga je uprava ocenila, ne da bi mu prej opredelila cilje, navedena nezakonitost, naj je še tako vredna obžalovanja, sama po sebi ne more kazati na vedenje, pri katerem bi šlo za psihično nadlegovanje. Poleg tega dejstva, da ocenjevalno poročilo vsebuje negativne pripombe zoper uradnika, ni mogoče opredeliti kot psihično nadlegovanje, ker so navedene pripombe še vedno v mejah široke diskrecijske pravice ocenjevalca in zlasti ne gredo čez mejo vljudne ali nežaljive kritike zoper zadevno osebo.
(Glej točko 86.)
4. Če je uradnik izpodbijal zakonitost svojega ocenjevalnega poročila v pritožbenem roku in je bil njegov odškodninski zahtevek predložen v razumnem roku od takrat, ko je izvedel za navedeno poročilo, je dopustno, da z ločenim aktom predloži predloge za povrnitev škode, ki naj bi jo utrpel zaradi tega akta.
(Glej točko 96.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 28. maj 1998, W proti Komisiji, T‑78/96 in T‑170/96, RecFP, str. I‑A‑239 in II‑745, točka 159; 17. december 2003, McAuley proti Svetu, T‑324/02, RecFP, str. I‑A‑337 in II‑1657, točki 92 in 96; 19. oktober 2006, Pessoa e Costa proti Komisiji, T‑503/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑237 in II‑A‑2‑139, točki 58 in 59;
Sodišče za uslužbence: 1. februar 2007, Tsarnavas proti Komisiji, F‑125/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑43 in II‑A‑1‑231, točke od 69 do 71.
5. Ocenjevalec, ki pri ocenjevanju uradnika ne upošteva okoliščine, da mu ni bil opredeljen noben predhodni cilj za ocenjevalno obdobje, stori očitno napako pri presoji in ne izpolni dolžnosti skrbnega ravnanja.
(Glej točko 95.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 10. november 2009, N proti Parlamentu, F‑71/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑429 in II‑A‑1‑2319.
6. Pravilo, v skladu s katerim je razglasitev ničnosti akta uprave, ki ga uradnik izpodbija, sama po sebi ustrezno in zadostno nadomestilo za nepremoženjsko škodo, dopušča nekatere izjeme. Tako z razglasitvijo ničnosti nezakonitega akta uprave ni mogoče povsem povrniti utrpljene nepremoženjske škode, če navedeni akt vsebuje izrecno negativno presojo sposobnosti tožeče stranke, ki bi jo lahko prizadela, če je storjena nezakonitost posebno huda ali če razglasitev ničnosti akta nima polnega učinka.
(Glej točke od 101 do 103, 105 in 107.)
Napotitev na:
Sodišče: 7. februar 1990, Culin proti Komisiji, C‑343/87, Recueil, str. I‑225, točke od 25 do 29;
Sodišče prve stopnje: 26. januar 1995, Pierrat proti Sodišču, T‑60/94, RecFP, str. I‑A‑23 in II‑77, točka 62; 23. marec 2000, Rudolf proti Komisiji, T‑197/98, RecFP, str. I‑A‑55 in II‑241, točka 98; 21. januar 2004, Robinson proti Parlamentu, T‑328/01, RecFP, str. I‑A‑5 in II‑23, točka 79; 30. september 2004, Ferrer de Moncada proti Komisiji, T‑16/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑261 in II‑1163, točka 68; 13. december 2005, Cwik proti Komisiji, T‑155/03, T‑157/03 in T‑331/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑411 in II‑1865, točki 205 in 206;
Sodišče za uslužbence: 13. december 2007, Sundholm proti Komisiji, F‑42/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑437 in II‑A‑1‑2499, točka 44; 22. oktober 2008, Tzirani proti Komisiji, F‑46/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑I‑323 in II‑A‑1‑1773 točka 223; 5. maj 2009, Simões Dos Santos proti UUNT, F‑27/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑113 in II‑A‑1‑613, točki 142 in 143, predmet pritožbe, ki jo trenutno obravnava Splošno sodišče Evropske unije, zadeva T‑260/09 P; 7. julij 2009, Bernard proti Europolu, F‑99/07 in F‑45/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑233 in II‑A‑1‑1267, točka 106.